Prevod

_Marchetto odnese veter in jo prinese v hišo ljudožerke Orce. Po raznih pripetljajih dobi zaušnico, zato odide, preoblečena v moškega, in pride v hišo nekega kralja. Kraljica se zaljubi vanjo, ker pa ji ne vrača ljubezni, se razsrdi in jo pri možu obtoži, da jo je hotela onečastiti. Marchetta je obsojena na obešanje, toda moč prstana, ki ji ga je dala Orca, jo reši; obtožnico usmrtijo, ona pa postane kraljica._ _Popina pripoved je bila vsem nadvse všeč in prav vsak se je veselil Porzielline sreče. Nihče pa ji ni zavidal usode, ki si jo je pridobila s tolikšnimi mukami, saj je skoraj izgubila življenje, preden je dosegla kraljevski stan. Ko je Tolla videla, da so Porzielline nesreče razžalostile knežji srci, ju je hotela nekoliko razvedriti in je spregovorila takole._ Resnica, gospodje, vedno splava na vrh kakor olje, laž pa je ogenj, ki ne more ostati skrit; še več, podobna je puški nove vrste, ki ubije tistega, ki jo sproži. In ne pravimo zaman, da lažnivcu besede gorijo, saj požgejo in upepelijo ne le vse vrline in dobroto, ki jih nosi v prsih, temveč tudi skrinjo, v kateri so bile shranjene, kakor boste morali priznati ob zgodbi, ki jo boste zdaj slišali.

Nekoč je živel kralj Valletescuosseja, ki ni mogel imeti otrok, zato je ob vsaki uri, kjer koli se je že znašel, govoril: O nebo, pošlji mi dediča kraljestva, da ne bo moja hiša ostala pusta. Ko je nekoč spet izrekel to prošnjo, je bil na vrtu, in medtem ko je na ves glas ponavljal iste besede, je iz grmovja zaslišal glas, ki je govoril:

_Kralj, kaj bi rajši: hčer, ki ti uide?_ _Ali sina, ki te uniči?_ Kralja je ta izbira zmedla in ni vedel, kaj naj odgovori. Sklenil je, da se bo posvetoval z modrimi možmi na dvoru, zato se je nemudoma vrnil v svoje sobane, poklical svetovalce in jim ukazal, naj preudarijo zadevo. Eden je odgovoril, da je treba čast ceniti bolj kakor življenje;

drugi, da je življenje dragocenejše, ker je dobrina sama po sebi, čast pa je nekaj zunanjega in jo je zato treba manj ceniti;

eden je govoril, da je življenje kakor voda, ki odteka, zato izguba ni tolikšna, če ga izgubimo; enako velja za imetje, tiste stebre življenja, ki stojijo na steklenem kolesu sreče. Čast pa je trajna, za seboj pušča sledove slovesa in znamenja slave, zato jo je treba ljubosumno varovati in skrbno paziti nanjo. Drugi je trdil, da je treba življenje, s katerim se ohranja rod, in imetje, s katerim se vzdržuje veličina hiše, ceniti bolj kakor čast, saj čast ni drugega kot mnenje o človekovi vrlini; če pa kdo izgubi hčer zaradi muhaste usode in ne po lastni krivdi, to ne omadežuje očetove kreposti in ne umaže časti njegove hiše. Predvsem pa so nekateri sklenili, da čast ni skrita v ženskih krilih in da bi moral pravičen vladar gledati bolj na skupno korist kakor na lastne koristi. Pobegla hči namreč prinese le nekaj sramote očetovi hiši, hudoben sin pa zažge tako lastno hišo kakor vse kraljestvo. Ker si torej želi otrok in sta mu ponujeni ti dve možnosti, naj izbere deklico, saj ta ne bo ogrozila ne njegovega življenja ne kraljestva. Ta nasvet je bil kralju všeč. Vrnil se je na vrt, znova zaklical kakor po navadi in, ko je zaslišal isti glas, odgovoril: Deklico, deklico! Zvečer se je vrnil domov, ko sonce vabi ure dneva, naj si ogledajo skrivalnice antipodov, in legel k ženi. Čez devet mesecev se mu je rodila lepa hčerka, ki jo je takoj dal zapreti v utrjeno palačo z zanesljivimi stražarji, da bi storil vse, kar je bilo v njegovi moči, in preprečil hčerin nesrečni pobeg. Dal jo je vzgojiti v vseh vrlinah, ki pritičejo kraljevskemu rodu, in ko je odrasla, se je začel dogovarjati, da bi jo poročil s kraljem Pierdesinna. Ko je bila ženitev dogovorjena in so jo pripeljali iz hiše, iz katere še nikoli ni stopila, da bi jo poslali k možu, je privršal tako silovit veter, da jo je dvignil v zrak in je ni bilo več videti. Nekaj časa jo je nosil po zraku, nato pa jo odložil pred hišo neke Orce sredi gozda, ki je sonce izgnal kakor kužnega bolnika, ker je ubilo okuženega Pitona. Tam je našla starko, ki jo je Orca pustila, da ji varuje imetje. Ta ji je rekla: O nesrečnica, kam si stopila! Gorje ti, če pride Orca, gospodarica te hiše; za tvojo kožo ne bi dala niti treh novčičev, saj se hrani samo s človeškim mesom. Moje življenje je varno le zato, ker me potrebuje za pomoč, pa še ta moja uboga lupina, polna omedlevic, srčne slabosti, kile in ledvičnega peska, se gnusi njenim zobem. A veš, kaj stori? Na, tu so hišni ključi, pojdi noter, pospravi sobe in vse očisti. Ko pride Orca, se skrij, da te ne bo videla; jaz bom že poskrbela, da ti ne bo manjkalo hrane. Medtem pa, kdo ve? Nebo pomaga:

čas lahko prinese marsikaj. Le pametna in potrpežljiva bodi, pa boš prečkala vsak zaliv in prestala vsak vihar. Marchetta, kakor je bilo deklici ime, je iz nuje naredila vrlino, vzela ključ in stopila v Orcino sobo. Najprej je prijela za metlo in hišo tako očistila, da bi lahko jedel makarone kar s tal. Nato je vzela kos slanine s kožo in z njim zdrgnila orehove skrinje, da so se tako svetile, da bi se v njih lahko ogledoval. Postlala je še posteljo, in ko je zaslišala, da prihaja Orca, se je skrila v sod, v katerem je bilo prej žito. Orco je ta nenavadna čistoča zelo razveselila. Poklicala je starko in jo vprašala: Kdo je tako lepo pospravil? Ko je starka odgovorila, da je bila ona, je odvrnila: Kdor stori zate nekaj, česar navadno ne dela, te je že prevaral ali pa te še namerava.

Res lahko ta dan zaznamuješ z belo piko, saj si storila nekaj nenavadnega in si zaslužiš mastno juho. Tako je rekla, pojedla in spet odšla. Ko se je vrnila, je našla vse tramove ometene pajčevin, vso bakreno posodo zloščeno in lepo obešeno na steni, vse umazano perilo pa oprano v vročem lugu. Od zadovoljstva je bila vsa iz sebe in je starko tisočkrat blagoslovila z besedami: Naj ti nebo vedno naklanja blagostanje, moja gospa Pentatola; naj se ti vedno dobro godi in naj gre vse na bolje, saj mi razveseljuješ srce s tem lepim redom, ko me čakata hiša kakor iz škatlice in postelja kakor za nevesto.

Starka je bila spričo tako dobrega slovesa vsa v devetih nebesih in je Marchetti nenehno nosila slastne grižljaje ter jo pitala kakor kopuna. Ko je Orca spet odšla, je starka rekla Marchetti:

Le tiho bodi, zdaj bova šli še korak dlje in preskusili tvojo srečo. Pripravi torej s svojimi rokami kaj dobrega, kar bo Orci po godu. Če bo prisegala pri vseh sedmih nebesih, ji ne verjemi; če pa po sreči priseže pri svojih treh kronah, se ji pokaži. Tedaj se bo vse izšlo natanko prav in spoznala boš, da sem ti svetovala kakor mati.

Ko je Marchetta to slišala, je zaklala lepo gos in iz drobovine ter krajnjih kosov pripravila okusno obaro; gos je dobro pretaknila s slanino, origanom in česnom ter jo nataknila na raženj. Iz ostankov moke na dnu košare je naredila še nekaj duhovniških davilcev in pogrnila mizo, vso posuto z vrtnicami in listi grenkih pomarančevcev. Ko je Orca prišla in zagledala to pojedino, je skoraj skočila iz kože. Poklicala je starko in jo vprašala: Kdo je pripravil vse te dobrote? Jej, je odgovorila starka, in ne sprašuj več. Dovolj je, da imaš nekoga, ki ti streže in ti ustreže. Orca je jedla in slastni grižljaji so ji segali prav do petnih kosti, zato je začela govoriti: Prisegam pri treh neapeljskih besedah, če bi vedela, kdo je bil kuhar, bi mu rada dala svoji ustnici. Nato je nadaljevala: Prisegam pri treh lokih in treh puščicah, če ga spoznam, ga bom nosila v tem srcu. Prisegam pri treh svečah, ki jih prižgejo, kadar ponoči sestavljajo pogodbo; pri treh pričah, zaradi katerih človeka obesijo; pri treh pednjih vrvi, ki se ovijejo obešencu okoli vratu; pri treh rečeh, ki preženejo moža iz hiše: smradu, dimu in hudobni ženi; pri treh rečeh, ki hišo spravijo na kant: cvrtju, vročem kruhu in makaronih; pri treh ženskah in eni gosi, ki napravijo cel sejem; pri treh F-jih dobre ribe: fritti, sveža in čvrsta; pri treh glavnih neapeljskih pevcih: Gio de la Carrejola, Compa Junno in kralju glasbe; pri treh S-jih, ki jih potrebuje zaljubljenec: samota, skrbnost in skrivnostnost; pri treh rečeh, ki jih potrebuje trgovec: zaupanju, pogumu in sreči; pri treh vrstah mož, ki jih ima rada vlačuga: bahačih, lepih mladeničih in lahkovernežih; pri treh rečeh, pomembnih za tatu: očeh, da oprezajo, krempljih, da pograbijo, in nogah, da jo popihajo; pri treh rečeh, ki uničujejo mladino: igri, ženskah in krčmah; pri treh glavnih vrlinah biriškega hlapca: da opazi, zasleduje in zgrabi; pri treh rečeh, koristnih za dvorjana: pretvarjanju, hladnokrvnosti in sreči; pri treh rečeh, ki jih mora imeti zvodnik: velikem pogumu, dolgem jeziku in malo sramu; pri treh rečeh, ki jih pregleduje zdravnik: utripu, obrazu in nočni posodi. A lahko bi govorila od danes do jutri, saj Marchetta, ki je vedela, kaj mora storiti, ni niti pisnila. Ko pa jo je nazadnje slišala reči: Pri svojih treh kronah prisegam, če izvem, katera pridna gospodinja mi je tako lepo postregla, jo bom tako božala in ljubkovala, da si tega niti zamisliti ne more — je stopila iz skrivališča in rekla: Tu sem. Orca jo je zagledala in odvrnila: Daj mi brco! Več si vedela kakor jaz. Mojstrsko si me ukanila in se rešila prav lepe peke v mojem trebuhu. Ker pa si bila tako spretna in si mi napravila toliko veselja, te bom imela rajši kakor hčer. Zato vzemi ključe sob in bodi tu gospa in gospodarica. Le eno si pridržujem: da za nobeno ceno ne odpreš zadnje sobe, ki jo odklepa ta ključ, sicer mi bo gorčica pošteno udarila v nos. Pridno mi strezi in blagor tebi, kajti pri svojih treh kronah ti obljubljam, da te bom bogato, bogato omožila. Marchetta ji je v zahvalo za tolikšno dobroto poljubila roke in obljubila, da ji bo stregla bolj kakor sužnja. Ko pa je Orca odšla, jo je začela hudo ščemeti radovednost, kaj neki je v prepovedani sobi. Odprla jo je in v njej našla tri deklice, vse oblečene v zlato, ki so sedele na treh cesarskih prestolih in so bile videti, kakor da spijo. Vse tri so bile hčere te vile in mati jih je začarala, ker je vedela, da jim preti velika nevarnost, če jih ne prebudi kraljeva hči. Zato jih je zaprla tja, da bi jih obvarovala nevarnosti, ki so jim jo napovedovale zvezde. Ko je torej Marchetta stopila v sobo, so se ob zvoku njenih korakov zdrznile, kakor bi se prebudile, in jo prosile za jed. Ko so se okrepčale, so hotele iz dvorane na sveži zrak. Medtem se je vrnila Orca in se tako razjezila, da je Marchetti prisolila zaušnico. Ta je bila tako užaljena, da je še tisto uro prosila Orco za dovoljenje, da odide in se sama, brez opore, poda po svetu iskat srečo. Naj jo je Orca še tako skušala pomiriti z lepimi besedami, češ da se je le pošalila in da tega ne bo več storila, je ni mogla pregovoriti. Nazadnje jo je morala pustiti oditi. Dala ji je prstan in ji rekla, naj ga nosi s kamnom obrnjenim proti dlani in naj ga nikoli ne pogleda, razen če se bo znašla v veliki nevarnosti in bo slišala, kako odmev ponovi njeno ime. Poleg tega ji je dala lepo moško obleko, za katero jo je Marchetta prosila. Tako oblečena se je odpravila na pot in prišla v gozd, kjer je ponoči nabirala drva, da bi se pogrela po prestani zmrzali. Tam je srečala kralja, ki je šel na lov. Ko je videl tega lepega mladeniča — kajti takšna se mu je zdela — jo je vprašal, od kod prihaja in kaj počne. Odgovorila je, da je sin nekega trgovca in da je po materini smrti pobegnil od doma, ker ga je mačeha trpinčila.

Kralju sta bili Marchettina bistroumnost in olikanost tako všeč, da si jo je vzel za paža in jo pripeljal v svojo palačo. Kraljica jo je komaj zagledala, pa ji je že množica njenih čarov razvnela vse želje. Nekaj dni je skušala, deloma iz strahu, deloma iz ošabnosti, ki se je od nekdaj držala lepote, prikrivati plamen in zatreti ljubezenske zbadljaje pod repom poželenja. Ker pa ni imela dovolj trdnih pet, ni mogla vzdržati napadov nebrzdanih želja. Zato je nekega dne poklicala Marchetto na samo in ji začela razkrivati svoje muke;

govorila ji je, kolikšno dodatno breme gorja se ji je zgrnilo na vrat, odkar je uzrla njeno lepoto, in da ji bo, če ne bo sklenila namočiti zemlje njenih želja, skupaj z upanjem gotovo usahnilo tudi življenje. Hvalila je prelepe poteze njenega obraza in ji dopovedovala, da bi bilo nevredno učenca v šoli ljubezni, če bi v knjigi tolikšne ljubkosti naredil packo krutosti, ter da bi za to dobil pošteno mero kesanja. Hvali je pridružila prošnje in jo rotila pri vseh sedmih nebesih, naj ne pusti v peči vzdihov in sredi močvirja solza nje, ki ima za izvesek prodajalnice svojih misli njeno lepo podobo. Nato so sledile ponudbe: obljubljala ji je, da ji bo vsak prst užitka poplačala s pedmi dobrot in da bo skladišče hvaležnosti vedno odprto za vsako uslugo tako lepega ljubljenca. Nazadnje jo je spomnila, da je kraljica, in ker se je že vkrcala v čoln, je ne sme pustiti sredi tega zaliva brez pomoči, sicer bo treščila ob čer, njemu v škodo. Ko je Marchetta poslušala te nežnosti in sladke besede, te obljube in grožnje, to prilizovanje in odmetavanje dostojanstva, bi ji bila rada rekla, da ji manjka ključ, s katerim bi odprla vrata njenim radostim; rada bi ji bila razkrila, da ni Merkur s kaducejem, ki bi ji lahko prinesel želeni mir. Ker pa se ni hotela razkrinkati, ji je odgovorila, da ne more verjeti, da bi hotela tako zaslužnemu kralju, kakršen je njen mož, natakniti rogove; a tudi če bi sama zavrgla ugled svoje hiše, ona ne more in noče storiti te krivice gospodarju, ki jo ima tako rad. Ko je kraljica slišala ta prvi ugovor svojemu ljubezenskemu pozivu, ji je rekla: No, zdaj pa dobro premisli in orji ravno, kajti meni enake, kadar prosijo, pravzaprav ukazujejo, in kadar pokleknejo, tedaj nastavijo nogo na vrat. Zato si dobro preračunaj in poglej, kako se ti utegne ta kupčija izteči. Dovolj bo, da ti pred odhodom povem le eno: kadar je ženska mojega stanu osramočena, skuša z obrazа sprati rdečico s krvjo tistega, ki jo je užalil. S temi besedami ji je, z obrazom tako nakremženim, da bi ga lahko ožel, obrnila hrbet, uboga Marchetta pa je ostala zmedena in ledena. Kraljica je še nekaj dni napadala to lepo trdnjavo, ko pa je nazadnje videla, da se trudi zaman, da se muči za veter in poti brez haska, da meče besede v veter in vzdihe v prazno, je ubrala drugo struno: ljubezen je spremenila v sovraštvo in željo po uživanju ljubljenega bitja v željo po maščevanju.

Zato je s hlinjenimi solzami v očeh odšla k možu in mu rekla: Kdo bi nama bil povedal, moj mož, da si redimo kačo v rokavu? Kdo bi si kdaj mislil, da bo takšen nesrečni paglavec premogel tolikšno predrznost? A vsega so krive pretirane prijaznosti, ki si mu jih izkazoval. Daj prostaku prst, pa ti zgrabi roko; nazadnje bi vsi radi lulali v isti vrček. Če pa ga ne kaznuješ, kakor si zasluži, se bom vrnila k očetu in te nočem več ne videti ne slišati tvojega imena. Kaj ti je storil? je vprašal kralj. Kraljica je odvrnila: Prav majhno stvar! Ta malopridnež je hotel izterjati zakonski dolg, ki ga imam do tebe. Brez spoštovanja, brez strahu in brez sramu si je drznil stopiti predme in me prositi za prost prehod na zemljišče, na katerem imaš ti svojo setev časti. Ko je kralj to slišal, ni iskal drugih prič, da ne bi spodkopal ženine verodostojnosti in veljave. Nemudoma je ukazal biriškim hlapcem, naj ga primejo, in ga še vroč, ne da bi mu dal čas za obrambo, obsodil, naj izve, koliko pokaže rabljeva tehtnica, ko ga obesi za vrat. Marchetto so dvignili in odnesli na morišče. Ker ni vedela, kaj se ji je zgodilo, in se ni zavedala nobenega hudodelstva, je začela vpiti:

O nebo, kaj sem storila, da sem si zaslužila pogreb tega nesrečnega vratu pred pogrebom tega ubogega telesa? Kdo bi mi bil rekel, da bom, ne da bi se kdaj vpisala pod zastavo tatov in sleparjev, stopila na stražo v to palačo smrti s tremi sežnji stenja okoli grla? Gorje mi, kdo me bo potolažil ob tem poslednjem koraku, kdo mi bo pomagal v tolikšni nevarnosti? Kdo me bo rešil teh vislic? _Orca_, je odgovoril odmev. Ko je Marchetta zaslišala ta odgovor, se je spomnila prstana na svojem prstu in besed, ki ji jih je Orca izrekla ob slovesu. Pogledala je kamen, ki ga dotlej še ni bila pogledala, in glej, po zraku se je trikrat razlegel glas: _Pustite jo, ženska je!_ Glas je bil tako strašen, da na morišču ni ostal niti en biriški hlapec niti en stražar;

kralj pa je ob teh besedah, ki so palačo stresle do temeljev, dal pripeljati Marchetto predse in ji ukazal, naj pove resnico, kdo je in kako je prišla v te kraje. Ker jo je nuja prisilila, mu je povedala vso zgodbo svojega življenja: kako se je rodila, kako so jo zaprli v tisto palačo, kako jo je ugrabil veter, kako je prišla v Orcino hišo, kako je hotela oditi, kaj ji je Orca rekla in dala, kaj se je zgodilo s kraljico in kako se je, ne da bi vedela, kaj je zagrešila, znašla v nevarnosti, da bo z nogami veslala na galeji iz treh tramov.

Ko je kralj slišal to zgodbo in jo primerjal s tistim, o čemer mu je nekoč pripovedoval njegov prijatelj, kralj Valletescuosseja, je spoznal, kdo je Marchetta. Obenem je spoznal zlobo svoje žene, ki ji je naprtila to sramotno obtožbo. Zato je ukazal, naj ženo nemudoma vržejo v morje s kamnom okoli vratu, nato pa poslal po Marchettinega očeta in mater ter jo vzel za ženo. Tako je jasno dokazala, _Da čolnu, ki že obupa,_ _Bog vendarle najde pristan._