Prevod

Pop in dijak sta hodila čez veliko goro, pa ju je tam zatekla noč. Ko sta videla, da tistega dne ne bosta več prišla tja, kamor sta bila namenjena, sta se začela ozirati sem ter tja po gori, kje bi prenočila, in v daljni votlini zagledala ogenj. Približala sta se in zaklicala: »Dober večer, je kdo tam?« Kaj pa sta zagledala? Nobenega človeka ne koga drugega, le divjega moža z enim samim očesom na vrhu glave. Vprašala sta ga: »Naju boš spustil pod streho?« Odgovoril jima je, da bo. Toda k vhodu v votlino je bila prislonjena velika kamnita plošča, ki je niti sto mož ne bi moglo premakniti. Divji mož je vstal, dvignil ploščo, ju spustil noter in ploščo spet prislonil k vhodu; razpihal jima je velik ogenj in sedli so, da bi se ogreli. Ko sta se nekoliko ogrela, ju je divji mož začel tipati po tilniku, da bi videl, kateri je bolj rejen, da ga zakolje in speče. Otiplje, da je pop bolj rejen, ga zgrabi in ubije, natakne na raženj ter pristavi k ognju, da bi se pekel. Ko je dijak to videl, je zaslutil, kaj čaka tudi njega, a iz votline nikakor ni mogel uiti. Ko se je pop spekel, je divji mož poklical dijaka, naj jé z njim, toda ubogi dijak ni hotel, temveč mu je odgovoril, da ni lačen. »Pa boš,« je rekel divji mož, »zlepa ali pa zgrda.« Kaj naj bi dijak? Sedel je k njemu; prekleti divji mož je jedel, dijak pa si je deval grižljaje v usta in jih nato metal vstran. »Jej!« je začel vpiti divji mož, »saj bom jutri tudi tebe takole.« Ko se je divji mož najedel, je legel k ognju, dijak pa je začel šiliti majhen količek. Divji mož ga je vprašal: »Čemu šiliš ta količek?« Dijak mu je odgovoril, da se je, ko je brez dela posedal pri ovcah, navadil zmeraj kaj rezljati in da ga je tudi zdaj prijelo. Divji mož je zaprl oko in zaspal, ubogi dijak pa je videl, da tudi njemu za jutri že pripravljajo nož pod vrat, zato se je domislil, da je količek zasukal divjemu možu v oko in ga oslepil. Slepi divji mož je skočil pokonci kakor blazen in dijaku rekel: »Pa naj bo, Bogu hvala! Iztaknil si mi to edino oko, ko ti jaz nisem znal obeh, a ušel mi ne boš.« Ko se je zjutraj zdanilo, je divji mož otipal vhod v votlino in ugotovil, da je zaprt, nato pa začel tipati sem ter tja po votlini, da bi ujel dijaka. A nikakor ga ni mogel najti, saj je imel v votlini veliko živine, dijak pa se je domislil, da je odrl ovna, se oblekel v njegovo kožo in se pomešal med ovce. Divji mož je sprevidel, da mu zaradi tolikšne živine nič ne more, zato je stopil k vhodu v votlino, ga na eni strani odmaknil in začel vabiti živino, da bi jo eno za drugo metal ven. Dijak se je v ovnovi koži začel približevati z ovcami, da bi tudi njega vrgel ven, in tako je počasi prišel do njega; divji mož ga je zgrabil in vrgel ven med druge ovne. Ko se je dijak znašel na planem in zagledal vso živino pred seboj, je zaklical divjemu možu: »Ne išči me, jaz sem že zunaj!« Ko je divji mož spoznal, da mu je ušel, se je domislil, kaj bo storil: povsem je odprl vhod in mu pomolil palico, rekoč: »Ko si mi že ušel, na, vzemi to palico, da boš gnal živino, kajti brez nje se ti nobena žival ne bo premaknila.« Nesrečni dijak se je pustil preslepiti in stopil po palico; a brž ko jo je prijel, se mu je nanjo prilepil prst. Ko je videl, da je pogubljen, je začel skakati sem ter tja okoli divjega moža, da ga ta ne bi zgrabil. Tedaj se je spomnil britvice, ki jo je imel pri sebi, jo izvlekel in si odrezal prst, ki se mu je prilepil na palico, ter ušel. Nato se je začel divjemu možu posmehovati in se mu smejati, medtem ko je pred seboj gnal živino. Divji mož je tako slep krenil za njim in prišla sta do velike reke. Dijak je videl, da ga bo zdaj lahko utopil, pa je začel žvižgati okoli njega in se mu posmehovati. Divji mož se je počasi približeval, da bi ga ujel, in prišel prav do roba vode, tedaj pa je dijak pritekel za njegov hrbet in ga pahnil v reko, da je utonil. Nato je dijak v miru in z Bogom odgnal živino ter se srečno vrnil domov, a brez popa.