Prevod

Živel je mož, ki je imel tri sinove. Najmlajšemu so pravili Tepček; vsi so ga zaničevali in zasmehovali ter ga ob vsaki priložnosti zapostavljali. Nekega dne se je najstarejši odpravil v gozd sekat drva. Preden je odšel, mu je mati dala lepo, rahlo jajčno pogačo in steklenico vina, da ne bi trpel lakote in žeje. Ko je prišel v gozd, je srečal starega, sivega možička. Ta ga je pozdravil in rekel: »Daj mi, prosim, kos pogače iz svoje torbe in požirek svojega vina! Tako sem lačen in žejen.« Toda pametni sin mu je odgovoril: »Če ti dam svojo pogačo in svoje vino, meni ne bo ostalo nič. Poberi se!« Pustil je možička stati in šel naprej. Ko je začel sekati drevo, ni minilo dolgo, pa je zgrešil in sekira se mu je zasadila v roko, tako da se je moral vrniti domov, kjer so mu rano obvezali. To pa mu je povzročil sivi možiček.

Nato je šel v gozd drugi sin in mati je tudi njemu, kakor najstarejšemu, dala jajčno pogačo in steklenico vina. Tudi on je srečal starega, sivega možička, ki ga je prosil za košček pogače in požirek vina. A tudi drugi sin je prav preudarno odgovoril: »Kar dam tebi, bo manjkalo meni. Poberi se!« Pustil je možička stati in šel naprej. Kazen ni izostala: komaj je nekajkrat udaril po drevesu, že se je usekal v nogo, tako da so ga morali odnesti domov.

Tedaj je Tepček rekel: »Oče, pusti še mene v gozd sekat drva!« Oče mu je odgovoril: »Tvoja brata sta se pri tem poškodovala. Pusti to, saj o tem ničesar ne veš.« Toda Tepček je prosil tako dolgo, da je oče nazadnje rekel: »Pa pojdi, nesreča te bo že izučila.« Mati mu je dala pogačo, zamešeno z vodo in pečeno v pepelu, ter steklenico kislega piva. Ko je prišel v gozd, je tudi on srečal starega, sivega možička. Ta ga je pozdravil in rekel: »Daj mi kos svoje pogače in požirek iz svoje steklenice, tako sem lačen in žejen.« Tepček mu je odgovoril: »Imam samo pogačo iz pepela in kislo pivo. Če ti je to prav, sediva in jejva.« Sedla sta, in ko je Tepček vzel iz torbe svojo pogačo iz pepela, je bila to fina jajčna pogača, kislo pivo pa se je spremenilo v dobro vino. Jedla sta in pila, potem pa je možiček rekel: »Ker imaš dobro srce in rad deliš svoje z drugimi, ti bom naklonil srečo. Tamle stoji staro drevo. Posekaj ga in med njegovimi koreninami boš nekaj našel.« Nato se je možiček poslovil.

Tepček je šel tja in posekal drevo. Ko je padlo, je med koreninami sedela gos s perjem iz čistega zlata. Vzel jo je iz korenin, jo odnesel s seboj in šel v gostilno, kjer je hotel prenočiti. Gostilničar je imel tri hčere. Ko so zagledale gos, jih je zamikalo izvedeti, kakšna čudna ptica je to, in vsaka bi bila prav rada imela eno njenih zlatih peres. Najstarejša si je mislila: Saj se bo že ponudila priložnost, da si izpulim eno pero. Ko je Tepček za hip odšel ven, je prijela gos za perut, a prsti in roka so se ji trdno prilepili nanjo. Kmalu zatem je prišla druga, ki je mislila samo na to, kako bi prišla do zlatega peresa. Toda komaj se je dotaknila sestre, že se je prilepila nanjo. Nazadnje je z enakim namenom prišla še tretja. Drugi dve sta zavpili: »Ne hodi blizu, za božjo voljo, ne hodi blizu!« A ni razumela, zakaj bi se morala držati stran, in si je mislila: Če sta onidve zraven, sem lahko tudi jaz. Priskočila je, in brž ko se je dotaknila sestre, se je prilepila nanjo. Tako so morale vso noč prebiti ob gosi.

Naslednje jutro je Tepček vzel gos v naročje in odšel, ne da bi se zmenil za tri dekleta, ki so bila prilepljena nanjo. Ves čas so morala teči za njim, zdaj na levo, zdaj na desno, kakor so ga pač nesle noge. Sredi polja so srečali župnika. Ko je zagledal ta sprevod, je rekel: »Sram vas bodi, nespodobna dekleta! Zakaj tekate za mladim fantom po polju? Se to spodobi?« Prijel je najmlajšo za roko in jo hotel potegniti nazaj, a brž ko se je je dotaknil, se je tudi sam prilepil in moral teči za njimi. Kmalu je prišel mimo še cerkovnik in zagledal gospoda župnika, kako teče tik za tremi dekleti. Začudil se je in zaklical: »Ej, gospod župnik, kam pa tako hitite? Ne pozabite, da imamo danes še krst!« Stekel je k njemu in ga prijel za rokav, a se je tudi sam prilepil. Ko jih je tako petero teklo drug za drugim, sta s polja prišla dva kmeta z motikama. Župnik ju je poklical in prosil, naj osvobodita njega in cerkovnika. Toda komaj sta se dotaknila cerkovnika, sta se tudi sama prilepila. Zdaj jih je bilo že sedem, ki so tekli za Tepčkom in njegovo gosjo.

Nato je prišel v mesto, kjer je vladal kralj. Ta je imel hčer, ki je bila tako resna, da je nihče ni mogel pripraviti do smeha. Zato je razglasil, da jo bo dobil za ženo tisti, ki jo bo znal nasmejati. Ko je Tepček to slišal, je s svojo gosjo in njenim spremstvom stopil pred kraljično. Ko je videla sedem ljudi, ki so kar naprej tekli drug za drugim, je planila v glasen smeh in se nikakor ni mogla nehati smejati.

Tepček jo je tedaj zahteval za nevesto, toda kralju tak zet ni bil všeč. Izmišljal si je vse mogoče ugovore in rekel, da mu mora najprej pripeljati človeka, ki bo lahko izpil vso klet vina. Tepček se je spomnil sivega možička, ki bi mu nemara lahko pomagal, in odšel v gozd. Na kraju, kjer je posekal drevo, je zagledal moža, ki je sedel s silno žalostnim obrazom. Tepček ga je vprašal, kaj ga tako teži. Mož je odgovoril: »Tako strašno sem žejen, pa si ne morem pogasiti žeje. Mrzle vode ne prenašam. Sicer sem izpraznil že cel sod vina, a kaj je kaplja na razbeljen kamen?« »Pri tem ti lahko pomagam,« je rekel Tepček. »Le pojdi z menoj, pa se boš napil do sitega!« Odpeljal ga je v kraljevo klet in mož se je lotil velikih sodov. Pil je in pil, da so ga že boleli boki, in še preden je minil dan, je izpil vso klet.

Tepček je znova zahteval svojo nevesto, toda kralja je jezilo, da naj bi njegovo hčer dobil ničvreden fant, ki so mu vsi pravili Tepček, zato je postavil nov pogoj: najprej mora najti človeka, ki bo lahko pojedel celo goro kruha. Tepček ni dolgo premišljeval, temveč se je takoj odpravil v gozd. Na istem kraju je sedel mož, ki si je trebuh stiskal z jermenom, se čemerno držal in govoril: »Pojedel sem celo peč kruha z obrušeno skorjo, a kaj to pomaga, če je človek tako lačen kakor jaz! Moj želodec ostaja prazen in moram si ga prevezati, da ne umrem od lakote.« Tepček se je razveselil in rekel: »Vstani in pojdi z menoj, pa se boš najedel do sitega!« Odpeljal ga je na kraljevi dvor. Kralj je dal pripeljati vso moko iz vsega kraljestva in iz nje pripraviti velikansko goro kruha. Mož iz gozda se je postavil prednjo in začel jesti; v enem dnevu je vsa gora izginila. Tepček je še tretjič zahteval svojo nevesto. Toda kralj je spet iskal izgovor in zahteval ladjo, ki bi lahko plula tako po kopnem kakor po vodi. »Brž ko z njo prijadraš sem,« je rekel, »boš dobil mojo hčer za ženo.« Tepček je šel naravnost v gozd. Tam je sedel stari, sivi možiček, ki mu je bil dal svojo pogačo, in rekel: »Zate sem pil in jedel, pa še ladjo ti bom dal. Vse to delam zato, ker si bil usmiljen do mene.« Dal mu je ladjo, ki je plula tako po kopnem kakor po vodi, in ko jo je kralj zagledal, mu svoje hčere ni mogel več odreči.

Praznovali so poroko. Po kraljevi smrti je Tepček podedoval kraljestvo in še dolgo srečno živel s svojo ženo.