Waltey

Waltey

Božična zgodba

Cuentos de Navidad y Reyes

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo Bazán
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Božična zgodba

Vir
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Avtor
Emilia Pardo Bazán
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
9 min branja
Obseg
7 strani
Naslov izvirnika
006 De Navidad

O izvirniku

Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos

Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.

Besedilo

Božična zgodba

Ta zgodba se godi v šestnajstem stoletju, v enem tistih italijanskih mest, ki jim je vladal tiran. Recimo mestu, če hočete, Montenero, njegovemu tiranu pa Orso Amadei.

Orso je bil človek svojega časa, divji, brezsrčen, prikrit v zameri, neizprosen v maščevanju. Hraber v boju, veličasten v radodarnosti in pretanjen v svojem umetniškem okusu je kakor Medičejci v svoji palači gostil slikarje in pesnike, v zasebnih sobanah pa sprejemal sumljive alkimiste tistih dni, ki sicer niso znali izdelati zlata, zato pa so dobro poznali postopek za destiliranje močnih strupov.

Kadar mu je bil kak plemič v napoto, ga je Orso privabil k sebi, mu prisegel prijateljstvo, z njim prejel obhajilo — o grozno svetoskrunstvo! — od iste hostije, ga posadil za svojo mizo ... in sredi pojedine se je gost dvignil z blodečimi očmi in peno na ustih, nato pa se v krčih zgrudil ... medtem ko ga je gostitelj s hinavsko skrbnostjo otipaval, da bi se prepričal, ali mu po žilah že teče smrtni led.

S preprostimi ljudmi Orso ni tratil toliko slovesnosti: dal jih je pretepsti do onemoglosti ali pa jih pustil, da so v ječi shirali od lakote. Orso je dvakrat ovdovel: prvo ženo je iz ljubosumja odpravil z vbodom bodala; drugo, edino, ki jo je ljubil, mu je iz maščevanja ubil Landolfo dei Fiori, brat prve žene. Prva mu ni zapustila otrok, druga pa hčer in dva sinova. Sinova sta umrla v mračnem vojaškem spopadu, v zasedi, ki jo je morda pripravil sam Landolfo, in ostala je deklica Lucía, da bi nadaljevala prekleti rod Amadeijev.

Njen oče, knez, je že premišljeval, s kom bi jo poročil, ko je Lucía oznanila, da želi sprejeti redovno tančico. Orso je obupaval, kajti po svoje je oboževal to zadnjo mladiko svojega rodu; a ni bilo pomoči: Lucíina volja je obveljala in deklica je vstopila v samostan reda svetega Dominika, v katerem je nekoč cvetela Katarina, imenovana Evfrozina, ki jo svet danes časti kot sveto Katarino Siensko.

Nežna mladost, nedolžna lepota in visoki rod tiranove hčere so še stopnjevali začudenje nad njeno spokornostjo. V stoletju, ki je bilo že pogansko, je obudila stroge pokore bolj gorečih dob.

Njena hrana je bila prgišče kuhanih zeli; njena postelja dve vreči brez slame; njeno spodnje oblačilo groba tkanina iz Kilikije, ki ji je ranila nežno kožo; in ko je v januarskih nočeh po uri počitka na vlažnih kamnitih ploščah, ki so ji lomile vse kosti, vstala k molitvi, se je od slabosti komaj držala na nogah in besede molitve so se ji zapletale v ustih.

Kajti Lucía, navsezadnje hči Amadeijev, se ni rodila za zatajevanje in bolečino, temveč za to, da bi do dna izpila radosti življenja, da bi se naslajala ob prijetnih zvokih mandoline, ob ubranem ritmu pesniških stanc, ob čarovniji barv, ob sladkem in skrivnostnem miru vrtov, kjer se je smehljala večna lepota grških kipov — in le teža tujih grehov ter hrepenenje po spravi sta jo, trepetajočo od tesnobe in groze, pognala pred vznožje oltarjev, kjer se je vsak hip nehote spominjala sveta in njegovih slasti.

Kakor Katarino Siensko so tudi njo večkrat napadle nečiste skušnjave ter varljive, posmehljive podobe; toda oklenjena križa se jim je junaško upirala; jokala je, si ranila meso in nazadnje po miru, ki se ji je spuščal v duha, spoznala svojo zmago. Oslabljenost so zamenjale zamaknjenosti in neizrekljive sladkosti in Lucía je začutila tolažbo.

Prišel je božič, obletnica njenih redovnih zaobljub. Nastopil je sveti večer z obilico snega; toda gostejši ko je bil mrtvaški prt, ki je prekrival samostanski vrt, več toplote je Lucía čutila v svoji samotni celici; nenavadna utvara ji je skozi v svinec vpeta stekla kazala, da namesto snežink na drevesne veje in trdo zemljo dežuje na tisoče bleščeče belih lilij, tenkih kakor peresa, izpuljena iz angelskih peruti.

Vse je bilo posejano z lilijami in belina vrta je izžarevala svetlobo, ki je celico osvetljevala z mesečevimi žarki, živahnejšimi in svetlejšimi od samega srebra. Nenadoma je Lucía, ovitega v valove blage luči, zagledala prelepega Otroka; dete, ki se je smehljalo in stegovalo ročice in ki ga je redovnica vsa iz sebe sprejela v naročje.

— Nocoj — je ljubeče rekel Otrok — sem ti hotel izkazati milost, Lucía, in namesto da bi se rodil v jaslih, se bom rodil v celici, kjer si me tolikokrat klicala.

Lucía je nekaj trenutkov ostala vsa iz sebe; milost je bila izredna in v svoji ponižnosti se je ni imela za vredno. Brž ko se je nekoliko zbrala, je sklenila roke in se vrgla na tla ter prosila Otroka.

— Če hočeš osrečiti svojo služabnico, Dete, ljubo Dete moje duše ... mi nakloni, za kar te bom prosila. Ah! Velika in težka stvar je to — toda če ti ne moreš storiti nemogočega, kdo bo mogel? Spomni se, koliko sem se bojevala, spomni se mojega trpljenja ... in namesto da se rodiš tukaj, se blagovoli roditi na drugem kraju, mračnem, groznem, pustem ... V srcu mojega očeta, Orsa Amadeija.

Otrok je z ročicama božal spokornici obraz in jo ves žalosten pogledal. — Ali veš, kaj prosiš, Lucía? Ali veš, da je srce, v katerem želiš, da se rodim, trše od kamna, bolj krvavo od morišča, bolj zaudarjajoče od groba? Ali veš, da bom moral, če naj vstopim vanj, s svojim golim telesom odrivati trnje, osat in strupene zeli ter čutiti, kako se mi okrog vratu ovijajo gadi in kako mi po nogah lezejo mrzli plazilci? Znal sem umreti najbolj sramotne smrti; ko pa je šlo za rojstvo, sem poiskal nežnost in ljubezen; rodil sem se med preprostimi pastirji, ne med krvoločnimi volkovi! Pa vendar, Lucía, ker si se bojevala zame, ti ne bom odrekel tega, kar želiš ... Nocoj bo moj betlehemski hlev zverinsko srce tvojega očeta!

Ko je Lucía zaslišala Otrokovo obljubo, jo je prevzela tolikšna radost, da je ni mogla prenesti. Brez življenja se je zgrudila na kamnite plošče. Luč, prikazen, vonj lilij, vse je izginilo in skozi v svinec vpeta stekla je bilo videti le še vrt, zavit v snežni mrtvaški prt.

Prav ob tisti uri je Orso Amadei v svoji palači prirejal gostijo; bolje bi bilo reči orgijo. To ni bila večerja, pri kateri bi duhovite domislice in vesele zgodbice krajšale ure in bi navzočnost dam, ki je spodbujala k uglajenosti, brzdala surovost. Takih večerij je Orso priredil že mnogo; a rad je imel tudi bolj razuzdane, ki so se jih udeleževali le njegovi napol razbojniški poveljniki, dvorni norci in zaupniki, cinični in sprijeni ljudje.

Če se je med njimi znašla kaka ženska, je bila to nesrečna potujoča pevka, ki so jo zalotili na mestnem trgu in jo potem, ko je gostom služila za zasmeh, naslednji dan našli s podplutim telesom, napol mrtvo, odvrženo v kateri od mestnih uličic. Tisto noč je Ridolfi, eden Orsovih poveljnikov, napovedal boljši plen: pravkar je ujel nadvse ljubko mladenko; sama si je bila kriva, če je ob takih urah hodila po ulici! Pivci so zagnali hrup; Orso je v glasnem krohotu ukazal, naj pripeljejo dekle, ki je vstopilo, ko so ga vojaki porivali pred seboj, trepetajoče in z razmršenimi svetlimi lasmi, in možje so se ob pogledu nanjo prevzetno nasmihali, kajti bila je resnično prečudovita.

Orso je vanjo uprl svoje brezsramne oči; iztegnil je roko, odgrnil zlate kodre ... in se osupel odmaknil; v nebogljenem dekletu, ki so mu ga tja privedli v oskrunitev, je videl obraz svoje hčere Lucíe, iste poteze, lica, čelo, zardelo od sramu.

— Izpustite to žensko! — je zavpil Orso. — Naj jo z največjim spoštovanjem pospremijo domov. Nihče naj ji ne stori nič žalega ... Gorje tistemu, ki se dotakne enega samega lasu na njeni glavi! Naj ravnajo z njo kakor z menoj ...

Osupli pijanci so ubogali, ne da bi razumeli. Gostija se je nadaljevala; toda Orso, zamišljen in mračen, ni praznil čaše. Ridolfi ga je hotel razvedriti, zato je dal znamenje, ki so ga pri priči razumeli, in nekaj minut zatem so v dvorano, kjer je potekala gostija, privedli jetnika, umirajočega od lakote. Radi so se zabavali tako, da so iz ječe privlekli katerega teh nesrečnikov, ki so jim že več dni odrekali hrano; posadili so ga za mizo, mu ponudili kako izvrstno jed, in ko jo je že hotel pogoltniti, hlipajoč in tuleč od veselja, so mu jo odtegnili od ust in mu vanje vlili vroč vosek iz plamenic, ki so razsvetljevale orgijo.

Jetnik je bil mlad in Orso mu je v šali pomolil krožnik kadeče se pečenke in čašo vina Lácrima; ko pa ga je videl od blizu, mu je ušla kletvica. Oči, ki so vanj z bolečim očitkom zrle z izstradanega mučeniškega obraza, usta, ki so se mu zahvaljevala, so bila Lucíina usta in oči, njen lastni pogled, ki ga oče ni mogel zamenjati z nobenim drugim, pogled z odsevom ljubezni, luč duše, ki išče sebi enako luč.

— Naj tega izpustijo — je ukazal Orso. — Prej pa mu dajte pošteno jesti, kolikor želi. In podarite mu dva zlata vrča, pa vina, kolikor ga hoče ... Naj ravnajo z njim kakor z menoj ... slišite? Kakor z menoj!

Ridolfi je godrnjaje izpolnil ukaz. Skoraj v istem hipu, ko je jetnik odhajal, je v dvorano stopila starka z otročičem v naročju: — »Usmiljenje, veliki gospod,« je vzklikala, »usmiljenje za dete, ki ga vidiš pred seboj. Ta malček je sin tvojega svaka Landolfa dei Fiori, ki ga sovražiš, in neki vojaki bi ga radi, kakor pravijo, po tvojem ukazu treščili ob zid. Ti nisi mogel izdati tako krutega ukaza, zato ga izročam v tvoje varstvo.« — Ob osovraženem Landolfovem imenu je Orso zadrhtel od besa in izvlekel bodalo, da bi otročiču prebodel grlo ... toda mali se mu je spokojno smehljal in njegov nasmeh je bil očarljivi, nepozabni Lucíin nasmeh iz otroških dni, ko jo je oče ljubkoval. — Orso je premagan padel na kolena in se začel biti po prsih ter se na glas obtoževati svojih grehov; kajti Jezus, zvest svoji obljubi, se je pravkar rodil v tistem srcu, temnejšem od peklenskega brezna ...

Naslednje jutro je Orso prejel novico, da je njegova hči izdihnila natanko ob polnoči. Tiran si je zavezal vrv okrog vratu, bos prehodil mestne ulice in prosil prebivalce odpuščanja, nato pa se, opirajoč se na palico, počasi oddaljil. Nikoli več niso slišali o njem. Blagor tistim, v katerih srcu se rodi Dete!

Izvirnik

006 De Navidad

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Este cuento pasa en el siglo XVI, en una de esas ciudades de Italia que gobernaba un tirano. Llamémosle á la ciudad, si queréis, Montenero, y á su tirano Orso Amadei.

Orso era un hombre de su época, feroz, desalmado, disimulado en el rencor, implacable en la venganza. Valiente en el combate, magnífico en sus larguezas y exquisito en sus aficiones artísticas, como los Médicis, festejaba en su palacio á pintores y poetas y recibía en su cámara privada á los sospechosos alquimistas de entonces, que si no consiguieron fabricar oro, no ignoraban la fórmula de destilar activos venenos.

Cuando á Orso le estorbaba un señor, le atraía, jurábale amistad, comulgaba con él--¡horrible sacrilegio!--de la misma hostia, le sentaba á su mesa... y en mitad del banquete el convidado se levantaba con los ojos extraviados y espumante la boca, volvía á caer retorciéndose... mientras el anfitrión, con hipócrita solicitud, le palpaba para asegurarse de que el hielo de la muerte corría ya por sus venas.

Con los villanos no gastaba Orso tantas ceremonias: los derrengaba á palos, ó los dejaba consumirse de hambre en un calabozo.

Orso era viudo dos veces: á su primera mujer la había despachado de una puñalada, por celos; á la segunda, la única que amó, se la mató en venganza Landolfo dei Fiori, hermano de la primera. Esta no había dejado hijos: la segunda sí, una hembra y dos varones. Perecieron los varones en un oscuro lance militar, una emboscada que tal vez preparó el mismo Landolfo, y quedó la niña Lucía, para continuar la maldita familia de Amadei.

Discurría ya su padre el Príncipe con quien desposarla, cuando Lucía declaró que deseaba tomar el velo. Orso se desesperó, porque, á su manera, adoraba á aquel último retoño de su raza; mas no hubo remedio; la voluntad de Lucía se impuso, y la niña entró en un monasterio de la Orden de Santo Domingo, en que había florecido Catalina, llamada Eufrosina, á quien el mundo venera hoy con el nombre de Santa Catalina de Sena.

La tierna juventud, la cándida belleza y la ilustre cuna de la hija del tirano, aumentaron el asombro de su penitencia. En un siglo ya pagano, renovó las duras penitencias de edades más fervorosas.

Su alimento era un puñado de hierbas cocidas; su cama dos quilmas sin paja; su ropa interior un burdo tejido de Cilicia, que llagaba la delicada piel; y cuando se levantaba á orar, en las noches de Enero, después de tomar una hora de descanso sobre las losas húmedas, que quebrantaban sus huesos todos, apenas podía sostenerse de debilidad y las palabras del rezo se confundían en su boca.

Porque Lucía, hija al fin de los Amadei, no había nacido para la mortificación y el dolor, sino para agotar las alegrías de la vida, para recrearse en el grato sonido del bandolín, en el armonioso ritmo de las estancias de los poetas, en la magia del color, en la dulce y misteriosa calma de los jardines, donde sonreía la eterna hermosura de las estatuas griegas,--y sólo el peso de ajenas culpas y el anhelo de la expiación la habían arrojado palpitante de angustia y de terror al pie de los altares, donde á cada minuto recordaba involuntariamente el mundo y sus goces.

Como Catalina de Sena, más de una vez se vió asaltada por tentaciones impuras y por imágenes engañadoras y burlonas; pero abrazada á la cruz, resistió heroicamente; lloró, se hirió las carnes y, al fin, conoció su victoria en la paz que descendía á su espíritu. Arrobos y dulzuras inexplicables sucedieron á los desfallecimientos, y Lucía se sintió consolada.

Llegó la Navidad, aniversario de su profesión. Vino la Nochebuena, acompañada de mucha nieve; pero cuanto más espeso era el sudario que cubría el huerto del convento, más calor notaba Lucía en su celda solitaria; una ilusión singular le mostraba, al través de los emplomados vidrios, que en lugar de copos de nieve llovían sobre las ramas de los árboles y sobre la dura tierra millares de azucenas nítidas, finas como plumas arrancadas del ala de los ángeles.

Sembrado de azucenas estaba todo, y la blancura del jardín despedía una claridad que alumbraba la celda con rayos de luna, más vivos y lucientes que la misma plata. De pronto, envuelto en olas de luz apacible, Lucía vió á un precioso Niño; una criatura que sonreía, que tendía los bracitos, y á quien la monja recibió enajenada en ellos.

--Esta noche--dijo el Niño amorosamente--he querido favorecerte, Lucía, y en vez de nacer en el pesebre, naceré en la celda donde tantas veces me has invocado.

Lucía permaneció algunos instantes fuera de sí; el favor era extraordinario y, en su humildad, no se creía digna de él. Apenas pudo recobrarse, juntó las manos y se postró implorando al Niño.

--Si quieres que sea dichosa tu sierva, Niño, mi Niño del alma... concédeme lo que voy á pedirte. ¡Ah! Es cosa grande y difícil,--pero si tú no puedes realizar imposibles, ¿quién los realizará? Acuérdate de lo que he luchado, acuérdate de mis sufrimientos... y en vez de nacer aquí, dígnate nacer en otro lugar oscuro, horrible, desolado... El corazón de mi padre, Orso Amadei.

Halagando el Niño con sus manecitas el rostro de la penitente, la miró lleno de tristeza.

--¿Sabes lo que pides, Lucía? ¿Sabes que ese corazón donde pretendes que yo nazca es más duro que la piedra, más sangriento que el cadalso, más fétido que el sepulcro? ¿Sabes que para entrar allí tendré que apartar con mi cuerpo desnudo los espinos, los abrojos y las ponzoñosas hierbas, y sentir cómo se enroscan á mi cuello las víboras y cómo trepan por mis piernas los fríos reptiles? ¡Yo he sabido morir del modo más afrentoso; pero al tratarse de nacer, busqué dulzura y amor; nací entre sencillos pastores, no entre lobos carniceros! En fin, Lucía, ya que has combatido por mí, no he de negarte lo que deseas... ¡Esta noche mi establo de Belén será el corazón de fiera de tu padre!

Al oir la promesa del Niño, Lucía experimentó tan subido gozo, que no lo pudo resistir. Cayó inerte sobre las losas. La luz, la visión, el perfume de las azucenas, todo desapareció, y al través de los emplomados vidrios sólo se vió el huerto amortajado en nieve.

A aquella misma hora, Orso Amadei celebraba un festín en su palacio; mejor que festín hay que decir orgía. No era una cena donde los dichos agudos y las alegres historietas hiciesen volar las horas y en que la presencia de las damas, incitando á la galantería, contuviese á la brutalidad. De estas cenas había dado muchas Orso; pero también gustaba de otras más desenfrenadas, á que sólo asistían sus capitanes semi-bandidos, sus bufones y sus familiares, gente cínica y perversa.

Si se mezclaba con ellos alguna mujer, era la infeliz juglaresa sorprendida en la plaza pública, y que, después de servir de ludibrio á los convidados, aparecía al día siguiente con el cuerpo acardenalado, medio muerta, arrojada en cualquier callejuela de la ciudad. Aquella noche, Ridolfi, uno de los capitanes de Orso, había anunciado mejor presa: justamente acababa de cazar á una joven muy linda, ¡peor para ella si andaba á tales horas por la calle! Alborotáronse los bebedores; Orso, riendo á carcajadas, ordenó que trajesen á la jovencita, que entró, empujada por los soldados, temblorosa, desgreñado el rubio pelo, y los hombres se engrieron al verla, porque era en verdad soberanamente hermosa.

Orso clavó en ella sus ojos impúdicos; tendió la mano, apartó los rizos de oro... y asombrado se echó atrás; en la niña desvalida, dispuesta allí para ultrajarla, veía el rostro de su hija Lucía, las mismas facciones, las mejillas, la frente, sonrojada de vergüenza.

--Soltad á esa mujer--gritó Orso.--Que la acompañen á su casa con el mayor respeto. Que nadie la haga daño... ¡Ay del que toque á un cabello de su cabeza! Que se la trate como á mi persona...

Los beodos, atónitos, obedecieron sin comprender. Continuó el festín; pero Orso, preocupado y sombrío, no apuraba la copa. Deseoso Ridolfi de animarle, hizo una seña, entendida al vuelo, y pocos minutos después, un preso moribundo de hambre fué traído á la sala del banquete. Solían divertirse en sacar de su mazmorra á uno de éstos, á quienes desde días antes privaban de alimento; sentarle á la mesa, ofrecerle algún exquisito manjar, y, cuando iba á engullirlo sollozando y aullando de contento, se lo quitaban de la boca y le vertían en ella la ardiente cera de los hachones que alumbraban la orgía.

El preso era joven, y Orso, bromeando, le tendió un plato de asado, humeante, y una copa de Lácrima; mas al verle de cerca, profirió una imprecación. Los ojos, que le fijaban con doloroso reproche desde aquella extenuada faz de mártir, la boca que le daba gracias, eran la boca y los ojos de Lucía, su propia mirada, que el padre no podía desconocer, mirada de reflejo cariñoso, luz del alma que busca otra luz igual.

--Que suelten á éste--mandó Orso.--Antes dadle bien de comer, cuanto desee. Y regaladle dos jarros de oro, y vino á discreción... Que se le trate como á mi persona... ¿lo oís? ¡como á mi persona!

Ridolfi, gruñendo, cumplió la orden. Casi al punto mismo en que salía el preso, se presentó en la sala del festín una mujer vieja, con un chiquitín en brazos:--«Piedad, gran señor--exclamaba,--piedad de la criatura que aquí ves. Este pequeño es el hijo de tu cuñado Landolfo dei Fiori, á quien aborreces, y unos soldados, por orden tuya, según dicen, le quieren estrellar contra el muro. Tú no puedes haber dado tan cruel orden, y yo le pongo bajo tu amparo.»--Al nombre odiado de Landolfo, Orso se estremeció de furor, y desnudando el puñal, iba á atravesar la garganta del pequeño... pero éste, apacible, le sonreía, y su sonrisa era la sonrisa encantadora, inolvidable, de Lucía, cuando su padre la acariciaba, en los días de la niñez.--Orso, vencido, cayó de rodillas, y golpeándose el pecho empezó á acusarse en voz alta de sus pecados; porque Jesús, fiel á su promesa, acababa de nacer en aquel corazón más oscuro que el abismo infernal...

A la mañana siguiente, Orso recibió la noticia de que su hija había espirado á las doce en punto de la noche.

El tirano se ató una soga al cuello, recorrió descalzo las calles de la ciudad pidiendo perdón á los habitantes y, apoyado en un bastón, se alejó lentamente. Nunca se volvió á saber de él. ¡Dichosos aquellos en cuyo corazón nace el Niño!