Prevod

Nekoč je živelo dekle, ki je imelo mačeho, mačeha pa je imela hčer, ki jo je pripeljala s seboj. Pastorko je sovražila, jo tepla in zmerjala, koder koli jo je srečala, ter jo trpinčila z lakoto in pomanjkanjem obleke, samo da bi je bilo kako konec; a slabše ko je ravnala z njo, bolj je bila deklica zdrava in lepa. Ko je mačeha videla, da ji tako ne more do živega, jo je nagnala od doma, ko je oče nekam odšel na pot. Deklica je hodila, ne da bi še sama vedela, kam, nazadnje pa je zašla v gozd in tavala sem ter tja ter iskala pot iz njega, dokler ni v daljavi zagledala ognja. Napotila se je tja, od koder je prihajala svetloba. Ko je prišla bliže, je zagledala majhno, nepometeno kočico, v njej pa raztresene ogorke že skoraj dogorelega ognja. Vzela je metlo in lepo pometla kočico, zbrala ogorke na ognjišču, prinesla še drv in zakurila močnejši ogenj, potem pa sedla in čakala, kdo bo prišel. Ko se je zvečerilo, ljubi Bog! Zavel je silen veter, drevje je pokalo, da bi človek mislil, da ga bo vse izruvalo s koreninami vred. Deklica se je skrila za kočo in trepetala od groze, tedaj pa je prišla ala. Brž ko je stopila v kočo, je začela vohljati in rekla: »Tu je rajska duša; pridi ven, rajska duša! Nič ti ne bom storila.« Deklica je prišla iz skrivališča, ala pa jo je vprašala: »Si ti pometla mojo kočo in mi zakurila ogenj?« Odgovorila je: »Sem.« »Dobro,« je rekla ala, »zdaj pa mi malo poišči uši.« Deklica je sedla, ala ji je položila glavo v naročje in deklica ji je začela iskati uši. Toda glava je bila polna črvov in je smrdela kakor smrdljivec. »Ali moja glava smrdi, dekle?« jo je vprašala ala, ona pa je odgovorila: »Ne smrdi, mati! Diši kakor smilj.« Naslednjega dne je ala zgodaj odšla, deklici pa naročila, naj nakrmi njene živali in skuha večerjo. Deklica je začela klicati živali, a ljubi Bog! Prileteli so lunji, velike sove in vrane, pritekli volkovi, lisice, jazbeci in dihurji, vse, kar je Bog ustvaril živali, se je zbralo h krmi. Deklica jih je lepo nakrmila in vse so se razšle. Ko se je zvečer ala vrnila, jo je vprašala, ali je nakrmila njene živali. »Sem,« je rekla. Ko je tako nekaj časa prebivala pri ali, ji je ta rekla: »Če želiš, pojdi domov. Ker si mi lepo služila, si izberi katero koli od tistih skrinj in jo odnesi domov.« Deklica je vzela najlažjo skrinjo, ala pa jo je vprašala, zakaj je izbrala najlažjo. »Vem,« je rekla, »da je v njej najmanj, več pa si v teh nekaj dneh niti nisem zaslužila.« In tako je odšla. Ko je prišla domov s skrinjo in jo odprla, so bili v njej sami dukati! Ko je mačeha to videla, je takoj nagnala še svojo hčer, naj prinese skrinjo dukatov. Njena hči je našla prav tisto kočico, vendar ni hotela ne podrezati ognja ne pospraviti. Ko je zvečer ala prav tako prišla z vetrom, jo je vprašala: »Rajska duša! Zakaj nisi podrezala mojega ognja in pometla moje koče?« Dekle pa ji je odgovorilo: »Še doma nisem pometala.« »Dobro, dobro,« je rekla ala, »pa mi malo poišči uši.« Komaj ji je dekle pogledalo v lase, je začelo pljuvati: »Pfej! Kakšen smrad! Pri moji veri, ne morem ti iskati uši.« »Dobro, dobro!« je spet rekla ala. – Naslednjega dne je ala znova odšla in ji naročila, naj nakrmi živali. Ko pa je dekle videlo, kakšne so te živali, je vzelo gorjačo in eni zlomilo nogo, drugi glavo, tretji perut ter tako vse razgnalo. Ko se je zvečer ala vrnila, jo je vprašala, ali so živali nakrmljene. – »Pa še kako! Kakšne vragove živali pa imaš? Kakršne so, tako sem jih tudi nakrmila, z gorjačo.« »Dobro, dobro,« ji je rekla ala. Zjutraj ji je vele la, naj gre domov: »Dovolj si mi služila,« je rekla, »izberi si katero koli od teh skrinj in jo odnesi domov.« Dekle je izbralo najtežjo in jo odneslo. Ko jo je prineslo domov, sta jo z mačeho brž odprli, da bi videli silni zaklad v tako težki skrinji. Ko sta se sklonili nadnjo, pa sta iz nje skočili dve kači, ena se je materi, druga hčeri zagnala v oči in jima jih izpili. Kakor sta delali, tako se jima je godilo.