O besedilu
Pinto Smauto
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata V III PINTO SMAUTO
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Pinto Smauto
_Betta se noče omožiti; nazadnje si z lastnimi rokami umesi moža. Ko ji ga ukrade neka kraljica, ga po tisočerih nadlogah najde, si ga z veliko spretnostjo pridobi nazaj in ga odpelje domov._ _Ko je Cecca končala zgodbo, ki je bila vsem nadvse všeč, je Meneca, ki je že komaj čakala, da izstreli svojo, videla, da vse napeto nastavljajo ušesa, in spregovorila takole._ Človeku je bilo vselej teže obdržati pridobljeno kakor pridobiti kaj novega, kajti pri pridobivanju ima prste vmes sreča, ki pogosto pomaga tudi krivici, za ohranitev pa je potrebna pamet. Zato največkrat vidimo, kako človek, ki mu manjka razsodnosti, prileze do blagostanja, potem pa se zaradi pomanjkanja uma prekucne nazaj na dno. To boste, če vam pamet dobro služi, jasno videle iz zgodbe, ki vam jo bom povedala.
Nekoč je živel trgovec, ki je imel eno samo hčer in si je silno želel, da bi jo videl omoženo. A naj je še tako ubiral strune na tem lutnjastem glasbilu, je bila ona sto milj daleč od njegovih želja, saj je ta lahkomiselna glava kakor opica med ženskami sovražila rep in kakor prodano zemljišče in pridržano lovišče vsakemu moškemu odrekala dostop; hotela je, da bi bile na njenem sodišču zmeraj sodne počitnice, v šolah zmeraj prosti dnevi in pri banki zmeraj dvorni prazniki. Oče je bil zato najbolj potrt in obupan človek na svetu. Ko je moral nekoč na semenj, je vprašal hčer, ki ji je bilo ime Betta, kaj si želi, da bi ji prinesel ob vrnitvi. Ona mu je rekla: »Očka moj, če me imaš rad, mi prinesi pol kantarja palermskega sladkorja in pol kantarja ambrozijskih mandljev, štiri ali šest steklenic dišavne vode ter malo mošusa in ambre; prinesi mi tudi kakih štirideset biserov, dva safirja, nekaj granatov in rubinov ter malo zlate niti, predvsem pa možnar in srebrno strgalo.« Oče se je tej nenavadni prošnji začudil, vendar hčeri ni hotel oporekati, zato je šel na semenj in ji ob vrnitvi prinesel prav vse, kar je zahtevala. Ko je dobila te stvari, se je zaprla v sobo in začela mesiti veliko količino mandljevega in sladkornega testa, pomešanega z rožno vodo in dišavami, nato pa je iz njega oblikovala prelepega mladeniča. Naredila mu je lase iz zlatih niti, oči iz safirjev, zobe iz biserov in ustnice iz rubinov ter mu vdahnila toliko ljubkosti, da mu je manjkala le še beseda. Ko je to opravila, se je spomnila, da je slišala pripovedovati, kako je neki drug kip na prošnje nekega ciprskega kralja oživel, in tako dolgo molila k boginji ljubezni, da je kip začel odpirati oči. Ko je še bolj goreče prosila, je začel dihati, za dihom so prišle besede, nazadnje pa so se mu razgibali vsi udje in začel je hoditi. Betta, srečnejša, kakor če bi dobila celo kraljestvo, ga je objela in poljubila, ga prijela za roko in odpeljala pred očeta ter mu rekla: »Očka, moj gospod, zmeraj ste govorili, kako radi bi me videli omoženo, in da bi vam ustregla, sem si moža izbrala po svojem srcu.« Oče, ki je videl iz hčerine sobe priti tega prelepega mladeniča, ne da bi ga bil prej videl vstopiti, je obstal ves osupel. Ko pa je uzrl takšno lepoto, da bi lahko za ogledovanje pobirali po en grano na glavo, je privolil v poroko. Priredili so veliko slavje, na katero je med drugimi prišla tudi mogočna neznana kraljica. Ko je zagledala lepoto Pinto-Smauta — tako ga je namreč poimenovala Betta —, se je vanj zagledala tako močno, da ni bilo nič za šalo. Pinto-Smauto pa, ki še niti tri ure ni imel oči odprtih za hudobije tega sveta, ni znal kaliti vode in je tuje gostje, ki so prišle počastit poroko, pospremil do stopnic, kakor mu je bila naročila nevesta. Ko je enako storil tudi s tisto gospo, ga je prijela za roko in ga počasi odvedla do kočije s šestimi konji, ki jo je čakala na dvorišču. Potegnila ga je vanjo in ukazala pognati proti svoji deželi, kjer je preprosti Pinto-Smauto, ki ni vedel, kaj se mu je zgodilo, postal njen mož. Betta ga je nekaj časa čakala, ko pa ga ni bilo nazaj, je poslala nekoga na dvorišče pogledat, ali se nemara s kom pogovarja; drugega je poslala na strešno teraso, če se je morda šel nadihat svežega zraka; sama je pokukala v stranišče, če je šel plačat prvi davek življenjskim potrebam. Ker ga ni našla, je takoj pomislila, da so ji ga zaradi njegove lepote ukradli. Dala je razglasiti običajne oklice, ko pa se ni nihče oglasil, da bi povedal, kje je, se je odločila, da ga bo iskala po vsem svetu, preoblečena v beračico. Tako se je odpravila na pot in čez nekaj mesecev prispela do hiše dobre starke, ki jo je z veliko prijaznostjo sprejela. Ko je slišala za Bettino nesrečo in videla, da je povrhu še noseča, se ji je tako zasmilila, da jo je naučila treh izrekov. Prvi je bil _tricche varlacche, ca la Casa chiove_. Drugi _anola tranola pizze fontanola_. Tretji _tafare, e ttammurro, pizze ngongolo, e cemmino_. Rekla ji je, naj jih izgovori v največji stiski, pa ji bodo v pomoč. Betta se je sicer čudila temu darilu iz otrobov, vendar si je rekla: »Kdor ti pljune v grlo, te ne želi videti mrtvega, in kdor jemlje, mu ne zmanjka; vsaka malenkost prav pride. Kdo ve, kakšna sreča se skriva v teh besedah.« Tako si je rekla, se zahvalila starki in odšla naprej. Po dolgem potovanju je prispela v lepo mesto, imenovano Monte Retunno, ter se napotila naravnost v kraljevo palačo, kjer je za božjo voljo prosila za malo zavetja v hlevu, saj je bila že blizu poroda. Dvorne gospodične, ki so slišale njeno prošnjo, so ji dale sobico med stopnišči. Ko je nesrečnica prebivala tam, je zagledala Pinto-Smauta, ki je šel mimo, in od tolikšnega veselja ji je le za las manjkalo, da ni zdrsnila z drevesa življenja. Ker pa se je znašla v tako veliki stiski, je sklenila preizkusiti prvi izrek, ki ji ga je povedala starka. Ko je izgovorila _tricche varlacche, ca la casa chiove_, se je pred njo pojavil lep zlat voziček, ves posut z dragulji, ki se je sam vozil po sobi, da ga je bilo pravo čudo gledati. Dvorne gospodične so to videle in povedale kraljici, ki ni izgubljala časa, temveč je prihitela v Bettino sobo. Ko je uzrla to lepo reč, jo je vprašala, ali bi ji jo prodala, in ji obljubila, da ji bo dala, kolikor bo zahtevala. Betta je odgovorila, da je sicer beračica, vendar ji je njeno veselje ljubše od vsega zlata na svetu; če torej hoče voziček, naj ji dovoli eno noč spati z njenim možem. Kraljica se je začudila norosti te uboge ženske, ki je bila vsa ušiva, pa je bila za muhavost pripravljena dati tolikšno bogastvo. Sklenila si je prilastiti ta slastni zalogaj, Pinto-Smauta omamiti in tako beračico zadovoljiti, ne da bi ji zares plačala. Ko je prišla noč in so se na nebu razkazovale zvezde, na zemlji pa kresnice, je kraljica dala Pinto-Smautu uspavalo in ga poslala leč k Betti, on pa je storil vse, kar so mu rekli. Komaj je padel na žimnico, že je spal kakor polh. Uboga Betta, ki je mislila, da se bo tisto noč odkupila za vse prestane muke, je videla, da zanjo ni posluha, in se začela brez mere pritoževati ter mu očitati vse, kar je storila zaradi njega. Trpeča žena ni niti za hip zaprla ust in speči mož ni niti za hip odprl oči, dokler ni prišlo sonce z ločilno vodo, da bi razdelilo senco in svetlobo. Tedaj je kraljica prišla dol, prijela Pinto-Smauta za roko in rekla Betti: »Zdaj si pa zadovoljna.« »Takšnega zadovoljstva ti želim za vse dni tvojega življenja,« je Betta zamrmrala skozi zobe, »saj sem preživela tako hudo noč, da se je bom še lep čas spominjala.« Ker pa nesrečnica ni več zdržala, je hotela drugič poskusiti z drugim izrekom. Izgovorila je _anola tranola pizze fontanola_ in prikazala se je zlata kletka s prelepo ptico iz dragih kamnov in zlata, ki je pela tako, da bi se še slavček lahko skril pred njo. Dvorne gospodične so jo videle in o njej poročale kraljici, ta pa si jo je hotela ogledati in Betti zastavila enako vprašanje kakor prej za voziček. Betta ji je odgovorila isto kot prvič, kraljica, ki je že spregledala in zavohala lahkoverno žrtev, pa ji je obljubila, da bo smela spati z njenim možem. Vzela je kletko s ptico, in ko je prišla noč, dala Pinto-Smautu običajno uspavalo ter ga poslala spat k Betti v isto sobo, kjer je medtem dala postaviti lepo posteljo. Ko je Betta videla, da spi kakor zaklan, je spet začela tožiti in govorila reči, ki bi ganile še kremenčev kamen. V tarnanju, joku in praskanju same sebe je preživela še eno noč, prešito z mukami. Ko se je zdanilo, je kraljica prišla po moža in pustila nesrečno Betto mrzlo in ledeno, da si je od jeze nad prevaro grizla roke. Tisto jutro pa je Pinto-Smauto odšel nabrat nekaj fig na vrt zunaj mestnih vrat in približal se mu je krpač starih čevljev, ki je prebival tik ob Bettini sobi. Ta ni preslišal niti besede, ki jo je izrekla, in mu je do zadnje podrobnosti opisal žalost, obup in tožbe nesrečne beračice. Ko je kralj, ki je že začel dobivati pamet, to slišal, si je zamislil, kako bi utegnile stati stvari, in sklenil, da ne bo več spil tistega, kar mu je dajala kraljica, če ga bodo še kdaj poslali spat k beračici. Betta pa je hotela poskusiti še tretjič. Izgovorila je tretji izrek, _Tafaro, e tammurro, pizze ngongola, e cemmine_, in prikazal se je kup svilenih in zlatih tkanin ter izvezenih povojev z zlato umivalno skledo, tako lepih dragocenosti, da jih niti kraljica sama ne bi mogla zbrati skupaj. Dvorne gospodične so jih opazile in obvestile gospodarico, ta pa se je začela pogajati zanje kakor že za prejšnje reči. Ko ji je Betta odgovorila enako, naj ji, če jih hoče, dovoli spati z njenim možem, si je kraljica rekla: »Kaj pa izgubim, če ustrežem tej kmetici in ji izmaknem vse te lepe stvari?« Vzela je vse bogastvo, ki ji ga je ponudila Betta. Ko je zvečer prišla noč in je bilo treba poravnati menico za dolg do spanca in počitka, je dala Pinto-Smautu uspavalo. On ga je zadržal v ustih, se pretvarjal, da gre izpraznit mehur, in ga izpljunil v neki sobi, nato pa šel leč k Betti. Ta je začela peti isto pesem: govorila je, kako ga je z lastnimi rokami umesila iz sladkorja in mandljev, kako mu je naredila zlate lase ter oči in usta iz biserov in dragih kamnov, kako ji dolguje življenje, ki so mu ga bogovi podarili zaradi njenih prošenj, in nazadnje, kako so ji ga ukradli ter ga je ona, visoko noseča, hodila iskat s tolikšnim trudom, da naj nebesa pred njim obvarujejo vsako krščeno dušo. Povedala je tudi, kako je že dve noči spala z njim in v zameno dala dva zaklada, pa od njega ni dobila niti ene same besede, zato je bila ta noč zadnja noč njenega upanja in poslednja meja njenega življenja. Pinto-Smauto, ki je bil buden, je slišal te besede in se kakor iz sanj spomnil vsega, kar se je zgodilo, ter jo objel. Ker je noč v črni maski že prišla vodit ples zvezd, je tiho vstal in stopil v sobo kraljice, ki je bila pogreznjena v globok spanec. Vzel je vse stvari, ki jih je bila izmamila Betti, pa tudi vse dragulje in denar iz pisalne omare, da bi se poplačal za prestane muke, nato pa se vrnil k ženi. Še tisto uro sta odšla in hodila tako dolgo, da sta prišla čez meje tistega kraljestva. Tam sta v dobrem prenočišču počivala toliko časa, da je Betta rodila lepega dečka. Ko je vstala iz postelje, sta se odpravila proti hiši njenega očeta, ki sta ga našla živega in zdravega. Od veselja, ker je spet videl hčer, je postal kakor petnajstleten fant. Kraljica pa, ki ni našla ne moža ne beračice ne draguljev, se je vsa opraskala in si pulila lase; in ni manjkalo koga, ki ji je rekel: _Kdor vara, naj ne tarna, če je sam prevaran._
Izvirnik
Jornata V III PINTO SMAUTO
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Betta recusa de volere marito: all’utemo se ne mpasta uno de mano soja, ed essennole arrobbato da na Regina, dapò mille travaglie lo trova, e co grann’arte recuperatolo, se lo reporta a la casa._ _Avenno scomputo lo cunto Cecca, che piacquette stremamente a ttutte, Meneca, che steva a ccavalletto pe sparare lo sujo, visto che stevano co l’aurecchie appezzute pe ssentire, accossì parlaje._ Fu sempre cchiù defficele all’ommo lo conservare l’acquistato, che l’acquistare de nuovo, perchè nell’uno concorre la fortuna, che spisse vote ajuta le ’njostizie, ma nell’autro nce vole sinno: perrò se vede pe lo cchiù, perzona, che n’ha trascurzo, saglire dov’è lo bene. Ma pe ccarestia de nciegno vrocciolarene a bascio, comme da lo cunto, che ve
dirraggio, si site comprennuoteche, porrite chiaramente vedere. Era na vota no mercante, che aveva na figlia uneca, e ssola, la quale desedderava grannemente de vedere mmaretata; ma pe quanto tastiava sto liuto, la trovava ciento miglia lontano da le rrecercate soje, pocca sta capo sbentata, comm’a scigna de le ffemmene, odiava la coda, e comm’a tterretorio vennuto, e ccaccia reservata, negava lo commerzio d’ogn’ommo, e boleva sempre feria a lo tribunale sujo, sempre vacanza a le scole, sempre feste de Corte a lo Banco; tanto che lo patre ne stava lo cchiù affritto, e desperato de lo Munno. Ed accorrenno de ire a na fera, disse a la figlia, che se chiammava Betta, che desedderava, che le portasse a lo retuorno? ed essa le decette: Tata mio, se me
vuoje bene, portame no miezo cantaro de zuccaro de Palermo, e mmiezo d’ammennole ambrosine, co quatto, o seje fiasche d’acque d’addore, e no poco de musco, e d’ambra, portannome porzì na quarantina de perne, duje zaffire, no poco de granatelle, e rrubine, co no poco d’oro filato, e sopra tutto na martora, e na rasola d’argiento. Lo patre se maravigliaje de sta addemmanna stravagante, puro pe non contradire a la Figlia, jette a la fera, e ttornaje, portannole puntualmente quanto aveva cercato; la quale avuto cheste ccose, se nchiuse drinto na cammara; e commenzaje a fare na gran quantetà de pasta d’ammennole, e zuccaro mmescata co acqua rosa, e sproffummo, e commenzaje a fare no bellissemo Giovene, a lo quale fece li capille de fila d’oro, l’uocchie
de zaffire, li diente de perne, le lavra de robine, e le dette tanta grazia, che no le mancava se no la parola. La quale cosa fatto avenno sentuto dicere, ca n’autra statua a li prieghe de no cierto Rrè di Cipro deventaje viva, tanto pregaje la Dea d’ammore, che la statua commenzaje ad aprire l’uocchie, e rrenforzanno le preghere, se mese a sciatare, e dapò lo sciato scettero le pparole, e scioglienno all’utemo tutte le miembre, commenzaje a ccammenare. Betta co n’allegrezza granne cchiù, che s’avesse guadagnato no Regno, l’abbracciaje, e basaje, e pigliatolo ne la mano lo portaje nnanze lo Patre, decennole: Tata gnore mio, sempre avite ditto, che stivevo goliuse de vedereme mmaretata, e io pe contentareve mme l’aggio sciveto secunno lo core mio. Lo patre,
che bedde scire da la cammara de la figlia sto bellissemo giovane, che n’aveva visto trasire, remmase attoneto, e bedenno tanta bellezza, che se poteva pagare no grano a ttesta a mmirarelo, se contentaje che se facesse sto matremmonio, facennose na festa granne, dove fra l’autre, che nce vennero, nce capitaje na gran Regina scanosciuta, la quale visto la bellezza de Pinto-Smauto (che accossì le deze nomme Betta) se ne ncrapicciaje d’autro, che de baja, e perchè Pinto-Smauto, che n’aveva tre ora, che aveva apierto l’uocchie a le mmalizie de lo munno, non sapeva ntrovolare l’acqua, accompagnaje pe fi a le scale le Fforastiere, ch’erano venute a nnorare le nnozze, che accossì l’aveva ditto la zita, e facenno lo stisso co chella Segnora, essa pigliatolo
pe la mano lo trasportaje chiano chiano fi a la carrozza a seje cavalle, che tteneva a lo cortiglio, dove tiratolo drinto, fece toccare a la vota de la Terra soja, dove lo nsemprece de Pinto-Smauto non sapenno, che l’era socciesso, le deventaje marito. Betta aspettatolo no piezzo, nè bedennolo chiù comparere, mannaje a bascio a lo cortiglio, si fosse a pparlare co quarche perzona; fece saglire all’astreco, si nche fosse juto a ppigliare airo, s’affacciaje a lo necessario, si fosse juto a dare lo primmo tributo a la necessetà de la vita, ma non trovannolo, subeto se mmagenaje ca ped’essere tanto bello, l’era stato arrobbato; e ffatto jettare li solite Banne, nè comparenno nesciuno a rrevelarelo, facette resoluzione de irelo cercanno pe ttutto lo
Munno stravestuta da poverella, e puostose de sta manera a cammenare, dapò quarche mese, arrivaje a la casa de na bona vecchia, che la recettaje co granne ammore: e ntiso la desgrazia de Betta, e bedenno de cchiù, ch’era prena, n’avette tanta compassione, che le mmezzaje tre parole: La primma _tricche varlacche, ca la Casa chiove_. La seconna _anola tranola pizze fontanola_. La terza _tafare, e ttammurro, pizze ngongolo, e cemmino_. Decennole, che le ghiesse decenno a ttiempo de lo chiù granne abbesuogno, ca ne cacciarria benefizio. Betta, si bè restaje maravigliata de sto presiento de vrenna, puro decette fra se stessa, chi te sputa ’n canna non te vò vedere muorto, e chi piglia non secca: ogne picca jova; chi sà, che bona fortuna se nchiude drinto
a ste pparole: e accossì decenno, rengraziata la Vecchia, se mese a cammenare; e dapò luongo viaggio arrivata a na bella Cetà chiammata Monte Retunno, se ne jeze deritto a lo Palazzo Riale, dove cercaje pe l’ammore de lo Cielo no poco de recietto a la Stalla ped’essere vecina a lo partoro: la quale sentuta da le Ddammecelle de Corte, le fecero dare na Cammarella ’n miezo le scale, dove stanno la negrecata, vedde passare Pinto-Smauto, pe la quale cosa appe tanta allegrezza, che fu ’n ponta ’n ponta a sciuliare da ll’arvolo de la vita. Ma perchè se trovava a ttanta necessetate, voze fare prova de la primma parola dettale da la Vecchia, e accossì decenno, _tricche varlacche, ca la casa chiove_, se vedde comparere nnante no bello Carruocciolo d’oro
ncrastato tutto de Gioje, lo quale jeva da se stisso pe la Cammara, ch’era no spanto a bedere: la quale cosa visto da le Dammecelle, lo ddissero a la Regina, che senza perdere tiempo, corze a la Cammara de Betta, e beduto sta bella cosa, le disse, si nce lo voleva vennere, che l’averria dato quanto sapeva addemmannare; la quale respose, che si bè era pezzente, stimava cchiù lo gusto sujo, che tutto l’oro de lo Munno; e perrò se voleva lo carruocciolo, l’avesse fatta dormire na notte co lo Marito. La Regina restaje maravigliata de la pazzia de sta poverella, che ghieva tutta perogliosa, e pe no crapiccio voleva dare tanta recchezza, fece preposito de zeppoliarene sto buono voccone, ed addobbianno Pinto-Smauto, facesse la poverella contenta, e mmale
pagata. E benuta la notte, quanno erano a ffare mostra le Stelle de lo Cielo, e le Lluciole de la Terra, la Regina dato l’adduobbio a Pinto-Smauto, lo fece corcare a canto a Betta, lo quale tanto faceva, quanto l’era ditto. Ne accossì priesto fu jettato ncoppa lo Matarazzo, che se mese a ddormire, comme a no Gliro; Betta negrecata, che penzava chella notte de scontare tutte l’affanne passate, vedenno ca non c’era audienza ped essa, commenzaje a llamentarese fore pe mesura, remproverannole tutto chello, che aveva fatto pe ccausa soja, e non chiuse maje vocca l’addolorata, e n’aperze maje uocchie l’addormentato, ficchè no scette lo Sole co l’acqua de spartire, a sseparare l’ombra da la luce, quanno la Regina scese a bascio, e se pigliaje pe mano
Pinto-Smauto, decenno a Betta: Già si ccontenta. Tale contento puozze avere tutto lo tiempo de la vita toja, respose sotto lengua Betta, pocca aggio passato accossì mmala notte, che mme l’allecordarraggio pe quarche ghiuorno. Ma non potenno resistere la negra, voze fare la seconna prova de le sseconne parole, e decenno _anola tranola pizze fontanola_, vedde comparire na Gajola d’Oro, co no bellissemo Auciello fatto de prete preziose, e d’oro, che cantava a ffacce de no Roscegnuolo, la quale cosa visto le Ddammecelle, e rreferutole a la Regina, lo voze vedere, e fattole la stessa addemanna, che l’aveva fatto de lo Carruocciolo, e respuostole Betta lo stisso, ch’aveva respuosto la primma vota, la Regina ch’aveva allommato, e annasato la
corriva, prommese de farela dormire co lo marito; e ppigliatose la gajola co l’auciello, e benuto la notte, dette lo soleto adduobio a Pinto-Smauto, e lo mannaje a ddormire co Betta a la stessa cammera, dove aveva fatto armare no bello lietto, la quale vedenno che dormeva comm’a scannato, commenzaje a ffare lo stisso lamiento, decenno cose, che averria muoppeto a compassione na preta selece, e llamentannose, e chiagnenno, e sciccannose tutta, passaje n’autra notte mmottonata de tormiento, e comme fu ghiuorno scese la Regina a pigliarese lo Marito, e llassaje la negrecata Betta fredda, e ghielata, che se magnaje le mmano a diente de la burla, che l’era stata fatta. Ma scenno la mattina Pinto-Smauto pe ghire a cogliere quatto fico a no giardino fore la
porta de la Cetate, se l’accostaje no scarpe-vecchie, che steva a mmuro a mmuro co la cammara de Betta, lo quale n’aveva perduto parola de quanto essa aveva ditto, e referette de punto ’n punto lo trivolo, lo sciabbacco, e le lamentaziune de la sfortunata pezzente, la quale cosa sentuto lo Rrè, che già commenzava a mmettere sinno, se ’mmagenaje comme potesse passare sto negozio, e penzaje, che si n’autra vota le venesse fatto d’essere mannato a dormire co la poverella, non s’averria vevuto chello, che le faceva dare la Regina. Ora volenno Betta fare la terza prova, e decenno le tterze parole; _Tafaro, e tammurro, pizze ngongola, e cemmine_, ne scettero na mano de panne de Seta, e d’Oro, e de fasce ragamate co na concola d’Oro, che la Regina stessa n’averria
potuto mettere ’nsiemme accossì belle galantarie; le quale cose allommate da le Ddammecelle, ne fecero avisata la Patrona, la quale trattaje d’averele comm’avea fatto dell’autre, e avuto la medesima resposta da Betta, che si le boleva, avesse fatto dormire lo Marito cod’essa, la Regina decenno fra se stessa, che nce perdo a ccontentare sta pacchiana pe ccarriarele da sotta ste belle cose, e pigliatose tutte ste ricchezze, che l’afferze Betta, comme la notte comparze de sera essennole liquidato lo strommiento pe lo debeto contratto co lo suonno, e lo repuoso, dette l’adduobbio a Pinto-Smauto, ed isso tenennolo ’n vocca, e fatto fenta de ire a scarrecare la vessica, lo ghiettaje drinto a na Cammara, e ghiutose a ccorcare a canto a Betta,
essa commenzaje a fare la stessa Canzone: decenno comme l’avea mpastato co le mmano soje de zuccaro, e ammennole, comme l’avea fatto li capille d’oro, e l’uocchie, e la vocca de perne, e prete preziose, e comme l’era debetore de la vita datale da li Deje pe le ppreghere soje, e utemamente comme l’era stato arrobbato, e essa grossa prena ll’era juta cercanno co ttanta stiente, che lo Cielo nne guarde ogne carne vattiata, e de chiù comme avea dormuto duje autre notte cod’isso, e dato ncagno duje tresore, e n’aveva potuto avere na parola schitto, tale, che chesta era l’utema notte de le speranze soje, e ll’utemo termene de la vita. Pinto-Smauto, che steva scetato, sentuto ste pparole, e allecordatose comme no suonno de chello ch’era passato,
l’abbracciaje, e perchè la notte era sciuta co la mascara negra a pportare lo ballo de le Stelle, s’auzaje chiano chiano, e trasuto drinto la cammara de la Regina, che steva sprofonnata nne lo suonno, se pigliaje tutte le cose che n’avea zeppoliato a Betta, e tutte le gioje, e ttornise ch’erano drinto lo Screttorio, pe ssodesfarese de li travaglie passate, e tornato a la Mogliere, se nne partettero all’ora stessa, e ttanto camminaro, ficche scettero da li confine de chillo Regno, dove se reposaje tanto a no buono alloggiamiento, che Betta scette a lluce co no bello mascolo, e llevata che fu da lo lietto, s’abbiaro a la vota de la casa de lo Patre, dove lo trovaro sano, e bivo, ch’a lo gusto de revedere la Figlia, deventaje comme figliulo de
quinnece anne, e la Regina non trovanno nè lo marito, nè la pezzente, nè le gioje, se sciccaje tutta, a pilo mmierzo, a la quale non mancaje chi disse, _Chi gabba, non se doglia, s’è gabbato._
Nadaljuj z branjem
