Prevod

Živela sta reven mož in revna žena, ki nista imela drugega kot majhno kočo. Preživljala sta se z ribolovom in živela iz rok v usta. Nekega dne pa je mož sedel ob vodi in metal mrežo, ko je iz nje potegnil ribo, ki je bila vsa zlata. Ko jo je ves začuden ogledoval, je spregovorila in rekla: »Poslušaj, ribič, če me vržeš nazaj v vodo, bom tvojo kočico spremenila v veličasten grad.« Ribič ji je odgovoril: »Kaj mi pomaga grad, če nimam ničesar jesti?« Zlata riba je nadaljevala: »Tudi za to bo poskrbljeno. V gradu bo omara, in ko jo odkleneš, bodo v njej stale sklede z najizvrstnejšimi jedmi, kolikor si jih boš zaželel.« »Če je tako,« je rekel mož, »ti lahko ustrežem.« »Da,« je rekla riba, »vendar pod enim pogojem: nobenemu človeku na svetu, kdor koli že je, ne smeš razkriti, od kod je prišla tvoja sreča. Če izrečeš eno samo besedo, bo vsega konec.«

Mož je čudežno ribo vrgel nazaj v vodo in odšel domov. Kjer je prej stala njegova koča, je zdaj stal velik grad. Na široko je odprl oči, stopil vanj in zagledal ženo, ki je v lepih oblačilih sedela v razkošni sobani. Bila je vsa vesela in je rekla: »Mož, kako se je to zgodilo kar naenkrat? To mi je pa všeč.« »Da,« je rekel mož, »tudi meni je všeč, vendar sem strašno lačen. Najprej mi daj kaj jesti.« Žena je rekla: »Ničesar nimam in ne vem, kje naj v tej novi hiši kaj najdem.« »Nič ne skrbi,« je rekel mož, »tamle vidim veliko omaro. Odkleni jo.« Ko je odklenila omaro, so v njej stali kolači, meso, sadje in vino, da se je človeku kar smejalo. Žena je vsa vesela vzkliknila: »Srce, kaj si še želiš?« Sedla sta ter skupaj jedla in pila. Ko sta se nasitila, je žena vprašala: »Ampak, mož, od kod vse to bogastvo?« »Ah,« je odgovoril, »ne sprašuj me tega. Ne smem ti povedati. Če to komu razkrijem, bo najine sreče spet konec.« »Prav,« je rekla, »če ne smem vedeti, tudi nočem vedeti.« A tega ni mislila resno. Radovednost ji ni dala miru ne podnevi ne ponoči, in moža je tako dolgo mučila in drezala vanj, da je v nestrpnosti izblebetal, da je vse dobil od čudežne zlate ribe, ki jo je ujel in jo v zameno spustil na prostost. Komaj je to izrekel, je lepi grad z omaro vred izginil in spet sta sedela v stari ribiški koči.

Mož je moral začeti znova, se spet lotiti svojega dela in loviti ribe. Sreča pa je hotela, da je še enkrat ujel zlato ribo. »Poslušaj,« je rekla riba, »če me vržeš nazaj v vodo, ti bom še enkrat vrnila grad z omaro, polno kuhanih in pečenih jedi. Le trden bodi in nikar ne izdaj, od koga si ga dobil, sicer bo spet vse izgubljeno.« »Že bom pazil,« je odgovoril ribič in vrgel ribo nazaj v vodo. Doma je bilo spet vse tako razkošno kot prej in žena je bila presrečna zaradi njune sreče. Toda radovednost ji ni dala miru, zato je čez nekaj dni spet začela spraševati, kako se je vse zgodilo in kaj je storil. Mož je nekaj časa molčal, nazadnje pa ga je tako razjezila, da je izbruhnil in izdal skrivnost. V tistem hipu je grad izginil in spet sta sedela v stari koči. »Zdaj pa imaš,« je rekel mož, »spet bova lahko stradala.« »Ah,« je rekla žena, »raje nimam bogastva, če ne vem, od koga prihaja. Sicer tako ali tako nimam miru.«

Mož je spet odšel ribarit in čez nekaj časa je, kakor je bilo očitno usojeno, še tretjič ujel zlato ribo. »Poslušaj,« je rekla riba, »vidim, da mi je namenjeno vedno znova priti v tvoje roke. Odnesi me domov in me razreži na šest kosov. Dva daj pojesti ženi, dva svojemu konju, dva pa položi v zemljo, in to ti bo prineslo blagoslov.« Mož je odnesel ribo domov in storil, kakor mu je naročila. Iz dveh kosov, ki ju je položil v zemljo, sta zrasli dve zlati liliji, konj je dobil dve zlati žrebeti, ribičeva žena pa je rodila dva otroka, ki sta bila vsa zlata.

Otroka sta rasla ter postala velika in lepa, z njima pa so rasli tudi liliji in konja. Tedaj sta rekla: »Oče, zajahala bova svoja zlata konja in odšla v svet.« On pa je žalostno odgovoril: »Kako naj zdržim, če odideta in ne bom vedel, kako vama gre?« Rekla sta: »Zlati liliji ostaneta tukaj. Po njiju boš lahko videl, kako nama gre: če sta sveži, sva zdrava; če ovenita, sva bolna; če se zgrudita, sva mrtva.« Odjahala sta in prišla v gostilno, kjer je bilo veliko ljudi. Ko so zagledali zlata mladeniča, so se začeli smejati in norčevati. Ko je eden od njiju slišal posmehovanje, ga je postalo sram. Ni hotel naprej v svet, zato se je obrnil in vrnil domov k očetu. Drugi pa je jezdil naprej in prišel do velikega gozda. Ko je hotel zajahati vanj, so mu ljudje rekli: »Ne morete skozenj. Gozd je poln razbojnikov, ki bodo grdo ravnali z vami. Če pa vidijo, da ste zlati vi in tudi vaš konj, vas bodo ubili.« Toda ni se pustil prestrašiti in je rekel: »Moram skozenj in tudi bom.« Vzel je medvedje kože ter z njimi prekril sebe in konja, da ni bilo videti nič zlatega, potem pa brez strahu zajahal v gozd. Ko je prejezdil nekaj poti, je v grmovju zaslišal šumenje in glasove, ki so se pogovarjali. Z ene strani je nekdo zavpil: »Tam je nekdo!« Z druge pa: »Pusti ga, naj gre. To je neki medvedjekožuhar, reven kot cerkvena miš. Kaj naj počnemo z njim!« Tako je zlati mladenič srečno prejezdil gozd in nič hudega se mu ni zgodilo.

Nekega dne je prišel v vas in tam zagledal dekle, tako lepo, da ni verjel, da bi bilo na svetu lahko še katero lepše. Ker je začutil tako veliko ljubezen do nje, je stopil k njej in rekel: »Iz vsega srca te ljubim. Ali bi postala moja žena?« Tudi dekletu je bil tako všeč, da je privolila in rekla: »Da, postala bom tvoja žena in ti bom zvesta vse življenje.« Poročila sta se, in ko je bilo veselje na svatbi največje, je prišel domov nevestin oče. Ko je videl, da se njegova hči poroča, se je začudil in vprašal: »Kje je ženin?« Pokazali so mu zlatega mladeniča, ki je bil še vedno ogrnjen v medvedje kože. Oče je jezno rekel: »Nikoli ne bo medvedjekožuhar dobil moje hčere!« in ga hotel umoriti. Nevesta pa ga je na vse pretege prosila in govorila: »Zdaj je moj mož in iz srca ga ljubim,« dokler se ni nazadnje pustil pomiriti. Vendar mu stvar ni šla iz glave, zato je naslednje jutro zgodaj vstal in si hotel ogledati hčerinega moža, da bi videl, ali je res navaden, razcapan berač. Ko pa je pogledal, je v postelji zagledal čudovitega zlatega moža, odvržene medvedje kože pa so ležale na tleh. Vrnil se je in pomislil: »Še dobro, da sem ukrotil svojo jezo, sicer bi zagrešil hud zločin.«

Zlatemu mladeniču pa se je sanjalo, da se je odpravil na lov za veličastnim jelenom. Ko se je zjutraj prebudil, je rekel svoji nevesti: »Na lov grem.« Bilo jo je strah in prosila ga je, naj ostane doma, ter rekla: »Prav lahko te doleti velika nesreča.« On pa je odgovoril: »Moram iti in tudi bom.« Vstal je in se odpravil v gozd. Ni minilo dolgo, ko je pred njim stal mogočen jelen, prav tak kakor v sanjah. Nameril je in ga hotel ustreliti, a jelen je odskočil. Pognal se je za njim čez jarke in skozi grmovje ter se ves dan ni utrudil. Zvečer pa mu je jelen izginil izpred oči. Ko se je zlati mladenič ozrl naokrog, je stal pred hišico, v kateri je živela čarovnica. Potrkal je in iz hiše je prišla starka ter vprašala: »Kaj iščete tako pozno sredi velikega gozda?« Rekel je: »Ali niste videli nobenega jelena?« »Da,« je odgovorila, »tistega jelena dobro poznam.« Psiček, ki je z njo prišel iz hiše, pa je pri tem srdito lajal na mladeniča. »Boš tiho, hudobna krastača,« je rekel, »sicer te ustrelim!« Čarovnica je jezno zavpila: »Kaj, mojega psička hočeš ubiti!« in ga pri priči spremenila v kamen, da je obležal na tleh. Njegova nevesta ga je zaman čakala in si mislila: »Gotovo se je zgodilo tisto, česar sem se tako bala in kar mi je tako težilo srce.«

Doma pa je drugi brat stal ob zlatih lilijah, ko se je ena od njiju nenadoma zgrudila. »O Bog,« je rekel, »mojega brata je doletela velika nesreča. Moram na pot, morda ga še lahko rešim.« Oče je rekel: »Ostani tukaj. Kaj bom, če izgubim še tebe?« On pa je odgovoril: »Moram iti in tudi bom.« Zajahal je svojega zlatega konja, odjezdil in prišel v veliki gozd, kjer je njegov brat ležal spremenjen v kamen. Stara čarovnica je prišla iz hiše, ga poklicala in hotela tudi njega uročiti, vendar se ji ni približal, temveč je rekel: »Ustrelil te bom, če mojega brata ne obudiš v življenje.« Čeprav je to storila zelo nerada, se je s prstom dotaknila kamna in brat je pri priči spet oživel kot človek. Zlata mladeniča sta se razveselila, ko sta se spet videla, se poljubila in objela ter skupaj odjezdila iz gozda, eden k svoji nevesti, drugi pa domov k očetu. Oče je rekel: »Vedel sem, da si rešil brata, saj se je zlata lilija nenadoma spet vzravnala in cvetela naprej.« Potlej so živeli srečno in dobro se jim je godilo do konca njihovih dni.