O besedilu
Trije srečneži
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 5 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- Die drei Glückskinder
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Trije srečneži
Nekoč je oče poklical k sebi svoje tri sinove in prvemu podaril petelina, drugemu koso, tretjemu pa mačko. »Star sem že,« je rekel, »in smrt je blizu, zato bi vas rad še pred koncem preskrbel. Denarja nimam, in kar vam zdaj dajem, se zdi bore malo vredno, vendar je vse odvisno od tega, ali boste znali darove pametno uporabiti. Poiščite si le deželo, kjer takih reči še ne poznajo, pa bo vaša sreča zagotovljena.« Po očetovi smrti se je najstarejši odpravil na pot s svojim petelinom, toda kamor koli je prišel, so peteline že poznali. V mestih jih je že od daleč videl sedeti na stolpih in se obračati z vetrom, po vaseh pa je slišal kikirikati več kot enega. Nihče se ni čudil njegovi živali, zato ni kazalo, da bi si z njo pridobil bogastvo. Nazadnje pa mu je vendarle uspelo priti na otok, kjer ljudje niso vedeli ničesar o petelinih in si še časa niso znali razdeliti. Sicer so vedeli, kdaj je jutro in kdaj večer, ponoči pa, če je niso prespali, nihče ni znal ugotoviti, koliko je ura. »Poglejte,« je dejal, »kako ponosna žival je to! Na glavi ima rubinasto rdečo krono in nosi ostroge kakor vitez. Ponoči se vam trikrat oglasi ob določeni uri, in ko se oglasi zadnjič, bo sonce kmalu vzšlo. Če pa zakikirika sredi belega dne, se pripravite, saj se bo vreme zagotovo spremenilo.« Ljudem je bilo to zelo všeč. Vso noč niso zatisnili očesa in so z velikim veseljem poslušali, kako je petelin ob dveh, štirih in šestih glasno in razločno oznanjal čas. Vprašali so ga, ali je žival naprodaj in koliko hoče zanjo. »Približno toliko zlata, kolikor ga lahko nosi osel,« je odgovoril. »To je malenkost za tako dragoceno žival!« so vzkliknili vsi po vrsti in mu z veseljem dali, kar je zahteval.
Ko se je s svojim bogastvom vrnil domov, sta se brata začudila, drugi pa je rekel: »Potem se bom tudi jaz odpravil na pot in poskusil, ali lahko svojo koso prav tako dobro prodam.« Sprva pa ni nič kazalo na to, saj je povsod srečeval kmete, ki so imeli na ramenih prav takšno koso kakor on. Nazadnje se je tudi njemu nasmehnila sreča na otoku, kjer ljudje niso vedeli ničesar o kosi. Ko je tam žito dozorelo, so pred njive pripeljali topove in ga s streli podirali. To je bilo precej nezanesljivo opravilo: marsikdo je streljal previsoko, drugi je namesto stebel zadel klasje in ga odstrelil, pri tem je šlo veliko žita v nič, povrhu pa je nastajal neznanski hrup. Tedaj se je mož postavil na njivo in žito pokosil tako tiho in tako hitro, da so ljudje od začudenja obstali odprtih ust. Pripravljeni so mu bili dati za koso, kolikor je zahteval, in dobil je konja, otovorjenega s toliko zlata, kolikor ga je lahko nosil.
Zdaj je hotel tudi tretji brat najti pravega kupca za svojo mačko. Godilo se mu je kakor bratoma: dokler je ostajal na celini, ni mogel ničesar opraviti, saj so bile mačke povsod in jih je bilo toliko, da so novorojene mladiče večinoma utapljali v vodi. Nazadnje se je dal prepeljati na neki otok in po srečnem naključju tam še nikoli niso videli mačke, miši pa so se tako namnožile, da so plesale po mizah in klopeh, naj je bil gospodar doma ali ne. Ljudje so bridko tožili zaradi te nadloge in še kralj se je v svojem gradu ni znal ubraniti. Po vseh kotih so cvilile miši in glodale vse, kar so le mogle zgrabiti z zobmi. Mačka se je nemudoma lotila lova in kmalu očistila nekaj dvoran, ljudje pa so prosili kralja, naj to čudežno žival kupi za svoje kraljestvo. Kralj je rade volje dal, kar je brat zahteval, namreč mulo, otovorjeno z zlatom, in tako se je tretji brat vrnil domov z največjim zakladom od vseh.
Mačka je v kraljevem gradu neizmerno uživala v lovu na miši in jih toliko pogrizla do smrti, da jih ni bilo več mogoče prešteti. Nazadnje ji je od vsega dela postalo vroče in zažejalo jo je. Ustavila se je, dvignila glavo in zavpila: »Mijav, mijav!« Ko so kralj in vsi njegovi ljudje zaslišali to nenavadno vpitje, so se prestrašili in v strahu vsi po vrsti zbežali iz gradu. Zunaj se je kralj posvetoval, kaj bi bilo najbolje storiti. Nazadnje so sklenili poslati k mački glasnika, ki naj ji ukaže, da zapusti grad, sicer bodo proti njej uporabili silo. Svetovalci so rekli: »Raje pustimo, da nas nadlegujejo miši, saj smo tega zla vajeni, kakor da bi svoje življenje prepustili takšni pošasti.« Paž je moral gor vprašat mačko, ali hoče prostovoljno zapustiti grad. Mačka, ki je bila zdaj še bolj žejna, pa je odgovorila le: »Mijav, mijav!« Paž je razumel: »Nikakor, nikakor ne,« in kralju sporočil njen odgovor. »Potem pa,« so rekli svetovalci, »jo bomo pregnali s silo.« Pripeljali so topove in s streli zažgali grad. Ko je ogenj dosegel dvorano, v kateri je sedela mačka, je ta srečno skočila skozi okno, oblegovalci pa niso odnehali, dokler niso vsega gradu zravnali z zemljo.
Izvirnik
Die drei Glückskinder
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Ein Vater ließ einmal seine drei Söhne vor sich kommen und schenkte dem ersten einen Hahn, dem zweiten eine Sense, dem dritten eine Katze. "Ich bin schon alt," sagte er, "und mein Tod ist nah, da wollte ich euch vor meinem Ende noch versorgen. Geld hab ich nicht, und was ich euch jetzt gebe, scheint wenig wert, es kommt aber bloß darauf an, daß ihr es verständig anwendet: sucht euch nur ein Land, wo dergleichen Dinge noch unbekannt sind, so ist euer Glück gemacht." Nach dem Tode des Vaters ging der äIteste mit seinem Hahn aus, wo er aber hinkam, war der Hahn schon bekannt: in den Städten sah er ihn schon von weitem auf den Türmen sitzen und sich mit dem Wind umdrehen, in den Dörfern hörte er mehr als einen krähen, und niemand wollte sich über das Tier wundern, so daß es nicht das Ansehen hatte, als würde er sein Glück damit machen. Endlich aber geriets ihm doch, daß er auf eine Insel kam, wo die Leute nichts von einem Hahn wußten, sogar ihre Zeit nicht einzuteilen verstanden. Sie wußten wohl, wenns Morgen oder Abend war, aber nachts, wenn sies nicht verschliefen, wußte sich keiner aus der Zeit herauszufinden. "Seht," sprach er, "was für ein stolzes Tier, es hat eine rubinrote Krone auf dem Kopf, und trägt Sporn wie ein Ritter: es ruft euch des Nachts dreimal zu bestimmter Zeit an, und wenns das letztemal ruft, so geht die Sonne bald auf. Wenns aber bei hellem Tag ruft, so richtet euch darauf ein, dann gibts gewiß anderes Wetter." Den Leuten gefiel das wohl, sie schliefen eine ganze Nacht nicht und hörten mit großer Freude, wie der Hahn um zwei, vier und sechs Uhr laut und vernehmlich die Zeit abrief. Sie fragten ihn, ob das Tier nicht feil wäre, und wieviel er dafür verlangte. "Etwa so viel, als ein Esel Gold trägt," antwortete er. "Ein Spottgeld für ein so kostbares Tier," riefen sie insgesamt und gaben ihm gerne, was er gefordert hatte.
Als er mit dem Reichtum heim kam, verwunderten sich seine Brüder, und der zweite sprach: "So will ich mich doch aufmachen und sehen, ob ich meine Sense auch so gut losschlagen kann." Es hatte aber nicht das Ansehen danach, denn überall begegneten ihm Bauern und hatten so gut eine Sense auf der Schulter als er. Doch zuletzt glückte es ihm auch auf einer Insel, wo die Leute nichts von einer Sense wußten. Wenn dort das Korn reif war, so fuhren sie Kanonen vor den Feldern auf, und schossens herunter. Das war nun ein ungewisses Ding, mancher schoß darüber hinaus, ein anderer traf statt des Halms die Ähren und schoß sie fort, dabei ging viel zugrund, und obendrein gabs einen lästerlichen Lärm. Da stellte sich der Mann hin und mähte es so still und so geschwind nieder, daß die Leute Maul und Nase vor Verwunderung aufsperrten. Sie waren willig, ihm dafür zu geben, was er verlangte, und er bekam ein Pferd, dem war Gold aufgeladen, soviel es tragen konnte.
Nun wollte der dritte Bruder seine Katze auch an den rechten Mann bringen. Es ging ihm wie den andern, solange er auf dem festen Lande blieb, war nichts auszurichten, es gab allerorten Katzen, und waren ihrer so viel, daß die neugebornen Jungen meist im Wasser ersäuft wurden. Endlich ließ er sich auf eine Insel überschiffen, und es traf sich glücklicherweise, daß dort noch niemals eine gesehen war und doch die Mäuse so überhand genommen hatten, daß sie auf den Tischen und Bänken tanzten, der Hausherr mochte daheim sein oder nicht. Die Leute jammerten gewaltig über die Plage, der König selbst wußte sich in seinem Schlosse nicht dagegen zu retten: in allen Ecken pfiffen Mäuse und zernagten, was sie mit ihren Zähnen nur packen konnten. Da fing nun die Katze ihre Jagd an und hatte bald ein paar Säle gereinigt, und die Leute baten den König, das Wundertier für sein Reich zu kaufen. Der König gab gerne, was gefordert wurde, das war ein mit Gold beladener Maulesel, und der dritte Bruder kam mit den allergrößten Schätzen heim.
Die Katze machte sich in dem königlichen Schlosse mit den Mäusen eine rechte Lust und biß so viele tot, daß sie nicht mehr zu zählen waren. Endlich ward ihr von der Arbeit heiß und sie bekam Durst: da blieb sie stehen, drehte den Kopf in die Höhe und schrie: "Miau, miau." Der König samt allen seinen Leuten, als sie das seltsame Geschrei vernahmen, erschraken und liefen in ihrer Angst sämtlich zum Schloß hinaus. Unten hielt der König Rat, was zu tun das beste wäre; zuletzt ward beschlossen, einen Herold an die Katze abzuschicken und sie aufzufordern, das Schloß zu verlassen, oder zu gewärtigen, daß Gewalt gegen sie gebraucht würde. Die Räte sagten: "Lieber wollen wir uns von den Mäusen plagen lassen, an das Übel sind wir gewöhnt, als unser Leben einem solchen Untier preisgeben." Ein Edelknabe mußte hinaufgehen und die Katze fragen, ob sie das Schloß gutwillig räumen wollte. Die Katze aber, deren Durst nur noch größer geworden war, antwortete bloß: "Miau, miau." Der Edelknabe verstand 'durchaus, durchaus nicht', und überbrachte dem König die Antwort. "Nun," sprachen die Räte, "soll sie der Gewalt weichen." Es wurden Kanonen aufgeführt und das Haus in Brand geschossen. Als das Feuer in den Saal kam, wo die Katze saß, sprang sie glücklich zum Fenster hinaus; die Belagerer hörten aber nicht eher auf, als bis das ganze Schloß in Grund und Boden geschossen war.
Nadaljuj z branjem