Prevod

Časi verske gorečnosti so bili nedvomno tisti, ko je v imenu njegovega veličanstva don Felipeja II. tem perujskim kraljestvom vladal don Andrés Hurtado de Mendoza, markiz Cañetski in kraljevi vrhovni lovski mojster. Tega ne pravim zaradi množice cerkvenih ustanov, ne zaradi razkošnih praznovanj, ne zato, ker so bogataši zapuščali svoje premoženje samostanom in s tem spravljali zakonite dediče v revščino, pa tudi ne zato, ker je bilo po prepričanju konkvistadorjev vsak zločin in vsako umazanijo na vesti mogoče sprati tako, da si ob smrtni uri zapustil zajetno volilo za maše, temveč zato, ker si je Cerkev vtepla v glavo, da mora posegati v vse in povsod, in je bližnjemu že zaradi vsake malenkosti naprtila veliko izobčenje, ki ga je spravilo čisto ob pamet.

Čeprav so bili prizori cerkva, odetih v žalne zastave, in ugašenih sveč pogosti, je naše prednike strašno obredje izobčenj vse bolj pretresalo. V nekaterih svojih pripovedih iz ljudskega izročila sem že imel priložnost obširneje spregovoriti o številnih izobčenjih, izrečenih zoper svetoskrunske tatove ter zoper župane in može postave, ki so si drznili kršiti svetost cerkvenega zatočišča, da bi prijeli prestopnika. A vse to je le nebeški direndaj in prazno čenčanje v primerjavi z enim od izobčenj, ki jih je leta 1561 izrekel prvi limski nadškof, don fray Jerónimo de Loayza. Resnici na ljubo njegovo presvetlo gospostvo nikoli ni skoparilo z interdikti, cerkvenimi kaznimi in drugimi strah zbujajočimi dejanji, kar dokazuje že to, da je gospod Loayza, še preden se je inkvizicija naselila v naših krajih, priredil tri avto-da-feje. Moje trditve potrjuje tudi dejstvo, da je z rimsko opeko — tako je špansko ljudstvo imenovalo izobčenja — zagrozil celo samemu sursum corda, se pravi nikomur drugemu kakor perujskemu podkralju. Takole se je zgodilo:

Pripovedujejo, da je podkralj don Fernando de Toledo, ko je prišel iz Španije, s seboj pripeljal duhovnika, ki naj bi bil kaplan njemu in njegovi hiši. Ta je bil precej vase zaprt, prepirljiv in čemeren mož, zato je nadškof presodil, da ga velja zapreti, mu soditi in ga obsoditi na vrnitev v matično deželo. Podkralj je zagnal vik in krik ter v navalu jeze izjavil, da njegov kaplan, če ga izženejo, ne bo potoval sam, temveč v spremstvu meniha nadškofa. Nadškof je to izvedel, saj se je kajpak našel uslužni prinašalec čenč, in pravijo, da je njegova ekscelenca brž popustila, ko ji je prišlo na ušesa, da je nadškof sklical posvet teologov, po katerem je hodil naokrog z nagubanim čelom, na skrivaj pa so že šivali črna suknena pregrinjala. Duhovniček, ki ga je njegov zaščitnik podkralj pustil na cedilu, je pod uradnim nadzorom odpotoval v Španijo.

Toda izobčenje, ki mi je danes položilo pero v roko, je izobčenje z veliko začetnico in si zato zasluži posebno poglavje. II Desetletje od 1550 do 1560 bi v Peruju lahko dalo ime stoletju, ki bi ga brez zadrege imenovali stoletje kokoši, kruha, vina, olja in podgan. Pojasnimo.

Iz izročila vemo, da so Indijanci kokošim nadeli ime hualpa, skrajšano obliko imena svojega zadnjega Inka, Atahualpe. Oče Blas Valera, doma iz Cuzca, pravi, da so Indijanci ob petelinjem petju verjeli, da petelini objokujejo Inkovo smrt, zato so petelina imenovali hualpa. Isti kronist pripoveduje, da dolga leta niso mogli pripraviti španskih kokoši do tega, da bi v Cuzcu valile jajca, medtem ko jim je v dolinah z zmernim podnebjem to uspevalo. Purane pa so pripeljali iz Mehike.

Garcilaso, Zárate, Gómara ter številni zgodovinarji in kronisti pravijo, da je prav tedaj doña María de Escobar, žena konkvistadorja Diega de Cháveza, iz Španije prinesla pol almuda pšenice in jo razdelila med več meščanov, vsakemu po dvajset ali trideset zrn. Od prvih žetev so nekaj faneg poslali v Čile in druge kraje Amerike.

Skoraj hkrati s pšenico so prispele tudi podgane oziroma miši, in sicer na ladji, ki je skozi Magellanov preliv priplula v Callao. Indijanci so tej nadlogi škodljivih priseljencev nadeli ime hucuchas, kar pomeni »tisti, ki so prišli iz morja«. Na srečo je Španec Montenegro že leta 1537 pripeljal mačke in znano je, da je don Diego de Almagro eno od njega kupil za šeststo pesov. Ker domačini niso znali prav izgovarjati kastiljskega mizmiz, so jih imenovali michitus.

Za ponazoritev naj tu omenimo še, da je v prvih dvajsetih letih osvajanja najnižja cena konja znašala štiri tisoč pesov, krave tristo, osla petsto, prašiča dvesto, koze ali ovce sto, za psa pa so plačevali prav muhaste vsote. Na predvečer bitke pri Chuquingi je neki bogat stotnik vojaku ponudil deset tisoč pesov za njegovega konja. Lastnik je ponudbo ogorčeno zavrnil, rekoč: — Čeprav nimam niti maravedija, svojega tovariša cenim bolj kakor vse zaklade Potosíja.

Ker je vina tako primanjkovalo, da so leta 1555 arobo prodajali po petsto pesov, je Francisco Carabantes s Kanarskih otokov prinesel prve cepiče črnega grozdja, ki so jih posadili v Peruju. V kraju Tacaraca pri Ici, je leta 1840 pisal Córdova y Urrutia, še danes stoji vinograd s črnim grozdjem, za katerega trdijo, da je eden tistih, ki jih je zasadil Carabantes, in ki še zmeraj zelo dobro rodi. O človeška krivičnost! Pijanci vedno blagoslavljajo očaka Noeta, ki je zasadil vinsko trto, za Carabantesa, ki je bil Noe naše domovine, pa nimajo niti besedice hvaležnosti.

Ko sta bila kruh in vino zagotovljena, je manjkalo še olje. Tako je najbrž pomislil don Antonio de Ribera in ob vkrcanju v Sevilli leta 1559 poskrbel, da so na ladjo naložili sto oljčnih potaknjencev.

Don Antonio de Ribera je bil v Limi zelo ugleden mož; imel je celo svoj grb, na katerem sta bila na zlatem polju naslikana dva volka z dvema mladičema. Poročen je bil z vdovo Francisca Martína de Alcántare, polbrata markiza Pizarra po materi, ki je umrl ob njem, ko ga je branil; žena mu je prinesla bogato doto. Dejavno je sodeloval v državljanskih vojnah konkvistadorjev, po Girónovem uporu pa je leta 1557 odpotoval v Španijo, imenovan za zastopnika Peruja.

Ribera je bil lastnik obsežnega vrta, ki ga v Limi poznamo pod imenom Huerta perdida. Imel je premoženje v vrednosti tristo tisoč durov, ki si ga je pridobil s tem, da je po svojih mitajih, Indijancih na obveznem delu, prodajal fige, melone, pomaranče, kumare, breskve in drugo sadje, dotlej v Peruju neznano. Prvo granatno jabolko, ki je zraslo v Limi, so v procesiji nosili na nosilih, na katerih je sicer počivalo Najsvetejše, in pravijo, da je bilo velikansko.

Na Riberovo nesrečo je plovba, polna nevarnosti in nevšečnosti, trajala devet mesecev. Kljub vsej previdnosti je ob prihodu na kopno ugotovil, da so uporabni le še trije potaknjenci; drugi niso bili dobri za nič drugega kakor za podkuriti ogenj.

Njihove vzgoje se je lotil z veliko vnemo in jih varoval skrbneje kakor svoje vreče durov; pa je njegov sloves skopuha segal do neba. Da se niti za hip ne bi izmuznili njegovemu nadzoru, je vse tri posadil na vrtiček, obdan s trdnim zidom, ki sta ga stražila dva orjaška črnca in trop popadljivih psov.

A kar zanesite se na zidove, kakršni so pekinški, na velikane, kakršen je Polifem, in na pse, kakršen je Kerber, pa boste ostali na suhem, da bo joj. Ti ljubi potaknjenci so imeli več zaljubljencev kakor lepo dekle, in saj vemo: za može, ki se zagledajo v tujo lastnino, naj bo Evina hči ali kaka druga dragocenost, ni ovire, ki je ne bi bili pripravljeni poteptati.

Nekega jutra je don Antonio vstal ob zori. Vso dolgo noč ni mogel zatisniti očesa. V srcu ga je stiskalo, slutil je veliko nesrečo.

Pokrižal se je in se v copatah, zavit v plašč, odpravil proti vrtičku; tam mu je srce tako silovito poskočilo, da bi mu skoraj ušlo skozi usta skupaj s sočno kletvico, ki jo je izustil.

— Presneto! Okradli so me! In zgrudil se je na tla, ker ga je obšla slabost. Eden od treh potaknjencev je zares izginil. Tistega dne je Ribera s palico pohabil polovico pasjega tropa, bič pa je neusmiljeno švigal po ubogih sužnjih, kajti njegovo milost je jeza spravila čisto ob pamet.

Utrujen od kaznovanja in poizvedovanja ter videč, da ves njegov trud ne obrodi sadov, se je odpravil k nadškofu, svojemu dobremu prijatelju, in mu potožil o veliki nesreči, ob kateri so bile Jobove muke zgolj ples in razvedrilo.

Toda to, dragi bralci, ni izmišljotina, temveč se je resnično zgodilo, in to vam bo potrdil že prvi kronist, po čigar knjigi boste polistali. Tistega dne so zvonovi bučali kakor še nikoli; naposled je presvetli gospod nadškof po drugih veličastnih obredih izrekel veliko izobčenje zoper tatu potaknjenca.

A tudi to ni pomagalo. Tat je bil najbrž kak nevernik ali svobodomiselnež, kakršnih kar mrgoli v tem stoletju plina in pare, bo pomislil bralec. Pa se bo pošteno uštel.

V tistih časih je izobčenje na vesti tehtalo mnogo ton. III Minila so tri leta, potaknjenec pa se ni prikazal. Resnici na ljubo ga Ribera ni prav nič pogrešal, saj je imel srečo, da sta se oljki, ki mu ju je pustil tat, razmnožili, in je imel zdaj dovolj potaknjencev za prodajo in za darila. Domnevam, da so znameniti oljčni nasadi v Camanáju, deželi, ki slovi po svojih oljkah in še drugih rečeh, o katerih bom iz previdnosti molčal, saj se nočem zameriti njenim prebivalcem, zrasli iz poganjka z vrta Huerta perdida.

Nekega dne se je pri nadškofu s priporočilnimi pismi oglasil gospod, ki je pravkar pripotoval na ladji iz Valparaísa, zasidrani v Callau. Pod pečatom spovedne molčečnosti mu je razkril, da je prav on tat nadvse slavnega potaknjenca, ki ga je zelo previdno odnesel na svoje posestvo v Čilu, in da se je potaknjenec kljub izobčenju privadil tamkajšnjemu podnebju ter se razrasel v imeniten oljčni nasad.

Ker se je vse to zgodilo pod pečatom spovedne molčečnosti, se ne čutim upravičenega, da bi dal natisniti ime grešnika, začetnika zelo ugledne in premožne družine v sosednji republiki.

Vse, kar ti lahko povem, bralec, je, da je črv izobčenja našega moža nenehno glodal in mu ni dal miru. Nadškof je privolil, da ga izobčenja odveže, vendar mu je za pokoro naložil, naj potaknjenec vrne prav tako skrivaj, kakor ga je odnesel.

Kako je izobčenec to izpeljal? Tega ne znam povedati; vem le, da je don Antonio nekega jutra ob obisku svojega vrtička tam našel popotnico, ob njenem vznožju pa vrečo s tisoč duri in nepodpisano pisemce, v katerem ga je pisec po krščansko prosil odpuščanja. To mu je tudi naklonil, in sicer toliko bolj rade volje, ker so mu tako rekoč z neba padli prelepo bleščeči se kovanci.

Tudi bolnišnica Santa Ana, katere gradnje se je tedaj loteval nadškof Loayza, je prejela dar dva tisoč pesov, ne da bi kdor koli razen njegove presvetlosti vedel, kdo je dobrotnik.

Gotovo pa je, da je pri vsej stvari največ pridobil don Antonio de Ribera. V Sevilli ga je potaknjenec stal pol pezete. IV Po smrti komturja don Antonia de Ribere, viteza reda svetega Jakoba, je njegova vdova doña Inés Muñoz leta 1573 ustanovila samostan la Concepción, v njem sprejela redovniško tančico in mu zapustila svoje neizmerno premoženje.

Portret doñe Inés Muñoz de Ribera je še danes v prezbiteriju cerkve, na njenem grobu pa beremo: To živo nebo v drobni obli hrani sonce, ki v njem počiva, sonce velike in plemenite matere doñe Inés de Muñoz y de Ribera. Bila je gospa encomiende Ana-Cuenca, žena don Antonia de Ribera, tistega, ki je s ponosno roko vihtel kraljevi prapor kot kraljevi zastavonoša.