Waltey
Jesusa
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Jesusa
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- 004 Jesusa
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Jesusa
Zakoncema so se naposled izpolnile želje: deklica je prišla na svet 24. decembra, kar se jima je zdelo znamenje Božje naklonjenosti; pri krstu sta ji dala sladko ime Jesusa in jo obdala z vso nežnostjo, ki jo moreta svojemu edinemu otroku nakloniti premožna zakonca v zrelih letih, ki sta si od usode želela le bitje, na katero bi prenesla bogastvo in ime. Zibelko sta ji postlala z rožnimi lističi in celo zrak je postal topel in dišeč, da je božal nežni obrazek novorojenke ...
Vsi smo že kdaj pripovedovali žalostno zgodbo o revni, zapuščeni deklici, ki v raztrganih cunjah, prezebla, omotična od lakote in v tesnobi osamljenosti tava po ulicah in prosi miloščine, dokler se izčrpana ne zgrudi in je sneg ne ovije v bel mrtvaški prt. Krik bede, tožba praznega želodca, je predirljiv in človeški ... Toda tudi bogataš trpi in njegove bolečine, ki jim ne seže do živega lahka tolažba, deljena s prgiščem novcev, najdejo olajšanje le v Božjem usmiljenju ... Kdor primerja deklico brez kruha in doma z deklico, zavito v vato in presito radosti in igrač; tisto, ki ni nikoli prejela poljuba, s tisto, ki jo v naročju ljubkuje mati, slepo vdana svojemu otroku, se bo razsrdil nad družbeno krivico in se proti njej pritožil nezmotljivi pravičnosti.
Prečkajte ulico, stisnite pomoč v izsušeno roko beračice, nato pa vstopite v dom Jesusine družine. Nasprotje se vam bo sprva zdelo naravnost bogoskrunsko. Vsaka drobnarija, ki krasi salon, vsak okrasek iz svetle želvovine in cizeliranega srebra med tisočerimi, raztresenimi po toaletnih mizicah, je vreden več, kakor bi stalo celo leto oskrbovati s kruhom, lučjo in toploto nesrečnico, ki drgeta tam zunaj, na vogalu hišnega bloka, naslonjena na vrtna vratca, manj trda od nekaterih src.
Prestopite prag spalnice, obložene s svilo; približajte se deviški posteljici, belo in zlato emajlirani, ter se zazrite v glavico, ki počiva na batistu ... Poglejte ta obraz, prosojen kakor alabaster, te vijoličaste oči, tako neskončno otožne. Če bi mogli privzdigniti rjuho, ne da bi prizadeli sramežljivost deklice, ki je že dopolnila enajst let, bi se vam pred očmi pokazalo nekaj brez imena in oblike, eden tistih prizorov, ob katerih človeka spreleti groza: nekakšna uboga žuželka; noge kakor zvite niti, roke, kot bi jih skrčil ogenj, dvojna grba na prsih in hrbtu, shujšano telo z osušenim, od trpljenja izžetim mesom. In ko bi jo bolezen vsaj samo iznakazila! Toda njene muke so tako neprestane, tako raznovrstne, tako strašne, da pridejo črne ure, ko oče z zamolklim glasom zašepeta materi na uho:
— Ali ne bi bilo bolje odsloviti vseh teh zdravnikov ... opustiti vsa ta zdravila ... je ne mučiti več ... pustiti, da ...! In mati odgovori z glasom, v katerem drhtijo neustavljive solze:
— Ne, ne ... Dokler je življenje ... V trpinčenem telesu bedi um, ki se je prebudil že zelo zgodaj. Pri šestih letih je Jesusa izgovarjala stavke, ki zarežejo v dušo. Zgodnji prebliski spoznanja, prezgodnja zrelost, ki nas pri zdravem otroku razveseljujejo, nas pri bolnem navdajajo z žalostjo, globoko kakor brezno človeškega trpljenja.
— Mama, ali sem hudobna? — je ječala nedolžna deklica. — Ne, zelo dobra si, zelo dobra. — Zakaj me potem Bog kaznuje? — Saj te ne kaznuje ... — je ihtela mati. — Pozneje, ko ti bo bolje, boš zelo uživala ... In četudi si zdaj res bolna, imaš tudi več lepih reči kakor druge deklice, več punčk, več igrač, več rož, prekrasne škatlice ... — Bolnica je za hip umolknila, zaprla oči, podobne uvelim vijolicam, nato pa jih spet odprla in vzkliknila: — Pa daj vse to otrokom, ki nimajo ničesar ... oni pa naj mi dajo en dan brez bolezni ... Mama, vsaj en dan!
Sčasoma, ko so se znamenja Jesusine nenavadne živčne bolezni množila, se je v njeni glavi vse globlje ukoreninjala misel na zamenjavo in zdela se ji je mogoča, ali bolje rečeno, gotova. Zakaj ji starši niso ustregli? Mar je bilo kaj preprostejšega in naravnejšega? Naj razdelijo potepuškim otrokom in beračem njen nakit in drage punčke; naj jim pošiljajo polne košare slaščic; naj jim izročijo čipkaste rjuhe in odejo iz labodjega puha ... oni pa naj ji v zameno pomagajo z nekaj drobtinicami zdravja, tistega smejočega se zdravja, ki razveseljuje svet, ogreva kri, sije kakor sonce in lepša življenje. Vstati iz te postelje, hoditi, iti na ulico, dihati sveži zrak, brez bolečin, živahna, gibčna, vesela!
Ker je Jesusa toliko govorila o zamenjavi, je nazadnje s to mislijo okužila še očeta. Nesrečneži imajo vselej razprte roke, da bi objeli privid. Upanje je iznajdljivo in vraževerno. — Boš videla, punčka moja ... Ustregel ti bom, pomagal bom revnim otročičkom ... Ko jim bom storil dovolj dobrega, boš ozdravela ... — In podal se je na pot človekoljubja ter v neizčrpnem rudniku bede vsak dan odkrival nove žile, ki bi jih lahko izkoriščal, ob vsakem odkritju pa sanjal, da se morda prav tam skriva ozdravljenje njegove bolnice. Povzpel se je na mnoga podstrešja, s polno mošnjo in z zdravnikom v pripravljenosti; pozno ponoči je pobiral in v naročju odnašal potepuške otroke, ki so premrli in onemogli od lakote spali na klopi ali počez pred vrati, ter se radostil čarobnega pretresa, ko se je otrok prebudil pred obilno večerjo in z obetom mehke postelje; iz ponižanja je reševal deklice, ki se greha še niso niti zavedale, in jih vodil v dobrodelne ustanove, kjer naj bi jim privzgojili delavnost in poštenost; nebogljenim sirotam je plačeval dojilje; za skrofulozne malčke je dal teči reko ribjega olja, poleti pa je na morsko obalo pošiljal delavske otroke, ki jih je izčrpavala slabokrvnost ... Toda Jesusa je ob novicah o teh svetih dejanjih le zmajevala z upadlo glavico in boleče zapirala uvele vijolice svojih oči. Ni bilo dovolj; Bog s tem še vedno ni bil zadovoljen.
Nedvomno je zahteval večjo žrtev ... Dokaz, da je bil trud jalov, je bil v tem, da je bilo Jesusi vse huje, da se je njeno trpljenje podvajalo, da jo je vročica razjedala, da se ji je od bolezni razžarjena koža lepila na kosti in da je med napadi, ki so bili vse pogostejši, čutila zdaj kakor žerjavico v drobovju, zdaj kakor velikansko ledeno gmoto v srcu, ki je bilo tik pred tem, da neha biti. Bo to peklensko mučenje trajalo večno? Se je Bog ne bo usmilil? Je ne bo nenadoma povsem ozdravil in ji dovolil, da vstane, močna in vesela, v mladostnem zagonu, da bi uživala življenje, se smejala, tekala in poskakovala kakor srečne ptice?
Prišel je sveti večer, Jesusin rojstni dan. Na ta dan sta jo starša zasipala z darili in si izmišljala želje, da bi si lahko privoščila veselje in jih izpolnila. Postavljala sta jaslice, vsakič prenovljene, vse razkošnejše, z vse lepšimi figuricami in vse bolj zapleteno pokrajino; toda tisto leto je mati, misleč, da je bolnica že naveličana vseh teh pastirčkov, ovac in kamel, sklenila v jasli na šop slame položiti prekrasnega Jezuščka v naravni velikosti, pravi kiparski biser. Preprosta podoba je pritegnila potrto bolnico. Videti je bila kakor človeško dete, ki tam leži povsem golo. In ko jo je Jesusa gledala ter si mislila, kako zelo jo mora zebsti, se ji je zazdelo, da je uganila, zakaj je Bog ne ozdravi ... Ni bilo dovolj drugim otrokom dajati miloščino in pomoč: treba je bilo postati kakor oni, sprejeti njihovo usodo, se okleniti ponižnosti in pomanjkanja ter posnemati Jezusa, ki je počival v slami na grobih deskah ... Deklica je vsa vneta poklicala mater in jo, drhteča od upanja in hrepenenja, prosila:
— Mama, za božjo voljo ... Stori, kar te prosim, pa boš videla, ali bom ozdravela ... Položi me tako, kakor ležijo revni otročički ... Nastelji slamo po tleh in me položi nanjo ... Z ničimer me ne pokrij, pusti me, da bom drgetala ...
Mati se je upirala in trepetala od strahu ob misli, da bi hči prezebala na golih deskah; toda proti njeni volji se je nora sanja polaščala tudi njenega duha. Kdo ve? Kdo ve? ... Krila privida so skrivnostno utripala v zraku naokrog ... Odslovila je služinčad, pogledala, ali kdo prihaja ... in dvignila lahko telo bolnice ter jo položila na nastlano slamo v iste jasli, kjer se je Jezušček smehljal in blagoslavljal; Jesusa je odprla oči, se hrepeneče zazrla v podobo in jih nato počasi zaprla. Njen izmučeni, skrivenčeni obrazek je nenadoma obšel najgloblji mir; nekakšna blaženost ji je oblila poteze in razsvetlila čelo; iz pomodrelih ust je ušel rahel vzdih ... Mati se je zgrožena sklonila k njej, jo poklicala po imenu, jo potipala ... Ni se odzvala; sanja se je uresničevala; Jesusine bolečine so ponehale; nikoli več ne bo trpela.
Izvirnik
004 Jesusa
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
El matrimonio vió al fin cumplidos sus deseos: la niña vino al mundo un 24 de Diciembre, circunstancia que pareció señal del favor divino; pusiéronle en la pila el dulce nombre de Jesusa, y la rodearon de cuanto mimo pueden ofrecer á su único retoño dos esposos ya maduros, muy ricos, y que sólo pedían á la suerte una criatura á quien transmitir fortuna y nombre. La cuna fue mullida con pétalos de rosa, y hasta el ambiente se hizo tibio y perfumado, para acariciar el tierno rostro de la recién nacida...
Todos hemos narrado alguna vez la triste historia de la niña pobre y desamparada, que harapienta y arrecida, con el vértigo del hambre y la angustia del abandono, vaga por las calles implorando caridad, hasta que cae rendida y la nieve la envuelve en blanco sudario. El grito de la miseria, el clamor del vientre vacío, es penetrante y humano... pero también sufre el rico, y sus dolores, inaccesibles al fácil consuelo que se reparte con un puñado de monedas, no hallan alivio sino en la misericordia de Dios... El que compare á la chiquilla sin pan ni hogar con la chiquilla envuelta en algodones y harta de goces y juguetes; á la que jamás recibió un beso con la que agasaja en su seno una madre idólatra,--se indignará contra la injusticia social y apelará de ella á la justicia infalible.
Cruzad la calle, deslizad un socorro en la mano escuálida de la mendiga, y penetrad después en la morada de la familia de Jesusa. El contraste, al pronto, os parecerá hasta sacrílego. Cualquier chirimbolo de los que decoran el gabinete, cualquier fruslería de rubia concha y cincelada plata, de las mil esparcidas sobre las mesillas del tocador, vale más de lo que costaría dar un año entero pan, luz y abrigo á la infeliz que tirita allá fuera, en el ángulo de la manzana, de pie contra una cancilla menos dura que algunos corazones.
Pasad el umbral de la alcoba tapizada de seda: acercáos á la camita virginal, esmaltada de blanco y oro, y contemplad la cabeza que descansa sobre la batista... Ved ese rostro transparente como alabastro, esos ojos de violeta, tan infinitamente melancólicos. Si pudiéseis alzar la sábana sin ofender el pudor de la niña--que ha cumplido sus once años ya,--se ofrecería á vuestra vista algo sin nombre ni forma, uno de esos cuadros que sobrecogen: una especie de insecto mísero: piernas como hilos retorcidos, manos que semejan contraídas por la acción del fuego, doble gibosidad en el pecho y la espalda, flacura de carnes secas y consumidas por el padecimiento. ¡Y si la enfermedad se contentase con haberla desfigurado! Pero son tan incesantes sus torturas, tan variadas, tan horribles, que hay horas negras en que el padre susurra al oído de la madre, en voz opaca:
--¡No sería mejor despedir á tanto médico... suprimir tanto remedio... no agobiarla... dejarla que!...
Y la madre responde con acento en que tiemblan irrestañables lágrimas:
--No, no... Mientras hay vida...
En el martirizado cuerpo, la inteligencia vela, despierta desde muy temprano. A los seis años, Jesusa decía de esas frases que cortan el alma. Las tempranas intuiciones, las precocidades, si en el niño sano regocijan, en el enfermo afligen con aflicción honda, como es hondo el abismo del humano dolor.
--Mamá, ¿soy yo mala?--gemía la inocente.--No, eres muy buena, muy buena.--Entonces, ¿por qué me castiga Dios?--No es castigo...--sollozaba la madre.--Es que después, cuando te mejores, has de disfrutar mucho... y es que ahora, si es verdad que estás malita, también tienes más cosas bonitas que las otras niñas, más muñecas, más juguetes, más flores, unas cajas preciosas...--Callaba la enferma un minuto, cerrando sus pupilas de marchita violeta, y las abría luego para exclamar:--Pues dales todo eso á los niños que no tienen... y ellos que me den no estar enferma un día... ¡Mamá, siquiera un día!
Al correr del tiempo, al multiplicarse los fenómenos del extraño padecimiento nervioso de Jesusa, arraigábase en su mente la idea de la sustitución, y la creía posible ó segura, mejor dicho. ¿Por qué no la complacían sus padres? ¿Había cosa más sencilla y natural? Que repartiesen á los golfos y á los mendigos sus joyas y sus muñecos caros; que les enviasen á cestos las golosinas; que les entregasen las sábanas de encaje y el edredón de plumón de cisne..., y que ellos, á su vez, la socorriesen con unas migajas de salud, de la riente salud que alegra el mundo, que calienta la sangre, que resplandece como el sol y hermosea el vivir. ¡Levantarse de aquella cama, andar, salir á la calle, respirar el aire libre, sin dolores, lista, ágil, contenta!
A fuerza de hablar de la sustitución, Jesusa acabó por contagiar á su padre. Los desgraciados tienen siempre los brazos abiertos para abrazar á la quimera. La esperanza es ingeniosa y supersticiosa.--Verás, nena mía... Voy á darte gusto, voy á socorrer á los niñitos pobres... Así que les haga mucho bien, tú sanarás...--Y empezó su carrera de filántropo, descubriendo cada día, en la inagotable mina de la miseria, nuevas vetas que explotar, y soñando, á cada hallazgo, que allí podría estar la curación de su enferma. Subió á muchas buhardillas, llevando la bolsa llena y el médico prevenido; recogió y trajo en brazos, á las altas horas de la noche, al golfo que dormía aterido y desfallecido de hambre sobre un banco ó al través de una puerta, y se gozó en el golpe mágico del despertar de la criatura ante una suculenta cena y con la perspectiva de un mullido lecho; redimió de la abyección á niñas que aún no tenían conciencia del pecado, y las llevó á establecimientos benéficos, donde las inculcasen el trabajo y la honestidad; pagó nodrizas á desvalidos huérfanos; desató un río de aceite de hígado de bacalao para los chiquitines escrofulosos, y en verano envió á las orillas del mar á hijos de obreros, devorados de anemia... Mas Jesusa, enterada de tan santas acciones, no cesaba de mover su cabeza macilenta, de cerrar dolorosamente las lánguidas violetas de sus ojos. No era bastante; no se contentaba Dios todavía con eso.
Mayor sacrificio pedía sin duda... Prueba de lo estéril del esfuerzo, era que Jesusa empeoraba, que redoblaban sus sufrimientos, que la fiebre la consumía, que su piel se pegaba á los huesos abrasada por el mal, y que en los accesos, á cada paso más frecuentes, sentía, ó como un ascua en sus entrañas, ó como un enorme témpano de hielo en su corazón, próximo á cesar de latir. ¿Iba á durar eternamente aquella infernal tortura? ¿No se apiadaría Dios? ¿No la sanaría de repente del todo, dejándola alzarse, fuerte y gozosa, en el ímpetu de la juventud, á disfrutar de la existencia, á reir, á correr, á saltar como los pájaros felices?
Llegó la Nochebuena, el cumpleaños de Jesusa. En tal día, sus padres la abrumaban á regalos, inventaban caprichos para darse el gusto de satisfacerlos. Se armaba el belén, renovado siempre, siempre más lujoso, de más finas figuras, de más complicada topografía; pero aquel año, suponiendo que la enferma estaba cansada ya de tanto pastorcito y tanta oveja y tanto camello, discurrió la madre colocar un precioso Niño Jesús, de tamaño natural, joya de escultura, en un pesebre, sobre un haz de paja. La sencilla imagen atrajo á la abatida enferma. Parecía una criatura humana, allí echada, desnudita. Y al mirarla, al pensar que tendría mucho frío, Jesusa creyó adivinar por qué no la sanaba á ella Dios... No bastaba dar á otros niños limosna y socorro: era preciso ser como ellos, aceptar su estado, abrazarse á la humildad, á la necesidad, imitando al Jesús que reposaba entre paja, sobre unas tablas toscas... Afanosamente, la niña llamó á su madre y suplicó, trémula de ilusión y de deseo:
--Mamá, por Dios... Haz lo que te pido y verás si sano... Ponme como están los niñitos pobres... Echa paja en el suelo, acuéstame ahí... No me tapes con nada, déjame tiritar...
Resistíase la madre, temblando de miedo á la idea de su hija con frío y sobre unas tablas; pero, á pesar suyo, el loco ensueño también se apoderaba de su espíritu. ¿Quién sabe? ¿quién sabe?... Las alas de la quimera batían misteriosamente el aire en derredor... Alejó á los criados, miró si nadie venía... y cargando el leve peso de la enferma, la tendió sobre la paja esparcida, en el mismo pesebre donde sonreía y bendecía el Niño; Jesusa abrió los ojos, miró ansiosamente á la imagen, y después los cerró con lentitud. Su carita demacrada, crispada, expresó de pronto la mayor serenidad; una especie de beatitud bañó las facciones, iluminó la frente; un ligero suspiro salió de la cárdena boca... La madre, aterrada, se inclinó, la llamó por su nombre, la palpó... No respondía; el sueño se realizaba; los dolores de Jesusa habían cesado; no volvería á sufrir.
Nadaljuj z branjem