Prevod

Nekoč je živel čarovnik, ki si je nadel podobo siromaka, hodil od hiše do hiše, beračil in ugrabljal lepa dekleta. Nihče ni vedel, kam jih odnaša, saj jih nikoli več ni bilo na spregled. Tako je nekoč stopil tudi pred vrata moža, ki je imel tri lepe hčere. Videti je bil kakor ubog, slaboten berač, na hrbtu pa je nosil koš, kakor da bi vanj zbiral miloščino. Prosil je za malo hrane, in ko je najstarejša hči prišla ven ter mu hotela podati kos kruha, se je je samo dotaknil, pa je morala skočiti v njegov koš. Nato je z dolgimi koraki odhitel in jo odnesel v temačen gozd, k svoji hiši, ki je stala sredi njega. V hiši je bilo vse razkošno. Dal ji je vse, kar si je zaželela, in rekel: »Ljuba moja, pri meni ti bo gotovo všeč, saj imaš vse, kar ti srce poželi.« Tako je minilo nekaj dni, potem pa ji je rekel: »Na pot moram in za kratek čas te bom pustil samo. Tu imaš ključe hiše. Lahko greš povsod in si vse ogledaš, le v sobo, ki jo odpira tale mali ključ, ne smeš. To ti prepovedujem pod smrtno kaznijo.« Dal ji je tudi jajce in rekel: »To jajce mi skrbno čuvaj in najbolje bo, da ga ves čas nosiš pri sebi, kajti če bi se izgubilo, bi se zgodila velika nesreča.« Vzela je ključe in jajce ter obljubila, da bo vse vestno izpolnila. Ko je odšel, je prehodila hišo od pritličja do vrha in si vse ogledala. Sobe so se bleščale od srebra in zlata in zdelo se ji je, da še nikoli ni videla tolikšnega razkošja. Nazadnje je prišla tudi do prepovedanih vrat. Hotela je iti mimo, toda radovednost ji ni dala miru. Ogledala si je ključ; videti je bil kakor vsak drug. Vtaknila ga je v ključavnico in ga malo zasukala, pa so se vrata odprla. A kaj je zagledala, ko je vstopila! Na sredi je stala velika krvava kad, v njej pa so ležali mrtvi, razsekani ljudje. Poleg nje je stal lesen tnalo in na njem je ležala bleščeča sekira. Tako se je prestrašila, da ji je jajce, ki ga je držala v roki, padlo v kad. Vzela ga je ven in obrisala kri, a zaman: pri priči se je spet pokazala. Brisala je in drgnila, vendar je ni mogla odstraniti.

Kmalu se je mož vrnil s poti in najprej zahteval ključe in jajce. Izročila mu jih je, a se je pri tem tresla, in po rdečih madežih je takoj videl, da je bila v krvavi sobi. »Če si šla proti moji volji v tisto sobo,« je rekel, »boš zdaj proti svoji volji spet šla vanjo. Tvojega življenja je konec.« Podrl jo je na tla, jo za lase odvlekel tja, ji na tnalu odsekal glavo in jo razsekal, da je njena rdeča kri tekla po tleh. Potem jo je vrgel v kad k drugim.

»Zdaj grem po drugo,« je rekel čarovnik, si spet nadel podobo siromaka, stopil pred hišo in beračil. Druga hči mu je prinesla kos kruha in tudi njo je kakor prvo ujel že z dotikom ter jo odnesel. Ni se ji godilo nič bolje kakor njeni sestri: pustila se je zapeljati radovednosti, odprla krvavo sobo in morala ob njegovi vrnitvi to plačati z življenjem. Nato je šel še po tretjo. Ta pa je bila pametna in prebrisana. Ko ji je dal ključe in jajce ter odpotoval, je najprej skrbno spravila jajce, potem si je ogledala hišo in nazadnje stopila v prepovedano sobo. Ojoj, kaj je zagledala! Njeni ljubi sestri sta ležali v kadi, okrutno umorjeni. Toda lotila se je dela, poiskala vse dele njunih teles in jih pravilno sestavila: glavo, trup, roke in noge. Ko ni manjkalo nič več, so se deli začeli premikati in se spojili. Obe dekleti sta odprli oči in bili spet živi. Kako so se veselile, se poljubljale in objemale! Nato je sestri odpeljala iz sobe in ju skrila. Ob prihodu je mož zahteval ključe in jajce, in ker na njem ni mogel odkriti niti sledu krvi, je rekel: »Prestala si preizkušnjo, moja nevesta boš.« Zdaj pa ni imel več moči nad njo in je moral storiti, kar je zahtevala. »Prav,« mu je odgovorila, »a prej moraš mojemu očetu in materi odnesti koš zlata, in to sam, na svojem hrbtu. Medtem bom tu pripravila poroko.« Nato je šla v svojo sobico, kjer je skrivala sestri. »Zdaj,« je rekla, »je napočil trenutek, ko vaju lahko rešim. Hudobnež vaju bo sam odnesel domov. Toda brž ko prideta tja, mi pošljita pomoč.« Potem ju je posadila v koš in ju povsem prekrila z zlatom, da se ju ni videlo. Poklicala je čarovnika in mu rekla: »Zdaj odnesi koš, a glej, da se mi na poti ne ustaviš in počivaš. Skozi svoje okence bom gledala in pazila nate.«

Čarovnik si je oprtal koš na hrbet in se odpravil na pot, toda breme je bilo tako težko, da mu je pot lil po obrazu in bal se je, da ga bo teža zmečkala do smrti. Sedel je, da bi si malo odpočil, a takoj je ena izmed deklet v košu zaklicala: »Skozi svoje okence gledam in vidim, da počivaš. Le pojdi naprej!« Mislil je, da mu to kliče nevesta, in se znova odpravil. Še enkrat je hotel sesti, pa se je spet oglasilo: »Skozi svoje okence gledam in vidim, da počivaš. Takoj pojdi naprej!« Vsakič, ko se je ustavil, se je oglasil glas in moral je naprej, dokler ni nazadnje ves zasopel prinesel koša z zlatom in obema dekletoma v hišo njunih staršev.

Doma pa je nevesta pripravljala svatbo. Vzela je mrtvaško lobanjo z režečimi se zobmi, jo okrasila, odnesla na podstrešje in jo postavila k lini, da je gledala skoznjo. Nato je čarovnikove prijatelje povabila na svatbo. Ko je to opravila, je zlezla v sod medu, razparala pernico in se povaljala v perju, da je bila videti kakor čuden ptič in je nihče ni mogel prepoznati. Potem je odšla iz hiše in na poti srečala nekaj svatov, ki so jo vprašali:

»Fitcherjev ptič, od kod prihajaš?« »Iz hiše Fitzeja Fitcherja prihajam.« »Kaj pa tam počne mlada nevesta?« »Hišo od tal do vrha je pometla in zdaj skozi podstrešno lino gleda.«

Nazadnje je srečala ženina, ki se je počasi vračal. Vprašal jo je kakor drugi: »Fitcherjev ptič, od kod prihajaš?« »Iz hiše Fitzeja Fitcherja prihajam.«

»Kaj pa tam počne moja mlada nevesta?« »Hišo od tal do vrha je pometla in zdaj skozi podstrešno lino gleda.« Ženin je pogledal navzgor in zagledal okrašeno mrtvaško lobanjo. Mislil je, da je njegova nevesta, zato ji je pokimal in jo prijazno pozdravil. Ko pa je s svojimi gosti stopil v hišo, so prišli ljudje, ki sta jih sestri poslali na pomoč. Zaklenili so vsa hišna vrata, da nihče ni mogel uiti, in hišo zažgali, tako da je čarovnik zgorel z vso svojo sodrgo vred.