Waltey

Waltey

Vodna vila

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Vodna vila

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
2 min branja
Obseg
2 strani
Naslov izvirnika
Die Wassernixe

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Vodna vila

Bratec in sestrica sta se igrala ob vodnjaku in med igro sta oba čofnila vanj. Na dnu je živela vodna vila, ki je rekla: »Zdaj vaju imam, zdaj bosta morala pridno delati zame,« in ju odpeljala s seboj. Deklici je dala presti zamotan, grd lan, poleg tega pa je morala nositi vodo v luknjast sod. Deček je moral s topo sekiro sekati drevo, jesti pa nista dobila drugega kakor kot kamen trde cmoke. Nazadnje sta se otroka vsega tega tako naveličala, da sta počakala, da je vila neko nedeljo odšla v cerkev, in pobegnila. Ko je bilo maše konec, je vila videla, da sta ji ptička ušla, in se z velikimi skoki pognala za njima. Otroka pa sta jo zagledala že od daleč in deklica je vrgla za seboj krtačo. Iz nje je zrasla velika gora iz krtač s tisoči in tisoči bodic, čez katero je morala vila z veliko muko plezati; nazadnje pa je le prišla na drugo stran. Ko sta otroka to videla, je deček vrgel za seboj glavnik. Iz njega je zrasla velika gora iz glavnikov s tisočkrat tisoč zobmi, toda vila se jih je znala oprijeti in je nazadnje vendarle prišla čez. Tedaj je deklica vrgla za seboj ogledalo in iz njega je zrasla zrcalna gora, tako gladka, tako gladka, da vila nikakor ni mogla čeznjo. Pa si je mislila: »Hitro bom šla domov po sekiro in razsekala zrcalno goro.« Toda preden se je vrnila in razbila steklo, sta bila otroka že zdavnaj daleč stran, vodni vili pa ni preostalo drugega, kakor da se pobere nazaj v svoj vodnjak.

Izvirnik

Die Wassernixe

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Ein Brüderchen und ein Schwesterchen spielten an einem Brunnen, und wie sie so spielten, plumpsten sie beide hinein. Da war unten eine Wassernixe, die sprach 'jezt habe ich euch, jetzt sollt ihr mir brav arbeiten,' und führte sie mit sich fort. Dem Mädchen gab sie verwirrten garstigen Flachs zu spinnen, und es mußte Wasser in ein hohles Faß schleppen, der Junge aber sollte einen Baum mit einer stumpfen Axt hauen, und nichts zu essen bekamen sie als steinharte Klöße. Da wurden zuletzt die Kinder so ungeduldig, daß sie warteten, bis eines Sonntags die Nixe in der Kirche war, da entflohen sie. Und als die Kirche vorbei war, sah die Nixe, daß die Vögel ausgeflogen waren, und setzte ihnen mit großen Sprüngen nach. Die Kinder erblickten sie aber von weitem, und das Mädchen warf eine Bürste hinter sich, das gab einen großen Bürstenberg mit tausend und tausend Stacheln, über den die Nixe mit großer Müh klettern mußte; endlich aber kam sie doch hinüber. Wie das die Kinder sahen, warf der Knabe einen Kamm hinter sich, das gab einen großen Kammberg mit tausendmal tausend Zinken, aber die Nixe wußte sich daran festzuhalten und kam zuletzt doch drüber. Da warf das Mädchen einen Spiegel hinterwärts, welches einen Spiegelberg gab, der war so glatt, so glatt, daß sie unmöglich darüber konnte. Da dachte sie 'ich will geschwind nach Haus gehen und meine Axt holen und den Spiegelberg entzweihauen.' Bis sie aber wiederkam und das Glas aufgehauen hatte, waren die Kinder längst weit entflohen, und die Wassernixe mußte sich wieder in ihren Brunnen trollen.