O besedilu
Tri krone
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 16 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata IV VI LE TRE CORUNE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Tri krone
_Marchetto odnese veter in jo prinese v hišo ljudožerke Orce. Po raznih pripetljajih dobi zaušnico, zato odide, preoblečena v moškega, in pride v hišo nekega kralja. Kraljica se zaljubi vanjo, ker pa ji ne vrača ljubezni, se razsrdi in jo pri možu obtoži, da jo je hotela onečastiti. Marchetta je obsojena na obešanje, toda moč prstana, ki ji ga je dala Orca, jo reši; obtožnico usmrtijo, ona pa postane kraljica._ _Popina pripoved je bila vsem nadvse všeč in prav vsak se je veselil Porzielline sreče. Nihče pa ji ni zavidal usode, ki si jo je pridobila s tolikšnimi mukami, saj je skoraj izgubila življenje, preden je dosegla kraljevski stan. Ko je Tolla videla, da so Porzielline nesreče razžalostile knežji srci, ju je hotela nekoliko razvedriti in je spregovorila takole._ Resnica, gospodje, vedno splava na vrh kakor olje, laž pa je ogenj, ki ne more ostati skrit; še več, podobna je puški nove vrste, ki ubije tistega, ki jo sproži. In ne pravimo zaman, da lažnivcu besede gorijo, saj požgejo in upepelijo ne le vse vrline in dobroto, ki jih nosi v prsih, temveč tudi skrinjo, v kateri so bile shranjene, kakor boste morali priznati ob zgodbi, ki jo boste zdaj slišali.
Nekoč je živel kralj Valletescuosseja, ki ni mogel imeti otrok, zato je ob vsaki uri, kjer koli se je že znašel, govoril: O nebo, pošlji mi dediča kraljestva, da ne bo moja hiša ostala pusta. Ko je nekoč spet izrekel to prošnjo, je bil na vrtu, in medtem ko je na ves glas ponavljal iste besede, je iz grmovja zaslišal glas, ki je govoril:
_Kralj, kaj bi rajši: hčer, ki ti uide?_ _Ali sina, ki te uniči?_ Kralja je ta izbira zmedla in ni vedel, kaj naj odgovori. Sklenil je, da se bo posvetoval z modrimi možmi na dvoru, zato se je nemudoma vrnil v svoje sobane, poklical svetovalce in jim ukazal, naj preudarijo zadevo. Eden je odgovoril, da je treba čast ceniti bolj kakor življenje;
drugi, da je življenje dragocenejše, ker je dobrina sama po sebi, čast pa je nekaj zunanjega in jo je zato treba manj ceniti;
eden je govoril, da je življenje kakor voda, ki odteka, zato izguba ni tolikšna, če ga izgubimo; enako velja za imetje, tiste stebre življenja, ki stojijo na steklenem kolesu sreče. Čast pa je trajna, za seboj pušča sledove slovesa in znamenja slave, zato jo je treba ljubosumno varovati in skrbno paziti nanjo. Drugi je trdil, da je treba življenje, s katerim se ohranja rod, in imetje, s katerim se vzdržuje veličina hiše, ceniti bolj kakor čast, saj čast ni drugega kot mnenje o človekovi vrlini; če pa kdo izgubi hčer zaradi muhaste usode in ne po lastni krivdi, to ne omadežuje očetove kreposti in ne umaže časti njegove hiše. Predvsem pa so nekateri sklenili, da čast ni skrita v ženskih krilih in da bi moral pravičen vladar gledati bolj na skupno korist kakor na lastne koristi. Pobegla hči namreč prinese le nekaj sramote očetovi hiši, hudoben sin pa zažge tako lastno hišo kakor vse kraljestvo. Ker si torej želi otrok in sta mu ponujeni ti dve možnosti, naj izbere deklico, saj ta ne bo ogrozila ne njegovega življenja ne kraljestva. Ta nasvet je bil kralju všeč. Vrnil se je na vrt, znova zaklical kakor po navadi in, ko je zaslišal isti glas, odgovoril: Deklico, deklico! Zvečer se je vrnil domov, ko sonce vabi ure dneva, naj si ogledajo skrivalnice antipodov, in legel k ženi. Čez devet mesecev se mu je rodila lepa hčerka, ki jo je takoj dal zapreti v utrjeno palačo z zanesljivimi stražarji, da bi storil vse, kar je bilo v njegovi moči, in preprečil hčerin nesrečni pobeg. Dal jo je vzgojiti v vseh vrlinah, ki pritičejo kraljevskemu rodu, in ko je odrasla, se je začel dogovarjati, da bi jo poročil s kraljem Pierdesinna. Ko je bila ženitev dogovorjena in so jo pripeljali iz hiše, iz katere še nikoli ni stopila, da bi jo poslali k možu, je privršal tako silovit veter, da jo je dvignil v zrak in je ni bilo več videti. Nekaj časa jo je nosil po zraku, nato pa jo odložil pred hišo neke Orce sredi gozda, ki je sonce izgnal kakor kužnega bolnika, ker je ubilo okuženega Pitona. Tam je našla starko, ki jo je Orca pustila, da ji varuje imetje. Ta ji je rekla: O nesrečnica, kam si stopila! Gorje ti, če pride Orca, gospodarica te hiše; za tvojo kožo ne bi dala niti treh novčičev, saj se hrani samo s človeškim mesom. Moje življenje je varno le zato, ker me potrebuje za pomoč, pa še ta moja uboga lupina, polna omedlevic, srčne slabosti, kile in ledvičnega peska, se gnusi njenim zobem. A veš, kaj stori? Na, tu so hišni ključi, pojdi noter, pospravi sobe in vse očisti. Ko pride Orca, se skrij, da te ne bo videla; jaz bom že poskrbela, da ti ne bo manjkalo hrane. Medtem pa, kdo ve? Nebo pomaga:
čas lahko prinese marsikaj. Le pametna in potrpežljiva bodi, pa boš prečkala vsak zaliv in prestala vsak vihar. Marchetta, kakor je bilo deklici ime, je iz nuje naredila vrlino, vzela ključ in stopila v Orcino sobo. Najprej je prijela za metlo in hišo tako očistila, da bi lahko jedel makarone kar s tal. Nato je vzela kos slanine s kožo in z njim zdrgnila orehove skrinje, da so se tako svetile, da bi se v njih lahko ogledoval. Postlala je še posteljo, in ko je zaslišala, da prihaja Orca, se je skrila v sod, v katerem je bilo prej žito. Orco je ta nenavadna čistoča zelo razveselila. Poklicala je starko in jo vprašala: Kdo je tako lepo pospravil? Ko je starka odgovorila, da je bila ona, je odvrnila: Kdor stori zate nekaj, česar navadno ne dela, te je že prevaral ali pa te še namerava.
Res lahko ta dan zaznamuješ z belo piko, saj si storila nekaj nenavadnega in si zaslužiš mastno juho. Tako je rekla, pojedla in spet odšla. Ko se je vrnila, je našla vse tramove ometene pajčevin, vso bakreno posodo zloščeno in lepo obešeno na steni, vse umazano perilo pa oprano v vročem lugu. Od zadovoljstva je bila vsa iz sebe in je starko tisočkrat blagoslovila z besedami: Naj ti nebo vedno naklanja blagostanje, moja gospa Pentatola; naj se ti vedno dobro godi in naj gre vse na bolje, saj mi razveseljuješ srce s tem lepim redom, ko me čakata hiša kakor iz škatlice in postelja kakor za nevesto.
Starka je bila spričo tako dobrega slovesa vsa v devetih nebesih in je Marchetti nenehno nosila slastne grižljaje ter jo pitala kakor kopuna. Ko je Orca spet odšla, je starka rekla Marchetti:
Le tiho bodi, zdaj bova šli še korak dlje in preskusili tvojo srečo. Pripravi torej s svojimi rokami kaj dobrega, kar bo Orci po godu. Če bo prisegala pri vseh sedmih nebesih, ji ne verjemi; če pa po sreči priseže pri svojih treh kronah, se ji pokaži. Tedaj se bo vse izšlo natanko prav in spoznala boš, da sem ti svetovala kakor mati.
Ko je Marchetta to slišala, je zaklala lepo gos in iz drobovine ter krajnjih kosov pripravila okusno obaro; gos je dobro pretaknila s slanino, origanom in česnom ter jo nataknila na raženj. Iz ostankov moke na dnu košare je naredila še nekaj duhovniških davilcev in pogrnila mizo, vso posuto z vrtnicami in listi grenkih pomarančevcev. Ko je Orca prišla in zagledala to pojedino, je skoraj skočila iz kože. Poklicala je starko in jo vprašala: Kdo je pripravil vse te dobrote? Jej, je odgovorila starka, in ne sprašuj več. Dovolj je, da imaš nekoga, ki ti streže in ti ustreže. Orca je jedla in slastni grižljaji so ji segali prav do petnih kosti, zato je začela govoriti: Prisegam pri treh neapeljskih besedah, če bi vedela, kdo je bil kuhar, bi mu rada dala svoji ustnici. Nato je nadaljevala: Prisegam pri treh lokih in treh puščicah, če ga spoznam, ga bom nosila v tem srcu. Prisegam pri treh svečah, ki jih prižgejo, kadar ponoči sestavljajo pogodbo; pri treh pričah, zaradi katerih človeka obesijo; pri treh pednjih vrvi, ki se ovijejo obešencu okoli vratu; pri treh rečeh, ki preženejo moža iz hiše: smradu, dimu in hudobni ženi; pri treh rečeh, ki hišo spravijo na kant: cvrtju, vročem kruhu in makaronih; pri treh ženskah in eni gosi, ki napravijo cel sejem; pri treh F-jih dobre ribe: fritti, sveža in čvrsta; pri treh glavnih neapeljskih pevcih: Gio de la Carrejola, Compa Junno in kralju glasbe; pri treh S-jih, ki jih potrebuje zaljubljenec: samota, skrbnost in skrivnostnost; pri treh rečeh, ki jih potrebuje trgovec: zaupanju, pogumu in sreči; pri treh vrstah mož, ki jih ima rada vlačuga: bahačih, lepih mladeničih in lahkovernežih; pri treh rečeh, pomembnih za tatu: očeh, da oprezajo, krempljih, da pograbijo, in nogah, da jo popihajo; pri treh rečeh, ki uničujejo mladino: igri, ženskah in krčmah; pri treh glavnih vrlinah biriškega hlapca: da opazi, zasleduje in zgrabi; pri treh rečeh, koristnih za dvorjana: pretvarjanju, hladnokrvnosti in sreči; pri treh rečeh, ki jih mora imeti zvodnik: velikem pogumu, dolgem jeziku in malo sramu; pri treh rečeh, ki jih pregleduje zdravnik: utripu, obrazu in nočni posodi. A lahko bi govorila od danes do jutri, saj Marchetta, ki je vedela, kaj mora storiti, ni niti pisnila. Ko pa jo je nazadnje slišala reči: Pri svojih treh kronah prisegam, če izvem, katera pridna gospodinja mi je tako lepo postregla, jo bom tako božala in ljubkovala, da si tega niti zamisliti ne more — je stopila iz skrivališča in rekla: Tu sem. Orca jo je zagledala in odvrnila: Daj mi brco! Več si vedela kakor jaz. Mojstrsko si me ukanila in se rešila prav lepe peke v mojem trebuhu. Ker pa si bila tako spretna in si mi napravila toliko veselja, te bom imela rajši kakor hčer. Zato vzemi ključe sob in bodi tu gospa in gospodarica. Le eno si pridržujem: da za nobeno ceno ne odpreš zadnje sobe, ki jo odklepa ta ključ, sicer mi bo gorčica pošteno udarila v nos. Pridno mi strezi in blagor tebi, kajti pri svojih treh kronah ti obljubljam, da te bom bogato, bogato omožila. Marchetta ji je v zahvalo za tolikšno dobroto poljubila roke in obljubila, da ji bo stregla bolj kakor sužnja. Ko pa je Orca odšla, jo je začela hudo ščemeti radovednost, kaj neki je v prepovedani sobi. Odprla jo je in v njej našla tri deklice, vse oblečene v zlato, ki so sedele na treh cesarskih prestolih in so bile videti, kakor da spijo. Vse tri so bile hčere te vile in mati jih je začarala, ker je vedela, da jim preti velika nevarnost, če jih ne prebudi kraljeva hči. Zato jih je zaprla tja, da bi jih obvarovala nevarnosti, ki so jim jo napovedovale zvezde. Ko je torej Marchetta stopila v sobo, so se ob zvoku njenih korakov zdrznile, kakor bi se prebudile, in jo prosile za jed. Ko so se okrepčale, so hotele iz dvorane na sveži zrak. Medtem se je vrnila Orca in se tako razjezila, da je Marchetti prisolila zaušnico. Ta je bila tako užaljena, da je še tisto uro prosila Orco za dovoljenje, da odide in se sama, brez opore, poda po svetu iskat srečo. Naj jo je Orca še tako skušala pomiriti z lepimi besedami, češ da se je le pošalila in da tega ne bo več storila, je ni mogla pregovoriti. Nazadnje jo je morala pustiti oditi. Dala ji je prstan in ji rekla, naj ga nosi s kamnom obrnjenim proti dlani in naj ga nikoli ne pogleda, razen če se bo znašla v veliki nevarnosti in bo slišala, kako odmev ponovi njeno ime. Poleg tega ji je dala lepo moško obleko, za katero jo je Marchetta prosila. Tako oblečena se je odpravila na pot in prišla v gozd, kjer je ponoči nabirala drva, da bi se pogrela po prestani zmrzali. Tam je srečala kralja, ki je šel na lov. Ko je videl tega lepega mladeniča — kajti takšna se mu je zdela — jo je vprašal, od kod prihaja in kaj počne. Odgovorila je, da je sin nekega trgovca in da je po materini smrti pobegnil od doma, ker ga je mačeha trpinčila.
Kralju sta bili Marchettina bistroumnost in olikanost tako všeč, da si jo je vzel za paža in jo pripeljal v svojo palačo. Kraljica jo je komaj zagledala, pa ji je že množica njenih čarov razvnela vse želje. Nekaj dni je skušala, deloma iz strahu, deloma iz ošabnosti, ki se je od nekdaj držala lepote, prikrivati plamen in zatreti ljubezenske zbadljaje pod repom poželenja. Ker pa ni imela dovolj trdnih pet, ni mogla vzdržati napadov nebrzdanih želja. Zato je nekega dne poklicala Marchetto na samo in ji začela razkrivati svoje muke;
govorila ji je, kolikšno dodatno breme gorja se ji je zgrnilo na vrat, odkar je uzrla njeno lepoto, in da ji bo, če ne bo sklenila namočiti zemlje njenih želja, skupaj z upanjem gotovo usahnilo tudi življenje. Hvalila je prelepe poteze njenega obraza in ji dopovedovala, da bi bilo nevredno učenca v šoli ljubezni, če bi v knjigi tolikšne ljubkosti naredil packo krutosti, ter da bi za to dobil pošteno mero kesanja. Hvali je pridružila prošnje in jo rotila pri vseh sedmih nebesih, naj ne pusti v peči vzdihov in sredi močvirja solza nje, ki ima za izvesek prodajalnice svojih misli njeno lepo podobo. Nato so sledile ponudbe: obljubljala ji je, da ji bo vsak prst užitka poplačala s pedmi dobrot in da bo skladišče hvaležnosti vedno odprto za vsako uslugo tako lepega ljubljenca. Nazadnje jo je spomnila, da je kraljica, in ker se je že vkrcala v čoln, je ne sme pustiti sredi tega zaliva brez pomoči, sicer bo treščila ob čer, njemu v škodo. Ko je Marchetta poslušala te nežnosti in sladke besede, te obljube in grožnje, to prilizovanje in odmetavanje dostojanstva, bi ji bila rada rekla, da ji manjka ključ, s katerim bi odprla vrata njenim radostim; rada bi ji bila razkrila, da ni Merkur s kaducejem, ki bi ji lahko prinesel želeni mir. Ker pa se ni hotela razkrinkati, ji je odgovorila, da ne more verjeti, da bi hotela tako zaslužnemu kralju, kakršen je njen mož, natakniti rogove; a tudi če bi sama zavrgla ugled svoje hiše, ona ne more in noče storiti te krivice gospodarju, ki jo ima tako rad. Ko je kraljica slišala ta prvi ugovor svojemu ljubezenskemu pozivu, ji je rekla: No, zdaj pa dobro premisli in orji ravno, kajti meni enake, kadar prosijo, pravzaprav ukazujejo, in kadar pokleknejo, tedaj nastavijo nogo na vrat. Zato si dobro preračunaj in poglej, kako se ti utegne ta kupčija izteči. Dovolj bo, da ti pred odhodom povem le eno: kadar je ženska mojega stanu osramočena, skuša z obrazа sprati rdečico s krvjo tistega, ki jo je užalil. S temi besedami ji je, z obrazom tako nakremženim, da bi ga lahko ožel, obrnila hrbet, uboga Marchetta pa je ostala zmedena in ledena. Kraljica je še nekaj dni napadala to lepo trdnjavo, ko pa je nazadnje videla, da se trudi zaman, da se muči za veter in poti brez haska, da meče besede v veter in vzdihe v prazno, je ubrala drugo struno: ljubezen je spremenila v sovraštvo in željo po uživanju ljubljenega bitja v željo po maščevanju.
Zato je s hlinjenimi solzami v očeh odšla k možu in mu rekla: Kdo bi nama bil povedal, moj mož, da si redimo kačo v rokavu? Kdo bi si kdaj mislil, da bo takšen nesrečni paglavec premogel tolikšno predrznost? A vsega so krive pretirane prijaznosti, ki si mu jih izkazoval. Daj prostaku prst, pa ti zgrabi roko; nazadnje bi vsi radi lulali v isti vrček. Če pa ga ne kaznuješ, kakor si zasluži, se bom vrnila k očetu in te nočem več ne videti ne slišati tvojega imena. Kaj ti je storil? je vprašal kralj. Kraljica je odvrnila: Prav majhno stvar! Ta malopridnež je hotel izterjati zakonski dolg, ki ga imam do tebe. Brez spoštovanja, brez strahu in brez sramu si je drznil stopiti predme in me prositi za prost prehod na zemljišče, na katerem imaš ti svojo setev časti. Ko je kralj to slišal, ni iskal drugih prič, da ne bi spodkopal ženine verodostojnosti in veljave. Nemudoma je ukazal biriškim hlapcem, naj ga primejo, in ga še vroč, ne da bi mu dal čas za obrambo, obsodil, naj izve, koliko pokaže rabljeva tehtnica, ko ga obesi za vrat. Marchetto so dvignili in odnesli na morišče. Ker ni vedela, kaj se ji je zgodilo, in se ni zavedala nobenega hudodelstva, je začela vpiti:
O nebo, kaj sem storila, da sem si zaslužila pogreb tega nesrečnega vratu pred pogrebom tega ubogega telesa? Kdo bi mi bil rekel, da bom, ne da bi se kdaj vpisala pod zastavo tatov in sleparjev, stopila na stražo v to palačo smrti s tremi sežnji stenja okoli grla? Gorje mi, kdo me bo potolažil ob tem poslednjem koraku, kdo mi bo pomagal v tolikšni nevarnosti? Kdo me bo rešil teh vislic? _Orca_, je odgovoril odmev. Ko je Marchetta zaslišala ta odgovor, se je spomnila prstana na svojem prstu in besed, ki ji jih je Orca izrekla ob slovesu. Pogledala je kamen, ki ga dotlej še ni bila pogledala, in glej, po zraku se je trikrat razlegel glas: _Pustite jo, ženska je!_ Glas je bil tako strašen, da na morišču ni ostal niti en biriški hlapec niti en stražar;
kralj pa je ob teh besedah, ki so palačo stresle do temeljev, dal pripeljati Marchetto predse in ji ukazal, naj pove resnico, kdo je in kako je prišla v te kraje. Ker jo je nuja prisilila, mu je povedala vso zgodbo svojega življenja: kako se je rodila, kako so jo zaprli v tisto palačo, kako jo je ugrabil veter, kako je prišla v Orcino hišo, kako je hotela oditi, kaj ji je Orca rekla in dala, kaj se je zgodilo s kraljico in kako se je, ne da bi vedela, kaj je zagrešila, znašla v nevarnosti, da bo z nogami veslala na galeji iz treh tramov.
Ko je kralj slišal to zgodbo in jo primerjal s tistim, o čemer mu je nekoč pripovedoval njegov prijatelj, kralj Valletescuosseja, je spoznal, kdo je Marchetta. Obenem je spoznal zlobo svoje žene, ki ji je naprtila to sramotno obtožbo. Zato je ukazal, naj ženo nemudoma vržejo v morje s kamnom okoli vratu, nato pa poslal po Marchettinega očeta in mater ter jo vzel za ženo. Tako je jasno dokazala, _Da čolnu, ki že obupa,_ _Bog vendarle najde pristan._
Izvirnik
Jornata IV VI LE TRE CORUNE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Marchetta arrobbata da lo viento, e portata a la casa de n’Orca, da la quale dapò varie accedente, recevuto no boffettone, se parte vestuta d’ommo, capeta ’n casa de no Rrè, dove ’nnammoratose d’essa la Regina, e sdegnata pe non trovare cagno, e scagno, l’accusa a lo marito de tentata vregogna, e connannata ad essere mpesa, pe bertù de n’aniello datole da l’Orca è lliberata, e ffatta morire l’accosatrice, essa deventa Regina._ _Piacette ’n estremo lo cunto de Popa, e non nce fu nesciuno, che non sentesse gusto de la bona fortuna de Porziella. Ma non nce fu nnesciuno, che le ’nvidiasse sta sciorte comprata co ttante travaglie, pocca p’arrivare a lo stato riale, nce aveva lassato quase lo stato perzonale. Ma vedenno Tolla, che li guaje de
Porziella avevano ntrovolato l’aneme de li Principe, voze sollevare no poco li spirete, cossì parlanno._ La veretà, Segnure, sempre assomma comm’uoglio, e la buscia è no fuoco, che non po stare nascuosto, anze è na scoppetta a la moderna, che accide chi la spara, e non senza che se chiamma busciardo chi non è ffedele nne le pparole; perchè abruscia, ed arde, non sulo tutte le bertù, e li bene che porta drinto a lo pietto, ma la stessa vorza dov’erano conservate, comme ve farraggio confessare ne lo Cunto, che ssentarrite.
Era na vota lo Rrè de Valletescuosse, lo quale non potenno avere figlie, a tutte l’ore, dovonca se retrovava, deceva: O Cielo, manname n’arede de lo stato, pe non lassare desolata la casa mia. E fra l’autre bote, che fece sto stimmolo, trovannose drinto a no Ciardino, e decenno ad aute gride le stesse pparole, sentette scire na voce da drinto e le ffrasche, la quale deceva: _Rrè, che buoje nnante? figlia, che te fuja?_ _O figlio, che te struja?_ Lo Rrè confuso a sta proposta, non se seppe resorvere comme avesse da responnere, e ffacenno penziero de consigliaresenne co li sapute de la Corte, se nne jette subeto a le ccammare soje, dove fatto chiammare li Consigliere, l’ordenaje, che descorressero sopra sto fatto; dove chi
respose, che se doveva fare cchiù cunto de lo nnore, che de la vita: n’autro, che se doveva stimmare cchiù la vita, comme a bene ’ntrinseco, dove l’onore era cosa strinseca, e perzò da tenerese ’n manco priezzo; uno deceva, che la vita essenno acqua, che passa, poco mportava la spesa perderela; e cossì le rrobbe che sò ccolonne de la vita poste sopra la rota vitriola de la fortuna; ma l’onore essenno cosa dorabele, che llassa pedate de famma, e ssegnale de grolia, se deve tenere ’n gelosia, e starene cuocolo; n’autro argomentava, che la vita, pe la quale se conserva la spezie, e la rrobba, pe la quale se mantene la grannezza de la casa, se deve tenere cchiù ccara de lo nnore, pe d’essere l’annore opinione, pe rragione de la vertù, e che lo pperdere
na figlia pe ccorpa de la fortuna, e non pe proprio defietto, non pregiodecava la virtù de no patre, e non portava lordizia a lo nnore de na casa; ma sopra tutto nce foro arcune autre, che cconcrusero, che lo nnore non consisteva a le ppettole de na femmena, otra che comm’a Prencepe justo deveva mirare cchiù ppriesto a lo beneficio commune, ch’a lo ’nteresse partecolare; e che na femmena fojeticcia faceva no poco de scuorno schitto a la casa de lo patre, ma no figlio tristo metteva a ffuoco e la casa propria, e tutto lo Regno, e perzò mentre desiderava figlie, e l’erano propuoste sti duje partite, cercasse la femmena, ca non metteva a ppericolo la vita, e lo stato. Chisto parere, piaciuto a lo Rrè, tornaje a lo ciardino, e gridato de nuovo,
comme soleva, e sentuto la stessa voce, respose: Femmena, Femmena. E ttornato a la casa la sera, quanno lo Sole ’nvita l’ore de lo juorno a ppigliarese na vista de li scuccemucce de l’Antipode, corcatose co la mogliere, ’n capo de nove mise nn’appe na bella figliola, ch’a lo medesemo tiempo la fece serrare a no palazzo forte, e co bone guardie, pe non lassare da lo canto sujo tutte le ddelegenzie possibele, che potessero remmediare a lo tristo nfruscio de la figlia; e fattala allevare co ttutte le bertù, che stanno bene a na razza de Rrè, comme fu bella granne, trattaje de mmaritarela co lo Rrè de Pierdesinno, e concruso lo matremmonio, cacciannole da chella casa, da dove non era sciuta maje, pe mmannarela a lo marito, venne tale ventelorio,
che ppigliatola pesole, non se vedde cchiù; ma portatola no piezzo pe l’ajero, la venne a llassare nnanze la casa de n’Orca, ch’era drinto a no vosco, lo quale aveva sbannuto lo Sole, comm’a ’mpestato, perchè accise Pitone ’nfietto: dove trovato na vecchiarella, che l’Orca aveva lassata pe guardia de le rrobbe soje, le disse: Oh mara la vita toja, e dove aje puosto lo pede! negrecata te, se vene arrivanno l’Orca patrona de sta casa, io non preggiarria pe tre ttornise lo cuojero tujo, ca non se pasce d’autro, che de carne omana; e ttanto nce stà secura la vita mia, quanto la necessetate de lo servizio mio la retene, e sto nigro scuorzo chino de sincope d’antecore, de frate, e d’arenella, e schifato da la ssanne soje. Ma saje, che buoje fare? eccote le cchiave
de la casa, trasetenne drinto, arresedia le ccammare, e ppolizza ogne ccosa, e ccomme vene l’Orca nascunnete, che non te vea, ca io non te farraggio mancare da vivere; trattanto chi sà? lo cielo ajuta: lo tiempo pò portare gran cosa; vasta, agge jodizio, e pacienzia, ca passe ogne guorfo, e ssupere ogne ttempesta. Marchetta, che cossì se chiammava la figliola, facenno de la necessetà vertù, se pigliaje la chiave, e trasuta a la cammara dell’Orca, dato pe la primma cosa de mano a na scopa, fece la casa cossì nnetta, che nce potive magnare li macarune; pigliato po na cotena de lardo scergaje de manera le ccasce de nuce, e le ffece accossì llustre, che te nce specchiave; e fatto lo lietto, comme sentette venire l’Orca, se mese drinto na votte, dove
era stato lo ggrano. L’Orca che trovaje sta cosa ’nsoleta, appe no gusto granne, e chiammato la vecchia, le disse: Chi ave fatto sto bello arresidio? e la vecchia responnenno, ch’era stata essa, leprecaje: chi te fa chello, che fare non sole, o t’ha gabbato, o gabbare te vole. Veramente puoje mettere lo spruoccolo a lo pertuso, avenno fatto na cosa ’nsoleta, e mmierete la menestra grassa. Cossì decenno, magnaje, e ttornata a scire trovaje levate tutte le ffolinie da li trave, scergata tutta la ramma, ed appesa tanto bella a lo muro, e fatto no scaudatiello a ttutte li panne lurde, che sentennose no piacere da stordire, benedicette mille vote la vecchia, decennole: lo Cielo te pozza ’mprofecare sempre, maddamma Pentatola mia, che puozze sempre
arregnare, ed ire nnante, pocca mme ralliegre lo core co sti belle arresidie, facennome trovare na casa de Pipata, e no lietto de Zita. La vecchia co ssa bona openione guadagnata, se ne jeva ’n siecolo, e refonneva sempre buone voccune a Marchetta, nfrocennola comme a Ccapone mpastato. E ttornanno a scire l’Orca, la vecchia disse a Marchetta: sta zitto, ca volimmo arrivare sto zuoppo, e ttentare la fortuna toja, perzò fa quarche bella cosa de mano toja, che dia a l’omore de l’Orca, e s’essa jorasse le ssette celeste no le ccredere, ma se pe sciorte jura le ttrè corune soje, e tu lassate vedere, ca la cosa te resce colata a ppilo, e canoscerraje ca lo consiglio mio è stato de mamma; ntiso chesto Marchetta, scannaje na bella papara, e de le stremetà
nne fece no bello spezzato, e ’mbottonatala bona de lardo, arecato, ed aglie, la mese a no spito, e ffatto quatto strangola-prievete a lo culo de lo canistro, le fece trovare na tavola tutta sciorata de rose, e ffrunne de cetrangole. Venuta l’Orca, e trovato st’apparicchio, appe a scire da li panne, e chiammato la vecchia, le disse: Chi ha fatto sto buono servizio? Magna, respose la vecchia, e non cercare autro: vasta ca aje chi te serva, e te dia sfazione. Ll’Orca magnanno, e scennennole sti buone muorze fi a l’ossa pezzelle, commenzaje a dicere. Io juro pe le tre pparole de Napole, ca si sapesse chi è stato lo cuoco, io le vorria dare le bisole meje; po secotaje: Io juro pe tre arche, e tre frezze, ca si lo conosco, lo voglio tenere drinto a sto core: Io
juro pe le tre ccannele, che s’allummano quanno se fa no strommiento de notte, pe li tre ttestimmonie, che fanno essere mpiso n’ommo, pe li tre parme de funa, che danno vota a lo mpiso; pe tre ccose, che cacciano l’ommo da la casa, fieto, fummo, e ffemmena marvasa; pe tre ccose, che la casa strude, zeppole, pane caudo, e mmaccarune: pe tre femmene, e na papara, che fanno no mercato; pe le tre F de lo pesce, fritto, friddo, e futo: pe le tre cantature principale de Napole, Gio: de la Carrejola; Compa Junno, e lo Rrè de la museca: pe le tre, S ch’abbesognano a no ’nnammorato, sulo, solliceto, e ssecreto: pe le tre ccose, ch’abbesognano a no mercante, credito, armo, e bentura; pe le tre sciorte de perzune, che se tene la pottana, smargiasse, belle
giuvene, e ccorrive: pe le tre ccose mportante a lo mariuolo, uocchie ad allommare, granfe ad azzimmare, e pede ad affuffare: pe le tre ccose, che arroinano la Gioventù, juoco, femmene, e ttaverne: pe le tre bertù princepale de lo Sbirro, abbista, secuta, ed afferra; pe le tre ccose utele a lo Cortesciano, fegnemiento, flemma, e sciorte; pe le tre ccose, che bole avere lo Roffiano, gran core, assaje chiacchiare, e poco vregogna; pe le tre ccose, ch’osserva lo Miedeco, lo puzo, la facce, e lo cantaro. Ma potea dicere da oje a craje, ca Marchetta, che steva co lo vizio non pipetava. Ma sentenno all’utemo dire pe le tre ccorune meje, che s’io saccio chi è stata la bona massara, che m’ha fatto tante belle servizie, io le voglio fare tante belle carizze, e
bruoccole, che non se lo porria ’mmagenare. Essa scette fora, e disse eccome; e l’Orca vedennola, respose: ajeme no cauce; aje saputo cchiù de me: l’aje fatta da mastro, e t’aje sparagnato na bella ’nfornata drinto a sto cuorpo; ma pocca aje saputo fare tanto, e m’aje dato gusto, io te voglio tenere cchiù che ffiglia: perzò eccote le cchiave de le ccammere, e singhe dommene, e dommenanzio: sulo mme reservo na cosa; che non vuoglie aprire ’n cunto nesciuno l’utema cammara, dove và bona sta chiave, che mme farrisse saglire buono la mostarda a lo naso, ed attienne a sservire, che biata te, ch’io te mprommetto pe le ttre ccorune meje de te mmaritare ricca ricca. Marchetta vasannole le mmano de tanta grazie, prommesse de servirela cchiù de schiava. Ma partuta
l’Orca, se sentie tillicare grannemente da la curiosetà de vedere, che nce fosse drinto a chella cammara proibeta, ed apertola nce trovaje tre ffigliole vestute tutte d’oro, sedute a tre ssegge a la mperiale, che pparevano che ddormessero. Erano cheste tutte figlie de la Fata ’ncantate da la matre, e perchè sapeva ch’avevano da passare no gran pericolo, si no le beneva a scetare na figlia de Rrè; e perzò l’aveva nchiuse llà ddrinto, pe llevarele da lo riseco che le ammenacciavano le stelle. Ora trasuto llà drinto Marchetta, a lo rremmore, che fece co li piede, chelle se sentettero, comme se scetassero, e le cercaro da magnare, le quale comm’appero pigliato spireto, vozero scire a ppigliare ajero fora la sala, tra lo quale tiempo arrivata l’Orca,
ebbe tanto desgusto, che schiaffaje no boffettone a Marchetta, la quale se nne pigliaje tant’affrunto, ch’a la mmedesema ora cercaje lecienzia all’Orca de se partire pe ghire sperta, e ddemerta pe lo munno, cercanno la sciorte soja. Pe quanto cercaje l’Orca d’accordarela de belle parole, decenno, ch’aveva abborlato, e ca no lo boleva fare cchiù, non fu possibele a llevarela de pede; tanto che fu ccostretta a llassarela partire, dannole n’aniello, e decennole, che lo portasse co la preta drinto la mano, e non ce tenesse mente maje, si non quanno trovannose a gran pericolo sentesse lo nomme sujo leprecare dall’ecco, e otra a cchesto, no bello vestito d’ommo, che le cercaje Marchetta, la quale accossì bestuta se mese ’n cammino, e arrevata a no vosco,
dove jeva a ffare legna la notte, pe scarfarese da la jelata passata, scontraje no Rrè, che ghieva a la caccia, lo quale visto sto bello fegliulo (che cossì pareva) l’addemannaje da dove veneva, e che ghieva facenno; la quale respose, ch’era figlio de no mercante, lo quale essenno morta la mamma, pe li strazie de la matreja, se n’era fojuto. Lo Rrè piacennole la prontezza, e lo buono termene de Marchetta, se lo pigliaje pe ppaggio, e portatolo a lo palazzo sujo, la Regina lo vedde appena, che se sentette da na mano de grazie mannare pell’ajero tutte le boglie soje; e si be cercaje pe na mano de juorne parte pe ppaura, parte pe ssoperbia, che fu sempre ncrastata co la bellezza, de semmolare la sciamma, e de sforzare le pponture d’ammore sotto la
coda de lo desedderio, tuttavota essenno corta de carcagne, non potte stare sauda a li ’ncuntre de le sfrenate voglie, e perzò chiammatase no juorno da parte Marchetta, l’accommenzaje a scommogliare le ppene soje; e a ddirele quanto sopr’uosso d’affanno l’era puosto ’n cuollo da che aveva visto le bellezze soje, che si non se resorveva de dare l’acqua a lo territorio de li desiderie suoje, sarria seccata senz’autro co la speranza la vita. Laudaje da na parte le bellezzetudene cose de la facce soja, mettennole nnanze a ll’uocchie, ca sarria cosa de male scolaro nne la scola d’ammore, a ffare no scacamarrone de crodeletate drinto a no libro de tanta grazia, e ca n’averria avuto no buono cavallo de pentemiento; a le llaude agghionze li prieghe,
scongiurannolo pe ttutte le ssette celeste, che non volesse vedere drinto na carcara de sospire, e ’n miezo no pantano de lagreme una, che teneva pe ’nsegna a la poteca de li penziere la bella ’mmagene soja: appriesso secotaro l’afferte, promettennole de pagare ogne dito de gusto a pparme de beneficio, e de tenere apierto lo funnaco de la gratetudene ad ogne piacere de cossì bello accunto. Le recordaje finalemente, ca essa era Regina, e mmentre essa era de già trasuta ’n varca, isso no le deveva lassare ’n miezo a sto guorfo senza quarche soccurzo, perchè sarria data a scuoglio co ddanno sujo. Marchetta sentute sti vruoccole, e ffilatielle, ste promesse, e mmenacce, ste ffacce lavate, e llevate de cappa, averria voluto dicere, ca ped
aprire la porta a le ccontentizze soje le mancava la chiave, averria voluto spalesecare, ca pe darele chella pace, che ddesederava, non era mercurio, che portasse lo Caduceo; ma non volenno smascararese, le respose, che non se poteva dare a ccredere, che avesse voluto fare le ffusa storte a no Rrè de tanto miereto, comm’a lo marito: ma puro quanno essa avesse puosto da parte la repotazione de la casa soja, isso non poteva, nè boleva fare sto tuorto a no patrone, che tanto l’ammava. La Regina sentuta sta primma repreca a la ntemazione de le boglie soje, le disse; ora susso, pensace buono, e ssorca deritto, ca le ppare meje, quanno pregano tanno commannano, e quanno se ’ngenocchiano, tanno metteno li cauce ’n canna; perzò fa buono li cunte
tuoje, e bide comme te pò rescire sta mercanzia: vasta e ssuffice, ch’io co dirte na cosa schitto mme parto, ed è, che quanno na femmena de la qualetà mia resta scornata, procura co lo sango di chi l’affese levare la magriata da la facce soja. E cossì decenno, co na gronna pe torcere, le votaje le spalle, restanno la povera Marchetta confosa, e ghielata. Ma continuato pe na mano de juorne la Regina de dare assaute a sta bella fortezza, e bedenno a la fine ca fatecava ’n pierdeto, stentava a lo viento, e ssodava nvatola, jettanno le pparole a lo viento, e li sospire ’n vacanto, mutaje registro, cagnanno l’ammore ’nn odio, e la voglia de gaudere la cosa amata ’n desederio de vennetta.
Pe la quale cosa fegnenno le llagreme ’n ponta all’uocchie, se ne jette a lo marito, decennole: Chi nce l’avesse ditto, marito mio, de nce crescere lo serpe a la maneca? chi se l’avesse ’mmagenato maje, che no smiuzo sciauratiello avesse avuto tanto armo? Ma tutto nce lo ccorpa li ttroppo cassesie, che tu l’aje fatto; a lo villano si l’è ddato lo dito, se piglia la mano; ’n somma tutte volimmo pisciare all’aurinale; ma si tu no le daje lo castico che mmereta, mme ne jarraggio a la casa de patremo, e non boglio cchiù nè bederete, nè sentirete nnommenare. Che cosa t’ha fatto, respose lo Rrè; e la Regina leprecaje; cosa de no lippolo. Voleva lo forfantiello essere esattore de lo debeto matremoniale ch’aggio co ttico; e senza nullo respetto,
senza nullo temore, senza nulla vregogna ave avuto facce de venireme nnanze, e lengua de cercareme lo passo libero de lo terretorio, dove aje tu lo ssemmenato pe lo nnore. Lo Rrè sentenno sto fatto, senza cercare autre testemmonie, pe non pregiodecare a la fede, e a l’autoretate de la mogliere, lo fece subbeto acciaffare da li Tammare, e caudo caudo, senza darele termene de defenziune, lo connannaje a bedere quanto portava ncanna la statela de lo Boia, la quale portata de pesole a lo luoco de lo sopprizio; essa che non sapeva, che l’era socciesso, nè ccanosceva d’avere fatto male, commenzaje a gridare: O Cielo, ch’aggio fatto io, che mmeretasse lo fonerale de sto nigro cuollo nnanze de l’assequie de sto scuro cuorpo? chi mme l’avesse
ditto, senz’assentareme la chiazza sotto la vannera de mariuole, e de marranchine, trasire de guardia a sto palazzo de morte, co tre passe de miccio a lo cannaruozzo? oimmè chi mme conzola a sto stremo passo, chi m’ajuta a ttanto pericolo? chi mme libera da sta forca? _Orca_, respose l’Ecco, e Marchetta, che se sentette responnere de sta manera, se allecordaje de l’aniello, che portava a lo dito, e de le parole, che le disse l’Orca, quanno partette, e dato d’uocchie a la preta, che non aveva mirato ancora, ecco se sentie tre bote na voce pell’ajero, _lassatela ire, ch’è ffemmena_; le quale fu cossì tterribele, che non nce restaje nè acciaffature, nè zaffarenare a lo luoco de la jostizia; e lo Rrè sentuto ste pparole, che fecero tremmare lo palazzo da le
ppedamenta, fece venire Marchetta a la presenzia soja, e ddittole, che ddecesse lo vero, chi fosse, e comm’era capetata a cchille paise, essa sforzata da la necessetà, contaje tutto lo socciesso de la vita soja, comme nascette, comme fu schiusa drinto a cchillo palazzo, comme fu arrobbata da lo viento, comme capitaje a la casa dell’Orca, comme se voze partire, chello che le disse, e le dette, chello che passaje co la Regina, e comme non sapenno ’n che avesse fatto arrore, s’è bista a ppericolo de vocare co li piede a la galera de tre llegne.
Lo Rrè sentuto sta storia, e cconfrontatala co chello, che n’aveva trascurzo na vota co lo Rrè de Valletescuosse ammico sujo, recanoscette Marchetta pe cchella, ch’era; e ccanoscette nsiemme la malignetate de la mogliere, che l’aveva puosto sta mala nfammia, pe la quale cosa commannato che fosse subbeto jettata co na mazzara a mmaro, mannanno a ccommitare lo patre, e la mamma de Marchetta, se la pigliaje pe mmogliere, la quale facette chiara prova, _Ch’a barca desperata,_ _Dio le retrova puorto._
Nadaljuj z branjem
