Prevod
Tintay, naselje na griču ob Pachachaci v provinci Aymaraes, je bil leta 1613 središče okraja Colcabamba. V njem je živelo skoraj šest tisoč Indijancev; o njegovem pomenu dovolj zgovorno priča že dejstvo, da je imel štiri cerkve.
Kacik iz Tintaya je vsako leto januarja izpolnil svojo dolžnost in odšel v Cuzco, da bi koregidorju izročil pobrane davščine, njegovo vrnitev pa so Indijanci praznovali s tremi dnevi bučnega veseljačenja.
Februarja tistega leta se je kacik vrnil v domači kraj ves ogorčen nad španskimi oblastniki, ki so z njim ravnali brez pravega spoštovanja. Morda so bile prav zato slavnosti še bolj razposajene; zadnji dan, ko je pijanost dosegla vrhunec, pa je kacik dal duška svoji jezi s temi besedami:
--Naši očetje so obredno pili iz zlatih čaš, mi, njihovi izrojeni sinovi, pa pijemo iz glinenih skodel. Virakoče gospodarijo nad vsem, kar je naše, ker smo se tako ponižali, da je v naših dušah zamrl pogum, s katerim bi strli jarem. Sužnji, plešite in pojte v ritmu verige. Sužnji, pijte iz grobih posod, kajti čaše iz žlahtne kovine niso za vas.
Kacikov očitek je razburil Indijance in eden izmed njih je razbil glineno posodo, ki jo je držal v roki, ter vzkliknil: --Za menoj vsi, ki hočete piti iz zlate čaše!
Ljudstvo se je razlilo kakor reka, ki prestopi bregove, planilo nad cerkve in si prilastilo zlate kelihe, namenjene sveti daritvi.
Tintayski župnik, častitljiv starec, je stopil na prag župnijske cerkve s križem v roki, opominjal skrunilce in jim preprečeval vstop. Toda Indijanci, razdraženi od pijače, so ga podrli na tla, stopali čez njegovo telo in ob strašnih krikih vdrli v svetišče.
Tam so na glavnem oltarju in v svetem kelihu zagrešili bogoskrunska dejanja. A sredi plesa in razgrajanja je strahovito, mogočno in neustavljivo zadonel glas služabnika Najvišjega, ki jim je zaklical:
--Prekleti! Prekleti! Prekleti! Bogoskrunska orgija je trajala do polnoči, nazadnje pa so brezbožneži, izčrpani od utrujenosti, utonili v spanec.
Ob zori so se mnogi zbudili v mukah neznosne žeje, njihove žene in otroci pa so šli po vodo k bližnjim potokom.
O božja moč! Potoki so bili suhi. Danes (1880) je Tintay revna vas turobnega videza s tristo štiriinštiridesetimi prebivalci, v njeni okolici pa je rastlinja le malo. Voda v njenih potokih je rahlo slankasta in popotnikom škoduje.
Med ruševinami so leta 1804 našli povsem ohranjeno podobo Gospoda povišanja križa; na njegov slovesni praznik se 14. septembra zberejo verniki iz krajev deset milj naokrog.
