Prevod

_Stara beračica pretepa svojo požrešno hčer, ker je pojedla sedem kosov svinjske kože, nekemu trgovcu pa natvezi, da jo tepe zato, ker se je preveč utrudila in napredla sedem polnih vreten. Trgovec jo vzame za ženo, toda ker se ji ne ljubi delati, mu vila napravi platno, tako da ga ob vrnitvi domov najde že dokončanega. Žena si izmisli novo zvijačo in mož sklene, da ji ne bo več dovolil delati, da ne bi zbolela._ _Vse so blagoslavljale Menecina usta, saj je zgodbo povedala s tolikšnim žarom, da so poslušalke pred očmi videle dogodke, ki so se pripetili tako daleč proč. S tem so v Tolli zbudile zavist in jo do kosti podžgale, da bi rada Meneco prekosila z enim samim skokom. Zato si je najprej odkašljala in takole spregovorila._ Ni pregovora, ki ne bi bil vsaj napol, če že ne docela resničen, in zato je tisti, ki je rekel:

»Kriv obraz, ravna sreča,« dobro poznal ta svet; ali pa je nemara prebral zgodbo o Antuonu in Parmieru. Srečnež Antuono še vek nima, pa vendar lovi penice brez ptičjega lima. Izkušnje namreč kažejo, da je ta svet prava podoba Indije Koromandije, kjer tisti, ki največ gara, najmanj zasluži, in kjer se najbolje godi onemu, ki jemlje dneve, kakor prihajajo, in čaka: makaroni, padite mi v grlo!

Zares lahko z rokami otipamo, da se plen in bogastvo sreče pridobivata z ribiškimi čolnički, ne pa z dobro opremljenimi galejami, kakor boste slišale.

Nekoč je živela stara beračica, ki je s preslico v roki hodila od vrat do vrat prosit miloščino in spotoma škropila mimoidoče s pljunki. Ker pa s prebrisanostjo in prevaro človek preživi pol leta, je nekim mehkosrčnim in lahkovernim ženicam natvezila, da bi rada pripravila nekaj mastnega za svojo suhljato hčer, in tako izprosila sedem kosov slaninaste svinjske kože. Odnesla jih je domov skupaj s polnim culom dračja, ki ga je pobrala po tleh, ter jih dala hčeri, rekoč, naj jih pristavi na ogenj, medtem ko bo sama pri vrtnaricah izprosila še malo zelenja za okusno juhico. Hči je vzela kože, jim osmodila ščetine, jih dala v lonček in začela kuhati. Toda niso vrele toliko v loncu, kolikor so ji vrele v grlu, zakaj vonj, ki se je širil iz njih, je njenemu teku napovedoval boj na življenje in smrt ter jo pozival pred sodišče požrešnosti. Upirala se je in upirala, nazadnje pa jo je vonj iz lonca tako premamil in lakota tako glodala, da je popustila in pokusila košček. Tako ji je teknil, da si je rekla: »Kogar je strah, naj gre za biriča! Tokrat si bom le privoščila. Jejmo, pa naj se svet sesuje in naj lije! Saj je samo kos kože!

Kaj pa je to takega? Na hrbtu imam dovolj kože, da bom plačala za te kože!« In ob teh besedah je pogoltnila prvo; ker pa jo je želodec še močneje stiskal, je segla po drugi. Nato je pomalicala tretjo in tako drugo za drugo pospravila vseh sedem. Ko pa je bilo hudodelstvo storjeno, je pomislila na svojo napako in si predstavljala, da se ji bodo kože še zataknile v grlu. Sklenila je materi zamazati oči: vzela je star čevelj, podplat razrezala na sedem kosov in jih vrgla v lonec. Medtem se je mati vrnila s šopkom kapusovega zelenja in ga sesekljala skupaj z vsemi stebli, da ne bi šla v nič niti drobtinica. Ko je videla, da v loncu na vso moč vre, je vrgla vanj zelenje in dodala malo masti, ki ji jo je kot miloščino dal neki kočijaž in mu je ostala od mazanja kočije. Nato je dala na zabojček iz stare topolovine pogrniti cunjo, iz bisage potegnila dva kosa postanega kruha, s police vzela leseno skledo, vanjo nadrobila kruh in ga zalila z zelenjavno juho s kosi podplata. Komaj je začela jesti, je spoznala, da njeni zobje niso čevljarski, in da so se svinjske kože po neki novi Ovidijevi preobrazbi spremenile v bivolje vampe. Obrnila se je k hčeri in rekla: »Pa si me prelisičila, prekleta svinja! Kakšno svinjarijo si dala v to juho? Je moj trebuh morda star škorenj, da ga krpaš s podplati? Brž priznaj, kaj se je zgodilo, sicer bi bilo bolje, da se sploh ne bi izvalila, kajti niti ene cele kosti ti ne bom pustila!« Saporita je začela tajiti, toda ko so ji starkine grožnje pritisnile za vrat, je okrivila paro iz lonca, češ da ji je zaslepila oči in jo zapeljala v to hudobijo. Starka, ki ji je bila jed tako pokvarjena, je pograbila metlo in začela z njo tako silovito opletati, da jo je več kot sedemkrat izpustila in znova pobrala, pri tem pa udrihala, kamor je pač zadela. Ob dekletovem kričanju je v hišo stopil trgovec, ki je ravno šel mimo. Ko je videl starkino krutost, ji je iztrgal metlo iz rok in rekel: »Kaj je storila ta uboga deklica, da jo hočete ubiti? Je to kaznovanje ali jemanje življenja?

Ste jo morda zalotili pri viteškem dvoboju ali pri razbijanju loncev na turnirju? Vas ni sram tako ravnati z ubogim otrokom?« »Saj ne veste, kaj mi je naredila,« je odgovorila starka. »Brezsramnica vidi, da sem beračica, pa me nič ne upošteva. Rada bi me spravila na kant z zdravniki in lekarnarji. Zdaj, ko je tako vroče, sem ji naročila, naj ne dela toliko, da ne bo zbolela, saj je nimam s čim negovati. Pa je predrznica meni navkljub danes dopoldne napredla sedem polnih vreten in tvegala, da jo stisne pri srcu ter za dva meseca obleži v postelji!« Ko je trgovec to slišal, je pomislil, da bi lahko tako marljiva deklica v njegovi hiši delala prave čudeže, in je rekel starki: »Pustite jezo ob strani, jaz vas bom rešil te nevarnosti: vašo hčer bom vzel za ženo in jo odpeljal k sebi, kjer bo živela kakor princesa. Po nebeški milosti redim kokoši in prašiča, imam golobe, po hiši pa se komaj obračam, tako je vsega polna. Nebesa naj me blagoslovijo in zli pogledi naj mi ne škodujejo, kajti imam sode žita, skrinje moke, vrče olja, lonce in mehove masti, obešene špehe, police posodja, skladovnice drv, kupe oglja, skrinjo belega perila, ženitno posteljo, predvsem pa lahko od najemnin in obresti živim kakor gospod. Poleg tega na teh sejmih z obračanjem denarja zaslužim še nekaj deset dukatov, in če mi bo šlo vse po sreči, bom obogatel.« Starka, ki jo je ta sreča zasula, ko jo je najmanj pričakovala, je prijela Saporito za roko in mu jo izročila po neapeljskih šegah in navadah, rekoč:

»Tukaj jo imate, vaša naj bo še mnogo lepih let, v zdravju in z lepim zarodom!« Trgovec jo je objel okoli vratu in odpeljal domov, potem pa je komaj čakal dan za nakupe. Ko je prišel ponedeljek, je zgodaj zjutraj vstal, odšel tja, kjer so prodajale podeželanke, in kupil dvesto funtov lanu. Prinesel ga je Saporiti in ji rekel: »Zdaj pa le veselo predi, saj se ti ni treba bati, da bi naletela na drugo besno norico, kakršna je bila tvoja mati, ki ti je lomila kosti, ker si polnila vretena. Jaz ti bom za vsakih deset polnih vreten dal deset poljubov in za vsako štreno, ki jo boš napredla, ti bom dal tole srce.

Zato delaj z veseljem, in ko se čez dvajset dni vrnem s sejma, naj me teh dvesto funtov lanu pričaka spredenih. Tedaj ti bom dal napraviti lep par rokavov iz rdečega sukna, obrobljenih z zelenim žametom.« »Kar misli si, da je že opravljeno,« je zamrmrala Saporita. »Vreteno imaš že polno, seveda, tako gotovo, kakor lahko v teku vdevaš nit v šivanko! Če čakaš, da ti moje roke napravijo srajco, si kar zdaj priskrbi odpadnega papirja. Pa si našel pravo! Mar je spresti dvesto funtov lanu v dvajsetih dneh tako lahko kakor pomolsti črno kozo? Prekleta naj bo barka, ki te je pripeljala v ta kraj! Kar pojdi, časa imaš na pretek: lan bo spreden, ko bodo jetrom zrasle dlake in opici rep.« Ko je mož odšel, ni mislila na nič drugega kot na to, da je zajemala moko in olje ter pripravljala ocvrtke in pražene pogače, saj je bila prav tako lena kakor požrešna. Od jutra do večera je glodala kakor miš in goltala kakor prašič. Ko pa se je približal dan moževe vrnitve, je začela tenko piskati ob misli na vpitje in razgrajanje, ki se bo vnelo, ko bo trgovec našel lan nedotaknjen, skrinje in vrče pa prazne. Vzela je zato dolgo palico in nanjo navila deset funtov lanu z vsem predivom in pezdirjem vred, na velike vile pa nataknila bučo. Nato je začela s strešne terase navzdol spuščati tega opata med vreteni, za močenje prstov pa si je pripravila velik kotel vode, v kateri so se kuhali makaroni. Medtem ko je predla nit, tanko kakor ladijska vrv, je z vsakim namakanjem prstov škropila mimoidoče, kakor da bi bil pust. Mimo so prišle neke vile in ta smešni prizor jih je tako zabaval, da bi skoraj počile od smeha. Zato so jo obdarile s čarom, da je bil ves lan, ki ga je imela doma, v hipu ne le spreden, temveč tudi stkan v platno in pobeljen. To se je zgodilo, še preden bi trenil, in Saporita je kar plavala v tolšči veselja, ko je videla, kakšna sreča ji je padla z neba. Da pa je mož ne bi nikoli več nadlegoval s takim delom, se je ulegla v posteljo in se obdala z merico lešnikov. Ko se je trgovec vrnil, je začela stokati in se obračati zdaj na eno, zdaj na drugo stran, tako da so lešniki pokali, kakor da bi ji kosti skakale iz sklepov. Mož jo je vprašal, kako se počuti, ona pa mu je z nadvse žalostnim glaskom odgovorila: »Slabše mi ne bi moglo biti, moj mož, saj mi ni ostala niti ena cela kost!

Mar misliš, da je spresti dvesto funtov lanu v dvajsetih dneh in povrhu še stkati platno kakor natrgati prgišče trave za ovco? Ah, moj mož, ti pa ob rojstvu res nisi plačal babice in tvojo pamet je požrl osel! Ko bom jaz umrla, moja mati ne bo rodila še ene takšne, zato me ne boš več ujel pri tem pasjem garanju. Ne maram polniti toliko vreten in pri tem izprazniti vretena svojega življenja.« Mož jo je začel božati in ji rekel: »Le ozdravi mi, žena moja, saj mi je ta lepi tkalski stan ljubezni ljubši od vsega platna na svetu! Zdaj vidim, da je imela tvoja mati prav, ko te je kaznovala za tolikšno garanje, saj si z njim uničuješ zdravje. A le pogumno, celo oko bi dal, da ozdraviš. Počakaj, takoj grem po zdravnika!« S temi besedami je stekel po gospoda Catruppola. Medtem je Saporita požrla lešnike in luščine zmetala skozi okno. Ko je zdravnik prišel, ji je otipal utrip, si ogledal obraz, pregledal seč in poduhal nočno posodo, nato pa v soglasju s Hipokratom in Galenom sklenil, da boleha zaradi preveč krvi in premalo dela. Trgovcu se je zdelo, da sliši velikansko neumnost, zato mu je v roko stisnil karlino in ga pri priči odslovil. Že je hotel po drugega ranocelnika, a mu je Saporita rekla, da ni treba, saj jo je ozdravil že sam pogled nanj. Mož jo je tedaj objel in ji naročil, naj se odtlej čuva in nič ne gara, saj ni mogoče imeti hkrati grškega vina in poceni kapusnice, _polnega soda in pijane sužnje._