Prevod

(Nekateri cenijo le tujo književnost, o književnosti lastnega naroda pa ne vedo prav nič.) Čaj je iz kitajskega cesarstva prihajal in na poti Žajbelj srečal. Ta ga je vprašal: »Kam greš, prijatelj?« --»V Evropo grem, prijatelj, kjer vem, da me za dobro ceno kupujejo.« 5 --»Jaz pa,« je odvrnil Žajbelj, »grem na Kitajsko, kjer me nadvse cenijo in sprejemajo za užitek in zdravilo.[4] V Evropi me imajo za divjo zel in nikoli se mi ni posrečilo obogateti.« 10 --»Srečno hodi. Pot ti ne bo zaman, saj ni naroda, ki ne bi vsemu tujemu rad namenjal hvale in denarja.« Naj mi Žajbelj oprosti, 15 a njegova sodba v trgovini ne drži. Če bi govoril o književni trgovini, mu ne bi oporekal; kajti v njej je za nekatere pregreha to, kar je na splošno dobrobit; 20 in Španec, ki bi morda znal na pamet povedati petsto verzov Boileauja in Tassa, nemara še vedno ne ve, v katerem jeziku je svoje pisal Garcilaso.

[Opomba 4: Kitajci tako zelo cenijo žajbelj, da za zaboj te zeli navadno dajo dva, včasih pa celo tri zaboje zelenega čaja. Glej Naravoslovni slovar avtorja M. Valmont de Bomare, geslo Sauge.]