Prevod

Neke oblačne julijske noči leta 1758 so prebivalce Windhama v Connecticutu prebudili kriki in predirljivi glasovi. Nekateri so planili pokonci in preverili smodnik v netilnih ponvicah svojih mušket, saj so bili prepričani, da prihajajo Indijanci; drugi so zatrjevali, da so to glasovi čarovnic ali hudičev, ki letajo nad njihovimi glavami; nekaj jih je s hladnim in strelnim orožjem steklo na ulice, drugi pa so zapahnili okna in se v molitvi skrčili pod odejami. Slišati je bilo razvpitega malopridneža, ki je v joku prosil za Sveto pismo, neki odvetnik pa je obljubljal polovico vsega denarja, ki si ga je prislužil na nepošten način, v dobrodelne namene, če mu sosedje zagotovijo, da bo dočakal jutro živ.

Vso noč je vladal silen preplah. Ob prvem svitu se je oborožena skupina povzpela na hrib vzhodno od mesta in se, ker ni našla nobenega sledu o Indijancih ali drugih napadalcih, vrnila pomirit svoje prijatelje. V tistem času sta se za javno funkcijo potegovala dva odvetnika, polkovnik Dyer in gospod Elderkin, in več ljudi je zatrjevalo, da so slišali izzivalno vpitje: »Polkovnik Dyer! Polkovnik Dyer!«, na katero je odgovarjal grlen, kljubovalen glas: »Tudi Elderkin! Tudi Elderkin!« Naslednji dan se je razkril vzrok vsega tega: ker je ribnik zaradi suše presahnil, so se žabe, ki so živele v njem, po skupnem dogovoru preselile v jarek bliže mestu, ob prihodu pa so se očitno spopadle za oblast nad njim, saj jih je mnogo mrtvih ležalo na bregu. Noč je bila tiha in glasovi bojevnic so jasno odmevali po naselju; predirljivo oglašanje manjših so si ljudje razlagali kot »Polkovnik Dyer«, zamolklo regljanje volovskih žab pa kot »Tudi Elderkin«. Ta »žabji preplah« je bil še dolga leta povod za šale na račun Windhama.