Prevod

Nekoč je mož z ženo nekam potoval, pa sta jo ubrala čez nedavno pokošen travnik. Tedaj je mož rekel: »O, žena! Kako lepo je pokošen tale travnik!« Žena pa: »Kaj ti je padlo na oči, da ne vidiš, da ni pokošen, ampak postrižen!« Mož pa spet: »Bog s teboj, žena! Kako naj bi kdo strigel travnik? Pokošen je, saj vidiš redi.« – In tako sta se sprla, ko je mož dokazoval, da je pokošen, žena pa, da je postrižen. Mož je ženo udaril in začel vpiti nanjo, naj utihne; žena pa je stopila ob njem po poti, mu pomolila dva prsta pred oči in z njima strigla kakor s škarjami ter vpila: »Postrižen! Postrižen! Postrižen!« Ko je tako hodila ob poti in ni gledala predse, temveč možu v oči in v svoja migajoča prsta, je stopila na nekakšno jamo, ki je bila po vrhu prekrita s pokošeno travo, in padla vanjo. Ko je mož videl, kako se je zvrnila in izginila v jami, je rekel: »Aha! Tako ti je prav!« Nato je odšel svojo pot, ne da bi se sploh nagnil nad jamo. Čez nekaj dni pa se mu je žena zasmilila in začel si je govoriti: »Naj jo grem izvleč, če je še živa! Kakršna je, pač je; morda pa se bo odslej kaj poboljšala.« Vzel je vrv, šel k jami, spustil vrv vanjo in začel klicati, naj se je prime, da jo potegne ven. Ko je začutil, da se je vrv napela, je začel vleči! – Ko jo je privlekel že skoraj do roba, pa je imel kaj videti: namesto žene se je je držal hudič, po eni strani bel kakor ovca, po drugi pa črn, kakršen je tudi v resnici. Mož se je prestrašil in že hotel izpustiti vrv, hudič pa je zavpil: »Drži, pri Bogu te rotim, bodi mi pobratim! Potegni me ven, potem pa me ubij, če mi nočeš podariti življenja; samo reši me od tod!« Mož je uslišal prošnjo v božjem imenu in izvlekel hudiča na plano. Hudič ga je nemudoma vprašal, kakšna sreča ga je prinesla tja, da ga je rešil, in kaj je iskal v tisti jami. Ko mu je mož povedal, da mu je pred nekaj dnevi vanjo padla žena in da jo je zdaj prišel izvleč, je hudič zavpil: »Kaj, pobratim, pri Bogu! Torej je to tvoja žena! In ti si mogel živeti z njo! Pa še ponjo si prišel! Jaz sem padel v to jamo že pred davnim časom in sprva mi je bilo res hudo, pozneje pa sem se nekako navadil; odkar pa je ta prekleta ženska prišla k meni, bi v teh nekaj dneh od njene zlobe skoraj poginil: stisnila me je v kot, in poglej, kako mi je osivela tale stran, ki je bila obrnjena proti njej, vse od njene zlobe! – Pusti jo, pri Bogu! Naj ostane tam, kjer je; jaz pa te bom osrečil, ker si me rešil pred njo.« Tedaj je izpulil iz zemlje neko zel in jo podal možu: »Na, vzemi tole zel in jo shrani; jaz pa grem in se bom naselil v hčer tega in tega cesarja. Iz vsega cesarstva bodo prišli zdravniki, duhovniki in menihi, da bi jo ozdravili in mene izgnali, a jaz ne bom odšel, dokler ne prideš ti. Ti pa se izdaj za zdravnika in jo tudi pridi zdravit. Samo pokadi jo s to zeljo in pri priči bom odšel. Potem ti bo cesar dal svojo hčer in te vzel k sebi, da boš vladal z njim.« Mož je vzel zel, jo spravil v torbo in se poslovil od pobratima, nato pa sta se razšla. – Čez nekaj dni se je razvedelo, da je cesarjeva hči bolna, ker je vanjo stopil hudič. Iz vsega cesarstva so se zbrali zdravniki, duhovniki in menihi, a zaman, nihče ni mogel ničesar storiti. Tedaj je mož vzel torbo z zeljo, si jo obesil okoli vratu, prijel palico in jo peš mahnil v cesarsko prestolnico, naravnost na cesarjev dvor. Ko se je približal sobanam, kjer je ležala bolna cesarjeva hči, je videl, kako sem ter tja hitijo zdravniki in zdravilke; duhovniki, menihi in škofje so brali molitve, blagoslavljali olje, opravljali nočna bdenja in klicali hudiča, naj odide, hudič pa je kar naprej kričal iz dekleta in se jim posmehoval. Tudi sam se je s svojo torbo napotil tja, vendar ga niso spustili noter. Tedaj je šel naravnost k cesarici in ji povedal, da je tudi on zdravnik in da ima zel, s katero je doslej izgnal že več hudičev. Cesarica je kakor vsaka mati nemudoma skočila pokonci in ga odpeljala v dekletovo sobo. Brž ko ga je hudič zagledal, ga je ogovoril: »Si tu, pobratim!« – »Tu sem.« »No, dobro! Ti le opravi svoje, pa bom odšel; vendar nikar več ne hodi za menoj tja, kjer se oglasim, sicer se ne bo dobro končalo.« (To sta govorila tako, da ju razen njiju dveh nihče ni mogel slišati ne razumeti.) Mož je vzel zel iz torbe in z njo pokadil dekle, hudič pa je odšel in dekle je bilo spet zdravo kakor ob rojstvu. Vsi drugi zdravniki so se osramočeni razšli vsak na svojo stran, tega pa sta cesar in cesarica objela kakor lastnega sina, ga odvedla v zakladnico, ga preoblekla in mu dala svojo edino hčer za ženo, cesar pa mu je podaril še polovico svojega cesarstva! Čez nekaj časa je taisti hudič odšel in se naselil v hčer drugega, še mogočnejšega cesarja, ki je mejil na tega. Po vsem cesarstvu so ji iskali zdravila, in ko ga niso našli, so izvedeli, da je bila tudi hči tega cesarja tako bolna, pa jo je ozdravil neki zdravnik, ki je zdaj njegov zet. Tedaj je tisti cesar napisal pismo svojemu sosedu in ga prosil, naj mu pošlje zdravnika, ki je ozdravil njegovo hčer, da bi tudi njegovo rešil enake bolezni, v zameno pa mu bo dal, kar koli bo zahteval. Ko je cesar to povedal svojemu zetu, se je zet spomnil, kaj mu je pobratim nazadnje dejal ob slovesu, zato si ni upal iti, temveč se je začel izgovarjati, da je zdravilstvo že obesil na klin in da ne zna več zdraviti. Ko so to sporočili onemu cesarju, je poslal drugo pismo in zagrozil, da bo zbral vojsko in začel vojno, če mu cesar ne pošlje svojega zdravnika. Ko je ta cesar dobil takšno sporočilo, je rekel zetu, da drugače ne gre in da bo moral na pot. Ko je cesarjev zet videl, da mu ni druge rešitve, se je odpravil in odšel. Ko je prišel k cesarjevi hčeri, se je hudič začudil in zavpil: »Aha, pobratim, kaj pa ti tukaj? Ali ti nisem rekel, da ne hodi več za menoj?« – »Eh, moj pobratim!« je spregovoril cesarjev zet. »Nisem te prišel preganjat iz cesarjeve hčere, ampak te iščem, da te vprašam, kaj bova zdaj. Moja žena je prišla iz jame. Da išče mene, bi še nekako šlo; ampak tebe! Ker mi nisi pustil, da bi jo izvlekel iz jame.« – »Kaj, za vraga! Tvoja žena je prišla ven!« je zavpil hudič, skočil iz cesarjeve hčere in pobegnil daleč v sinje morje ter se nikoli več vrnil med ljudi.