Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki nista imela otrok, dokler sta bila bogata, ko pa sta obubožala, se jima je rodil deček. Toda zanj nista mogla najti botra, zato je mož rekel, da bo šel v drug kraj in poskusil najti koga tam.

Ko je tako hodil, je srečal drugega reveža, ki ga je vprašal, kam je namenjen. Mož mu je odgovoril, da gre iskat botra, vendar je reven in nihče noče biti boter njegovemu otroku. »Oh,« je rekel revež, »vi ste revni in jaz sem reven, pa bom jaz boter vašemu otroku, čeprav mu ne morem ničesar podariti. Le pojdite in recite babici, naj pride z otrokom v cerkev.« Ko so skupaj prišli v cerkev, je bil berač že tam. Otroku je dal ime Ferdinand Zvesti.

Ko so prišli iz cerkve, je berač rekel: »Zdaj le pojdite domov, ničesar vam ne morem dati, pa tudi vi meni ničesar ne dajajte.« Babici pa je izročil ključ in ji naročil, naj ga, ko pride domov, da očetu. Ta naj ga shrani, dokler otrok ne dopolni štirinajst let; tedaj naj gre otrok na resavo, kjer bo stal grad, in ključ bo odklepal njegova vrata. Vse, kar bo v njem, bo njegovo.

Ko je bil otrok star sedem let in je že krepko zrasel, se je nekoč šel igrat z drugimi dečki. Ti so se hvalili, kaj vse so dobili od botrov, eden več kot drugi. On pa ni imel kaj povedati. Zajokal je, šel domov in vprašal očeta: »Ali jaz res nisem ničesar dobil od botra?« »O, pač,« je rekel oče, »dobil si ključ od gradu, ki bo takrat stal na resavi. Tedaj pojdeš tja in ga odkleneš.« Deček je šel tja, toda o gradu ni bilo ne duha ne sluha. Čez sedem let, ko je dopolnil štirinajst let, je spet odšel tja in na resavi je res stal grad. Ko ga je odklenil, v njem ni bilo ničesar razen konja, belca. Deček se je tako razveselil, da ima konja, da ga je zajahal in oddirjal k očetu. »Zdaj imam tudi jaz belca, zdaj bom tudi jaz šel po svetu,« je rekel. Odpravil se je na pot in med potjo je na cesti zagledal pisalno pero. Sprva ga je hotel pobrati, potem pa si je mislil: Saj ga lahko pustiš ležati; če boš potreboval pero, ga boš že našel tam, kamor prideš. Ko je šel naprej, je za njim nekaj zaklicalo: »Ferdinand Zvesti, vzemi ga s seboj.« Ozrl se je, a ni videl nikogar, zato se je vrnil in pobral pero. Ko je nekaj časa jezdil, je prišel do vode. Na bregu je ležala riba in hlastala za zrakom. Rekel je: »Počakaj, ljuba ribica, pomagal ti bom nazaj v vodo,« jo prijel za rep in vrgel v vodo. Riba je pomolila glavo iz vode in rekla: »Ker si me rešil iz blata, ti bom dala piščal. Če se znajdeš v stiski, zaigraj nanjo in pomagala ti bom. In če ti kdaj kaj pade v vodo, le zaigraj in prinesla ti bom nazaj.« Nato je odjezdil naprej in srečal nekega človeka, ki ga je vprašal, kam je namenjen. »Oh, v najbližji kraj.« In kako mu je ime? »Ferdinand Zvesti.« »Jaz imam skoraj enako ime,« je rekel drugi, »saj sem Ferdinand Nezvesti.« Skupaj sta odšla v gostilno v najbližjem kraju.

Toda nesreča je hotela, da je Ferdinand Nezvesti vedel vse, kar je kdo drug mislil in nameraval storiti; to je izvedel z najrazličnejšimi zlobnimi čarovnijami. V gostilni je bilo dobro dekle jasnega obraza in zelo lepo. Zaljubilo se je v Ferdinanda Zvestega, saj je bil čeden mladenič, in ga vprašalo, kam je namenjen. Ferdinand Zvesti ji je rekel, da bi se rad le malo potepal po svetu. Pa mu je rekla, naj ostane tam, saj imajo v deželi kralja, ki bi mu gotovo prav prišel služabnik ali predjezdec; naj stopi k njemu v službo. Odgovoril je, da ne more kar iti h kralju in se mu ponuditi. Tedaj je dekle reklo: »Oh, to bom že jaz storila zate.« In res je nemudoma šlo h kralju ter mu povedalo, da ve za čednega služabnika za njegov dvor. Kralju je bilo to prav, dal ga je poklicati k sebi in ga hotel vzeti za služabnika. Toda Ferdinand je bil raje predjezdec, saj je moral biti tam, kjer je bil njegov konj, in tako ga je kralj postavil za predjezdca. Ko je Ferdinand Nezvesti to izvedel, je rekel dekletu: »Njemu pomagaš, meni pa ne?« »Oh,« je reklo dekle, »tudi tebi bom pomagala.« Mislila si je: Tega moraš ohraniti za prijatelja, saj mu ni zaupati. Šla je h kralju in mu ga ponudila za služabnika, in kralju je bilo to prav.

Ko je Ferdinand Nezvesti zjutraj oblačil svojega gospodarja, je ta vselej tarnal: »Oh, ko bi le imel svojo ljubo ob sebi.« Ferdinand Nezvesti pa je Ferdinandu Zvestemu ves čas nagajal, in ko je kralj spet tako tarnal, mu je rekel: »Saj imate predjezdca, pošljite vendar njega. On vam jo mora pripeljati, če pa je ne pripelje, naj mu glavo položijo pred noge.« Kralj je dal poklicati Ferdinanda Zvestega in mu povedal, da ima tam in tam ljubo, ki mu jo mora pripeljati; če tega ne stori, bo moral umreti.

Ferdinand Zvesti je nato odšel v hlev k svojemu belcu ter jokal in tarnal. »Oh, kako nesrečen človek sem!« Tedaj je za njim nekaj zaklicalo: »Ferdinand Zvesti, zakaj jočeš?« Ozrl se je, a ni videl nikogar, zato je še naprej tarnal: »Oh, moj ljubi belec, zapustiti te moram, zdaj bom moral umreti.« Spet se je oglasilo: »Ferdinand Zvesti, zakaj jočeš?« Šele tedaj je spoznal, da ga je to vprašal njegov konjiček. »Si to ti, moj belček? Znaš govoriti?« Nato je dodal: »Tja in tja moram in pripeljati nevesto. Ali veš, kako naj se tega lotim?« Belček mu je odgovoril: »Le pojdi h kralju in mu reci, da mu boš pripeljal nevesto, če ti bo dal vse, kar potrebuješ. Za to potrebuješ ladjo, polno mesa, in ladjo, polno kruha; kajti če velikim velikanom na vodi ne prineseš mesa, te bodo raztrgali. Tam pa so tudi velike ptice, ki ti bodo izkljuvale oči, če ne boš imel kruha zanje.«

Kralj je ukazal vsem mesarjem v deželi klati in vsem pekom peči, dokler nista bili ladji polni. Ko sta bili napolnjeni, je belček rekel Ferdinandu Zvestemu: »Zdaj me zajahaj in odjezdi z menoj do ladje. Ko pridejo velikani, reci:

Mirno, mirno, ljubi velikani, na vas sem mislil vse te dni, prinesel sem vam dobrih stvari. Ko pa pridejo ptice, reci:

Mirno, mirno, ljube ptičice, na vas sem mislil vse te dni, prinesel sem vam dobrih stvari. Potem ti ne bodo ničesar storili. Ko prideš do gradu, ti bodo velikani pomagali. Pojdi gor do gradu in vzemi s seboj nekaj velikanov. Tam leži kraljična in spi. Ne smeš je prebuditi, temveč jo morajo velikani skupaj s posteljo odnesti na ladjo.« Vse se je zgodilo tako, kakor je rekel belček. Ferdinand Zvesti je velikanom in pticam dal, kar jim je prinesel, zato so mu velikani rade volje pomagali in odnesli kraljično na ladjo, ki je takoj odplula h kralju. Ko so prišli h kralju, je kraljična rekla, da ne more živeti brez svojih spisov, ki so ostali v gradu. Na prigovarjanje Ferdinanda Nezvestega so poklicali Ferdinanda Zvestega in kralj mu je ukazal, naj prinese spise iz gradu, sicer bo moral umreti. Spet je šel v hlev, jokal in govoril: »Oh, moj ljubi belček, zdaj moram še enkrat na pot. Kako naj to storim?« Belec je rekel, naj spet natovorijo ladjo. Vse je potekalo kakor prvič, velikani in ptice pa so se nasitili z mesom in se pomirili. Ko so znova prišli do gradu, mu je belec rekel, naj kar vstopi, saj spisi ležijo v kraljičini spalnici. Ferdinand Zvesti je šel noter in jih prinesel. Ko so bili spet na vodi, mu je pisalno pero padlo v vodo. Belec je rekel: »Zdaj pa ti ne morem pomagati.« Tedaj se je spomnil svoje piščali in začel igrati. Priplavala je riba s peresom v gobčku in mu ga pomolila. Nato je prinesel spise na grad, kjer so obhajali svatbo.

Kraljica kralja ni marala, ker ni imel nosu, rada pa je imela Ferdinanda Zvestega. Ko so bili nekoč zbrani vsi dvorni gospodje, je kraljica rekla, da zna tudi ona čarati: človeku lahko odseka glavo in mu jo spet nasadi; naj kdo poskusi. Toda nihče ni hotel biti prvi. Spet je moral na prigovarjanje Ferdinanda Nezvestega stopiti naprej Ferdinand Zvesti. Kraljica mu je odsekala glavo in mu jo spet nasadila. Vse se je takoj zacelilo, le videti je bilo, kakor da bi imel okoli vratu rdečo nit. Kralj jo je vprašal: »Ljuba moja, kje si se pa tega naučila?« »No,« je rekla, »to umetnost obvladam. Naj poskusim še na tebi?« »O, da,« je rekel. Odsekala mu je glavo, vendar mu je ni več nasadila. Pretvarjala se je, da je ne more spraviti nazaj in da nikakor noče ostati na svojem mestu. Kralja so pokopali, ona pa se je poročila s Ferdinandom Zvestim.

Še vedno je jezdil svojega belca, in ko je nekoč spet sedel na njem, mu je konj rekel, naj odjezdi na drugo resavo, do katere mu bo pokazal pot, in tam z njim trikrat oddirja naokrog. Ko je to storil, se je belec vzpel na zadnje noge in se spremenil v kraljeviča.