Prevod
Vas Moodus v Connecticutu so pestili nenavadni zvoki. O tem ni nobenega dvoma. Pravzaprav Machimoodus, indijansko ime tega kraja, pomeni Kraj hrupa. Že leta 1700 in še trideset let zatem je bilo slišati pokanje in bobnenje, ki so ga eni primerjali s strelskimi salvami, drugi z grmenjem, z rjovenjem v zraku, z lomljenjem skal ali s topovskimi streli. Neki mož, ki je bil na gori Mount Tom, ko so bili zvoki posebno siloviti, jih je opisal, kakor da bi mu pod nogami skale padale v velikanske votline in med padanjem zadevale ob skalne stene. Hiše so se tresle in ljudi je bilo strah.
Častiti gospod Hosmer v pismu, ki ga je leta 1729 napisal prijatelju v Bostonu, pravi, da je pred prihodom belih naseljencev tam živelo veliko Indijancev, da so bila obredna zborovanja pogosta in da so domačini »na veliko častili hudiča«. Dodaja: »Nekega starega Indijanca so vprašali, kaj povzroča zvoke v tem kraju, in odgovoril je, da je indijanski bog jezen, ker je sem prišel Angležev bog. Ali je v teh rečeh kaj hudičevega, ne vem, vem pa to: v tistem, kar smo med nami pogosto slišali, se razodeva vsemogočni Bog in pred njim je treba trepetati. Ali se v podzemnih votlinah zemlje mučita ogenj ali zrak, ni mogoče vedeti, saj ni nobenega izbruha, nobene eksplozije, ki bi jo bilo mogoče zaznati kako drugače kakor po zvokih in tresljajih, ti pa so včasih nadvse strašni in grozljivi.«
Naposled se je uveljavilo prepričanje, da se čarovnice iz Haddama, ki so se ukvarjale s črno magijo, srečujejo s čarovnicami iz Moodusa, ki so uporabljale belo magijo, v votlini pod goro Mount Tom in se z njimi bojujejo v svetlobi velikega karbunkla, pritrjenega na strop. Zvoki so se ponovili leta 1888, ko so se v osem milj oddaljenem Salemu, kjer so strašile čarovnice, tresle hiše, zvon na vaški cerkvi pa je »pel kakor glasbene vilice«. Zvoki so se pojavljali hkrati s potresi v drugih delih dežele, pozneje pa so našli skale, premaknjene z njihovega ležišča, in odkrili razpoke v zemlji. Neki modri urednik je izjavil, da nemir povzročajo biseri v školjkah v rekah Salmon in Connecticut.
Če so čarovniški boji trajali predolgo, je kralj Machimoddija, ki je v votlini, od koder so prihajali zvoki, sedel na prestolu iz čistega safirja, dvignil svojo palico: tedaj je karbunklova svetloba ugasnila, po skalnih dvoranah so se razlegali udarci groma in čarovnice so švignile v zrak. Dr. Steele, učen in ostarel mož iz Anglije, si je na samotnem kraju na gori Mount Tom zgradil čudaško hišo in kmalu postal prav tako skrivnosten kakor zvoki, saj se je vedelo, da je prišel v to deželo, da bi jih ustavil s čarovnijo in si prilastil veliki karbunkel v votlini — če bi ga le našel. Vsako okno, špranja in ključavnica so bili zastrti, in dokler je bival tam, ni smel nihče vstopiti; toda iz njegove hiše je bilo vso noč slišati zven kladiv, iz dimnika so švigale iskre in naokrog so se širile nenavadne vonjave. Ko je bilo vse pripravljeno za njegov podvig, se je odpravil na pot; kazala mu jo je medla luč, ki je lebdela pred njim in se ustavila pri zaprtem vhodu v votlino.
Tisto noč so bili zvoki v Moodusu silno glasni. Gora se je tresla, v zraku pa je bilo slišati stokanje in sikanje, ko je privzdigoval kamen, ki je prekrival ustje brezna. Ko ga je odmaknil, je iz odprtine planila svetloba in se razlila v nebo kakor škrlaten komet ali sulica severnega sija. To je bil blisk velikega karbunkla in zvezde, ki so jih videli skozenj, so bile, kakor da bi jih obarvala kri. Zjutraj Steela ni bilo več. Vkrcal se je na ladjo za Anglijo. Dragulj je prinašal nesrečo, kajti galeja je potonila sredi oceana; a čeprav je karbunkel pokopan pod tisoč sežnji vode, njegov rdeči žarek včasih šine iz morja in njegov sij navda s strahom srca mimo plovečih mornarjev. Še dolgo zatem so Indijanci, kadar se je zaslišalo bobnenje, govorili, da hrib rojeva nov čudovit kamen.
Takšni primeri niso osamljeni. Pojav, podoben zvokom v Moodusu, ki mu domačini pravijo »streljanje hriba Nashoba«, se občasno pojavlja na vzpetini tega imena blizu East Littletona v Massachusettsu. Indijanci so nenavadno globoko bobnenje pripisovali vrtinčastim vetrovom, ki skušajo uiti iz votlin.
Gora Bald Mountain v Severni Karolini je bila znana kot Tresóča se gora, saj je bilo tam slišati nenavadne zvoke in čutiti tresljaje; vsak skrivni žganjekuh, ki je imel na tem hribu kočo, se je pridružil cerkvi in vestno hodil k bogoslužju, dokler ni izvedel, da tresenje povzroča počasno pokanje in razdvajanje velike skalne police.
Ob koncu vročega dne je na jezeru Seneca v zvezni državi New York včasih slišati »jezerske topove«, kakor da bi eksplodiral plin. Pred dvesto leti je tu strela ubila Agayentaha, modrega in spoštovanega pripadnika plemena Seneca. Ista strela, ki ga je pokončala, je z brega izruvala drevo in ga zalučala v vodo, kjer so ga pozneje pogosto videvali, kako potuje po jezeru, kakor da bi ga nosili nevidni tokovi; med belci se ga je prijelo ime Večni Jud. Pogosto ga po več tednov ni na spregled, njegovo vrnitev pa naznanja zamolklo bobnenje — česa? Indijanci so pravili, da je ta zvok le odmev Agayentahovega glasu, ki jih opozarja na nevarnosti in kliče v boj, Večni Jud pa je postal njegov glasnik.
