Prevod

Nekoč je živela žena, ki je imela tri hčere. Najstarejši je bilo ime Einäuglein, ker je imela eno samo oko sredi čela, srednji Zweiäuglein, ker je imela dve očesi kakor drugi ljudje, najmlajši pa Dreiäuglein, ker je imela tri oči, in tudi njeno tretje oko je bilo sredi čela. A prav zato, ker Zweiäuglein ni bila videti nič drugačna od drugih človeških otrok, je sestri in mati niso marale. Govorile so ji: »Ti s svojima dvema očesoma nisi nič boljša od navadnih ljudi, ne spadaš med nas.« Odrivale so jo, ji metale zanikrna oblačila in ji dajale jesti samo tisto, kar je ostalo njim, ter jo žalostile, kjer so le mogle. Nekoč je morala Zweiäuglein na polje past kozo, a je bila še vedno hudo lačna, ker sta ji sestri dali tako malo jesti. Sedla je na ozaro in začela jokati; jokala je tako močno, da sta ji iz oči tekla dva potočka. Ko je v svoji bridkosti nekoč povzdignila pogled, je ob njej stala žena in jo vprašala: »Zweiäuglein, zakaj jokaš?« Zweiäuglein je odgovorila: »Kako naj ne jokam? Ker imam dve očesi kakor drugi ljudje, me sestri in mati ne marajo, pehajo me iz enega kota v drugega, mi mečejo stara oblačila in mi ne dajo jesti drugega kakor svoje ostanke. Danes so mi dale tako malo, da sem še vedno hudo lačna.« Modra žena je rekla: »Zweiäuglein, obriši si obraz. Nekaj ti bom povedala, da ti ne bo več treba stradati. Svoji kozi samo reci:

»Kozička, zameketaj, mizica, pogrni se!« In pred teboj bo stala lepo pogrnjena mizica, na njej pa najokusnejše jedi, da boš lahko jedla, kolikor te bo volja. Ko boš sita in mizice ne boš več potrebovala, samo reci:

»Kozička, zameketaj, mizica, izgini!« In spet bo izginila pred tvojimi očmi.« Nato je modra žena odšla. Zweiäuglein pa si je mislila: Takoj moram poskusiti, ali je res, kar je rekla, saj sem zelo lačna, in je izgovorila:

»Kozička, zameketaj, mizica, izgini!« Komaj je izrekla te besede, že je pred njo stala mizica, pogrnjena z belim prtičkom, na njej pa krožnik z nožem, vilicami in srebrno žlico. Naokrog so stale najokusnejše jedi, iz katerih se je kadilo in so bile še tople, kakor da bi jih pravkar prinesli iz kuhinje. Zweiäuglein je zmolila najkrajšo molitev, kar jih je znala: »Gospod Bog, bodi naš gost ob vsakem času, amen!« Nato je segla po hrani in se z užitkom najedla. Ko je bila sita, je rekla, kakor jo je naučila modra žena:

»Kozička, zameketaj, mizica, izgini!« Pri priči je mizica izginila skupaj z vsem, kar je stalo na njej. Takšno gospodinjstvo je pa res lepo, si je mislila Zweiäuglein in bila vsa vesela in dobre volje.

Zvečer, ko se je s kozo vrnila domov, je našla lončeno skledico s hrano, ki sta ji jo nastavili sestri, vendar se je ni niti dotaknila. Naslednjega dne je s kozo spet odšla na pašo in pustila tistih nekaj grižljajev, ki so ji jih dale, nedotaknjenih. Sprva sestri tega sploh nista opazili, ko pa se je začelo ponavljati vsak dan, sta postali pozorni in rekli: »Z Zweiäuglein nekaj ni prav. Vsakič pusti hrano, prej pa je pojedla vse, kar smo ji dale. Gotovo se je kako drugače znašla.« Da bi prišli resnici do dna, naj bi Einäuglein šla z njo, ko bo gnala kozo na pašo, in pazila, kaj tam počne in ali ji kdo prinaša pijačo.

Ko se je Zweiäuglein spet odpravljala od doma, je Einäuglein stopila k njej in rekla: »S teboj grem na polje, da bom videla, ali kozo dobro paseš in jo ženeš tja, kjer je dovolj krme.« Toda Zweiäuglein je uganila, kaj ima Einäuglein za bregom, zato je kozo odgnala v visoko travo in rekla: »Pridi, Einäuglein, sediva. Nekaj ti bom zapela.« Einäuglein je sedla, utrujena od poti, ki je ni bila vajena, in od sončne pripeke, Zweiäuglein pa je kar naprej pela:

»Einäuglein, ali bediš? Einäuglein, ali spiš?« Tedaj je Einäuglein zaprla svoje edino oko in zaspala. Ko je Zweiäuglein videla, da trdno spi in je ne bo mogla izdati, je rekla:

»Kozička, zameketaj, mizica, pogrni se!« Sedla je k svoji mizici ter jedla in pila, dokler ni bila sita. Potem je spet zaklicala: »Kozička, zameketaj, mizica, izgini!«

In vse je v hipu izginilo. Zweiäuglein je zdaj zbudila Einäuglein in ji rekla: »Einäuglein, kozo bi rada pazila, pa pri tem zaspiš! Medtem bi lahko ušla kdo ve kam. Pridi, pojdiva domov.« Odšli sta domov in Zweiäuglein je spet pustila svojo skledico nedotaknjeno. Einäuglein materi ni mogla povedati, zakaj sestra noče jesti, in se je opravičila: »Na paši sem zaspala.«

Naslednjega dne je mati rekla Dreiäuglein: »Tokrat pojdi ti z njo in pazi, ali Zweiäuglein na paši jé in ali ji kdo prinaša hrano in pijačo, kajti gotovo skrivaj jé in pije.« Dreiäuglein je stopila k Zweiäuglein in rekla: »S teboj grem, da bom videla, ali kozo dobro paseš in jo ženeš tja, kjer je dovolj krme.« Toda Zweiäuglein je uganila, kaj ima Dreiäuglein za bregom, zato je kozo odgnala v visoko travo in rekla: »Sediva tja, Dreiäuglein. Nekaj ti bom zapela.« Dreiäuglein je sedla, utrujena od poti in sončne pripeke, Zweiäuglein pa je spet začela prejšnjo pesmico in pela:

»Dreiäuglein, ali bediš?« A namesto da bi potem zapela: »Dreiäuglein, ali spiš?« je iz nepazljivosti zapela: »Zweiäuglein, ali spiš?«

In kar naprej je pela: »Dreiäuglein, ali bediš? Zweiäuglein, ali spiš?« Tedaj sta se Dreiäuglein dve očesi zaprli in zaspali, tretje pa ni zaspalo, ker ga pesmica ni nagovorila. Dreiäuglein ga je sicer zaprla, vendar le iz zvijačnosti, kakor da bi spala tudi z njim; v resnici pa je pripirala veko in prav dobro videla vse, kar se je dogajalo. Ko je Zweiäuglein mislila, da Dreiäuglein trdno spi, je izrekla svoje čarobne besede:

»Kozička, zameketaj, mizica, pogrni se!« Jedla je in pila, kolikor ji je srce poželelo, nato pa mizici spet ukazala, naj izgine: »Kozička, zameketaj, mizica, izgini!«

Dreiäuglein je vse videla. Zweiäuglein je stopila k njej, jo zbudila in rekla: »O, Dreiäuglein, si zaspala? Ti pa res znaš paziti kozo! Pridi, pojdiva domov.« Ko sta prišli domov, Zweiäuglein spet ni jedla, Dreiäuglein pa je materi rekla: »Zdaj vem, zakaj ta prevzetnica ne jé. Ko na paši reče kozi:

»Kozička, zameketaj, mizica, pogrni se!« se pred njo pojavi mizica, obložena z najboljšimi jedmi, veliko boljšimi od naših. Ko pa je sita, reče:

»Kozička, zameketaj, mizica, izgini!« in vse spet izgine. Vse sem natančno videla. S pesmico mi je uspavala dve očesi, tisto na čelu pa je na srečo ostalo budno.« Tedaj je zavistna mati zakričala: »Bi rada živela bolje kakor me? Te bo že minilo veselje!« Vzela je mesarski nož in ga zasadila kozi v srce, da se je mrtva zgrudila na tla.

Ko je Zweiäuglein to videla, je vsa žalostna odšla na polje, sedla na ozaro in bridko jokala. Nenadoma je ob njej spet stala modra žena in jo vprašala: »Zweiäuglein, zakaj jokaš?« — »Kako naj ne jokam!« je odgovorila. »Kozo, ki mi je vsak dan tako lepo pogrnila mizico, kadar sem izrekla vaše čarobne besede, je mati zabodla do smrti. Zdaj bom morala spet trpeti lakoto in bridkost.« Modra žena je rekla: »Zweiäuglein, dala ti bom dober nasvet. Prosi sestri, naj ti dasta drobovje zaklane koze, in ga zakoplji v zemljo pred hišnimi vrati. To ti bo prineslo srečo.« Nato je izginila, Zweiäuglein pa je šla domov in rekla sestrama: »Ljubi sestri, dajta mi vendar nekaj od moje koze. Ne zahtevam nič dobrega, dajta mi samo drobovje!« Zasmejali sta se in rekli: »Kar vzemi ga, če nočeš nič drugega.« Zweiäuglein je vzela drobovje in ga zvečer povsem potiho zakopala pred hišnimi vrati, kakor ji je svetovala modra žena. Ko so se naslednjega jutra vse zbudile in stopile pred hišo, je tam stalo čudovito, veličastno drevo s srebrnimi listi in zlatimi sadeži med njimi; na vsem širnem svetu najbrž ni bilo nič lepšega in dragocenejšega. Niso vedele, kako se je drevo čez noč znašlo tam. Le Zweiäuglein je razumela, da je zraslo iz kozjega drobovja, saj je stalo natanko tam, kjer ga je zakopala. Mati je rekla Einäuglein: »Splezaj gor, otrok moj, in nam naberi sadežev z drevesa!« Einäuglein je splezala nanj, a ko je hotela prijeti eno od zlatih jabolk, se ji je veja izmaknila. In tako je bilo vsakič, zato ni mogla utrgati niti enega jabolka, pa naj se je še tako trudila. Tedaj je mati rekla: »Dreiäuglein, splezaj ti gor. S svojimi tremi očmi se lahko bolje razgledaš kakor Einäuglein.« Einäuglein je zdrsnila z drevesa, Dreiäuglein pa je splezala nanj. Toda tudi Dreiäuglein ni bila nič spretnejša; naj je gledala, kakor je hotela, zlata jabolka so se ji vedno umikala. Nazadnje je mati izgubila potrpljenje in sama splezala na drevo, a tudi ona ni mogla doseči sadežev, nič bolj kakor Einäuglein in Dreiäuglein, in je kar naprej grabila v prazno. Tedaj je Zweiäuglein rekla: »Še jaz bom poskusila splezati gor. Morda pa meni uspe.« Sestri sta sicer zavpili: »Ti s svojima dvema očesoma! Kaj pa misliš, da boš opravila!« Toda Zweiäuglein je splezala na drevo in zlata jabolka se ji niso umikala, temveč so se ji sama spuščala v roko, tako da jih je lahko trgala drugo za drugim in jih prinesla dol poln predpasniček. Mati ji jih je vzela, in namesto da bi ona, Einäuglein in Dreiäuglein zaradi tega lepše ravnale z ubogo Zweiäuglein, so ji le zavidale, ker je samo ona lahko nabirala sadeže, in so bile do nje še bolj neusmiljene.

Nekoč, ko so skupaj stale ob drevesu, je mimo prišel mlad vitez. »Hitro, Zweiäuglein, skrij se, da se nama ne bo treba sramovati zaradi tebe!« sta zavpili sestri in čez ubogo Zweiäuglein naglo poveznili prazen sod, ki je stal ob drevesu, pod njega pa potisnili tudi zlata jabolka, ki jih je nabrala. Ko se je vitez približal, se je izkazalo, da je lep mlad gospod. Ustavil se je, občudoval veličastno drevo iz zlata in srebra ter vprašal sestri: »Čigavo je to lepo drevo? Kdor bi mi dal eno njegovih vej, bi lahko v zameno zahteval, kar bi hotel.« Einäuglein in Dreiäuglein sta odgovorili, da je drevo njuno in da mu bosta z veseljem odlomili vejo. Obe sta se zelo trudili, a ni jima uspelo, kajti veje in sadeži so se jima vsakokrat izmaknili. Tedaj je vitez rekel: »To je pa res čudno: drevo je vajino, pa vendar z njega ne moreta ničesar odlomiti.« Še naprej sta zatrjevali, da je drevo njuna last. Medtem ko sta tako govorili, je Zweiäuglein izpod soda zakotalila nekaj zlatih jabolk, da so se prikotalila vitezu pred noge, kajti jezilo jo je, da Einäuglein in Dreiäuglein ne govorita resnice. Ko je vitez zagledal jabolka, se je začudil in vprašal, od kod so prišla. Einäuglein in Dreiäuglein sta odgovorili, da imata še eno sestro, ki pa se ne sme pokazati, ker ima samo dve očesi kakor drugi navadni ljudje. Toda vitez jo je hotel videti in je zaklical: »Zweiäuglein, pridi ven!« Zweiäuglein je brez strahu prišla izpod soda, vitez pa je osupnil nad njeno veliko lepoto in rekel: »Ti, Zweiäuglein, mi gotovo lahko odlomiš vejo s tega drevesa.« — »Da,« je odgovorila Zweiäuglein, »to pa res lahko storim, saj je drevo moje.« Splezala je nanj in zlahka odlomila vejo z nežnimi srebrnimi listi in zlatimi sadeži ter jo izročila vitezu. Ta je rekel: »Zweiäuglein, kaj naj ti dam v zameno?« — »Oh,« je odgovorila Zweiäuglein, »od zgodnjega jutra do večera trpim lakoto in žejo, bridkost in stisko. Če bi me vzeli s seboj in me rešili od tod, bi bila srečna.« Tedaj je vitez dvignil Zweiäuglein na svojega konja in jo odpeljal domov na očetov grad. Tam ji je dal lepa oblačila ter hrane in pijače, kolikor ji je srce poželelo. Ker jo je tako ljubil, se je z njo poročil in svatbo so praznovali z velikim veseljem.

Ko je lepi vitez odpeljal Zweiäuglein, sta ji sestri še bolj zavidali njeno srečo. Čudovito drevo vendar ostane nama, sta si mislili. Tudi če ne moreva trgati njegovih sadežev, se bo vsakdo ustavil pred njim, prihajal k nama in ga hvalil. Kdo ve, kakšna sreča se nama še obeta! A naslednjega jutra je njuno drevo izginilo in z njim tudi vsi njuni upi. Ko pa je Zweiäuglein pogledala skozi okno svoje sobice, je na svoje veliko veselje zagledala drevo pred njim: prišlo je za njo.

Zweiäuglein je dolgo živela srečno in zadovoljno. Nekoč sta na grad prišli dve revni ženski in jo prosili miloščine. Zweiäuglein jima je pogledala v obraz in prepoznala svoji sestri Einäuglein in Dreiäuglein, ki sta tako obubožali, da sta morali hoditi od kraja do kraja in pred hišnimi vrati prositi za kruh. Zweiäuglein pa ju je prijazno sprejela, jima izkazovala dobroto in skrbela zanju, tako da sta iz srca obžalovali vse hudo, kar sta v mladosti storili svoji sestri.