Prevod

Čisto drugače kakor leni Heinz in debela Trine, ki ju nič ni moglo zmotiti v njunem miru, je razmišljala suha Liese. Od jutra do večera se je pehala in svojemu možu, dolgemu Lenzu, nalagala toliko dela, da je nosil težje breme kakor osel s tremi vrečami. A vse je bilo zaman: ničesar nista imela in do ničesar nista prišla. Nekega večera, ko je ležala v postelji in od utrujenosti komaj še premaknila kak ud, ji misli vendarle niso dale zaspati. S komolcem je dregnila moža v bok in rekla: »Poslušaj, Lenz, veš, kaj sem si zamislila? Če bi našla en goldinar in bi mi kdo enega podaril, bi si še enega izposodila, ti pa bi mi moral tudi dati enega. Brž ko bi imela vse štiri goldinarje skupaj, bi kupila mlado kravo.« Možu je bilo to zelo všeč. »Sicer ne vem,« je rekel, »kje naj dobim goldinar, ki naj bi ti ga podaril, toda če ti vendarle uspe zbrati denar in lahko zanj kupiš kravo, bo prav, da svoj načrt uresničiš.« »Že zdaj se veselim,« je pristavil, »saj bom, ko bo krava imela telička, vendarle kdaj dobil požirek mleka za okrepčilo.« »Mleko ni zate,« je rekla žena. »Pustila bova, da ga teliček sesa, da bo zrasel in se zredil in ga bova lahko dobro prodala.« »Seveda,« je odvrnil mož, »ampak malo mleka si bova pa le vzela, to ne more škoditi.« »Kdo te je pa naučil ravnati s kravami?« je rekla žena. »Naj škodi ali ne, jaz tega ne dovolim. Pa če se postaviš na glavo, ne dobiš niti kapljice mleka. Ti dolgi Lenz, ker te ni mogoče nasititi, misliš, da boš kar požrl vse, kar jaz s trudom pridobim.« »Žena,« je rekel mož, »utihni, sicer ti prisolim klofuto.« »Kaj?« je zavpila. »Ti mi boš grozil, ti nenasitnež, ti obešenjaški capin, ti leni Heinz!« Hotela mu je skočiti v lase, toda dolgi Lenz se je dvignil, z eno roko stisnil skupaj koščeni roki suhe Liese, z drugo pa ji pritisnil glavo na blazino. Pustil jo je, naj se jezi, in jo držal tako dolgo, da je od silne utrujenosti zaspala. Ali se je naslednje jutro, ko se je zbudila, še naprej prepirala ali pa je šla iskat goldinar, ki ga je hotela najti, tega ne vem.