Prevod

Pravkar sem povedal, da si je eno od prvih treh oljk, zasajenih v Peruju, prilastil neki čilski možak, ki ga je zaradi tatvine doletelo nič manj kot veliko izobčenje. To strašno sredstvo ga je nekaj let pozneje pripravilo do tega, da je vrnil ukradeni potaknjenec, iz katerega je ob bregovih Mapocha ali kake druge reke zrasel znamenit oljčni nasad.

Kadar sem slišal rek »Oliva, ena sama«, sem mislil, da v njem ni ne zvijače ne posebnega pomena, temveč da se je porodil iz slovarja rim ali v glavi kakega neznanca, ki je lovil zvočne odmeve in ujemanja. A zdaj boste videli, da sem se pošteno motil in da imata tako ta rek kakor tisti drugi, »Prva oliva je zlato, druga srebro, tretja pa te pokonča«, svojo zgodovino in svoj razlog za obstoj.

Za človeka, ki je ljudem navadno všeč ali jim je simpatičen, so od nekdaj govorili: »Ta ima srečo kakor olive.« V tem reku se skriva globoka misel, kajti olive imajo to lastnost, da jih ne maramo ali odklanjamo napol, temveč docela. »Priti na olive« je bil še en izraz, s katerim so naši dedje povedali, da se je kdo na gostiji prikazal šele pri posladku ali ujel samo konec slavja. »Čevljarska oliva« so pravili olivi, ki je izgubila barvo in dober okus ter se je zaradi pomanjkanja soka začela krčiti. Tako so lepi ženski, ki so ji leta ali bolezni začele jemati lepoto, rekli: »Draga moja, prava čevljarska oliva si postala.« Najbrž si bratje svetega Krispina niso mogli privoščiti drugih oliv kakor zavržene.

Več kronistov pripoveduje — med njimi naj omenim patra Acosto, ki se ga najprej spomnim —, da so v prvih časih na velikih gostijah kot znamenje posebne pozornosti in razkošja vsakemu gostu ponudili po eno olivo. Gostitelj je, kakor da bi hotel opravičiti skopost, ki je bila v resnici pravo razkošje, saj je bil pridelek pičel in silno drag, svojim povabljencem navadno dejal: »Gospodje, oliva, ena sama.« In tako se je rodil ta rek.

Že leta 1565 so na vrtu don Antonia de Ribere prodajali po štiri olive za en real. Pri tej ceni si je gostitelj že lahko privoščil razkošje in od tistega leta so vsakemu pogrinjku pripadale po tri olive.

Naj so menili, da olika zahteva, da ne pojemo vsega, kar imamo na krožniku, ali pa je hišni gospodar v zahvalo za pohvalo oliv dejal: »Prva oliva je zlato, dve sta srebro, tretja pa te pokonča« — dejstvo je, da je sklep tega verziča marsikateremu kristjanu dal misliti. Ko je prežvečil prvo in drugo olivo, si ni upal lotiti še zadnje, saj bi to pomenilo, da si zavestno jemlje življenje. Če tretja ubija, jo pustimo na krožničku, pa naj jo poje njegova babica.

Čas je tekel in prišli so dnevi ña Cereza, prodajalca oliv pri mostu, starega dedca, ki je pri sedemdesetih letih dal povod za to duhovito in pikro štirivrstičnico:

Govori se, da Cerezo ženo svojo je oplodil. Jaz pa pravim: ni je mogel, saj za to ni več moči. Kakor sem torej pravil, je bila v Cerezovih časih oliva neločljiva spremljevalka kozarčka žganja; vsak pošten Perujec pa se je zmrdoval nad pivom, saj mu je za grenkobo zadostovala že lastna. Od tod izraz, ki so ga v dneh San Martína in Bolívarja uporabljali, kadar so šli na malico ob enajstih (danes se temu po gringovsko reče lunch): »Gospodje, pojdimo namočit kako olivico.«

In zakaj, bo kdo vprašal, so stari temu, da so si po poldnevu malce podprli želodec, rekli »ob enajstih«? Zakaj? Enajst črk ima aguardiente, žganje. Zdaj ve tudi radovedni nadležnež.

Hvala bogu, da nam danes nihče več ne odmerja obrokov in da se dandanes lahko nabašemo z olivami, ne da bi nas strašili kaki reki. Kako se časi spreminjajo!

Tudi danes pravijo: »Oliva, ena sama; če je dobra, pa ducat.«