Abu Isa in njegova ljubezen do Kurat al Ajn

Besedilo

Abu Isa in njegova ljubezen do Kurat al Ajn

Pripovedujejo tudi, da je Amr ibn Masada dejal: Abu Isa, sin ar Rašida in brat al Mamuna, je bil zaljubljen v Kurat al Ajn, sužnjo Alija ibn Hišama, in tudi ona je ljubila njega. Toda Abu Isa je svojo ljubezen skrival: nikomur je ni razkril, nikomur ni potožil o njej in nikogar ni zaupal v svojo skrivnost. K temu sta ga nagibala ponos in plemenitost. Na vse načine si jo je prizadeval odkupiti od njenega gospodarja, a mu ni uspelo. Ko pa mu je potrpljenje pošlo, ko je hrepenenje postalo neznosno in ni več vedel, kako bi si jo pridobil, je na praznični dan stopil pred al Mamuna, potem ko so ljudje že odšli od njega, in rekel: »O vladar vernikov, ko bi danes nepričakovano preizkusil srca svojih ljudi, bi spoznal, kdo je plemenit in kdo ni, koliko je kdo vreden in kako velikodušen je.« S temi besedami je Abu Isa hotel doseči le to, da bi lahko sedel s Kurat al Ajn v hiši njenega gospodarja. Al Mamun je odgovoril: »To je dober predlog.« Nato je ukazal pripraviti čoln, imenovan At Tajar. Pripeljali so mu ga in vkrcal se je z nekaj zaupniki. Prva palača, v katero je stopil, je bila palača Hamida at Tavila at Tusija. Vstopili so nenapovedano in našli gospodarja, kako sedi … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 415. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je al Mamun s svojimi zaupniki vkrcal v čoln in se odpeljal do palače Hamida at Tavila at Tusija. Nenapovedano so vstopili vanjo in ga našli, kako sedi na rogoznici, pred njim pa so bili pevci z glasbili v rokah, z lutnjami, piščalmi in drugimi instrumenti. Al Mamun je nekaj časa posedel, nato pa so predenj prinesli jedi iz mesa četveronožnih živali, med katerimi ni bilo nobene jedi iz perutnine. Al Mamun se ni zmenil za nič od tega. Abu Isa je rekel: »O vladar vernikov, sem smo prišli nepričakovano in gospodar ni vedel za tvoj prihod. Vstani in pojdimo v dvorano, ki je pripravljena zate in se ti spodobi.« Kalif je vstal s svojimi zaupniki in se v spremstvu brata Abu Ise odpravil v hišo Alija ibn Hišama. Ko je ta izvedel za njihov prihod, jih je sprejel z vso gostoljubnostjo in pred kalifom poljubil tla. Nato jih je odpeljal v palačo in odprl dvorano, lepše od katere ni videl še nihče. Njena tla, stebri in stene so bili obloženi z raznovrstnim marmorjem in okrašeni z bizantinskimi vzorci. Po tleh so bile razgrnjene rogoznice iz Sinda, na njih pa blazine iz Basre, razporejene po vsej dolžini in širini dvorane. Al Mamun je nekaj časa sedel ter si ogledoval prostor, strop in stene, nato pa rekel: »Daj nam kaj jesti.« Pri priči so mu prinesli skoraj sto različnih piščančjih jedi, poleg njih pa še drugo perutnino, mesne juhe s kruhom, pečene jedi in hladne prigrizke. Ko je pojedel, je rekel: »Daj nam kaj piti, Ali.« Prinesli so mu nabid, prevret na tretjino s sadjem in dišečimi začimbami, v zlatih, srebrnih in kristalnih posodah. Nabid so v dvorano prinesli mladeniči, lepi kakor lune, oblečeni v aleksandrijska oblačila, pretkana z zlatom; na prsih so nosili kristalne stekleničke z rožno vodo, odišavljeno z mošusom. Al Mamun se je silno čudil vsemu, kar je videl, in poklical: »O Abu al Hasan!« Ali je planil k preprogi, jo poljubil, nato pa obstal pred kalifom in rekel: »Na tvojo zapoved, o vladar vernikov!« Kalif je dejal: »Daj nam slišati kaj prijetnih pesmi.« Odgovoril je: »Poslušam in ubogam, o vladar vernikov.« Nato je enemu svojih služabnikov naročil: »Pripelji sužnje pevke.« Ta je odgovoril: »Poslušam in ubogam,« za hip izginil in se vrnil z desetimi služabniki, ki so nosili deset zlatih stolov ter jih postavili v dvorano. Zatem je prišlo deset mladenk, lepih kakor odkrite polne lune in cvetoči vrtovi. Oblečene so bile v črn brokat, na glavah pa so imele zlate krone. Pristopile so, sedle na stole in zapele različne napeve. Al Mamun je pogledal eno izmed njih in očarala sta ga njena ljubkost in lepota. Vprašal jo je: »Kako ti je ime, dekle?« Odgovorila je: »Ime mi je Sadžah, o vladar vernikov.« Rekel ji je: »Zapoj nam, Sadžah.« Razveselila jih je s svojim glasom in zapela te verze:

Prišel sem skrivaj, s strahom v koraku, kakor ponižanec, ki vidi levja mladiča prihajati k vodi. Moj meč je ponižnost, srce pa zaljubljeno in plaho; bojim se sovražnih pogledov in prežečih straž. Tako sem prišel k nežni mladenki, podobni gazeli na peščeni sipini, ki še ni izgubila mladiča. Al Mamun ji je rekel: »Lepo si zapela, dekle. Čigavi so ti verzi?« Odgovorila je: »Amra ibn Madikariba az Zubajdija, napev pa je Mabadov.« Al Mamun, Abu Isa in Ali ibn Hišam so pili. Nato so dekleta odšla in prišlo je deset drugih suženj, vsaka oblečena v jemensko tkanino, pretkano z zlatom. Sedle so na stole in zapele različne napeve. Al Mamun je pogledal eno izmed njih, ki je bila kakor antilopa v peščavi, in jo vprašal: »Kako ti je ime, dekle?« Odgovorila je: »Ime mi je Zabja, o vladar vernikov.« Rekel je: »Zapoj nam, Zabja.« Žvrgoleče je zapela ta verza:

Črnooke, plemenite, nikdar ne pomislijo na greh, kakor gazele v Meki, ki jih je prepovedano loviti. Zaradi nežnih besed jih imajo za razuzdanke, a islam jih varuje pred razvratom. Ko je končala, ji je al Mamun rekel: »Bog te blagoslovi …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 416. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Mamun, ko je dekle končalo petje, dejal: »Bog te blagoslovi! Čigavi so ti verzi?« Odgovorila je: »Džarirovi, napev pa je delo Ibn Surajdža.« Al Mamun in njegovi spremljevalci so pili. Nato so dekleta odšla in za njimi je prišlo deset drugih, lepih kakor rubini. Nosile so rdeč brokat, pretkan z zlatom in posut z biseri in dragulji, glave pa so imele odkrite. Sedle so na stole in zapele različne napeve. Al Mamun je pogledal eno izmed njih, ki je bila kakor sonce sredi dneva, in jo vprašal: »Kako ti je ime, dekle?« Odgovorila je: »Ime mi je Fatin, o vladar vernikov.« Rekel ji je: »Zapoj nam, Fatin.« Razveselila jih je s svojim glasom in zapela te verze:

Nakloni mi bližino, zdaj je čas zanjo; dovolj je ločitve, ki sem jo okusil. Na tvojem obrazu so se zbrale vse lepote, a zaradi njega se je razkropilo vse moje potrpljenje. Življenje sem porabil v ljubezni do tebe; ko bi si z njim le mogel kupiti združitev! Rekel je: »Bog te blagoslovi, Fatin! Čigavi so ti verzi?« Odgovorila je: »Adija ibn Zajda, napev pa je star.« Al Mamun, Abu Isa in Ali ibn Hišam so pili. Nato so dekleta odšla in za njimi je prišlo deset drugih suženj, lepih kakor bleščeče zvezde. Nosile so pisano tkanino, pretkano z rdečim zlatom, okoli pasu pa pasove, okrašene z dragulji. Sedle so na stole in zapele različne napeve. Al Mamun je eno izmed njih, vitko kakor veja drevesa ban, vprašal: »Kako ti je ime, dekle?« Odgovorila je: »Ime mi je Raša, o vladar vernikov.« Rekel je: »Zapoj nam, Raša.« Razveselila jih je s svojim glasom in zapela te verze:

Črnooki, vitek kakor veja, zdravi srčno bol in je podoben gazeli, ko se ozre. Pil sem vino ob njegovem licu in si z njim podajal čašo, dokler ni omahnil. Prenočil je ob meni in noč sva preživela skupaj; v srcu sem si rekel: To je vse, kar sem si želel. Al Mamun ji je dejal: »Lepo si zapela, dekle. Zapoj nam še.« Dekle je vstalo, pred njim poljubilo tla in zapelo ta verz:

Počasi je prišla pogledat druščino, v srajci, prepojeni z dišavami. Ta verz je al Mamuna neizmerno prevzel. Ko je dekle videlo njegovo navdušenje, ga je znova in znova prepevalo. Nato je al Mamun dejal: »Pripeljite At Tajar.« Hotel se je vkrcati in oditi, toda Ali ibn Hišam je vstal in rekel: »O vladar vernikov, imam sužnjo, ki sem jo kupil za deset tisoč dinarjev in mi je povsem osvojila srce. Rad bi jo pokazal vladarju vernikov. Če mu bo všeč in jo bo želel, bo njegova; sicer pa naj vsaj posluša njeno petje.« Kalif je rekel: »Pripelji jo predme.« Tedaj je prišla sužnja, vitka kakor veja drevesa ban, z očarljivimi očmi in obrvmi, podobnimi dvema lokoma. Na glavi je imela krono iz rdečega zlata, okrašeno z biseri in dragulji, pod njo pa trak, na katerem je bil s krizoliti izpisan ta verz:

Džinija je, in džini jo učijo, kako z lokom brez tetive zadeti srce. Dekle je hodilo kakor plašna gazela in bi očaralo še pobožnega asketa. Tako je stopalo, dokler ni sedlo na stol. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 417. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle hodilo kakor plašna gazela in bi očaralo še pobožnega asketa. Tako je stopalo, dokler ni sedlo na stol. Ko jo je al Mamun zagledal, se je začudil njeni lepoti in ljubkosti. Abu Iso pa je stisnilo pri srcu, prebledel je in ves se je spremenil. Al Mamun ga je vprašal: »Kaj ti je, Abu Isa, da si se tako spremenil?« Odgovoril je: »O vladar vernikov, to je zaradi bolezni, ki me občasno napade.« Kalif ga je vprašal: »Si to dekle poznal že pred današnjim dnem?« Rekel je: »Da, o vladar vernikov. Mar je mogoče skriti luno?« Nato je al Mamun vprašal dekle: »Kako ti je ime?« Odgovorila je: »Ime mi je Kurat al Ajn, o vladar vernikov.« Rekel ji je: »Zapoj nam, Kurat al Ajn.« Zapela je ta verza:

Ljubljeni so te zapustili pod okriljem noči, pred zoro so odšli z romarji. Okoli svojih kupol so razpeli šotore časti in se zakrili z brokatnimi zastori. Kalif ji je rekel: »Bog te blagoslovi! Čigavi so ti verzi?« Odgovorila je: »Dibila al Huzaja, napev pa je delo Zarzurja Mlajšega.« Abu Isa jo je pogledal in solze so ga tako dušile, da so se vsi v dvorani začudili. Dekle se je obrnilo k al Mamunu in ga vprašalo: »O vladar vernikov, mi dovoliš, da spremenim besedilo?« Odgovoril ji je: »Poj, kar želiš.« Razveselila jih je s svojim glasom in zapela te verze:

Če si prijatelju drag in je tudi on tebi drag, ko sta skupaj, še skrbneje varuj vajino ljubezen, ko ga ni. Ne meni se za besede obrekovalcev, saj obrekovalec le redko želi kaj drugega kakor ločiti dva, ki se ljubita. Pravijo, da se zaljubljeni ob bližini naveliča in da oddaljenost ozdravi hrepenenje. Z obojim sva se zdravila, pa najine bolečine ni ozdravilo nič; vendar je bližnje bivališče boljše od daljnega. A tudi bližina nič ne pomaga, če tisti, ki ga ljubiš, ne vrača ljubezni. Ko je končala pesem, je Abu Isa dejal: »O vladar vernikov …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 418. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Isa, ko je Kurat al Ajn končala pesem, dejal: »O vladar vernikov, ko bo najina skrivnost razkrita, si bova oddahnila. Mi dovoliš, da ji odgovorim?« Kalif mu je rekel: »Da, povej ji, kar želiš.« Otrl si je solze in izrekel ta verza:

Molčal sem in nisem rekel, da ljubim; ljubezen sem skrival še pred lastno dušo. Če pa se je pokazala v mojih očeh, je to zato, ker je žareča luna tako blizu. Kurat al Ajn je vzela lutnjo, jih očarala z melodijo in zapela te verze:

Ko bi bilo res, kar trdiš, se ne bi tolažil s praznimi željami in se ne bi potrpežljivo odrekel dekletu čudovite lepote in duha. Toda v tvojih trditvah ni ničesar razen besed na jeziku. Ko je Kurat al Ajn končala pesem, je Abu Isa začel jokati in hlipati, stokati od bolečine in trepetati. Nato je dvignil glavo k njej, globoko zavzdihnil in izrekel te verze:

Pod oblačili imam shujšano telo, v srcu pa skrb, ki vse druge preglasi. Moje srce trpi za boleznijo brez konca in iz mojih oči nenehno dežujejo solze. Kadar mi razumen človek nakloni mir, se dvigne grajavec, da bi me z ljubeznijo pogubil. O Gospod, vsega tega ne morem več prenašati: naj pride smrt ali pa čimprejšnja odrešitev! Ko je Abu Isa končal pesem, je Ali ibn Hišam planil k njegovi nogi, jo poljubil in mu rekel: »Moj gospod, Bog je uslišal tvojo molitev, slišal tvojo tiho prošnjo in ti naklonil, da jo vzameš z vsem, kar ji pripada, z dragocenostmi in lepimi predmeti vred, če si je vladar vernikov ne želi zase.« Al Mamun je odgovoril: »Tudi če bi si jo želeli, bi Abu Isi dali prednost pred seboj in mu pomagali izpolniti željo.« Nato je al Mamun vstal in se vkrcal v At Tajar, Abu Isa pa je ostal, da bi prevzel Kurat al Ajn. Potem jo je vzel s seboj in se z veselim srcem vrnil domov. Poglej torej, kako plemenit je bil Ali ibn Hišam.