Prevod

_Miuccia kraljica pošilja v najrazličnejše nevarnosti, vendar se iz vseh s pomočjo začarane ptice častno izvleče. Nazadnje kraljica umre, izkaže pa se, da je Miuccio kraljev sin; doseže, da osvobodijo njegovo mater, ki postane kraljeva žena._ _Pripoved o sedmih kožicah je tako zabelila juho prinčevega veselja, da je mast kar kipela čez rob, ko je poslušal o nevedni prebrisanosti in prebrisani nevednosti Saporite, iz katere se je Tolla tako okusno ponorčevala. Toda Popa ni hotela za Tollo zaostati niti za drobtinico, zato je s pripovedjo, ki sledi, odplula na morje zgodb._ Kdor drugemu želi zlo, sam sebi nakoplje škodo, in kdor nastavlja zahrbtne zanke ter snuje prevare za tega in onega, se pogosto ujame prav v pasti, ki jih je sam nastavil. To boste slišali iz zgodbe o kraljici, ki je z lastnimi rokami izdelala past, v katero je nazadnje stopila sama.

Pravijo, da je nekoč živel kralj Aute Marine, ki je vladal tako okrutno in tiransko, da mu je neka čarovnica zasedla prestol, medtem ko se je z ženo mudil na oddihu v majhnem gradu daleč od mesta. Zato je dal za nasvet vprašati lesen kip, ki je izrekal nekakšne prerokbe, in ta je odgovoril, da bo kraljestvo dobil nazaj šele, ko bo čarovnica izgubila vid. Toda čarovnica ni bila le dobro zastražena, temveč je po vohu prepoznala vsakogar, ki ga je kralj poslal, da bi ji škodoval, in z njim opravila kakor s psom. Kralja je zato popadel obup in iz kljubovanja čarovnici je vsem ženskam iz tistega kraja, ki jih je mogel dobiti v roke, jemal čast in s častjo tudi življenje. Po stotinah in stotinah nesrečnic, ki jim je kruta usoda vzela dobro ime in pretrgala nit življenja, je med druge prišla tudi mladenka po imenu Porziella, najlepše bitje, kar ga je bilo mogoče videti na vsem svetu. Njeni lasje so bili lisice ljubezenskih biričev; čelo plošča, na kateri je bil zapisan cenik v prodajalni milin in ljubezenskih užitkov; oči dva svetilnika, ki sta ladjam poželenja kazala varno pot v pristanišče naslad; usta satovje med dvema živima mejama iz vrtnic. Ko je prišla kralju v roke in jo je uvrstil med svoje žrtve, jo je hotel umoriti kakor vse druge;

toda prav v trenutku, ko je dvignil bodalo, mu je neka ptica na roko spustila ne vem kakšno koreninico, in roka se mu je tako zatresla, da mu je orožje padlo iz dlani. Ta ptica je bila vila, ki je nekaj dni prej spala v gozdu, kjer se je pod šotorom senc vročina umikala pred hladom. Ko ji je neki satir hotel storiti silo, jo je Porziella zbudila; zato je vila odtlej povsod hodila za njo, da bi ji povrnila dobroto. Ko je kralj videl, kaj se je zgodilo, je pomislil, da je lepota tega obraza ohromila njegovo roko in začarala bodalo, da dekleta ne bi prebodlo, kakor je prebodlo toliko drugih. Sklenil je torej, da je en norec v hiši dovolj, in da svojega orodja smrti ne bo okrvavil, kakor je že okrvavil orodje življenja, temveč naj dekle umre zazidano na podstrešju njegove palače. To je tudi storil: nesrečno, žalostno dekle je dal zapreti med štiri zidove, ne da bi ji pustil kaj hrane ali pijače, da bi počasi shiralo. Ko je ptica videla njeno stisko, jo je potolažila s človeškimi besedami in ji rekla, naj ne izgubi poguma: v zahvalo za veliko uslugo, ki ji jo je nekoč storila, ji bo pomagala tudi za ceno lastne krvi. Naj jo je Porziella še tako prosila, ji ni hotela povedati, kdo je, temveč le, da ji je dolžna hvaležnost in da bo storila vse, kar more, da ji pomaga. Ko je videla, da ubogo dekle že hira od lakote, je odletela in se takoj vrnila s koničastim nožem, ki ga je vzela iz kraljeve shrambe. Rekla ji je, naj v kotu poda počasi izdolbe luknjo, ki bo vodila v kuhinjo, od koder ji bo lahko prinašala kaj za ohranitev življenja. Porziella je nekaj časa pridno delala in kopala toliko časa, da je napravila prehod za ptico. Ta je počakala, da je kuhar odšel k vodnjaku po vedro vode, se spustila skozi odprtino, pograbila lepo kokoš, ki se je še grela, in jo odnesla Porzielli. Ker pa ni vedela, kako naj ji prinese pijačo, da bi si potešila žejo, je odletela v shrambo, kjer je viselo veliko grozdja, in ji prinesla lep grozd. Tako je delala dan za dnem. Porziella, ki je bila medtem zanosila, je rodila lepega dečka, ga dojila in vzgajala ob nenehni ptičini pomoči. Ko je otrok zrasel, je vila materi svetovala, naj razširi odprtino in iz poda odstrani toliko deščic, da bo lahko skoznjo spravila Miuccia, kakor je bilo dečku ime. Ko ga bo z vrvicami, ki jih bo prinesla ptica, spustila dol, naj deščice znova položi na njihovo mesto, da nihče ne bo videl, kod je prišel. Porziella je storila, kakor ji je naročila ptica, in sinu zabičala, naj nikoli ne pove, od kod je prišel in čigav sin je. Nato ga je spustila v kuhinjo, ko je bil kuhar zunaj. Ko se je ta vrnil in zagledal tako lepega dečka, ga je vprašal, kdo je, kod je prišel noter in kaj išče. Miuccio se je spomnil materinega nasveta in odgovoril, da se je izgubil ter išče gospodarja. Med tem pogovorom je prišel dvorni oskrbnik; ko je videl tako bistrega otroka, je pomislil, da bi bil dober paž za kralja, in ga odpeljal v kraljeve sobane. Deček je bil tako lep in prikupen, prava dragocenost, da je kralju takoj ugajal. V službi ga je imel za paža, v srcu pa za sina, in dal ga je učiti vseh spretnosti, ki pritičejo plemiču. Tako je postal najbolj kreposten mladenič na dvoru in kralj ga je imel veliko rajši kakor svojega pastorka, zaradi česar ga je kraljica začela prezirati in sovražiti. Njena zavist in zloba sta pridobivali vse več moči, kolikor bolj so jima pot utirali milost in darovi, s katerimi je kralj obsipal Miuccia. Sklenila je, da bo stopnice njegove sreče namilila tako temeljito, da bo z vrha zdrsnil prav na dno. Nekega večera, ko sta z možem uglasila svoji glasbili in si krajšala čas z igranjem, je kralju rekla, da se je Miuccio hvalil, kako zna zgraditi tri gradove v zraku. Kralj, bodisi ker se je pustil zavesti bodisi ker je hotel ugoditi ženi, je naslednje jutro, ko je luna, učiteljica senc, svojim učenkam dala prost dan za praznik sonca, poklical Miuccia in mu ukazal, naj za vsako ceno zgradi tri gradove v zraku, kakor je obljubil, sicer bo sam poskrbel, da bo plesal po zraku. Ko je Miuccio to slišal, je odšel v svojo sobo in se bridko razjokal, saj je spoznal, kako krhka je milost vladarjev in kako kratko trajajo njihove naklonjenosti. Medtem ko je točil obilne solze, se je prikazala ptica in mu rekla: »Pogum, Miuccio, in nič se ne boj, dokler imaš mene ob sebi, saj te znam potegniti iz ognja.« Nato mu je naročila, naj vzame lepenko in lepilo ter iz njiju izdela tri velike gradove. Zatem je priklicala tri velikanske grifone in vsakemu privezala en grad. Ko so poleteli po zraku, je Miuccio poklical kralja, ki je z vsem dvorom prihitel gledat to čudo. Ob pogledu na Miuccievo iznajdljivost ga je še bolj vzljubil in mu izkazoval neznansko naklonjenost. S tem je kraljičini zavisti prilil novega olja in njeni jezi novega ognja, saj je videla, da ji prav nič ne gre po načrtih. Čez dan ni mislila na nič drugega, ponoči pa ni sanjala o ničemer drugem kakor o tem, kako bi si iz oči odstranila ta trn. Čez nekaj dni je zato rekla kralju: »Mož moj, zdaj je čas, da se vrneš k nekdanji veličini in užitkom prejšnjih dni, kajti Miuccio se je ponudil, da oslepi vilo in ti z enim zamahom, ki ji bo vzel oči, povrne izgubljeno kraljestvo.« Kralj, ki ga je zadela prav v bolečo točko, je nemudoma poklical Miuccia in mu rekel: »Silno me čudi, da te imam tako rad in da me lahko znova posadiš na prestol, s katerega sem padel, pa si vendar tako brezskrben in ti ni prav nič mar, da bi me rešil bede, v kateri sem se znašel. Vidiš vendar, da sem namesto kraljestva dobil gozd, namesto mesta ubog gradič in da mi namesto tolikšnega ljudstva zdaj služijo komaj štirje jedci, ki znajo le rezati kruh in nalivati juho. Če torej nočeš izgubiti moje milosti, pri tej priči teci in oslepi vilo, ki si lasti moje imetje. Ko boš zaprl njeni prodajalni, boš znova odprl skladišče moje veličine, in ko boš ugasnil njeni svetilki, boš prižgal svetilke moje časti, ki so zdaj temne in sajaste.«

Ko je Miuccio slišal to zahtevo, je hotel odgovoriti, da je kralj napačno poučen in da ga je zamenjal z nekom drugim, saj ni ne krokar, ki kljuje oči, ne čistilec greznic, ki odmašuje luknje. Toda kralj ga je prekinil: »Niti besede več! Tako hočem in tako naj se zgodi! Vedi, da sem v kovnici svoje glave že pripravil tehtnico: na eni strani je nagrada, če storiš, kar moraš, na drugi kazen, če ne izpolniš mojega ukaza.« Miuccio, ki ni mogel z glavo skozi kamen in je imel opravka z možem, ob katerem gorje materi, ki mu zaupa hčer, se je umaknil v kot in začel žalovati. Tja je priletela ptica in mu rekla: »Je mogoče, Miuccio, da se vedno utapljaš v kozarcu vode? Mar bi se smel tako obupano prepuščati žalosti, četudi bi me ubili?

Ali ne veš, da me bolj skrbi za tvoje življenje kakor za moje? Nikar torej ne izgubi poguma, temveč pojdi za menoj, pa boš videl, kaj zna Meniello!« Poletela je in se ustavila v gozdu, kjer je začela žvrgoleti. Okrog nje se je zbrala množica ptic, in oznanila jim je, da bo tisti, ki si upa čarovnici vzeti vid, zagotovila varstvo pred kremplji skobcev in kraguljev ter svoboden prehod mimo lovskih pušk, lokov, samostrelov in pasti. Med pticami je bila tudi lastovka, ki si je spletla gnezdo na tramu kraljeve palače in je čarovnico sovražila, ker jo je ta s svojimi prekletimi čarovniškimi dimi večkrat pregnala iz sobe. Deloma zaradi želje po maščevanju, deloma zaradi obljubljene nagrade se je ponudila, da bo opravila nalogo. Kot blisk je poletela v mesto, priletela v palačo in našla vilo zleknjeno na počivalniku, medtem ko sta jo dve dekleti hladili s pahljačama. Lastovka se ji je spustila naravnost na oči in se vanje podelala, s čimer ji je vzela vid. Ko je čarovnica sredi belega dne zagledala noč in vedela, da je s tem zaprtjem carinarnice konec njenega trgovanja s kraljestvom, je z vreščanjem pogubljene duše odložila žezlo in se zavlekla v neke votline, kjer je do konca svojih dni z glavo tolkla ob stene. Po njenem odhodu so svetovalci poslali h kralju odposlance, naj se vrne uživat v svojo hišo, saj mu je čarovničina slepota omogočila dočakati ta svetli dan. Prav ko so prišli odposlanci, se je vrnil tudi Miuccio in po ptičinem navodilu rekel kralju: »Pošteno sem vam služil: čarovnica je slepa in kraljestvo je vaše. Če si za to službo zaslužim plačilo, ne želim drugega, kakor da me pustite pri miru z mojimi nadlogami in me ne pošiljate več v takšne nevarnosti.« Kralj ga je ljubeče objel, mu dovolil, da si pokrije glavo, in ga posadil k sebi. Kako je ob tem nabreknila kraljica od jeze, vedo le nebesa; iz mavrice vseh barv, ki so se ji izmenjale na obrazu, je bilo mogoče razbrati vihar pogube, ki ga je v srcu pripravljala ubogemu Miucciu. Nedaleč od gradu je živel silno divji zmaj, ki se je rodil hkrati s kraljico, iz istega poroda. Njen oče je tedaj poklical zvezdogleda, da bi mu razložil to čudo, in ta je napovedal, da bo njegova hči živela tako dolgo kakor zmaj in da bo ob smrti enega nujno umrl tudi drugi. Le eno bi lahko kraljico obudilo od mrtvih: če bi ji s krvjo tega istega zmaja namazali sence, jamico pod vratom, nosnice in zapestja. Kraljica je dobro poznala divjost in moč te živali, zato je sklenila Miuccia poslati naravnost v njene kremplje, prepričana, da ga bo požrla v enem grižljaju in da ji bo kakor jagoda v medvedjem žrelu. Obrnila se je h kralju in rekla: »Prav zares, Miuccio je zaklad tvoje hiše, in nehvaležen bi bil, če ga ne bi imel rad, še posebno ker je dal vedeti, da želi ubiti zmaja. Čeprav je ta moj brat, je vendar tvoj sovražnik, in meni je en sam las mojega moža dražji od stotih bratov.« Kralj je zmaja na smrt sovražil in ni vedel, kako bi se ga znebil, zato je nemudoma poklical Miuccia in mu rekel: »Vem, da se lotiš vsega, česar se hočeš, in ker si storil že toliko, mi moraš napraviti še eno uslugo, potem pa zahtevaj od mene, kar ti je drago. Pri tej priči pojdi in ubij zmaja. S tem mi boš izkazal veliko uslugo in jaz te bom bogato nagradil.« Ob teh besedah je Miuccio skoraj izgubil pamet. Ko mu je nazadnje uspelo spraviti besede iz sebe, je rekel kralju: »Zdaj pa imam res glavobol! Vi ste me vzeli na piko! Je moje življenje iz kože črne koze, da ga tako neusmiljeno gulite? To ni olupljena hruška, ki naj mi sama pade v usta, temveč zmaj, ki s kremplji trga, z glavo razbija, z repom drobi, z zobmi cefra, s pogledom zastruplja in z dihom ubija! Zakaj me hočete poslati v smrt? Je smrt plačilo za kraljestvo, ki sem vam ga vrnil? Katera prekleta duša je vrgla to kocko na mizo?

Kateri peklenski sin vas je pripravil do teh muh in vas napolnil s takšnimi besedami?« Kralj, ki ga je bilo lahko odbiti kakor žogo, a je bil trši od kamna, kadar je bilo treba vztrajati pri enkrat izrečeni besedi, se je trdno uprl z nogami in rekel: »Toliko si že storil, zdaj pa odnehuješ prav pri najboljšem! Niti besede več, pojdi in odstrani to kugo iz mojega kraljestva, če nočeš, da jaz odstranim tvoje življenje!« Nesrečni Miuccio, ki je zdaj prejemal naklonjenost, zdaj grožnje, zdaj božanje po licu, zdaj brco v zadnjico, zdaj vroče, zdaj hladno, je premišljeval, kako nestanovitna je sreča na dvoru, in si želel, da kralja sploh nikoli ne bi spoznal. Toda vedel je, da je ugovarjati velikašem nespametno in prav tako nevarno kakor puliti brado levu, zato se je umaknil na samo in preklinjal usodo, ki ga je pripeljala na dvor, da bi mu skrajšala dneve življenja. Ko je sedel na pragu z obrazom med koleni, si s solzami umival čevlje in z vzdihi grel razkorak, je priletela ptica z zeliščem v kljunu, mu ga vrgla v naročje in rekla:

»Vstani, Miuccio, in bodi brez skrbi! Ne boš se igral igre, pri kateri bi s sebe stresel dneve življenja, temveč igre, v kateri boš zmaju pobral vse njegove. Vzemi to zelišče in ga, ko prideš do votline te grde zveri, vrzi noter. Takoj ga bo premagal tako globok spanec, da bo omahnil in zaspal. Ti pa z dobrim velikim nožem, sem in tja, hitro opravi z njim in se vrni. Vse se bo izteklo bolje, kakor misliš. Dovolj, jaz že vem, kaj skrivam pod perjem; časa imava več kakor denarja, in kdor ima čas, ima življenje.« Miuccio je vstal, si pod obleko zataknil velik mesarski nož, vzel zelišče in se odpravil k zmajevemu domovanju. To je bilo pod tako velikansko goro, da ji niti vse tri gore, ki so jih velikani naložili v stopnišče, ne bi segle do pasu. Ko je prišel tja, je vrgel zelišče v votlino; zmaja je takoj prevzel spanec in Miuccio ga je začel sekati. Prav v tistem trenutku, ko je razkosaval žival, je kraljica začutila, da se ji trga srce. Ko je videla, da ji gre slabo, je spoznala svojo napako: z gotovino si je kupila lastno smrt. Poklicala je moža in mu povedala, kaj je napovedal zvezdogled, da je njeno življenje odvisno od zmajeve smrti in da se boji, da ga je Miuccio ubil, saj čuti, kako ji življenje polagoma uhaja;

kralj pa ji je odgovoril: »Če si vedela, da je zmajevo življenje opora tvojemu in korenina tvojih dni, zakaj si me pripravila do tega, da sem k njemu poslal Miuccia? Kdo je kriv? Sama si si nakopala nesrečo, sama jo objokuj! Sama si razbila kozarec, sama ga plačaj!« Kraljica je odgovorila: »Nikoli si ne bi mislila, da ima tak drobižek dovolj spretnosti in moči, da spravi na tla zver, ki se ne meni niti za celo vojsko. Mislila sem, da bo tam pustil svoje kosti;

toda ker sem napravila račun brez krčmarja in je ladja mojih načrtov nasedla, mi stori uslugo, če me imaš rad: ko umrem, naj prinesejo gobo, namočeno v zmajevo kri, in mi z njo namažejo vse skrajne dele telesa, preden me pokopljejo.« »To je malenkost v primerjavi z ljubeznijo, ki jo čutim do tebe,« je odgovoril kralj, »in če zmajeva kri ne bo zadostovala, bom dodal še svojo, da ti ustrežem.«

Ko se mu je kraljica hotela zahvaliti, ji je skupaj z besedo ušla tudi duša, kajti prav tedaj je Miuccio dokončno nasekljal zmaja kakor tunino. Komaj se je vrnil pred kralja in mu povedal, kaj je storil, mu je ta ukazal, naj gre po zmajevo kri. Ker pa je kralja mikalo videti delo Miuccievih rok, se je odpravil za njim. Ko je Miuccio stopal skozi palačna vrata, mu je naproti priletela ptica in ga vprašala: »Kam greš?« Miuccio je odgovoril: »Tja, kamor me pošilja kralj, ki me poganja sem in tja kakor tkalski čolniček in mi niti eno uro ne pusti počivati.« »Kaj pa naj bi storil?« je vprašala ptica. »Po zmajevo kri grem,« je rekel Miuccio. Ptica pa je odvrnila: »O, nesrečnik! Ta zmajeva kri bo zate kakor bikova kri, ki te bo raznesla od znotraj, kajti z njo bo vstalo od mrtvih zlo seme vseh tvojih nadlog. Prav ona te namreč nenehno peha v nove nevarnosti, da bi v njih izgubil življenje;

kralj pa, ki pusti, da mu ta grda harpija natika sedlo, te pošilja kakor ničvrednega potepuha, da tvegaš življenje, čeprav si njegova lastna kri, poganjek njegovega drevesa. A revež tega ne ve;

vendar bi mu morala prirojena naklonjenost razkriti vajino sorodstvo, da bi ga usluge, ki si mu jih storil, in sreča, da je dobil tako lepega dediča, pripravile do tega, da bi znova sprejel v svojo milost nesrečno Porziello, tvojo mater. Že štirinajst let je živa pokopana na podstrešju, kjer je v tesni kamrici zazidan cel tempelj lepote.« Medtem ko mu je vila to govorila, je kralj, ki je vse slišal, stopil bliže, da bi bolje izvedel, za kaj gre. Ko je zvedel, da je Miuccio sin Porzielle, ki je zanosila z njim, in da je Porziella še živa v zazidani sobi, je nemudoma ukazal, naj podrejo zid in jo pripeljejo predenj;

ko jo je zagledal, po zaslugi ptičine skrbne nege lepšo kakor kdaj prej, jo je z veliko ljubeznijo objel in se ni mogel nasititi objemanja, zdaj matere, zdaj sina. Njo je prosil odpuščanja za kruto ravnanje, njega pa za nevarnosti, v katere ga je pahnil. Takoj jo je dal obleči v najrazkošnejša oblačila pokojne kraljice in jo vzel za ženo. Ko je zvedel, da je ona ostala pri življenju in da je sin srečno prestal toliko nevarnosti zato, ker je ptica prvo hranila, drugemu pa pomagala z nasveti, ji je ponudil svoje kraljestvo in življenje. Ptica pa je rekla, da za vse svoje usluge ne želi druge nagrade kakor Miuccia za moža. Ob teh besedah se je spremenila v prelepo mladenko, ki jo je Miuccio vzel za ženo na veliko veselje kralja in Porzielle. In prav ko so mrtvo kraljico položili v grob, sta mladoporočenca zvrhano zajemala srečo. Da bi bilo praznovanje še veličastnejše, so se odpravili v svoje kraljestvo, kjer so jih željno pričakovali. Vso to srečo so pripisovali vili, ki se je oddolžila za uslugo, ki ji jo je storila Porziella, kajti navsezadnje velja: _Dobro delo ni nikoli zaman._