Prevod
_Miuccia kraljica pošilja v najrazličnejše nevarnosti, vendar se iz vseh s pomočjo začarane ptice častno izvleče. Nazadnje kraljica umre, izkaže pa se, da je Miuccio kraljev sin; doseže, da osvobodijo njegovo mater, ki postane kraljeva žena._ _Pripoved o sedmih kožicah je tako zabelila juho prinčevega veselja, da je mast kar kipela čez rob, ko je poslušal o nevedni prebrisanosti in prebrisani nevednosti Saporite, iz katere se je Tolla tako okusno ponorčevala. Toda Popa ni hotela za Tollo zaostati niti za drobtinico, zato je s pripovedjo, ki sledi, odplula na morje zgodb._ Kdor drugemu želi zlo, sam sebi nakoplje škodo, in kdor nastavlja zahrbtne zanke ter snuje prevare za tega in onega, se pogosto ujame prav v pasti, ki jih je sam nastavil. To boste slišali iz zgodbe o kraljici, ki je z lastnimi rokami izdelala past, v katero je nazadnje stopila sama.
Pravijo, da je nekoč živel kralj Aute Marine, ki je vladal tako okrutno in tiransko, da mu je neka čarovnica zasedla prestol, medtem ko se je z ženo mudil na oddihu v majhnem gradu daleč od mesta. Zato je dal za nasvet vprašati lesen kip, ki je izrekal nekakšne prerokbe, in ta je odgovoril, da bo kraljestvo dobil nazaj šele, ko bo čarovnica izgubila vid. Toda čarovnica ni bila le dobro zastražena, temveč je po vohu prepoznala vsakogar, ki ga je kralj poslal, da bi ji škodoval, in z njim opravila kakor s psom. Kralja je zato popadel obup in iz kljubovanja čarovnici je vsem ženskam iz tistega kraja, ki jih je mogel dobiti v roke, jemal čast in s častjo tudi življenje. Po stotinah in stotinah nesrečnic, ki jim je kruta usoda vzela dobro ime in pretrgala nit življenja, je med druge prišla tudi mladenka po imenu Porziella, najlepše bitje, kar ga je bilo mogoče videti na vsem svetu. Njeni lasje so bili lisice ljubezenskih biričev; čelo plošča, na kateri je bil zapisan cenik v prodajalni milin in ljubezenskih užitkov; oči dva svetilnika, ki sta ladjam poželenja kazala varno pot v pristanišče naslad; usta satovje med dvema živima mejama iz vrtnic. Ko je prišla kralju v roke in jo je uvrstil med svoje žrtve, jo je hotel umoriti kakor vse druge;
toda prav v trenutku, ko je dvignil bodalo, mu je neka ptica na roko spustila ne vem kakšno koreninico, in roka se mu je tako zatresla, da mu je orožje padlo iz dlani. Ta ptica je bila vila, ki je nekaj dni prej spala v gozdu, kjer se je pod šotorom senc vročina umikala pred hladom. Ko ji je neki satir hotel storiti silo, jo je Porziella zbudila; zato je vila odtlej povsod hodila za njo, da bi ji povrnila dobroto. Ko je kralj videl, kaj se je zgodilo, je pomislil, da je lepota tega obraza ohromila njegovo roko in začarala bodalo, da dekleta ne bi prebodlo, kakor je prebodlo toliko drugih. Sklenil je torej, da je en norec v hiši dovolj, in da svojega orodja smrti ne bo okrvavil, kakor je že okrvavil orodje življenja, temveč naj dekle umre zazidano na podstrešju njegove palače. To je tudi storil: nesrečno, žalostno dekle je dal zapreti med štiri zidove, ne da bi ji pustil kaj hrane ali pijače, da bi počasi shiralo. Ko je ptica videla njeno stisko, jo je potolažila s človeškimi besedami in ji rekla, naj ne izgubi poguma: v zahvalo za veliko uslugo, ki ji jo je nekoč storila, ji bo pomagala tudi za ceno lastne krvi. Naj jo je Porziella še tako prosila, ji ni hotela povedati, kdo je, temveč le, da ji je dolžna hvaležnost in da bo storila vse, kar more, da ji pomaga. Ko je videla, da ubogo dekle že hira od lakote, je odletela in se takoj vrnila s koničastim nožem, ki ga je vzela iz kraljeve shrambe. Rekla ji je, naj v kotu poda počasi izdolbe luknjo, ki bo vodila v kuhinjo, od koder ji bo lahko prinašala kaj za ohranitev življenja. Porziella je nekaj časa pridno delala in kopala toliko časa, da je napravila prehod za ptico. Ta je počakala, da je kuhar odšel k vodnjaku po vedro vode, se spustila skozi odprtino, pograbila lepo kokoš, ki se je še grela, in jo odnesla Porzielli. Ker pa ni vedela, kako naj ji prinese pijačo, da bi si potešila žejo, je odletela v shrambo, kjer je viselo veliko grozdja, in ji prinesla lep grozd. Tako je delala dan za dnem. Porziella, ki je bila medtem zanosila, je rodila lepega dečka, ga dojila in vzgajala ob nenehni ptičini pomoči. Ko je otrok zrasel, je vila materi svetovala, naj razširi odprtino in iz poda odstrani toliko deščic, da bo lahko skoznjo spravila Miuccia, kakor je bilo dečku ime. Ko ga bo z vrvicami, ki jih bo prinesla ptica, spustila dol, naj deščice znova položi na njihovo mesto, da nihče ne bo videl, kod je prišel. Porziella je storila, kakor ji je naročila ptica, in sinu zabičala, naj nikoli ne pove, od kod je prišel in čigav sin je. Nato ga je spustila v kuhinjo, ko je bil kuhar zunaj. Ko se je ta vrnil in zagledal tako lepega dečka, ga je vprašal, kdo je, kod je prišel noter in kaj išče. Miuccio se je spomnil materinega nasveta in odgovoril, da se je izgubil ter išče gospodarja. Med tem pogovorom je prišel dvorni oskrbnik; ko je videl tako bistrega otroka, je pomislil, da bi bil dober paž za kralja, in ga odpeljal v kraljeve sobane. Deček je bil tako lep in prikupen, prava dragocenost, da je kralju takoj ugajal. V službi ga je imel za paža, v srcu pa za sina, in dal ga je učiti vseh spretnosti, ki pritičejo plemiču. Tako je postal najbolj kreposten mladenič na dvoru in kralj ga je imel veliko rajši kakor svojega pastorka, zaradi česar ga je kraljica začela prezirati in sovražiti. Njena zavist in zloba sta pridobivali vse več moči, kolikor bolj so jima pot utirali milost in darovi, s katerimi je kralj obsipal Miuccia. Sklenila je, da bo stopnice njegove sreče namilila tako temeljito, da bo z vrha zdrsnil prav na dno. Nekega večera, ko sta z možem uglasila svoji glasbili in si krajšala čas z igranjem, je kralju rekla, da se je Miuccio hvalil, kako zna zgraditi tri gradove v zraku. Kralj, bodisi ker se je pustil zavesti bodisi ker je hotel ugoditi ženi, je naslednje jutro, ko je luna, učiteljica senc, svojim učenkam dala prost dan za praznik sonca, poklical Miuccia in mu ukazal, naj za vsako ceno zgradi tri gradove v zraku, kakor je obljubil, sicer bo sam poskrbel, da bo plesal po zraku. Ko je Miuccio to slišal, je odšel v svojo sobo in se bridko razjokal, saj je spoznal, kako krhka je milost vladarjev in kako kratko trajajo njihove naklonjenosti. Medtem ko je točil obilne solze, se je prikazala ptica in mu rekla: »Pogum, Miuccio, in nič se ne boj, dokler imaš mene ob sebi, saj te znam potegniti iz ognja.« Nato mu je naročila, naj vzame lepenko in lepilo ter iz njiju izdela tri velike gradove. Zatem je priklicala tri velikanske grifone in vsakemu privezala en grad. Ko so poleteli po zraku, je Miuccio poklical kralja, ki je z vsem dvorom prihitel gledat to čudo. Ob pogledu na Miuccievo iznajdljivost ga je še bolj vzljubil in mu izkazoval neznansko naklonjenost. S tem je kraljičini zavisti prilil novega olja in njeni jezi novega ognja, saj je videla, da ji prav nič ne gre po načrtih. Čez dan ni mislila na nič drugega, ponoči pa ni sanjala o ničemer drugem kakor o tem, kako bi si iz oči odstranila ta trn. Čez nekaj dni je zato rekla kralju: »Mož moj, zdaj je čas, da se vrneš k nekdanji veličini in užitkom prejšnjih dni, kajti Miuccio se je ponudil, da oslepi vilo in ti z enim zamahom, ki ji bo vzel oči, povrne izgubljeno kraljestvo.« Kralj, ki ga je zadela prav v bolečo točko, je nemudoma poklical Miuccia in mu rekel: »Silno me čudi, da te imam tako rad in da me lahko znova posadiš na prestol, s katerega sem padel, pa si vendar tako brezskrben in ti ni prav nič mar, da bi me rešil bede, v kateri sem se znašel. Vidiš vendar, da sem namesto kraljestva dobil gozd, namesto mesta ubog gradič in da mi namesto tolikšnega ljudstva zdaj služijo komaj štirje jedci, ki znajo le rezati kruh in nalivati juho. Če torej nočeš izgubiti moje milosti, pri tej priči teci in oslepi vilo, ki si lasti moje imetje. Ko boš zaprl njeni prodajalni, boš znova odprl skladišče moje veličine, in ko boš ugasnil njeni svetilki, boš prižgal svetilke moje časti, ki so zdaj temne in sajaste.«
Ko je Miuccio slišal to zahtevo, je hotel odgovoriti, da je kralj napačno poučen in da ga je zamenjal z nekom drugim, saj ni ne krokar, ki kljuje oči, ne čistilec greznic, ki odmašuje luknje. Toda kralj ga je prekinil: »Niti besede več! Tako hočem in tako naj se zgodi! Vedi, da sem v kovnici svoje glave že pripravil tehtnico: na eni strani je nagrada, če storiš, kar moraš, na drugi kazen, če ne izpolniš mojega ukaza.« Miuccio, ki ni mogel z glavo skozi kamen in je imel opravka z možem, ob katerem gorje materi, ki mu zaupa hčer, se je umaknil v kot in začel žalovati. Tja je priletela ptica in mu rekla: »Je mogoče, Miuccio, da se vedno utapljaš v kozarcu vode? Mar bi se smel tako obupano prepuščati žalosti, četudi bi me ubili?
Ali ne veš, da me bolj skrbi za tvoje življenje kakor za moje? Nikar torej ne izgubi poguma, temveč pojdi za menoj, pa boš videl, kaj zna Meniello!« Poletela je in se ustavila v gozdu, kjer je začela žvrgoleti. Okrog nje se je zbrala množica ptic, in oznanila jim je, da bo tisti, ki si upa čarovnici vzeti vid, zagotovila varstvo pred kremplji skobcev in kraguljev ter svoboden prehod mimo lovskih pušk, lokov, samostrelov in pasti. Med pticami je bila tudi lastovka, ki si je spletla gnezdo na tramu kraljeve palače in je čarovnico sovražila, ker jo je ta s svojimi prekletimi čarovniškimi dimi večkrat pregnala iz sobe. Deloma zaradi želje po maščevanju, deloma zaradi obljubljene nagrade se je ponudila, da bo opravila nalogo. Kot blisk je poletela v mesto, priletela v palačo in našla vilo zleknjeno na počivalniku, medtem ko sta jo dve dekleti hladili s pahljačama. Lastovka se ji je spustila naravnost na oči in se vanje podelala, s čimer ji je vzela vid. Ko je čarovnica sredi belega dne zagledala noč in vedela, da je s tem zaprtjem carinarnice konec njenega trgovanja s kraljestvom, je z vreščanjem pogubljene duše odložila žezlo in se zavlekla v neke votline, kjer je do konca svojih dni z glavo tolkla ob stene. Po njenem odhodu so svetovalci poslali h kralju odposlance, naj se vrne uživat v svojo hišo, saj mu je čarovničina slepota omogočila dočakati ta svetli dan. Prav ko so prišli odposlanci, se je vrnil tudi Miuccio in po ptičinem navodilu rekel kralju: »Pošteno sem vam služil: čarovnica je slepa in kraljestvo je vaše. Če si za to službo zaslužim plačilo, ne želim drugega, kakor da me pustite pri miru z mojimi nadlogami in me ne pošiljate več v takšne nevarnosti.« Kralj ga je ljubeče objel, mu dovolil, da si pokrije glavo, in ga posadil k sebi. Kako je ob tem nabreknila kraljica od jeze, vedo le nebesa; iz mavrice vseh barv, ki so se ji izmenjale na obrazu, je bilo mogoče razbrati vihar pogube, ki ga je v srcu pripravljala ubogemu Miucciu. Nedaleč od gradu je živel silno divji zmaj, ki se je rodil hkrati s kraljico, iz istega poroda. Njen oče je tedaj poklical zvezdogleda, da bi mu razložil to čudo, in ta je napovedal, da bo njegova hči živela tako dolgo kakor zmaj in da bo ob smrti enega nujno umrl tudi drugi. Le eno bi lahko kraljico obudilo od mrtvih: če bi ji s krvjo tega istega zmaja namazali sence, jamico pod vratom, nosnice in zapestja. Kraljica je dobro poznala divjost in moč te živali, zato je sklenila Miuccia poslati naravnost v njene kremplje, prepričana, da ga bo požrla v enem grižljaju in da ji bo kakor jagoda v medvedjem žrelu. Obrnila se je h kralju in rekla: »Prav zares, Miuccio je zaklad tvoje hiše, in nehvaležen bi bil, če ga ne bi imel rad, še posebno ker je dal vedeti, da želi ubiti zmaja. Čeprav je ta moj brat, je vendar tvoj sovražnik, in meni je en sam las mojega moža dražji od stotih bratov.« Kralj je zmaja na smrt sovražil in ni vedel, kako bi se ga znebil, zato je nemudoma poklical Miuccia in mu rekel: »Vem, da se lotiš vsega, česar se hočeš, in ker si storil že toliko, mi moraš napraviti še eno uslugo, potem pa zahtevaj od mene, kar ti je drago. Pri tej priči pojdi in ubij zmaja. S tem mi boš izkazal veliko uslugo in jaz te bom bogato nagradil.« Ob teh besedah je Miuccio skoraj izgubil pamet. Ko mu je nazadnje uspelo spraviti besede iz sebe, je rekel kralju: »Zdaj pa imam res glavobol! Vi ste me vzeli na piko! Je moje življenje iz kože črne koze, da ga tako neusmiljeno gulite? To ni olupljena hruška, ki naj mi sama pade v usta, temveč zmaj, ki s kremplji trga, z glavo razbija, z repom drobi, z zobmi cefra, s pogledom zastruplja in z dihom ubija! Zakaj me hočete poslati v smrt? Je smrt plačilo za kraljestvo, ki sem vam ga vrnil? Katera prekleta duša je vrgla to kocko na mizo?
Kateri peklenski sin vas je pripravil do teh muh in vas napolnil s takšnimi besedami?« Kralj, ki ga je bilo lahko odbiti kakor žogo, a je bil trši od kamna, kadar je bilo treba vztrajati pri enkrat izrečeni besedi, se je trdno uprl z nogami in rekel: »Toliko si že storil, zdaj pa odnehuješ prav pri najboljšem! Niti besede več, pojdi in odstrani to kugo iz mojega kraljestva, če nočeš, da jaz odstranim tvoje življenje!« Nesrečni Miuccio, ki je zdaj prejemal naklonjenost, zdaj grožnje, zdaj božanje po licu, zdaj brco v zadnjico, zdaj vroče, zdaj hladno, je premišljeval, kako nestanovitna je sreča na dvoru, in si želel, da kralja sploh nikoli ne bi spoznal. Toda vedel je, da je ugovarjati velikašem nespametno in prav tako nevarno kakor puliti brado levu, zato se je umaknil na samo in preklinjal usodo, ki ga je pripeljala na dvor, da bi mu skrajšala dneve življenja. Ko je sedel na pragu z obrazom med koleni, si s solzami umival čevlje in z vzdihi grel razkorak, je priletela ptica z zeliščem v kljunu, mu ga vrgla v naročje in rekla:
»Vstani, Miuccio, in bodi brez skrbi! Ne boš se igral igre, pri kateri bi s sebe stresel dneve življenja, temveč igre, v kateri boš zmaju pobral vse njegove. Vzemi to zelišče in ga, ko prideš do votline te grde zveri, vrzi noter. Takoj ga bo premagal tako globok spanec, da bo omahnil in zaspal. Ti pa z dobrim velikim nožem, sem in tja, hitro opravi z njim in se vrni. Vse se bo izteklo bolje, kakor misliš. Dovolj, jaz že vem, kaj skrivam pod perjem; časa imava več kakor denarja, in kdor ima čas, ima življenje.« Miuccio je vstal, si pod obleko zataknil velik mesarski nož, vzel zelišče in se odpravil k zmajevemu domovanju. To je bilo pod tako velikansko goro, da ji niti vse tri gore, ki so jih velikani naložili v stopnišče, ne bi segle do pasu. Ko je prišel tja, je vrgel zelišče v votlino; zmaja je takoj prevzel spanec in Miuccio ga je začel sekati. Prav v tistem trenutku, ko je razkosaval žival, je kraljica začutila, da se ji trga srce. Ko je videla, da ji gre slabo, je spoznala svojo napako: z gotovino si je kupila lastno smrt. Poklicala je moža in mu povedala, kaj je napovedal zvezdogled, da je njeno življenje odvisno od zmajeve smrti in da se boji, da ga je Miuccio ubil, saj čuti, kako ji življenje polagoma uhaja;
kralj pa ji je odgovoril: »Če si vedela, da je zmajevo življenje opora tvojemu in korenina tvojih dni, zakaj si me pripravila do tega, da sem k njemu poslal Miuccia? Kdo je kriv? Sama si si nakopala nesrečo, sama jo objokuj! Sama si razbila kozarec, sama ga plačaj!« Kraljica je odgovorila: »Nikoli si ne bi mislila, da ima tak drobižek dovolj spretnosti in moči, da spravi na tla zver, ki se ne meni niti za celo vojsko. Mislila sem, da bo tam pustil svoje kosti;
toda ker sem napravila račun brez krčmarja in je ladja mojih načrtov nasedla, mi stori uslugo, če me imaš rad: ko umrem, naj prinesejo gobo, namočeno v zmajevo kri, in mi z njo namažejo vse skrajne dele telesa, preden me pokopljejo.« »To je malenkost v primerjavi z ljubeznijo, ki jo čutim do tebe,« je odgovoril kralj, »in če zmajeva kri ne bo zadostovala, bom dodal še svojo, da ti ustrežem.«
Ko se mu je kraljica hotela zahvaliti, ji je skupaj z besedo ušla tudi duša, kajti prav tedaj je Miuccio dokončno nasekljal zmaja kakor tunino. Komaj se je vrnil pred kralja in mu povedal, kaj je storil, mu je ta ukazal, naj gre po zmajevo kri. Ker pa je kralja mikalo videti delo Miuccievih rok, se je odpravil za njim. Ko je Miuccio stopal skozi palačna vrata, mu je naproti priletela ptica in ga vprašala: »Kam greš?« Miuccio je odgovoril: »Tja, kamor me pošilja kralj, ki me poganja sem in tja kakor tkalski čolniček in mi niti eno uro ne pusti počivati.« »Kaj pa naj bi storil?« je vprašala ptica. »Po zmajevo kri grem,« je rekel Miuccio. Ptica pa je odvrnila: »O, nesrečnik! Ta zmajeva kri bo zate kakor bikova kri, ki te bo raznesla od znotraj, kajti z njo bo vstalo od mrtvih zlo seme vseh tvojih nadlog. Prav ona te namreč nenehno peha v nove nevarnosti, da bi v njih izgubil življenje;
kralj pa, ki pusti, da mu ta grda harpija natika sedlo, te pošilja kakor ničvrednega potepuha, da tvegaš življenje, čeprav si njegova lastna kri, poganjek njegovega drevesa. A revež tega ne ve;
vendar bi mu morala prirojena naklonjenost razkriti vajino sorodstvo, da bi ga usluge, ki si mu jih storil, in sreča, da je dobil tako lepega dediča, pripravile do tega, da bi znova sprejel v svojo milost nesrečno Porziello, tvojo mater. Že štirinajst let je živa pokopana na podstrešju, kjer je v tesni kamrici zazidan cel tempelj lepote.« Medtem ko mu je vila to govorila, je kralj, ki je vse slišal, stopil bliže, da bi bolje izvedel, za kaj gre. Ko je zvedel, da je Miuccio sin Porzielle, ki je zanosila z njim, in da je Porziella še živa v zazidani sobi, je nemudoma ukazal, naj podrejo zid in jo pripeljejo predenj;
ko jo je zagledal, po zaslugi ptičine skrbne nege lepšo kakor kdaj prej, jo je z veliko ljubeznijo objel in se ni mogel nasititi objemanja, zdaj matere, zdaj sina. Njo je prosil odpuščanja za kruto ravnanje, njega pa za nevarnosti, v katere ga je pahnil. Takoj jo je dal obleči v najrazkošnejša oblačila pokojne kraljice in jo vzel za ženo. Ko je zvedel, da je ona ostala pri življenju in da je sin srečno prestal toliko nevarnosti zato, ker je ptica prvo hranila, drugemu pa pomagala z nasveti, ji je ponudil svoje kraljestvo in življenje. Ptica pa je rekla, da za vse svoje usluge ne želi druge nagrade kakor Miuccia za moža. Ob teh besedah se je spremenila v prelepo mladenko, ki jo je Miuccio vzel za ženo na veliko veselje kralja in Porzielle. In prav ko so mrtvo kraljico položili v grob, sta mladoporočenca zvrhano zajemala srečo. Da bi bilo praznovanje še veličastnejše, so se odpravili v svoje kraljestvo, kjer so jih željno pričakovali. Vso to srečo so pripisovali vili, ki se je oddolžila za uslugo, ki ji jo je storila Porziella, kajti navsezadnje velja: _Dobro delo ni nikoli zaman._
Izvirnik
_Miuccio è mmannato ped’opera de na Regina a diverse pericole, e da tutte, pe l’ajuto de n’Auciello fatato, nne resce a nnore. A la fine more la Regina, e scopierto pe ffiglio de lo Rrè, fa liberare la mamma, che deventa mogliere de chella Corona._ _Lo cunto de le ssette Cotenelle ngrassaje de manera la menestra de lo gusto de lo Prencepe, che lo ggrasso sceva pe ffora sentenno la gnorante malizia, e la maliziosa gnoranzia de Saporita, che cco ttanto sapore era stata scioccarriata da Tolla: ma Popa non volenno cedere mollica a Ttolla, se ’mmarcaje pe lo maro de le ffilastroccole co lo Cunto, che ssecoteja._ Chi cerca lo mmale d’autro, trova lo danno proprio, e chi và pe ’ncappare lo tierzo, e lo quarto a ttrademiento, e a li ’nganne,
spisso ’ncappa a le bescate stesse, ch’aveva parato, comme sentarrite de na Reggina, che se fravecaje co le mmano stesse la tagliola, dove ’ncappaje pe lo pede. Dice, ch’era na vota lo Rrè d’Auta Marina, lo quale pe la canetate, e tirannia, che osava, le fu (mentre era juto a spasso co la mogliere a no Castellotto lontano da la Cetate) occupato lo sieggio rejale da na certa femmena maga; pe la quale cosa fatta pregare na statola de ligno, che dava certe rresposte cervune; chella respose, che tanno recuperarria lo stato, quanno la maga perdesse la vista; e bedenno ca la maga, otra che steva bona guardata, canosceva a lo naso le gente mannate da isso a ffarele despiacere, e nne faceva jostizia de cane, puostose ’n desperazione quanta femmene poteva avere ’n mano de
chillo luogo, pe despietto de la Maga, a tutte levava lo nnore, e co lo nnore la vita; e dapò ciento, e ciento portate da la mala ventura lloro, che rremmasero stompagnate de la repotazione, e sfasciate de li juorne, nce capitaje fra l’autre na giovane chiammata Porziella, la quale era la cchiù pentata cosa, che se potesse vedere sopra tutta la terra. Aveva li capille, Manette de li sbirre d’amore; la fronte tavola, dov’era scritta l’assisa a la poteca de le grazie de li guste amoruse; l’uocchie, duje fanale, che assecuravano li vascielle de le boglie a bottare la proda a lo puorto de li contiente; la vocca na cupa de mele ’n miezo doje sepale de rose, la quale venuta ’n mano de lo Rrè, e ffattala passare a rrollo, la voze accidere comm’all’autre;
ma a lo stisso tiempo, che auzaje lo pugnale, n’auciello lassannole cadere non saccio che rradeca ncoppa a lo vraccio, le venne tale tremmoliccio, che le cadette l’arma de mano. Era st’auciello na Fata, che stanno poco juorne ’nnante a dormire drinto a no vosco, dove sotto la tenna dell’ombre se jocava l’ardore a la galera de lo spaviento, mentre no cierto Satoro le voleva fare le brutte cose, fu scetata da Porziella, che pe sto beneficio secotava sempre le ppedate soje pe le rennere la pareglia. Ora vedenno lo Rrè sto socciesso, penzaje, che la bellezza de chella facce avesse fatto sto sequestro a lo vraccio, e sto ncanto a lo pognale, che no l’avessero sficcagliata, comme de tante autre aveva fatto, però fece penziero, che bastasse no pazzo pe
ccasa, e non tegnere de sango l’ardigno de morte, comme aveva fatto de lo stromiento de vita; ma che mmoresse fravecata a no soppigno de lo palazzo sujo, comme fece con affetto fravecanno l’ammata, e nnegrecata fra quatto mura, senza lassarele drinto nè da magnare, nè da vevere, perchè se ne jesse cessa cessa. L’Auciello che la vedde a sto male termene, co pparole omane la conzolaje, decenno, che stesse de buon’armo, che pe le rennere la gran merzè de no piacere, che l’aveva fatto, l’averria ajutata co lo sango proprio, e pe quanto lo pregasse Porziella, non voze dicere maje chi fosse, schitto, ca l’era obrecato, e che n’averria lassato cosa a ffare pe sservirela; e bedenno ca la povera fegliola era allancata de la famme, dette na volata fora, e
ttornaje subeto co no cortiello appontuto, che levaje da lo repuosto de lo Rrè, e le disse, che a poco a poco avesse fatto no pertuso a no pontone de lo solaro, che sarria juta a rresponnere a la cocina, da la quale averria pigliato sempre quarcosa pe le mantenere la vita; e cossì affatecatese no piezzo Porziella, tanto scavaje, che fece strata a l’Auciello, lo quale abbestato lo Cuoco, ch’era juto a pigliare no cato d’acqua a na fontana; scese pe cchillo pertuso, e nn’auzaje no bello Pollastro, che steva ’n caudo, e lo portaje a Porziella; e perchè remmediasse a la seta, non sapenno comme le portare da vevere, volaje a la despenza, dove era tanta uva appesa, e nce ne portaje no bello piennolo, e cossì fece pe na mano de juorne. Fra chisto miezo
essenno remasa prena Porziella, fece no bello figlio mascolo, lo quale allattaje, e ccrescette co lo continuo ajuto de l’Auciello: ma essenno fatto granne, fu consegliata la Mamma da la Fata, che ffacesse lo pertuso cchiù granne, e levarene tante chiancarelle da lo solaro, che nce capesse Miuccio (che cossì se chiammava lo figliuolo), dapò che l’avesse calato a bascio co ccerte ffonecelle, che l’Auciello portaje, tornasse a mmettere le cchiancarelle a lo luoco sujo, azzò non se vedesse pe dov’era sciso; e fatto Porziella comme le disse l’Auciello, e commannato a lo Figlio, che non decesse maje da dove fosse venuto, nè de chi era figlio, lo calaje a bascio quanno lo Cuoco era sciuto fore, lo quale tornato a ttrasire, e bisto cossì bello
figliulo, l’addemmannaje chi era, da dove era trasuto, e ch’era venuto a ffare; e Miuccio tenenno a mmente lo conziglio de la mamma, disse ca s’era sperduto, e ghieva cercanno patrone. A sto contrasto arrivaje lo Scarco, e bisto no Peccerillo de tanto spireto, penzaje, che ssarria stato buono pe paggio de lo Rrè, e pportatolo a le stanzie rejale, comme fu visto cossì bello, e graziuso, che pareva na gioja, subeto piacette a lo Rrè, tenennolo a lo servizio pe paggio, e a lo core pe ffiglio, facennolo ’mmezzare tutte li sarzizie, che stanno buone a no Cavaliero, tanto, che se crescette lo cchiù bertoluso de la Corte, e lo Rrè le voleva assaje chiù bene, che non voleva a lo figliastro, pe la quale cosa la Regina commenzaje a pigliarelo ’ndesagro, e ad
averelo ’nsavuorrio. E ttanto cchiù guadagnava terreno la ’nvidia, e la malevolenza, quanto cchiù le schianavano la strata li favure, e le grazie, che lo Rrè faceva a Miuccio; tanto che fece penziero de mettere tanto sapone a le scaliate de la fortuna soja, che sciuliasse da coppa a bascio; e mmentre che na sera, dapò accordate li stromiente ’nziemme, facevano na museca de trascurzo fra lloro, disse la Regina a lo Rrè, ca Miuccio s’era vantato de fare tre castielle n’ajero, e lo Rrè, si perchè era confuso, si pe ddare gusto a la mogliere, comme la matina la Luna maestra dell’ombre dà feria a le ddescepole pe la festa de lo Sole, fece chiammare Miuccio e le commannaje, che ’nn ogne cunto avesse fatto li tre castielle ’n ajero comm’aveva prommiso, autramente
l’averria fatto fare li saute ’n ajero. Miuccio sentenno sta cosa, se nne jette a la cammara soja, e accommenzaje a fare n’ammaro lamiento, e bedenno quanto era vitriola la grazia de li Princepe, e comme poco duravano li favure, che le facevano; e mmentre chiagneva co tanto de lagreme, eccote venire l’auciello, lo quale le disse, piglia core, o Miuccio, e non dobetare, mentre aje sto fusto co ttico, ca io sò buono a cacciarete da lo ffuoco, e cossì decenno, l’ordenaje che avesse pigliato cartune, e ccolla, e ffattone tre gran castielle, e facenno venire tre gruosse Grifune, nne pose legate uno pe Ccastiello, li quale volanno pe coppa l’ajero, Miuccio chiammaje lo Rrè, lo quale co ttutta la Corte corze a sto spettacolo, e bisto lo nciegno de Miuccio, le
mese cchiù gran affezzione, e le fece carizze dell’autro munno: pe la quale cosa refose nove a la ’nvidia de la Regina, e ffuoco a lo sdigno, vedenno ca nesciuna cosa le sceva ’mparo, tanto che non begliava lo juorno, che non penzasse muodo, nè dormeva la notte, che non sonnasse manera da levarse da nante sto spruoccolo dall’uocchie suoje: tanto, che dapò certe autre juorne, disse a lo Rrè: Marito mio, mo è lo tiempo de tornare a le grannezze passate, e a li guste de mò fa l’anno, pocca Miuccio s’è affierto de cecare la Fata, e co na sborzata d’uocchie farete recattare lo Regno perduto. Lo Rrè, che se sentette toccare dove le doleva, a lo stisso punto, chiammato Miuccio le disse: Io resto maravegliato assaje, che bolennote tanto bene, e potenno tu metteremme
de nuovo a lo sieggio da dove sò tommoliato, te nne staje cossì spenzerato, non te cure chiù de levareme da la meseria, addove mme trovo, vedennome arreddutto da no Regno a no vosco, da na Cetate a no povero Castelluccio, e da lo commannare a ttanto puopolo, essere appena servuto da quatto pane a parte, fella pane, e mmiette vruodo; però se non vuoje la desgrazia mia, curre mo proprio a ccecare l’uocchie a la Fata, che se tene la rrobba mia; perchè serranno le ppoteche soje, raprarraje lo funnaco de le grannizze meje, stutanno chelle llocerne, allommarraje le llampe dell’annore mio, che stanno scure, e nnegrecate.
Sentuta sta proposta Miuccio, voleva responnere, ca lo Rrè steva male nformato, e ca l’aveva pigliato a scagno, perchè non era cuorvo, che cecasse uocchie, nè latrinaro, che spilasse pertosa, quanno lo Rrè leprecaje: nò cchiù pparole: cossì boglio, cossì sia fatto: fa cunto, ca a la zecca de sto cellevriello mio aggio apparato la valanza; da ccà lo premmio, si faje chello, che dive, da ccà la pena, si lasse de fare chello che te commanno. Miuccio, che non poteva tozzare co la preta, e aveva da fare co n’ommo, che trista la mamma che nce aveva la figlia, se nne jeze a no pontone a trivoliare, dove arrivato l’Auciello, le disse; è possibile, Miuccio, che sempre t’annieghe a no becchiero d’acqua? se io fosse stato acciso, porrisse fare maje sto sciabbacco?
non saje, ca io aggio cchiù ppensiero de la vita toja, che de la propria? però non te perdere d’armo, e bieneme appriesso, ca vedarraje chello, che sà fare Meniello; e puostose a bolare se fermaje drinto lo vosco, dove puostose a bernolejare, le vennero na mano d’aucielle a ttuorno, a li quale essa demannaje, che chi se confidava de levare la vista a la Maga, l’averria fatto na sarva-guardia contra le granfe de li spreviere, e d’Asture, e na carta franca contra le Scoppette, archette, valestre, e bescate de li cacciature. Era fra chiste na rennena, che aveva fatto lo nido a no travo de la casa rejale, e aveva ’nn odio la Maga, che pe ffare li mmarditte percante suoje, l’aveva cacciato cchiù bote da la cammara soja co li fomiente, pe la quale
cosa parte pe ddesedderio de la vennetta, parte pe guadagnarese lo premmio, che prometteva l’Auciello, se afferze de fare lo servizio, e bolare comme no furgolo a la Cetate, e ttrasut’a lo palazzo, trovaje che la Fata steva stesa ’ncoppa a no lietto de repuoso, facennose fare frisco co no ventaglio da doje dammecelle. Arrevata la Rennena, se pose a chiummino sopra l’uocchie de la Fata, e cacannoce drinto, le levaje la vista; la quale vedenno a miezo juorno la notte, e sapenno ca scompeva co sta serrata de doana la mercanzia de lo Regno, jettanno strille d’arma dannata renonziaje lo scettro, e se nne jette a ntanare a ccerte grotte, dove tozzanno sempre la capo pe le mmura scompette li juorne. Partuta la Maga, li Consigliere mannattero mmasciature a lo
Rrè, che se nne venesse a gaudere la casa soja; pocca lo cecamiento de la Maga l’aveva fatto vedere sto buono juorno; ed a lo stisso tiempo, che chiste arrivaro, jonze ancora Miuccio, lo quale nfrocecato da l’Auciello, disse a lo Rrè, t’aggio servuto de bona moneta: la Maga è ccecata: lo regno è lo tujo; perrò s’io mmereto pagamiento de sto servizio, non voglio autro, che mme lasse stare co li malanne mieje, senza mettereme n’autra vota a sti pericole. Lo Rrè abbracciatolo co n’ammore granne, le fece mettere la coppola, e ssedere a ccanto ad isso, che se la Regina ’ntorzaje, lo cielo te lo ddica, tanto che a l’arco de tante colure, che se mostraje a la facce soja, se canoscette lo viento de le rroine, che contra lo povero Miuccio machinava drinto
a lo core. Era poco lontano da sto castiello no Dragone ferocissemo, lo quale nascette a no stisso partoro co la Regina, e chiammate da lo Patre l’Astrolache a strolacare sopra sto fatto, decette, che ssarria campata la figlia soja quanto campava lo Dragone, e che mmorenno l’uno, sarria muorto necessariamente l’autro: sulo na cosa poteva resorzetare la Regina, ed era se l’avessero ontato le cchiocche, la forcella de lo pietto, le fforgie de lo naso, e ppoza co lo sango de lo stisso Dragone. Ora mo la Regina sapenno la furia, e la forza de l’anemale, pensaje de mannarele Miuccio drinto le granfe, secura, che se n’averria fatto no voccone, e le sarria stato comm’a ffraola ’n canna a l’Urzo, e botatase a lo Rrè, le disse: Affè, ca Miuccio è lo
tresoro de la casa toja, e sarrisse sgrato se non l’amasse, tanto chiù, ca s’è lassato ’ntennere de volere accidere lo Dragone, che si bè mm’è ffrate, essennote cossì nnemmico, io voglio cchiù pe no pilo de no marito, che pe cciento frate. Lo Rrè, che odiava a morte sto Dragone, e non sapeva comme levaresillo da nanze all’uocchie, subeto chiammato Miuccio, le disse: Io saccio ca miette la maneca a dove vuoje, e perzò avenno fatto tanto e tanto, besogna, che mme faccie n’autro piacere, e po votame dove vuoje. Vattenne a sta medesima pedata, ed accide lo Dragone, ca mme faje no servizio signalato, e io te ne darraggio buono miereto. Miuccio a ste parole appe a scire de sentemiento, e dapò che potte sperlire le parole, disse a lo Rrè: Ora chessa è doglia de capo
mò, vuje m’avite pigliato a ffrusciare, è ffatto de crapa negra la vita mia, che nne facite tanta struderie? Chisto non è ppiro monnato, cascame ncanna, ca è no Dragone; che co le granfe deslenza, co la capo stompagna, co la coda sfracassa, co li diente spetaccia, coll’uocchie nfetta, e co lo sciato accide. Ora comme mme volite mannare a la morte? chesta è chiazza morta, che mm’è data, ppe t’avere dato no Regno? chi è stata l’arma mmardetta, c’ha puosto sto dado ’ntavola?
chi è stato lo figlio de lo Zefierno, che v’ave puosto a sti saute, e v’ave mprenato de ste pparole? lo Rrè, che era lieggio comme pallone a ffarese sbauzare, ma tuosto chiù de na preta a mmantenere chello ch’aveva ditto na vota, mpontaje li piede, decenno; aje fatto, e mò te pierde a lo mmeglio: però non cchiù pparole, và leva sta pesta da lo Regno mio, se non vuoje, che te leva la vita. Miuccio negrecato, che se senteva fare mo no favore, mo n’ammenaccia, mo n’allesciata de facce, mo no cauce ’n culo, mo na cauda, e mo na fredda, consideraje quanto erano mutabele le fortune de la Corte, e averria voluto essere cchiù ca diuno de la canoscenza de lo Rrè; ma sapenno ca lo leprecare all’uommene granne è bestiale, e quanto pelare la varva a no Lione, se
reteraje a na parte, mmardecenno la sciorte soja, che l’avev’arreddutto a la Corte, pe ffare corte l’ore de la vita soja; e mmentre seduto a no grado de porta co la facce ’n miezo a le ddenocchia lavava le scarpe co lo chianto, e scaudava li contrapise co li sospire, eccote venire l’Auciello co n’erva ’n pizzo, e ghiettannoncella ’n sino le disse: Auzate Miuccio, e assecurate, ca non joquarraje a scarreca l’aseno de li juorne tuoje, ma a sbaraglino de la vita de lo Dragone; perzò piglia st’erva, e arrivato a la grotta de sto brutto anemale, jettacella drinto, ca subeto le venarrà tale suonno spotestato, che scapizzarà a ddormire, e tu co no bello cortellaccio fra nacca e ppacca, fanne subeto la festa, e bienetenne, ca le ccose resceranno meglio, che non
te pienze. Vasta io saccio buono, che porto ssotta, ed avimmo cchiù ttiempo, ca denare, e chi ha ttiempo, ha bita. Ditto accossì s’auzaje Miuccio, e schiaffatose na cortella carrese sotta, e pigliatase l’erva s’abbiaje a la Corte de lo Dragone, la quale steva sotta na montagna de cossì bona-crescenza, che li tre mmunte, che fecero gradiata a li Gegante, no le sarriano arrivate a la centura; dove arrivato, jettaje l’erva drinto chella spelonca, e appiccecato subeto suonno a lo Dragone, Miuccio l’accommenzaje a ttaccarejare. A lo stisso tiempo, ch’isso adacciava l’anemale, se sentette la Regina adacciare lo core, e bistose a mmale termene, s’addonaje de l’arrore sujo, che s’aveva comprato a denare contante la morte; e chiammato lo marito, le
disse, che l’avevano pronostecato l’Astrolache, e che da la morte de lo Dragone penneva la vita soja, e comme dobetava, che Miuccio avesse acciso lo Dragone, mentre essa se ne senteva sciuliare appoco appoco; a la quale respose lo Rrè, se tu sapive ca la vita de lo Dragone era pontella de la vita toja, e rradice de li juorne, perchè mme nce faciste mannare Miuccio? chi nc’ha corpa? tu t’aje fatto lo mmale, e tu te lo chiagne: tu aje rutto lo gotto, e tu lo paga; e la Regina respose: non me credeva maje, che no smiuzillo avesse tanta arte, e ttanta forza de jettare a tterra n’anemale, che faceva poca stima de n’asserzeto, e aveva fatto penziero, che nce lassasse li stracce; ma pocca aggio fatto lo cunto senza l’oste, e la varca de li designe
mieje è ghiuta traverza, famme no piacere, si mme vuoje bene, comme sò morta, de fare pigliare na spogna nfosa de lo sango de sto Dragone, e ontareme tutte le stremetà de la perzona ’nnanze de m’atterrare. Chesta è ppoca cosa a l’ammore, che te porto, respose lo Rrè, e si non vasta lo sango de lo Dragone, nce mettarraggio lo mio pe ddarete sfazione; e bolenno la Regina rengraziarelo, le scette lo spirito co la parola, perchè a lo stisso tiempo avea Miuccio scomputo de fare tonnina de lo Drago; e appena venuto nnante lo Rrè a darele nova de lo fatto, le commannaje, che fosse juto pe lo sango de lo Dragone. Ma curiuso lo Rrè de vedere la prova fatta da le mmano de Miuccio, se l’abbiaje retomano, e mmentre Miuccio, sceva la porta de lo palazzo se la fece ’ncontra
l’Auciello decennole, dove vaje? E Miuccio respose: vao dove mme manna lo Rrè, che facennome ire comme a nnavettola, non me lassa resistere n’ora. A fare che? disse l’Auciello; e Miuccio: a pigliare lo sango de lo Drago; e l’Auciello leprecaje: Oh nigro te, ca sto sango de Drago sarrà sango de Toro pe te, che te schiatterà ncuorpo, e co sto sango resorzetarà chella mala semmenta de tutte li travaglie tuoje, pocca essa te và mettenno sempre a nnuove pericole, perchè nce lasse la vita; e lo Rrè, che se fa mettere la varda da na brutta scerpia, te manna comme a ghiettariello ad arresecare la perzona, ch’è puro sango sujo, ch’è puro vruoccolo de chella chianta; ma lo scuro non te conosce: puro devarria l’affetto ntrinseco essere spione de sto parentato, azzò
li servizie, ch’aje fatto a sto Segnore, e lo guadagno, ch’isso fa de cossì bello arede, avessero forza de farele trasire ’n grazia chella sfortunata de Porziella mammata, ch’ora maje sò quattuordece anne, che stace atterrata viva drinto no soppigno, dove se vede no tempio de bellezza fravecato drinto a no cammariello; mentre accossì le deceva la Fata, lo Rrè ch’aveva sentuto ogne ccosa, se facette nnante pe ssentire meglio lo fatto; e ntiso ca Miuccio era figlio de Porziella, restata prena d’isso, e la Porziella era ancora viva drinto la cammara, dette subeto ordene, che ffosse sfravecata, e pportata ’nnante ad isso; la quale comme la vedde cchiù bella, che maje, pe lo buono covierno de l’Auciello, abbracciatola co n’ammore granne, non se saziava de
stregnere mo la mamma, e mo lo figlio, cercanno perduono a chella de lo male trattamiento, che l’aveva fatto, ed a chillo de li pericole, a che l’aveva puosto; e fattole subeto vestire dell’abete cchiù ricche de la Regina morta, se la pigliaje pe mmogliere; e saputo che tanto essa era campata, e tanto lo figlio era sciuto franco da tante pericole, quanto l’Auciello aveva l’una mantenuta de vitto, e l’autro ajutato de consiglio, l’offerse lo stato, e la vita; lo quale disse, non volere autro premio de tante servizie, che Miuccio pe mmarito; e cossì decenno deventaje na bellissema Giovane, la quale co gusto granne de lo Rrè, e de Porziella fu data a Miuccio pe mmogliere, e tutto a no tiempo, mentre la Regina morta fu jettata a no tummolo, la cocchia de li Zite
cogliettero li contiente a ttommola; e pe ffare cchiù granne le ffeste s’abbiaro a lo Regno loro, dove erano aspettate co gran desederio, reconoscenno tutta sta bona fortuna da la Fata, pe lo piacere, che le fece Porziella, pocca a la fine de li fine, _Lo fare bene non se perde maje._
