Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da Harun ar Rašid neke noči ni mogel zaspati, zato je poslal po Asmaija in Huseina al Halija. Ko sta prišla, jima je rekel: »Pripovedujta mi kaj. Ti začni, Husein.« Ta je dejal: »Rad, o vladar pravovernih. Nekega leta sem se odpravil dol v Basro in Mohamedu ibn Sulejmanu ar Rabiju posvetil hvalnico. Sprejel jo je in mi naročil, naj ostanem pri njem. Nekega dne sem šel v al Murid in si izbral pot skozi al Mahalijo. Pestila me je huda vročina, zato sem stopil k velikim vratom, da bi prosil za vodo. Tam sem zagledal mladenko, ki je bila kakor gibka vejica, z zasanjanimi očmi, dolgimi, usločenimi obrvmi in gladkimi lici. Nosila je srajco v barvi granatnega cveta in ogrinjalo iz Sane; bleščeča belina njenih rok je zasenčila rdečino srajce. Pod tkanino sta se ji risali dojki kakor dve granatni jabolki in trebuh kakor zloženo koptsko platno, z gubicami, podobnimi zvitkom svetlega papirja, napolnjenimi z mošusom in prevezanimi z njim. Okrog vratu je imela, o vladar pravovernih, ogrlico iz jagod rdečega zlata, ki ji je segala med prsi, nad širokim čelom pa ji je ležal pramen, črn kakor gagat. Obrvi sta se ji stikala, oči je imela velike, lica gladka in nos rahlo orlovski, pod njim pa ustnice kakor biserovina in zobe kakor bisere. Vsa je bila prepojena z dišavami. Zbegana in vsa iz sebe je hodila sem ter tja po veži in s svojim pozibavanjem ranila srca zaljubljencev. Njena polna meča so dušila žvenket gleženjskih obročkov. Bila je takšna, kakor je o njej rekel pesnik:

Vsak del njene lepote je zase prispodoba lepote. Njena lepota me je navdala s strahospoštovanjem, o vladar pravovernih, nato pa sem pristopil, da bi jo pozdravil. Hiša, veža in ulica so dišale po mošusu. Pozdravil sem jo in odgovorila mi je s tihim, ponižnim glasom in žalostnim srcem, ki ga je žgal plamen hrepenenja. Rekel sem ji: »Gospa moja, tuj starček sem in žeja me muči. Bi mi dala prinesti požirek vode, da bi bila za to nagrajena?« Odvrnila je: »Pusti me, starec, druge skrbi imam, ne vode in hrane.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 694. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka dejala: ‘Druge skrbi imam, ne vode in hrane.’ Vprašal sem jo: ‘Zakaj, gospa moja?’ Rekla je: ‘Ljubim nekoga, ki ni pravičen do mene, in si želim človeka, ki si mene ne želi. Povrhu me muči še nadzor tistih, ki prežijo name.’ Rekel sem: ‘Je na širni zemlji res kdo, ki si ga želiš, on pa tebe ne?’ Odgovorila je: ‘Je, kajti toliko lepote, popolnosti in ljubkosti mu je bilo dano.’ Vprašal sem: ‘In zakaj stojiš v tej veži?’ Rekla je: ‘Tod ga vodi pot in zdaj je čas, ko gre mimo.’ Vprašal sem jo: ‘Gospa moja, ali sta se kdaj srečala in se pogovarjala tako, da se je v tebi porodilo tolikšno hrepenenje?’ Globoko je zavzdihnila in po licih so ji stekle solze kakor rosa, ki pade na vrtnico. Nato je izrekla tale dva verza:

Bila sva kakor dve veji bana nad cvetočim vrtom, v brezskrbnem življenju sva vdihavala sladke sadove naslade. Pa je prišel nekdo in odrezal eno vejo od druge; kdo je že videl osamelo vejo, ki hrepeni po osameli veji? Rekel sem: ‘Mladenka, kako močno ljubiš tega mladeniča?’ Odgovorila je: ‘Ko vidim sonce na zidovih njegove hiše, se mi zdi, da je to on. Če ga kdaj nenadoma zagledam, otrpnem, kri in duša mi pobegneta iz telesa in po teden ali dva ostanem brez razuma.’ Rekel sem ji: ‘Oprosti mi, kajti tudi mene muči takšno hrepenenje kakor tebe. Ljubezen mi zaposluje misli, telo mi hira in moči pešajo. Tvoja bledica in prosojna koža pričata o ljubezenskih mukah. In kako naj se te ljubezen ne bi dotaknila, ko vendar živiš v Basri?’ Rekla je: ‘Pri Bogu, preden sem vzljubila tega mladeniča, sem bila na vrhuncu ljubkosti, sijala sem od lepote in popolnosti. Očarala sem vse basrske veljake, nazadnje pa se je vame zaljubil tudi ta mladenič.’ Vprašal sem: ‘Mladenka, kaj vaju je ločilo?’ Rekla je: ‘Nesreče časa. Moja in njegova zgodba je prav nenavadna. Na dan navruza sem priredila druženje in povabila več basrskih suženj. Med njimi je bila tudi Siranova sužnja, za katero je v Omanu plačal osemdeset tisoč dirhamov. Rada me je imela in bila je vsa nora name. Ko sem vstopila, se mi je vrgla v objem in me skoraj raztrgala s ščipanjem in grizenjem. Nato sva se umaknili na samo in uživali ob vinu, medtem ko sva čakali, da pripravijo hrano in bo najino veselje popolno. Ona se je igrala z menoj in jaz z njo; zdaj sem bila jaz nad njo, zdaj ona nad menoj. V pijanosti je segla po vrvici mojih hlač in jo razvezala, čeprav med nama ni bilo nič nedovoljenega. Med najinim igranjem so mi hlače zdrsnile navzdol. Prav tedaj je nepričakovano vstopil on in naju zagledal. Razsrdil se je in planil proč od mene kakor arabska žrebica, ki zasliši žvenket svoje uzde. Obrnil se je in odšel.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 695. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka rekla Huseinu al Haliju: ‘Ko je moj ljubi videl, kako sva se igrali s Siranovo sužnjo, kakor sem ti povedala, je ves jezen odšel. In že tri leta, starec, se mu opravičujem, mu prijazno prigovarjam in ga prosim usmiljenja, pa me niti pogleda ne, niti črke mi ne napiše, z nobenim mojim slom ne spregovori in ne posluša niti besedice, ki mu jo pošljem.’ Vprašal sem jo: ‘Mladenka, je Arabec ali tujec?’ Rekla je: ‘Gorje ti, med basrskimi veljaki je!’ Vprašal sem: ‘Je star ali mlad?’ Postrani me je pogledala in rekla: ‘Kako si neumen! Kakor luna ob ščipu je, gladkega telesa in še brez brade. Nobene napake nima, le da se je odvrnil od mene.’ Vprašal sem jo: ‘Kako mu je ime?’ Rekla je: ‘Kaj ti bo njegovo ime?’ Odgovoril sem: ‘Poskusil ga bom srečati, da bi vaju spet združil.’ Rekla je: ‘Pod pogojem, da mu odneseš pismo.’ Odgovoril sem: ‘Nič nimam proti.’ Nato je rekla: ‘Ime mu je Damra ibn al Mugira, pravijo pa mu Abu as Saha. Njegova palača je v al Muridu.’ Potem je zaklicala ljudem v hiši: ‘Prinesite črnilnik in papir!’ Razgalila je podlakti, ki sta bili kakor srebrna obroča, in po uvodnem klicu Božjega imena napisala: ‘Gospod moj, to, da na začetku pisma ni molitve zate, priča o moji malomarnosti. A vedi: če bi bile moje molitve uslišane, me ne bi zapustil, saj sem tolikokrat molila, da me ne bi zapustil, pa si me vendar zapustil. Če me stiska ne bi prignala onkraj vseh meja, bi bil trud, ki ga je tvoja služabnica vložila v pisanje tega pisma, njena edina uteha v obupu nad teboj, saj ve, da ne boš odgovoril. Njena največja želja, gospod moj, je, da te uzre, ko z ulice prideš mimo veže, in bi s tem pogledom obudil mrtvo dušo. Še več pa bi ji pomenilo, če bi s svojo roko — naj jo Bog obdari z vsako krepostjo — napisal pismo in ji z njim nadomestil tiste ure samote, ki sva jih preživljala v minulih nočeh in se jih, gospod moj, še spominjaš. Mar nisem tvoja ljubimka, ki hira od ljubezni? Če ustrežeš moji prošnji, bom hvaležna tebi in bom slavila Boga. Mir s teboj.’

Vzel sem pismo in odšel. Naslednje jutro sem se odpravil k Mohamedu ibn Sulejmanu in našel njegov sprejemni prostor poln veljakov. Zagledal sem mladeniča, ki je krasil zbor in vse navzoče prekašal v lepoti in sijaju; emir ga je posadil na častnejše mesto od svojega. Povprašal sem po njem in izvedel, da je to Damra ibn al Mugira. Rekel sem si: ‘Zdaj res razumem, zakaj se je nesrečnici zgodilo, kar se ji je.’ Nato sem vstal, se odpravil v al Murid in obstal pred vrati njegove hiše. Prav tedaj je prispel s spremstvom. Pohitel sem k njemu, ga obsul z blagoslovi in mu izročil pismo. Ko ga je prebral in doumel njegov pomen, mi je rekel: ‘Starec, zamenjali smo jo z drugo. Bi rad videl njeno zamenjavo?’ Rekel sem: ‘Bi.’ Poklical je dekle in prikazala se je mladenka, ki bi spravila v sramoto sonce in luno, s čvrstimi, nabreklimi prsmi. Stopala je urno kakor človek, ki se mu mudi, a ga ni strah. Izročil ji je pismo in rekel: ‘Odgovori nanj.’ Ko ga je prebrala in spoznala, kaj piše v njem, je prebledela ter rekla: ‘Starec, prosi Boga odpuščanja za to, s čimer si prišel.’ Odšel sem, o vladar pravovernih, in s težkimi koraki prišel k prvi mladenki. Prosil sem za dovoljenje, da smem vstopiti, in ko sem prišel prednjo, me je vprašala: ‘Kaj prinašaš?’ Rekel sem: ‘Nesrečo in brezup.’ Odvrnila je: ‘Ne beli si glave zaradi njega. Mar ni še Boga in njegove moči?’ Nato je ukazala, naj mi dajo petsto dinarjev, in odšel sem. Čez nekaj dni sem spet šel mimo tiste hiše in tam našel služabnike in konjenike. Vstopil sem in videl, da so to Damrovi prijatelji, ki jo prosijo, naj se vrne k njemu, ona pa jim govori: ‘Ne, pri Bogu, niti v obraz ga ne bom več pogledala!’ V zahvalo Bogu sem padel na obraz, o vladar pravovernih, saj sem privoščil Damri to ponižanje. Stopil sem bliže k mladenki in pokazala mi je pismo, v katerem je po uvodnem klicu Božjega imena pisalo: ‘Gospa moja, če ti ne bi prizanašal — naj ti Bog nakloni dolgo življenje — bi zapisal vsaj del tega, kar si storila, in na dolgo razložil, zakaj sem upravičen do tega, kar ti imenuješ moja krivica do tebe. Kajti ti si pregrešila zoper sebe in zoper mene, pokazala si, kako malo ti pomenita najina zaveza in zvestoba, ter dala prednost drugi osebi pred menoj. Tako si ravnala v nasprotju z mojimi željami. Naj mi Bog pomaga prenesti to, kar si si izbrala. Mir s teboj.’ Pokazala mi je tudi darove in dragocenosti, ki ji jih je poslal, in bili so vredni trideset tisoč dinarjev. Pozneje sem jo spet videl in tedaj je bila že poročena z Damro.« Ar Rašid je rekel: »Če me Damra ne bi prehitel, bi imel z njo tudi sam kaj opraviti.«