Zgodba o Anis al Džalis in Aliju Nuru

Besedilo

Zgodba o Anis al Džalis in Aliju Nuru

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je v Basri živel kralj, ki je ljubil reveže in uboge, bil blag s podložniki in iz svojega premoženja obdaroval tiste, ki so verovali v Mohameda, naj bosta z njim mir in blagoslov. O njem je neki pesnik dejal:

»Sulice si je vzel za peresa, srca sovražnikov za liste, njihovo kri pa za črnilo. In mislim, da so jih prav zato že davni rodovi poimenovali hatijske — kakor da so namenjene pisanju.« Temu kralju je bilo ime Mohamed bin Sulejman az Zajni. Imel je dva vezirja: enemu je bilo ime al Muin bin Savi, drugemu pa al Fadl bin Hakan. Al Fadl bin Hakan je bil najplemenitejši mož svojega časa, lepega vedenja; vsa srca so ga ljubila, vsi modri so cenili njegov nasvet in vsi ljudje so mu želeli dolgo življenje, saj je prinašal dobro in odvračal zlo in gorje. Vezir al Muin bin Savi pa je ljudi sovražil in ni maral dobrega, temveč je prinašal nesrečo, kakor je o njem dejal neki pesnik:

»Iz kapljic semena se je zbralo njegovo bitje, iz sprijene snovi je bilo sestavljeno. Nič čudnega ni, da Bog v enem človeku združi ves svet.« Vsakemu od teh dveh vezirjev je tako pripadel njegov delež pesnikovih besed:

»Zateci se k plemenitim, sinovom plemenitih, kajti plemeniti rodovi rojevajo plemenite ljudi. Ogibaj se nizkotnih, sinov nizkotnih, kajti nizkotni rodovi rojevajo nizkotne ljudi.« Po volji Vsemogočnega so ljudje al Muina bin Savija sovražili prav toliko, kolikor so ljubili Fadla ad Dina bin Hakana. Nekega dne je kralj Mohamed bin Sulejman az Zajni sedel na prestolu, obdan z dostojanstveniki svojega kraljestva, ko je poklical vezirja al Fadla bin Hakana in mu rekel: »Želim si sužnjo, ki ji v njenem času ne bo enake: popolne lepote, skladne postave in hvalevrednih lastnosti.« Dostojanstveniki so dejali: »Takšne ni mogoče dobiti za manj kakor deset tisoč dinarjev.« Sultan je tedaj poklical zakladnika in mu ukazal: »Odnesi deset tisoč dinarjev v hišo al Fadla bin Hakana.« Zakladnik je izpolnil sultanov ukaz, vezir pa je odšel, potem ko mu je sultan naročil, naj vsak dan obišče trg in posrednikom pove, kakšno dekle išče, ter da ne smejo prodati nobene sužnje, vredne več kakor tisoč dinarjev, dokler mu je ne pokažejo. Posredniki zato niso prodali nobene takšne sužnje, ne da bi jo prej privedli predenj. Vezir je poslušno izvrševal ukaz in tako je minilo precej časa, vendar mu ni bilo všeč nobeno dekle. Nekega dne je eden od posrednikov prišel pred hišo vezirja al Fadla bin Hakana in ga našel na konju, namenjenega v kraljevo palačo. Prijel je njegovo streme in izrekel tale verza:

»Ti, ki si obudil trohneče ostanke kraljestva, si vezir, ki mu zmaga vselej stoji ob strani. Med ljudmi si oživil velikodušnost, ki je že umrla; naj bo tvoj trud pri Bogu vselej hvale vreden.« Nato je rekel: »Moj gospod, prispela je sužnja, ki jo iščejo po vašem plemenitem ukazu.« Vezir mu je odgovoril: »Privedi jo k meni.« Posrednik je za nekaj časa izginil, nato pa se vrnil z dekletom vitke postave in čvrstih prsi, s temno obrobljenimi očmi, gladkimi lici, ozkim pasom in polnimi boki. Oblečena je bila v najlepša oblačila, njena slina je bila slajša od rožnega sirupa, njena postava je spravljala v sramoto veje drevesa ban, njen govor pa je bil nežnejši od sapice, ki veje čez cvetje na vrtu. Neki pesnik jo je opisal s temi verzi:

»Njena koža je kakor svila, njen govor milozvočen, ne prazen ne skop. Očema je Bog velel: ›Bodita!‹ In nastali sta ter zdaj z razumom počneta to, kar počne vino. O ljubezen do nje, vsako noč mi pomnoži hrepenenje; o pozaba, najin sestanek bo šele na dan vstajenja! Njeni kodri so noč, a na čelu, kadar ga razkrije, zasije zarja.« Ko jo je vezir zagledal, ga je povsem prevzela. Obrnil se je k posredniku in ga vprašal: »Koliko stane ta sužnja?« Ta je odgovoril: »Njena cena je deset tisoč dinarjev. Njen gospodar prisega, da teh deset tisoč dinarjev ne bi pokrilo niti piščancev, ki jih je pojedla, niti častnih oblačil, ki jih je podarila svojim učiteljem. Naučila se je namreč lepopisja, slovnice, jezika, razlage svetih besedil, osnov prava in vere, zdravilstva, sestavljanja koledarjev in igranja na glasbila.« Vezir je rekel: »Privedi njenega gospodarja.« Posrednik ga je nemudoma pripeljal. Bil je Perzijec, ki je živel že tako dolgo, da ga je čas spremenil v same kosti, ovite s kožo, kakor pravi pesnik:

»Čas me je stresel, da se ves tresem; čas je silen in krut. Nekoč sem hodil, ne da bi se utrudil, danes sem utrujen, čeprav ne hodim.« Vezir ga je vprašal: »Ali si zadovoljen, da za to sužnjo prejmeš deset tisoč dinarjev od sultana Mohameda bin Sulejmana az Zajnija?« Perzijec je odgovoril: »Če je namenjena sultanu, je moja dolžnost, da mu jo podarim brez plačila.« Vezir je dal prinesti denar in, ko so ga prinesli, Perzijcu odtehtal dinarje. Tedaj se mu je trgovec s sužnji približal in rekel: »Z dovoljenjem našega gospoda vezirja bi rad nekaj povedal.« Vezir je odvrnil: »Povej, kar imaš povedati.« Trgovec je dejal: »Svetujem vam, da te sužnje danes še ne odpeljete k sultanu. Pravkar je prišla s poti, sprememba podnebja jo je prizadela in pot jo je utrudila. Pustite jo deset dni pri sebi v palači, da si odpočije in postane še lepša. Nato jo pošljite v kopališče, oblecite jo v najlepša oblačila in jo odpeljite k sultanu. Tako boste deležni največje naklonjenosti.« Vezir je premislil trgovčeve besede in spoznal, da ima prav. Odpeljal jo je v svojo palačo, ji odmeril posebno sobo in poskrbel, da je vsak dan dobila vse, kar je potrebovala: jedačo, pijačo in drugo. Nekaj časa je tako živela v udobju. Vezir al Fadl bin Hakan pa je imel sina, ki je bil kakor sijoča polna luna: svetlega obraza, rdečih lic, z lepotno piko kakor kapljico ambre in s prvim temnim puhom na licih. O takšnem mladeniču je pesnik izrekel te verze:

»Vrtnice na licih, pred njimi pa trnje sulic — kdo si drzne pomisliti, da bi jih utrgal? Ne izteguj rok proti njemu: kolikokrat so zanetili vojno že zato, ker smo vanj uprli oči! O trdo srce in njegov nežni pas, zakaj se nežnost od tod ne preseli tja? Ko bi imel v srcu nežnost svojega pasu, ljubimcu nikdar ne bi prizadel krivice ne gorja. Ti, ki me grajaš zaradi ljubezni do njega, raje mi odpusti: kdo bo pomagal telesu, ki ga je izčrpelo hrepenenje? Kriva sta le srce in moj pogled; brez njiju ne bi bil v teh mukah.« Mladenič ni vedel ničesar o tej sužnji. Njegov oče pa jo je posvaril: »Hči moja, vedi, da sem te kupil le za priležnico kralja Mohameda bin Sulejmana az Zajnija. Imam sina, ki ni bil še nikoli sam z dekletom iz soseske, ne da bi legel z njo. Varuj se ga in pazi, da ne vidi tvojega obraza in ne sliši tvojega glasu.« Sužnja je odgovorila: »Slišim in ubogam.« Nato jo je pustil in odšel. Po volji usode je nekega dne stopila v hišno kopališče, kjer so jo nekatere sužnje okopale. Oblekla je razkošna oblačila in njena lepota je še bolj zasijala. Prišla je k vezirjevi ženi in ji poljubila roko. Ta ji je rekla: »Naj ti bo kopel v blagor, Anis al Džalis! Kako ti je bilo v kopališču?« Odgovorila je: »Moja gospa, manjkala mi je samo vaša družba.« Gospodinja je tedaj rekla sužnjam: »Vstanite, pojdimo še me v kopališče.« Ubogale so jo in odšle, ona pa je hodila med njimi. K vratom sobe, v kateri je bila Anis al Džalis, je postavila dve mladi sužnji in jima naročila: »Nikomur ne dovolita, da bi vstopil k dekletu.« Odgovorili sta: »Slišiva in ubogava.« Ko je Anis al Džalis sedela v sobi, je prišel vezirjev sin, ki mu je bilo ime Ali Nur ad Din, in vprašal po materi in drugih domačih. Sužnji sta mu odgovorili: »V kopališču so.« Anis al Džalis je iz sobe slišala besede Alija Nur ad Dina, vezirjevega sina, in si rekla: »Le kakšen je ta mladenič, o katerem mi je vezir dejal, da ni bil še nikoli sam z dekletom iz soseske, ne da bi legel z njo? Pri Bogu, rada bi ga videla.« Še vsa sveža od kopeli je vstala, stopila k vratom sobe in pogledala Alija Nur ad Dina. Bil je kakor polna luna in že en sam pogled je v njej prebudil tisoč hrepenenj. Mladenič se je ozrl proti njej; ko jo je zagledal, se je tudi v njem prebudilo tisoč hrepenenj. Oba sta se ujela v zanko ljubezni drugega.

Mladenič je stopil k sužnjama in zavpil nanju. Zbežali sta pred njim in obstali nekoliko proč ter čakali in opazovali, kaj bo storil. Stopil je k vratom sobe, jih odprl, vstopil k dekletu in jo vprašal: »Si ti tista, ki jo je oče kupil zame?« Odgovorila je: »Da.« Tedaj se ji je v svoji pijanosti približal, ji prijel noge in si jih ovil okoli pasu. Ona ga je objela okoli vratu in ga sprejela s poljubi, vzdihi in ljubkim dobrikanjem. Sesal ji je jezik in ona njemu, nato pa ji je vzel devištvo. Ko sta sužnji videli, da je njun mladi gospodar vstopil k Anis al Džalis, sta začeli kričati. Mladenič je medtem že potešil svojo slo in zbežal, iščoč rešitev; po dejanju, ki ga je storil, ga je gnal strah. Ko je gospodinja zaslišala kričanje suženj, je odhitela iz kopališča, še vsa prepotena, in vprašala: »Zakaj takšno kričanje v hiši?« Prišla je k sužnjama, ki ju je posedla pred vrata sobe, in rekla: »Gorje vama! Kaj se je zgodilo?« Ko sta jo zagledali, sta odgovorili: »Naš gospod Ali Nur ad Din je prišel k nama in naju udaril, zato sva zbežali pred njim. Vstopil je k Anis al Džalis in jo objel. Kaj je storil potem, ne veva. Ko sva vas poklicali, je zbežal.« Gospodinja je stopila k Anis al Džalis in jo vprašala: »Kaj se je zgodilo?« Dekle je odgovorilo: »Moja gospa, sedela sem tukaj, ko je k meni vstopil lep mladenič in me vprašal: ›Si ti tista, ki jo je oče kupil zame?‹ Odgovorila sem: ›Da.‹ Pri Bogu, moja gospa, verjela sem, da govori resnico. Potem je prišel k meni in me objel.« Vprašala jo je: »Ali ti je storil še kaj drugega?« Odgovorila je: »Da, vzel mi je tri poljube.« Gospodinja je rekla: »Torej te ni pustil nedotaknjene?« Nato so ona in sužnje zajokale in se začele tolči po obrazu, saj so se bale, da bo oče Nur ad Dina zaklal.

Medtem je vstopil vezir in vprašal, kaj se je zgodilo. Žena mu je rekla: »Prisezi, da boš poslušal, kar ti bom povedala.« Odgovoril je: »Prisežem.« Povedala mu je, kaj je storil njegov sin. Prevzela ga je žalost, raztrgal si je oblačila, se tolkel po obrazu in si pulil brado. Žena mu je rekla: »Ne uničuj se! Iz svojega premoženja ti dam deset tisoč dinarjev, kolikor je stala.« Dvignil je glavo k njej in dejal: »Gorje tebi! Ne potrebujem njene kupnine, temveč se bojim, da bom izgubil življenje in premoženje.« Vprašala ga je: »Moj gospod, zakaj?« Odgovoril je: »Ali ne veš, da nam za hrbtom preži sovražnik, ki mu pravijo al Muin bin Savi? Takoj ko bo slišal za to, bo stopil k sultanu in mu rekel …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila triintrideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je vezir rekel svoji ženi: »Ali ne veš, da nam za hrbtom preži sovražnik, ki mu pravijo al Muin bin Savi? Takoj ko bo slišal za to, bo stopil k sultanu in mu rekel: ›Tvoj vezir, za katerega trdiš, da te ljubi, je vzel od tebe deset tisoč dinarjev in z njimi kupil sužnjo, kakršne še nihče ni videl. Ker mu je bila všeč, je rekel sinu: »Vzemi jo, ti si je bolj vreden kakor sultan.« Sin jo je vzel in ji odvzel devištvo, zdaj pa je sužnja pri njem.‹ Kralj bo rekel: ›Lažeš!‹ On pa bo kralju odgovoril: ›Z vašim dovoljenjem bom vdrl k njemu in vam jo pripeljal.‹ Kralj mu bo dovolil, on bo vdrl v hišo, vzel sužnjo in jo privedel pred sultana. Ta jo bo izprašal in ne bo mogla zanikati. Tedaj mu bo al Muin rekel: ›Moj gospod, veste, da vam iskreno svetujem, vendar pri vas nimam naklonjenosti.‹ Sultan me bo dal kruto kaznovati, vsi ljudje bodo gledali in izgubil bom življenje.« Žena mu je odgovorila: »Nikomur ne povej. To se je zgodilo na skrivaj; v tej zadevi se prepusti Bogu.« Vezirjevo srce se je tedaj umirilo in duh mu je odlegel.

Tako je bilo z vezirjem. Ali Nur ad Din pa se je bal posledic svojega dejanja, zato je dneve preživljal v vrtovih in šele pozno ponoči prihajal k materi. Spal je pri njej in vstajal pred zoro, da ga ni nihče videl. Tako je živel mesec dni, ne da bi videl očetov obraz. Mati je tedaj rekla njegovemu očetu: »Moj gospod, ali hočeš poleg sužnje izgubiti še sina? Če bo to predolgo trajalo, bo pobegnil.« Vprašal jo je: »Kaj naj torej storim?« Odgovorila je: »To noč ostani buden. Ko pride, ga zadrži, pobotajta se in daj mu sužnjo, saj ona ljubi njega in on njo. Jaz pa ti povrnem njeno ceno.« Vezir je bedel vso noč. Ko je sin prišel, ga je zgrabil in mu hotel prerezati vrat. Mati je pohitela k njemu in ga vprašala: »Kaj hočeš storiti z njim?« Odgovoril ji je: »Zaklati ga hočem.« Sin je vprašal očeta: »Ali ti tako malo pomenim?« Očetu so se oči napolnile s solzami in rekel je: »Sin moj, kako si mogel tako zlahka tvegati moje premoženje in življenje?« Mladenič je odgovoril: »Poslušaj, oče, kaj pravi pesnik:

›Recimo, da sem se pregrešil; razumni ljudje so prestopnikom vselej naklanjali široko odpuščanje. Kaj lahko upa tvoj sovražnik, ko je on v najglobljem breznu, ti pa na najvišjem mestu?‹« Tedaj se je vezir dvignil s sinovih prsi in se ga usmilil. Mladenič je vstal in očetu poljubil roko. Oče je rekel: »Sin moj, ko bi vedel, da boš pravičen do Anis al Džalis, bi ti jo podaril.« Odgovoril je: »Oče, kako ne bi bil pravičen do nje?« Rekel mu je: »Sin moj, naročam ti, da se poleg nje ne poročiš z drugo, da ji ne prizadeneš hudega in je ne prodaš.« Sin je odgovoril: »Oče, prisežem ti, da se poleg nje ne bom poročil z drugo in da je ne bom prodal.« Nato mu je vse to potrdil s slovesnimi prisegami, šel k dekletu in leto dni živel z njo. Vzvišeni Bog pa je dal, da je kralj pozabil na sužnjo.

Al Muin bin Savi je sicer izvedel, kaj se je zgodilo, vendar zaradi velikega ugleda, ki ga je vezir užival pri sultanu, ni mogel ničesar reči. Ko je minilo leto, je vezir Fadl ad Din bin Hakan odšel v kopališče. Iz njega je prišel prepoten in zadela ga je hladna sapa. Obnemogel je obležal, dolgo ga je mučila nespečnost in vse bolj je slabel. Tedaj je poklical sina Alija Nur ad Dina. Ko je ta stopil predenj, mu je rekel: »Sin moj, vsakomur je odmerjena oskrba in določena smrtna ura. Vsaka duša mora izpiti čašo smrti.« Nato je izrekel te verze:

»Kogar smrt danes zgreši, ga jutri ne bo; vsi bomo prišli k tolmunu pogube. Velikega izenači s tistim, ki je bil zaničevan, in pred njeno grozo ni varen nihče med ljudmi. Ne prizanese ne angelu ne kralju in tudi mi ne bomo živeli večno.« Nato je dejal: »Sin moj, nič drugega ti ne polagam na srce, le da se bojiš Boga, premišljuješ o posledicah svojih dejanj in lepo ravnaš s sužnjo Anis al Džalis.« Sin mu je odgovoril: »Oče, kdo je kakor ti? Znan si bil po dobrih delih in pridigarji so zate molili s prižnic.« Odvrnil je: »Sin moj, upam, da me bo Vzvišeni Bog sprejel.« Nato je izrekel obe pričevanji vere, globoko vzdihnil in bil zapisan med blažene. Palačo je napolnilo žalostno kričanje, novica je prišla do sultana in prebivalci mesta so izvedeli za smrt al Fadla bin Hakana. Otroci so jokali za njim v svojih šolah. Njegov sin Ali Nur ad Din je poskrbel za pogreb, ki so se ga udeležili emirji, vezirji, dostojanstveniki in meščani. Med tistimi, ki so prišli na pogreb, je bil tudi vezir al Muin bin Savi. Ko so pokojnika odnesli iz hiše, je nekdo izrekel te verze:

»Možu, ki mu je bilo zaupano umivanje, sem dejal — o, ko bi poslušal moj iskreni nasvet: odmakni svojo vodo in ga umij s solzami, ki jih oči slave pretakajo v žalovanju za njim. Odstrani dišave za mrtve in ga odišavi z blagim vonjem hvale njegovih del. Veli plemenitim angelom, naj ga v čast odnesejo; mar ne vidiš, da stojijo ob njem? Ne obremenjuj vratov mož z njegovim telesom: dovolj dobrot so že prejeli od njega.« Ali Nur ad Din je potem še dolgo globoko žaloval za očetom. Nekega dne je sedel v očetovi hiši, ko je nekdo potrkal na vrata. Vstal je in odprl. Pred njim je stal eden od očetovih prijateljev in tovarišev, mu poljubil roko in rekel: »Moj gospod, kdor za seboj pusti takšnega naslednika, kakor si ti, ni umrl. Takšna je bila tudi usoda prvaka vseh prejšnjih in poznejših rodov. Moj gospod, potolaži se in odloži žalost.« Ali Nur ad Din je tedaj odšel v sprejemnico in dal vanjo prinesti vse potrebno. Okoli njega so se zbrali prijatelji, pripeljal je svojo sužnjo in pridružilo se mu je deset trgovskih sinov. Jedel je in pil vino, prirejal gostijo za gostijo ter radodarno delil darove. Tedaj je k njemu prišel njegov oskrbnik in rekel: »Moj gospod Nur ad Din, ali nisi slišal pregovora: ›Kdor zapravlja, ne da bi računal, obuboža‹? Lepo je povedal pesnik v teh verzih:

›Svoje dirhame čuvam in branim, ker vem, da so moj meč in ščit. Mar naj jih izročim najhujšemu sovražniku in svojo srečo med ljudmi zamenjam za nesrečo, da jih bo on v miru pojedel in popil, drugim pa ne bo naklonil niti novčiča? Svoj dirham raje obvarujem pred vsakim nizkotnežem, ki mi ni iskren prijatelj, kakor da bi malopridneža prosil: »Daj mi danes dirham, jutri ti vrnem pet.« Ta pa bi obrnil obraz in se odvrnil od mene, da bi moja duša ostala ponižana kakor pasja. O, kako ponižan je človek brez denarja, četudi njegove vrline sijejo kakor sonce!‹« Nato je dodal: »Moj gospod, takšni veliki izdatki in razkošna darila izčrpajo premoženje.« Ko je Ali Nur ad Din slišal oskrbnikove besede, ga je pogledal in rekel: »Od vsega, kar si povedal, nočem slišati niti besede. Kako lepo pravi pesnik:

›Če bom imel denar, pa ne bom radodaren, naj se mi roka ne iztegne in noga ne dvigne! Pokažite mi skopuha, ki si je s skopostjo pridobil slavo, in pokažite mi radodarneža, ki je zaradi radodarnosti umrl.‹« Nato je rekel: »Vedi, oskrbnik, da nočem, če imaš še toliko, da zadostuje za moje kosilo, skrbeti tudi za večerjo.« Oskrbnik je odšel svojo pot, Ali Nur ad Din pa je nadaljeval s svojo velikodušnostjo. Kadar mu je kateri od tovarišev rekel: »Ta stvar je lepa,« je odgovoril: »Podarim ti jo.« Če je kdo dejal: »Moj gospod, tista hiša je lepa,« mu je odvrnil: »Podarim ti jo.« Tako je za svoje tovariše in prijatelje prirejal druženja na začetku dneva in ob njegovem koncu ter v tem vztrajal celo leto. Ko je leto minilo, je nekega dne sedel, sužnja pa mu je zapela tale verza:

»Zaupal si dnevom, ker so ti bili naklonjeni, in nisi se bal hudega, ki ga prinaša usoda. Noči so bile prijazne s teboj in pustil si se jim preslepiti; prav ob najjasnejših nočeh se rodi mrak.« Komaj je končala pesem, je nekdo potrkal na vrata. Nur ad Din je vstal in eden od gostov mu je sledil, ne da bi on to vedel. Ko je odprl vrata, je zagledal oskrbnika in ga vprašal: »Kaj je novega?« Ta mu je odgovoril: »Moj gospod, zgodilo se je tisto, česar sem se bal zate.« Vprašal je: »Kako to?« Oskrbnik je rekel: »Vedi, da v mojih rokah ni ostalo nič tvojega, kar bi bilo vredno dirham ali še manj. Tukaj so knjige tvojih izdatkov in knjige tvojega prvotnega premoženja.« Ko je Ali Nur ad Din slišal te besede, je povesil glavo proti tlom in rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu.« Mož, ki mu je skrivaj sledil, da bi prisluškoval, je slišal oskrbnikove besede, se vrnil k tovarišem in jim rekel: »Premislite, kaj boste storili, kajti Ali Nur ad Din je obubožal.« Ko se je Ali Nur ad Din vrnil k njim, so na njegovem obrazu opazili žalost. Eden od tovarišev je tedaj vstal, ga pogledal in rekel: »Moj gospod, prosim te za dovoljenje, da odidem.« Ali Nur ad Din ga je vprašal: »Zakaj bi danes odšel?« Odgovoril je: »Moja žena bo to noč rodila in ne morem je pustiti same. Rad bi šel k njej in pogledal, kako je.« Dovolil mu je oditi. Vstal je drugi in rekel: »Moj gospod Nur ad Din, danes moram obiskati brata, saj daje obrezati sina.« Vsak se je opravičil z neko pretvezo in odšel svojo pot, dokler niso odšli vsi in je Ali Nur ad Din ostal sam. Tedaj je poklical svojo sužnjo in ji rekel: »Anis al Džalis, ali vidiš, kaj me je doletelo?« Povedal ji je, kaj je dejal oskrbnik. Odgovorila je: »Moj gospod, že pred nekaj nočmi sem te hotela opozoriti na to, pa sem te slišala izgovarjati tale verza:

›Če ti svet radodarno daje, bodi tudi ti radodaren do vseh ljudi, preden ti uide iz rok. Radodarnost ga ne izčrpa, kadar ti je naklonjen, in skopost ga ne zadrži, kadar se od tebe obrne.‹ Ko sem te slišala govoriti ta verza, sem obmolknila in ti nisem ničesar rekla.« Ali Nur ad Din ji je dejal: »Anis al Džalis, veš, da sem svoje premoženje porabil le za prijatelje. Mislim, da me ne bodo pustili brez pomoči.« Anis al Džalis je odgovorila: »Pri Bogu, prav nič ti ne bodo pomagali.« Ali Nur ad Din je rekel: »Takoj bom vstal, šel k njim in potrkal na njihova vrata. Morda bom kaj dobil od njih, si s tem ustvaril začetni kapital in začel trgovati, zabave in razvedrilo pa opustil.« Nemudoma je vstal in hodil, dokler ni prišel v ulico, kjer je živelo njegovih deset prijateljev; vsi so namreč stanovali v isti ulici. Stopil je k prvim vratom in potrkal. Prišla je sužnja in ga vprašala: »Kdo si?« Odgovoril ji je: »Povej svojemu gospodarju, da pred vrati stoji Ali Nur ad Din in mu sporoča: ›Tvoj služabnik ti poljublja roke in čaka na tvojo dobroto.‹« Sužnja je vstopila in obvestila gospodarja. Ta je zavpil nanjo: »Vrni se in mu povej, da me ni doma!« Vrnila se je k Nur ad Dinu in rekla: »Moj gospod, mojega gospodarja ni doma.« Ali Nur ad Din je odšel in si rekel: »Če je ta pankrt in se zatajuje, drugi gotovo ni pankrt.« Stopil je k drugim vratom in povedal isto kakor pri prvih, a tudi drugi gospodar se je zatajil. Tedaj je izrekel ta verz:

»Odšli so tisti, ki so te, kadar si obstal pred njihovimi vrati, obdarovali z vso radodarnostjo, ki si si je želel.« Ko je končal verz, je rekel: »Pri Bogu, preizkusiti jih moram vse. Morda bo med njimi eden, ki bo odtehtal vse druge.« Obšel je vseh deset, vendar mu nobeden ni odprl vrat, se mu pokazal ali mu dal prinesti hlebec kruha. Tedaj je izrekel te verze:

»Človek je v času sreče kakor drevo: ljudje ga obdajajo, dokler nosi sadeže. Ko pa ostane brez vsega, kar je rodilo, se razkropijo ali poiščejo drugo drevo. Prekleti naj bodo vsi otroci tega časa: med desetimi nisem našel niti enega iskrenega.« Nato se je vrnil k svoji sužnji, še bolj potrt. Rekla mu je: »Moj gospod, ali ti nisem povedala, da ti ne bodo prav nič pomagali?« Odgovoril je: »Pri Bogu, nihče mi ni niti pokazal obraza.« Rekla mu je: »Moj gospod, prodajaj hišno opremo kos za kosom in živi od tega.« Prodajal je, dokler ni prodal vsega v hiši in mu ni ostalo nič. Tedaj je pogledal Anis al Džalis in jo vprašal: »Kaj bova zdaj?« Odgovorila mu je: »Moj gospod, svetujem ti, da takoj vstaneš, me odpelješ na trg in me prodaš. Veš, da me je tvoj oče kupil za deset tisoč dinarjev. Morda ti bo Bog naklonil vsaj del te cene. Če Bog določi, da se spet združiva, se bova združila.« Rekel ji je: »Anis al Džalis, ne bi mogel prenesti, da bi bil ločen od tebe niti eno uro.« Odgovorila je: »Tudi jaz ne, toda nuja ima svoje zakone, kakor pravi pesnik:

›Stiska nas v življenju prisili na poti, ki se ne spodobijo. Nihče se ne poda v takšno ravnanje, če ga k temu ne prisili ustrezen razlog.‹« Tedaj je prijel Anis al Džalis, solze so mu tekle po licih, in izrekel tale verza:

»Postojte in mi pred ločitvijo podarite še en pogled, da z njim potolažim srce, ki zaradi slovesa že skoraj umira. Če pa vam je tudi takšno darilo pretežko, me pustite mojemu hrepenenju in se ne trudite.« Nato je odšel, jo izročil dražitelju in mu rekel: »Dobro vedi, kolikšno vrednost boš ponujal.« Dražitelj je odgovoril: »Moj gospod Nur ad Din, prvotna vrednost je znana.« Nato ga je vprašal: »Ali ni to Anis al Džalis, ki jo je tvoj oče kupil od mene za deset tisoč dinarjev?« Odgovoril je: »Da.« Dražitelj je šel k trgovcem in videl, da se še niso vsi zbrali. Počakal je, da so prišli še drugi in se je trg napolnil z najrazličnejšimi sužnjami: Turkinjami, Grkinjami, Čerkezinjami, Gruzijkami in Abesinkami. Ko je videl, da je trg poln, je vstal in zaklical: »O trgovci, o premožni možje! Ni vse okroglo oreh, ni vse podolgovato banana, ni vse rdeče meso, ni vse belo mast, ni vse rujno vino in ni vse rjavo datelj! O trgovci, to je edinstveni biser, katerega vrednosti ne odtehta nobeno bogastvo! S kakšno ceno boste odprli dražbo?« Eden od trgovcev je rekel: »S štiri tisoč petsto dinarji.« Na trgu pa je bil tudi vezir al Muin bin Savi. Zagledal je Alija Nur ad Dina, ki je tam stal, in si rekel: »Zakaj stoji tukaj? Saj mu ni ostalo nič, s čimer bi lahko kupoval sužnje.« Ozrl se je naokrog in zaslišal dražitelja, ki je stal na trgu in klical ponudbe, obdan s trgovci. Vezir si je rekel: »Gotovo je obubožal in pripeljal sužnjo, da bi jo prodal.« Nato je pomislil: »Če je to res, bo mojemu srcu prav odleglo!« Poklical je dražitelja. Ta je prišel in pred njim poljubil tla. Vezir mu je rekel: »Hočem sužnjo, ki jo ponujaš.« Dražitelj se ni mogel upreti, zato je pripeljal dekle in ga postavil predenj. Ko jo je vezir pogledal in se zamislil nad njeno lepoto, vitko postavo in nežnim govorom, mu je bila všeč. Vprašal je: »Do koliko je prišla cena?« Dražitelj je odgovoril: »Do štiri tisoč petsto dinarjev.« Ko so trgovci to slišali, si nihče ni drznil ponuditi niti dirhama ali dinarja več. Vsi so se umaknili, saj so poznali krivičnost tega vezirja.

Vezir al Muin bin Savi je nato pogledal dražitelja in mu rekel: »Zakaj še stojiš? Pojdi! Sužnjo vzamem za štiri tisoč dinarjev, tebi pa pripade petsto.« Dražitelj je šel k Aliju Nur ad Dinu in mu rekel: »Moj gospod, sužnjo boš izgubil brez plačila.« Vprašal ga je: »Zakaj?« Odgovoril je: »Dražbo smo odprli s štiri tisoč petsto dinarji, potem pa je na trg prišel ta krivičnež al Muin bin Savi. Ko je zagledal sužnjo, mu je bila všeč, in rekel mi je: ›Pojdi vprašat za štiri tisoč dinarjev, tebi pa pripade petsto.‹ Mislim, da je prepoznal, da je sužnja tvoja. Če ti kupnino izplača takoj, bo to Božja milost. Toda poznam njegovo krivičnost: napisal ti bo nalog za izplačilo pri enem svojih oskrbnikov, nato pa jim bo poslal sporočilo: ›Ničesar mu ne dajte.‹ Vsakič ko boš prišel terjat denar, bodo rekli: ›Jutri ti ga damo.‹ Dan za dnem ti bodo obljubljali in prelamljali obljube, ti pa si ponosen človek. Ko se bodo naveličali tvojih terjatev, ti bodo rekli: ›Daj nam nalog za izplačilo.‹ Ko jim ga boš izročil, ga bodo raztrgali in izgubil boš kupnino za sužnjo.«

Ko je Ali Nur ad Din slišal dražiteljeve besede, ga je pogledal in vprašal: »Kaj naj storim?« Ta mu je odgovoril: »Dal ti bom nasvet. Če ga sprejmeš, se ti bo najbolje izšlo.« Vprašal je: »Kakšen?« Dražitelj je rekel: »Takoj pridi k meni, ko bom stal sredi trga. Vzemi mi sužnjo iz rok, jo udari s pestjo in ji reci: ›Gorje tebi! Zdaj sem izpolnil svojo prisego. Pripeljal sem te na trg, ker sem ti prisegel, da te bom pripeljal sem in dal dražitelju, da te ponudi.‹ Če to storiš, boš morda preslepil njega in druge ljudi, da bodo verjeli, da si jo pripeljal le zato, da bi izpolnil prisego.« Ali Nur ad Din je rekel: »To je pravi nasvet.« Dražitelj se je nato poslovil od njega, šel na sredo trga, prijel dekle za roko, pokazal proti vezirju al Muinu bin Saviju in rekel: »Moj gospodar, prihaja njen lastnik.« Ali Nur ad Din je stopil k dražitelju, mu iztrgal sužnjo iz rok, jo udaril s pestjo in ji rekel: »Gorje tebi! Pripeljal sem te na trg, da izpolnim svojo prisego. Pojdi domov in mi odslej ne nasprotuj! Ne potrebujem tvoje kupnine, da bi te prodajal. Četudi bi vso hišno opremo in še toliko drugih stvari prodal večkrat zapored, ne bi dosegel tvoje vrednosti.«

Ko je al Muin bin Savi pogledal Alija Nur ad Dina, mu je rekel: »Gorje tebi! Ali ti je sploh ostalo še kaj, kar bi se dalo prodati ali kupiti?« Nato ga je hotel napasti. Ali Nur ad Din se je tedaj ozrl k trgovcem, ki so ga vsi imeli radi, in jim rekel: »Tukaj sem pred vami, vi pa poznate njegovo krivičnost.« Vezir je dejal: »Pri Bogu, ko ne bi bilo vas …« Trgovci so si izmenjali pomenljive poglede in rekli: »Nihče izmed nas se ne vmešava ne v tvojo hišo ne v njegovo.« Ali Nur ad Din, ki je bil pogumen mož, je tedaj stopil k vezirju bin Saviju, ga potegnil s sedla in vrgel na tla. Tam je bila jama za gnetenje ilovice in vezir je padel naravnost vanjo. Ali Nur ad Din ga je začel udarjati s pestmi; en udarec ga je zadel po zobeh, tako da se mu je brada obarvala s krvjo. Z vezirjem je bilo deset mamelukov. Ko so videli, kaj Nur ad Din počne z njihovim gospodarjem, so segli po ročajih mečev in ga hoteli napasti ter razsekati. Ljudje pa so jim rekli: »Ta je vezir, oni pa vezirjev sin. Morda se bosta pobotala in potem vaju bosta oba sovražila. Če pa bi ga zadeli z mečem, bi lahko vsi umrli najgrše smrti. Najbolje bo, da se ne vmešavate.« Ko je Ali Nur ad Din nehal pretepati vezirja, je vzel svojo sužnjo in odšel domov. Vezir bin Savi pa je takoj vstal. Njegova oblačila so bila prej bela, zdaj pa so bila obarvana s tremi barvami: z barvo ilovice, krvi in pepela. Ko se je videl v takšnem stanju, je vzel rogoznico, si jo obesil okoli vratu, v roke prijel dva šopa halfe in šel, dokler ni obstal pod palačo, v kateri je bil sultan. Zaklical je: »O kralj tega časa, krivica se mi je zgodila!« Privedli so ga predenj. Sultan ga je pogledal in prepoznal svojega vezirja al Muina bin Savija. Vprašal ga je: »Kdo ti je to storil?« Vezir je zajokal in zaihtel ter izrekel tale verza:

Ali naj me čas zatira, ko si ti v njem, in naj me psi raztrgajo, ko si ti lev? Vsak žejni se napije iz tvojih vodnjakov, jaz pa v tvojem zavetju žejen hirám, čeprav si blagodejni dež. Nato je rekel: »Moj gospod, ali mora vsakdo, ki te ljubi in ti služi, prestajati takšne muke?« Sultan ga je vprašal: »Kdo ti je to storil?« Vezir je odgovoril: »Vedi, da sem šel danes na trg suženj, da bi si morda kupil sužnjo, ki zna kuhati. Tam sem zagledal dekle, kakršnega v vsem svojem življenju še nisem videl. Dražitelj mi je povedal, da pripada Aliju ibn Hakanu. Naš gospod sultan je njegovemu očetu nekoč dal deset tisoč dinarjev, da bi mu kupil lepo sužnjo. Kupil je prav to dekle, vendar mu je bilo tako všeč, da ga je dal svojemu sinu. Ko je oče umrl, se je sin vdal razsipnosti in prodal vsa svoja posestva, vrtove in posodje. Ko je obubožal in mu ni ostalo nič več, je pripeljal sužnjo na trg, da bi jo prodal. Izročil jo je dražitelju, ta jo je ponudil na prodaj in trgovci so višali ponudbe, dokler cena ni dosegla štirih tisoč dinarjev. Tedaj sem si rekel: Kupil jo bom za našega gospoda sultana, saj je denar, s katerim je bila prvotno kupljena, prišel od njega. Zato sem dejal: Moj sin, vzemi zanjo štiri tisoč dinarjev. Ko je slišal moje besede, me je pogledal in rekel: Ti nesrečni starec, raje jo prodam Judom in kristjanom kakor tebi! Odgovoril sem mu: Ne kupujem je zase, temveč za našega gospoda sultana, našega dobrotnika. Ob teh besedah se je razsrdil, me zgrabil in vrgel s konja, čeprav sem že star mož. Potem me je tepel in ni odnehal, dokler me ni pustil takšnega, kakršnega vidiš. Vse to me je doletelo samo zato, ker sem hotel kupiti to sužnjo za tvojo milost.«

Nato se je vezir vrgel na tla, jokal in se tresel. Ko je sultan videl njegovo stanje in slišal njegove besede, mu je med očmi nabreknila žila jeze. Obrnil se je k državnim dostojanstvenikom, ki so bili pri njem, in pred njega je stopilo štirideset mečevalcev. Sultan jim je ukazal: »Pri priči pojdite v hišo Alija ibn Hakana, jo oplenite in porušite, njega in sužnjo pa zvežite, ju privlecite po obrazu in pripeljite predme!« Odgovorili so: »Poslušamo in ubogamo!« Odpravili so se torej proti domu Alija Nur ad Dina. Pri sultanu je služil komornik po imenu Alam ad Din Sandžar, ki je bil nekoč mameluk Fadla ibn Hakana, očeta Alija Nur ad Dina. Ko je slišal sultanov ukaz in videl, kako se sovražniki pripravljajo, da bi ubili sina njegovega gospodarja, tega ni mogel mirno prenesti. Zajahal je konja in odjezdil do hiše Alija Nur ad Dina. Potrkal je in Nur ad Din mu je odprl. Prepoznal ga je in ga hotel pozdraviti, toda Sandžar mu je rekel: »Moj gospod, zdaj ni čas za pozdrave in pogovore. Poslušaj, kaj pravi pesnik:«

Reši si življenje, če se bojiš krivice, in pusti hiši, naj objokuje svojega graditelja. Saj drugo deželo najdeš namesto svoje, drugega življenja pa namesto svojega ne boš našel. Nur ad Din je vprašal: »Alam ad Din, kaj se je zgodilo?« Odgovoril je: »Vstani in reši sebe in sužnjo! Al Muin ibn Savi vama je nastavil past, in če padeta v njegove roke, vaju bo ubil. Sultan je poslal nad vaju štirideset mečevalcev. Svetujem vama, da pobegneta, še preden vaju zadene nesreča.« Nato je Sandžar izročil Nur ad Dinu dinarje. Ta jih je preštel in ugotovil, da jih je štirideset. Sandžar je rekel: »Moj gospod, vzemi jih. Če bi jih imel več, bi ti jih dal, vendar zdaj ni čas za očitke.« Nur ad Din je stopil k sužnji in ji povedal, kaj se je zgodilo. Od groze je bila vsa iz sebe. Takoj sta odšla iz mesta in Bog ju je zagrnil s svojim varstvom. Prišla sta do obale in tam našla ladjo, pripravljeno na odhod. Kapitan je stal sredi nje in klical: »Kdor se mora še posloviti, si priskrbeti živež ali je kaj pozabil, naj to opravi zdaj, kajti odpluli bomo!« Vsi so odgovorili: »Ničesar več ne potrebujemo, kapitan.« Tedaj je kapitan ukazal svoji posadki: »Odvežite vrvi in izpulite kline!« Ali Nur ad Din ga je vprašal: »Kam plujete, kapitan?« Odgovoril je: »V dom miru, v Bagdad.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiriintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kapitan Aliju Nur ad Dinu odgovoril: ‘V dom miru, v mesto Bagdad.’ Ali Nur ad Din se je vkrcal in z njim tudi sužnja. Odrinili so in razpeli jadra, ladja pa je švignila naprej kakor ptica na krilih, kot je o njej nekdo povedal v teh dveh verzih:

Poglej ladjo, ki te očara s svojo podobo, kako v lahkotni plovbi tekmuje z vetrom! Kakor ptica je, ki je razprostrla krila in se z neba spustila na gladino. Ladja ju je odpeljala in veter jim je bil naklonjen. Tako se je godilo njima. Štirideset mož, ki jih je poslal sultan, pa je prišlo do hiše Alija Nur ad Dina. Razbili so vrata, vstopili in preiskali vse prostore, vendar o njima niso našli nobene sledi. Zato so hišo porušili, se vrnili in obvestili sultana. Ukazal jim je: »Poiščite ju, kjer koli že sta!« Odgovorili so: »Poslušamo in ubogamo!« Vezir al Muin ibn Savi se je nato vrnil domov, potem ko mu je sultan podaril častno oblačilo in mu rekel: »Sam te bom maščeval.« Vezir mu je zaželel dolgo življenje in njegovo srce se je pomirilo. Sultan je ukazal, naj po mestu razglasijo: »Vsi ljudje, poslušajte! Sultan je odredil, da bo vsakogar, ki najde Alija Nur ad Dina ibn Hakana in ga pripelje predenj, obdaril s častnim oblačilom in mu dal tisoč dinarjev. Kdor pa ga skrije ali ve, kje je, in tega ne pove, si zasluži kazen, ki ga bo doletela!« Vsi so začeli iskati Nur ad Dina, vendar niso našli nobene sledi za njim.

Tako se je godilo tem ljudem. Ali Nur ad Din in njegova sužnja pa sta srečno prispela v Bagdad. Kapitan je rekel: »To je Bagdad, varno mesto. Zima s svojim mrazom ga je zapustila in vanj je prišla pomlad z vrtnicami. Njegova drevesa cvetijo in njegove reke tečejo.« Ali Nur ad Din in sužnja sta se izkrcala, kapitan pa je od njega dobil pet dinarjev. Nekaj časa sta hodila, dokler ju ni usoda pripeljala med vrtove. Prišla sta do kraja, ki je bil pometen in poškropljen z vodo. Tam so bile dolge kamnite klopi in obešene posode, polne vode, nad prehodom pa se je po vsej njegovi dolžini raztezalo ogrodje iz trstja. Na koncu prehoda so bila zaprta vrtna vrata. Nur ad Din je rekel sužnji: »Pri Bogu, kako prijeten kraj!« Odgovorila mu je: »Moj gospod, sediva za nekaj časa na te klopi.« Sedla sta, si umila obraza in roke ter uživala v rahli sapici, dokler nista zaspala. Slavljen naj bo On, ki nikoli ne spi! Ta vrt se je imenoval Vrt oddiha, v njem pa je stala palača, imenovana Palača razvedrila. Pripadala je kalifu Harunu ar Rašidu. Kadar je kalifa stiskala tesnoba, je prihajal na ta vrt, vstopil v palačo in sedel vanjo. Palača je imela osemdeset oken, v njej je viselo osemdeset svetilk, na sredi pa je stal velik zlat svečnik. Ko je kalif prišel, je sužnjam ukazal, naj odprejo okna, Ishaku, svojemu družabniku, in sužnjam pa, naj pojejo. Tako se mu je srce razvedrilo in skrbi so se razkadile. Vrt je oskrboval star vrtnar, ki so mu pravili šejk Ibrahim. Nekoč je šel po opravkih in tam našel obiskovalce v družbi žensk sumljivega slovesa. To ga je silno razjezilo. Počakal je, da je kalif nekega dne prišel k njemu, in mu povedal, kaj se dogaja. Kalif je rekel: »Z vsakomer, ki ga najdeš pred vrtnimi vrati, stori, kar hočeš.«

Tistega dne je šejk Ibrahim, vrtnar, odšel po nekem opravku in pred vrtnimi vrati našel mladeniča in dekle, ki sta spala, pokrita z enim samim ogrinjalom. Rekel si je: »Mar ne vesta, da mi je kalif dovolil ubiti vsakogar, ki ga najdem tukaj? Vendar ju bom le nekoliko pretepel, da se nihče več ne bo približeval vrtnim vratom.« Odrezal je svežo palmovo vejo, stopil k njima in dvignil roko tako visoko, da se je pokazala belina njegove pazduhe. Že ju je hotel udariti, ko se je zamislil in si rekel: »Ibrahim, kako ju moreš pretepsti, če ne poznaš njune zgodbe? Morda sta tujca ali popotnika, ki ju je usoda zanesla sem. Odkril jima bom obraza in si ju ogledal.« Odgrnil je ogrinjalo z njunih obrazov in rekel: »Kako sta lepa! Ne spodobi se, da bi ju tepel.« Spet ju je pokril, nato pa stopil k nogi Alija Nur ad Dina in jo začel nežno stiskati. Mladenič je odprl oči in pred seboj zagledal starca. V zadregi je skrčil noge, sedel pokonci, prijel starčevo roko in jo poljubil. Starec ga je vprašal: »Moj sin, od kod sta?« Odgovoril mu je: »Moj gospod, tujca sva.« Iz očesa mu je spolzela solza. Šejk Ibrahim je rekel: »Moj sin, vedi, da je Prerok, mir in blagoslov z njim, naročil, naj spoštljivo sprejemamo tujce.« Nato je dodal: »Moj sin, zakaj ne bi vstal in stopil na vrt? Razglej se po njem, da se ti srce razvedri.« Nur ad Din ga je vprašal: »Moj gospod, čigav pa je ta vrt?« Odgovoril je: »Moj sin, podedoval sem ga po svojih domačih.« Šejk Ibrahim je to rekel samo zato, da bi se pomirila in vstopila na vrt.

Ko je Nur ad Din slišal njegove besede, se mu je zahvalil. S sužnjo sta vstala in šejk Ibrahim ju je povedel na vrt. Nad njegovim vhodom se je bočila vinska trta z grozdjem različnih barv: rdeče je bilo kakor rubin, črno kakor ebenovina. Stopili so pod brajdo, kjer so rasli najrazličnejši sadeži, drug ob drugem in vsak zase. Ptice so na vejah prepevale svoje napeve; slavček je žvrgolel, grlica je s svojim glasom napolnjevala ves kraj, kos je pel, kakor bi bil človek, golob pa je grulil kakor opojen veseljak. Na drevesih je zorelo vsakovrstno sadje in slehernega sadu sta bili po dve vrsti. Marelice so bile kafraste, mandljaste in horasanske; slive so imele barvo lepotic, češnje so človeku jemale pamet, fige pa so bile rdeče, bele in zelene, v najlepših odtenkih. Cvetje je bilo kakor biseri in korale, rdečina vrtnic je spravljala v sram lica lepotic, vijolice pa so bile kakor žveplo ob ognju. Tam so rasle mirte, levkoje in sivka z anemonami. Liste so krasile solze oblakov, marjetice so se smehljale z belimi usteci, narcise pa so s temnimi očmi zrle v vrtnice. Citrone so bile kakor čaše, limone kakor zlate krogle. Zemljo je pregrinjalo cvetje vseh barv in pomlad je prišla ter s svojim veseljem razsvetlila ta kraj. Potok je žuborel, ptice so grulile, veter je šumel, vreme je bilo blago in sapica nežna.

Nato ju je šejk Ibrahim povedel v dvignjeno dvorano. Očarala jih je njena lepota in nenavadne dragocenosti, ki so bile v njej. Sedli so k enemu izmed oken. Ali Nur ad Din se je spomnil svojega nekdanjega življenja in rekel: »Pri Bogu, ta kraj je nadvse lep! Obudil mi je spomin na preteklost in pogasil žerjavico gorja v mojem srcu.« Šejk Ibrahim jima je prinesel hrano in najedla sta se do sitega. Nato sta si umila roke. Nur ad Din je sedel k enemu izmed oken in poklical sužnjo. Prišla je k njemu in skupaj sta gledala drevesa, obložena z najrazličnejšimi sadeži. Nato se je Ali Nur ad Din obrnil k šejku Ibrahimu in vprašal: »Šejk Ibrahim, ali nimaš ničesar za pitje? Ljudje vendar po jedi pijejo.« Šejk Ibrahim mu je prinesel sladko, hladno vodo, vendar je Nur ad Din rekel: »Nisem mislil te pijače.« Starec ga je vprašal: »Bi rad vino?« Nur ad Din je odgovoril: »Da.« Šejk je rekel: »Bog me obvaruj pred njim! Že trinajst let nisem pil vina, kajti Prerok, mir in blagoslov z njim, je preklel tistega, ki ga pije, tistega, ki ga stiska, in tistega, ki ga nosi.« Nur ad Din mu je rekel: »Poslušaj nekaj mojih besed.« Odgovoril je: »Povej, kar želiš.« Mladenič je vprašal: »Če vina ne stiskaš, ne piješ in ne nosiš, ali te zadene kaj od tega prekletstva?« Odgovoril je: »Ne.« Nur ad Din je rekel: »Vzemi ta dinar in ta dva dirhama, zajahaj osla in počakaj nekoliko stran. Ko zagledaš koga, ki kupuje, ga pokliči in mu reci: Vzemi ta dva dirhama, za ta dva dinarja pa kupi vino in ga naloži na osla. Tako ga ne boš ne nosil ne stiskal ne kupoval in nič od tistega, kar zadene druge, ne bo zadelo tebe.« Šejk Ibrahim se je ob njegovih besedah zasmejal in rekel: »Pri Bogu, še nikoli nisem videl tako duhovitega človeka in slišal tako prijetnih besed!« Nur ad Din mu je rekel: »Zdaj sva tvoja gosta in ne preostane ti drugega, kakor da nama ustrežeš. Prinesi nama torej vse, kar potrebujeva.« Šejk Ibrahim je odgovoril: »Moj sin, pred teboj je moja shramba, namenjena vladarju vernih. Stopi vanjo in vzemi, kar hočeš, saj je v njej več, kakor si lahko želiš.«

Ali Nur ad Din je stopil v shrambo in v njej zagledal zlato, srebrno in kristalno posodje, okrašeno z najrazličnejšimi dragulji. Vzel je, kar je želel, nalil vino v sklede in steklenice ter začel piti s sužnjo. Oba sta bila očarana nad lepoto vsega, kar sta videla. Šejk Ibrahim jima je prinesel dišeče cvetje in sedel nekoliko stran. Veselo sta pila, dokler ju vino ni prevzelo: lica so jima pordela, pogledi so se spogledovali in lasje so se jima razrahljali. Šejk Ibrahim si je rekel: »Zakaj sedim tako daleč od njiju? Zakaj ne bi sedel k njima? Kdaj sta se v naši palači že znašla takšna človeka, lepa kakor dve luni?« Približal se je in sedel na rob ivana. Ali Nur ad Din mu je rekel: »Moj gospod, pri mojem življenju te prosim, prisedi k nama!« Šejk Ibrahim je prisedel. Nur ad Din je napolnil čašo, ga pogledal in rekel: »Pij, da spoznaš sladkost njegovega okusa.« Šejk Ibrahim je odgovoril: »Bog me obvaruj! Že trinajst let nisem storil nič takega.« Nur ad Din se ni zmenil zanj, temveč je izpil čašo, se zvrnil na tla in se delal, kakor da ga je premagala pijanost. Anis al Džalis ga je pogledala in rekla: »Šejk Ibrahim, poglej, kaj mi je naredil!« Vprašal jo je: »Moja gospa, kaj pa je z njim?« Odgovorila je: »Vedno mi naredi isto. Nekaj časa pije, potem pa zaspi in ostanem sama, brez družabnika ob čaši. Če pijem, kdo bo pil z menoj? Če pojem, kdo me bo poslušal?« Šejk Ibrahima so njene besede ganile in srce ga je vleklo k njej. Rekel je: »Družabnik se res ne bi smel tako vesti.« Sužnja je nato napolnila čašo, pogledala šejka Ibrahima in rekla: »Pri mojem življenju, vzemi jo in izpij, ne zavrni je! Sprejmi jo in razveseli moje srce.« Šejk Ibrahim je iztegnil roko, vzel čašo in jo izpil. Nato mu je napolnila drugo, mu jo ponudila in rekla: »Moj gospod, še ta ti je ostala.« Odgovoril ji je: »Pri Bogu, ne morem je izpiti! Dovolj mi je tista, ki sem jo že spil.« Rekla je: »Pri Bogu, to moraš izpiti!« Vzel je čašo in jo izpil. Potem mu je dala še tretjo. Vzel jo je in jo že hotel nagniti, ko se je Nur ad Din nenadoma dvignil v sedeč položaj. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ali Nur ad Din sedel pokonci in rekel: ‘Šejk Ibrahim, kaj pa je to? Mar te nisem malo prej rotil, ti pa si me zavrnil in rekel, da že trinajst let nisi pil?’ Šejk Ibrahim je v zadregi odgovoril: ‘Pri Bogu, nisem kriv! Ona je tako silila vame.’ Nur ad Din se je zasmejal in sedli so k skupnemu popivanju. Sužnja se je obrnila k svojemu gospodarju in mu skrivaj rekla: »Moj gospod, pij, vendar ne sili šejka Ibrahima. Boš videl, kaj ti bom pokazala.« Nato je polnila čašo in jo podajala gospodarju, on pa jo je polnil in podajal njej. To sta ponovila večkrat, dokler ju ni šejk Ibrahim pogledal in rekel: »Kaj pa je to? Kakšno druženje je to? Zakaj ne ponudita tudi meni, ko sem vendar postal vajin družabnik?« Ob njegovih besedah sta se smejala, da sta skoraj omedlela. Potem sta pila in nalivala tudi njemu. Tako so se zabavali do prve tretjine noči. Tedaj je sužnja rekla: »Šejk Ibrahim, ali smem vstati in prižgati eno izmed teh razvrščenih sveč?« Odgovoril ji je: »Vstani, vendar prižgi samo eno.« Vstala je in začela pri prvi sveči, nato pa prižigala drugo za drugo, dokler jih ni gorelo vseh osemdeset. Spet je sedla. Potem je Nur ad Din vprašal: »Šejk Ibrahim, kaj pa meni dovoliš? Ali mi ne bi pustil prižgati ene izmed svetilk?« Šejk Ibrahim mu je rekel: »Vstani in prižgi eno samo svetilko, pa še ti ne zavlačuj.« Mladenič je vstal in začel pri prvi, nato pa prižgal vseh osemdeset svetilk. Prostor je zaplesal v svetlobi. Šejk Ibrahim, ki ga je vino že premagalo, jima je rekel: »Vidva sta še bolj razposajena od mene!«

Nato je vstal, odprl vsa okna in spet sedel k njima. Pili so in si recitirali pesmi, ves prostor pa je prekipeval od veselja. Bog, ki vse sliši in vse ve ter je vsaki stvari določil vzrok, je hotel, da je kalif prav tedaj v mesečini sedel pri oknih, obrnjenih proti Tigrisu. Pogledal je v tisto smer in na vodi zagledal bleščanje svetilk in sveč. Nato se je ozrl proti palači na vrtu in videl, kako žari v njihovi svetlobi. Rekel je: »Pokličite mi Džafarja al Barmakija!« Komaj trenutek je minil, pa je Džafar že stal pred vladarjem vernih. Kalif mu je rekel: »Ti pasji vezir! Me varaš in mi ne poveš, kaj se dogaja v Bagdadu?« Džafar je vprašal: »Zakaj takšne besede?« Kalif je odgovoril: »Če mi ne bi odvzeli Bagdada, Palača razvedrila ne bi tako veselo sijala v svetlobi sveč in svetilk in njena okna ne bi bila odprta! Gorje ti! Kdo bi si upal storiti kaj takega, če mi ne bi odvzeli kalifata?« Džafar se je ves tresel in vprašal: »Kdo ti je povedal, da v Palači razvedrila gorijo svetilke in sveče in da so okna odprta?« Kalif mu je rekel: »Stopi k meni in poglej.« Džafar je stopil h kalifu, pogledal proti vrtu in videl, da je palača kakor ognjen plamen, katerega sij premaguje mesečino. Hotel je opravičiti šejka Ibrahima, vrtnarja: morda je sam dovolil to slavje, ker je menil, da bo komu koristilo. Zato je rekel: »Vladar vernih, šejk Ibrahim mi je prejšnji petek dejal: Moj gospod Džafar, rad bi pripravil veselje za svoje otroke, dokler živita ti in vladar vernih. Vprašal sem ga: Kaj želiš s tem povedati? Odgovoril mi je: Rad bi, da mi pri kalifu izprosiš dovoljenje, da obrežem svoje otroke v Basri. Rekel sem mu: Pripravi svojim otrokom slavje, kakršno želiš, in če Bog da, bom govoril s kalifom ter mu povedal. S tem odgovorom je odšel od mene, jaz pa sem te pozabil obvestiti.«

Kalif je rekel: »Džafar, prej si imel pri meni en greh, zdaj imaš dva, kajti dvakrat si ravnal napačno. Prvič, ker me nisi obvestil, in drugič, ker nisi izpolnil želje šejka Ibrahima. K tebi je namreč prišel s temi besedami samo zato, da bi ti namignil, da potrebuje denar za svoje slavje. Ti pa mu nisi ničesar dal in tudi meni nisi povedal, da bi mu kaj dal jaz.« Džafar je odgovoril: »Vladar vernih, pozabil sem.« Kalif je rekel: »Pri svojih očetih in dedih prisegam, da bom preostanek noči preživel pri njem! Saj je dober človek, obiskuje pobožne šejke, skrbi za uboge in pomaga revežem. Mislim, da so nocoj vsi pri njem. Moramo torej k njemu, da bo morda kdo izmed njih molil za nas in nam bo njegova molitev prinesla dobro na tem in onem svetu. Morda bo tudi njemu moj obisk koristil in razveselil njega ter njegove prijatelje.« Džafar je rekel: »Vladar vernih, večina noči je že minila in gotovo se prav zdaj razhajajo.« Toda kalif je odgovoril: »Vsekakor moramo k njemu.«

Džafar je umolknil in v zadregi ni vedel, kaj naj stori. Kalif je vstal, Džafar je stopil predenj in z njima je šel služabnik Masrur. Vsi trije so preoblečeni zapustili palačo in se v trgovskih oblačilih prebijali skozi uličice, dokler niso prišli do vrat omenjenega vrta. Kalif je stopil naprej, videl, da so vrtna vrata odprta, in začudeno rekel: »Poglej, Džafar, kako je šejk Ibrahim pustil vrata odprta do te ure! To mu ni v navadi.« Vstopili so, šli do konca vrta in se ustavili pod palačo. Kalif je rekel: »Džafar, rad bi jih skrivaj pogledal, preden stopim k njim, da vidim, kakšne milosti in čudežni darovi obiskujejo te pobožne može. V samoti in v družbi doživljajo nenavadne reči. Zdaj pa od njih ne slišimo nobenega glasu in ne vidimo nobenega znamenja.« Kalif se je ozrl in zagledal visok oreh. Rekel je: »Džafar, splezal bom na to drevo. Njegove veje so blizu oken in od tam jih bom lahko videl.« Splezal je na drevo in se oprijemal veje za vejo, dokler ni dosegel tiste, ki je bila nasproti oknu. Sedel je nanjo in pogledal skozi okno palače. Zagledal je dekle in mladeniča, lepa kakor dve luni — slavljen naj bo On, ki ju je ustvaril! Videl je tudi šejka Ibrahima, ki je sedel s čašo v roki in govoril: »O kraljica lepotic, pitje brez glasbe ne prinese veselja! Mar nisi slišala pesnikovih besed:

Podajaj čašo velikemu in malemu, sprejmi jo iz roke svetle lune. Ne pij brez pesmi, saj sem videl, da še konji pijejo ob žvižganju.« Ko je kalif videl, kaj počne šejk Ibrahim, mu je med očmi nabreknila žila jeze. Splezal je z drevesa in rekel: »Džafar, še nikoli nisem videl takšnih čudežev svetih mož kakor nocoj! Splezaj še ti na drevo in poglej, da ne zamudiš njihovih blagoslovov.« Ko je Džafar slišal besede vladarja vernih, je bil ves zmeden. Splezal je na drevo, pogledal in zagledal Nur ad Dina, šejka Ibrahima ter sužnjo. Šejk Ibrahim je držal čašo v roki. Ko je Džafar videl ta prizor, je bil prepričan, da je pogubljen. Splezal je dol in stopil pred vladarja vernih. Kalif je rekel: »Džafar, hvala Bogu, da nas je napravil za privržence jasnih zapovedi čiste postave in nas obvaroval pred prevarami lažne duhovne poti!« Džafar od sramu ni mogel spregovoriti. Kalif ga je pogledal in rekel: »Le kdo je pripeljal ta dva sem? Kdo ju je spustil v mojo palačo? Vendar moje oči še niso videle mladeniča in dekleta takšne lepote, takšnega stasa in skladnosti.« Džafar je v upanju, da si spet pridobi kalifovo naklonjenost, rekel: »Res je, vladar vernih.« Kalif mu je dejal: »Džafar, splezajva na vejo nasproti njima in ju opazujva.« Oba sta splezala na drevo in ju gledala. Slišala sta šejka Ibrahima govoriti: »Moja gospa, s pitjem vina sem odložil dostojanstvo, a vino zares ugaja šele ob zvenu strun.« Anis al Džalis mu je rekla: »Šejk Ibrahim, pri Bogu, ko bi imeli kakšno glasbilo, bi bilo naše veselje popolno.« Ko je šejk Ibrahim slišal njene besede, je vstal. Kalif je vprašal Džafarja: »Kaj neki namerava storiti?« Džafar je odgovoril: »Ne vem.« Šejk Ibrahim je izginil in se vrnil z lutnjo. Kalif jo je pozorno pogledal in videl, da je to lutnja njegovega družabnika Ishaka. Rekel je: »Pri Bogu, če bo sužnja pela slabo, vas bom vse dal pribiti na križ! Če pa bo pela dobro, bom njim odpustil, tebe pa dal križati.« Džafar je rekel: »O Bog, daj, da ne zna dobro peti!« Kalif ga je vprašal: »Zakaj?« Odgovoril je: »Da nas boš dal križati vse in bomo drug drugemu krajšali čas.« Kalif se je zasmejal. Sužnja pa je vzela lutnjo, uglasila strune in zaigrala tako, da bi omehčala železo in prebudila še topoumnega človeka. Zapela je te verze:

Oddaljenost je zdaj zamenjala bližino, komaj se je približala sladkost srečanja, že se od nas odvračate. Ločili ste se vi in ločili smo se mi; hrepenenje po vas v naših prsih ni presahnilo in naše oči se niso osušile. Sovražnike je jezilo, ko smo drug drugemu ponujali ljubezen; prosili so, naj se nam zaleti, in čas je odgovoril: amen. Pri Bogu, ne bojimo se, da nas boste v svojih domovih ubili; bojimo se le, da bi se s tem pregrešili nad nami. Kalif je rekel: »Pri Bogu, Džafar, v vsem življenju še nisem slišal tako očarljivega glasu!« Džafar je rekel: »Morda je kalifova jeza že minila?« Odgovoril je: »Da, minila je.« Splezala sta z drevesa in kalif se je obrnil k Džafarju: »Rad bi stopil k njim, sedel z njimi in poslušal dekle, kako poje pred menoj.« Džafar je rekel: »Vladar vernih, če se jim pokažeš, se bodo morda prestrašili, šejk Ibrahim pa bo umrl od strahu.« Kalif je odgovoril: »Džafar, domisliti se moraš zvijače, s katero bom izvedel resnico o vsem tem, ne da bi slutili, da smo jih opazovali.« Kalif in Džafar sta nato odšla proti Tigrisu in premišljevala o tem. Tam sta zagledala ribiča, ki je lovil pod okni palače. Vrgel je mrežo, da bi si ulovil hrano. Kalif je nekoč prej poklical šejka Ibrahima in ga vprašal: »Kakšen hrup sem slišal pod okni palače?« Šejk Ibrahim je odgovoril: »To so glasovi ribičev, ki lovijo ribe.« Kalif mu je ukazal: »Pojdi dol in jim prepovej loviti na tem kraju.« Ribiči se zato tistemu mestu niso več približevali. Tisto noč pa je prišel ribič po imenu Karim, zagledal odprta vrtna vrata in si rekel: »Zdaj nihče ne pazi. Morda lahko izkoristim ta čas in kaj ulovim.« Vzel je mrežo, jo vrgel v vodo in začel recitirati te verze:

Ti, ki ploveš po morju skozi strah in pogubo, nehaj se mučiti, kajti kruha ne prinese samo trud. Mar ne vidiš morja in ribiča, ki ponoči stoji ob njem, ko so nočne zvezde prepletene? Razpel je vrvi, valovi ga tepejo, njegove oči pa ves čas zrejo v osrčje mreže. Ko končno preživi noč zadovoljen in vesel, ker je riba v smrtonosno past potisnila svojo čeljust, gospodar palače noč prebije v njej brez skrbi, v obilju blagoslovov. Po spanju se prebudi, v njegovem objemu pa je gazela, ki jo ima v lasti. Slavljen bodi moj Gospod, ki temu daje in drugemu odreka: eni lovijo, drugi pa jedo ribe. Ko je končal pesem, je nenadoma ob njem stal sam kalif. Prepoznal ga je in poklical: »Karim!« Ko je ribič slišal svoje ime, se je obrnil. Zagledal je kalifa in ves se je stresel. Rekel je: »Pri Bogu, vladar vernih, tega nisem storil, ker bi se posmehoval tvojemu ukazu. Revščina in skrb za družino sta me prisilili v to, kar vidiš.« Kalif mu je rekel: »Vrzi mrežo na mojo srečo.« Ribič je silno vesel stopil naprej, vrgel mrežo in počakal, da se je razprla ter ulegla na dno. Nato jo je potegnil k sebi in v njej je bilo nešteto rib vseh vrst. Kalif se je razveselil in rekel: »Karim, sleci svoja oblačila.« Ribič jih je slekel. Nosil je haljo iz grobe volne s stotimi zaplatami. V njej je bilo toliko uši z repki in bolh, da bi se skoraj sama premikala po tleh. Z glave je snel turban, ki ga že tri leta ni bil razvil; kadar je našel kakšno krpo, jo je le ovil okoli njega. Ko je slekel haljo in snel turban, je kalif odložil dve oblačili iz aleksandrijske in baalbeške svile, dolgo vrhnjo suknjo in plašč. Ribiču je rekel: »Vzemi jih in se obleci.« Sam si je nadel ribičevo haljo in turban ter si zakril obraz. Nato mu je rekel: »Zdaj pojdi po svojih opravkih.« Ribič je poljubil kalifovo nogo, se mu zahvalil in recitiral ta dva verza:

Podaril si mi toliko, da se ti ne morem dovolj zahvaliti, in odrešil si me vseh skrbi. Hvaležen ti bom, dokler živim, in ko umrem, se ti bodo moje kosti zahvaljevale iz groba. Še preden je ribič končal pesem, so uši že začele lesti po kalifovi koži. Z desno in levo roko jih je pobiral z vratu in jih metal stran. Rekel je: »Ribič, gorje ti! Od kod toliko uši v tej halji?« Ribič je odgovoril: »Moj gospod, zdaj te še mučijo, ko pa bo minil teden dni, jih ne boš več čutil in niti mislil ne boš nanje.« Kalif se je zasmejal in rekel: »Gorje ti! Kako naj obdržim to haljo na sebi?« Ribič je rekel: »Nekaj bi ti rad povedal, a me je pred kalifovim veličastvom sram.« Kalif mu je dejal: »Povej, kar imaš v mislih.« Ribič je rekel: »Pomislil sem, vladar vernih, da bi se morda rad naučil loviti ribe, da bi imel v rokah obrt, ki bi ti koristila. Če si tega želiš, vladar vernih, ti ta halja prav ustreza.« Kalif se je ob njegovih besedah zasmejal, ribič pa je odšel svojo pot. Kalif je vzel ribe, jih pokril z nekaj trave, jih odnesel k Džafarju in stopil predenj. Džafar je mislil, da je to ribič Karim, zato se je zbal zanj in rekel: »Karim, kaj te je prineslo sem? Reši se, kajti nocoj je tukaj kalif!« Ko je kalif slišal Džafarjeve besede, se je tako zasmejal, da se je zvrnil na hrbet. Džafar ga je vprašal: »Si morda naš gospod, vladar vernih?« Kalif je odgovoril: »Da, Džafar! Ti si moj vezir, skupaj sva prišla sem, pa me nisi prepoznal. Kako naj me potemtakem prepozna pijani šejk Ibrahim? Ostani tukaj, dokler se ne vrnem.« Džafar je odgovoril: »Poslušam in ubogam.«

Kalif je stopil k vratom palače in potrkal. Šejk Ibrahim je vstal in vprašal: »Kdo je pred vrati?« Odgovoril mu je: »Jaz, šejk Ibrahim.« Šejk je vprašal: »Kdo si?« Kalif je rekel: »Ribič Karim sem. Slišal sem, da imaš goste, zato sem ti prinesel nekaj lepih rib.« Nur ad Din in sužnja sta imela ribe zelo rada. Ko sta jih slišala omeniti, sta se silno razveselila in rekla: »Moj gospod, odpri mu in ga spusti noter z ribami, ki jih je prinesel.« Šejk Ibrahim je odprl vrata in kalif je v ribičevi opravi vstopil ter pozdravil. Šejk Ibrahim mu je rekel: »Dobrodošel, tat, ropar in kockar! Pridi, pokaži nam ribe, ki jih imaš.« Pokazal jim jih je. Ko so pogledali, so videli, da so še žive in se premikajo. Sužnja je rekla: »Pri Bogu, moj gospod, te ribe so res lepe! Ko bi bile le ocvrte!« Šejk Ibrahim je rekel: »Pri Bogu, prav ima.« Nato je kalifu dejal: »Ribič, ko bi nam jih prinesel ocvrte! Pojdi, ocvri jih in nam jih prinesi.« Kalif je odgovoril: »Z veseljem. Ocvrl jih bom in prinesel.« Šejk mu je rekel: »Pohiti s cvrtjem in jih čim prej prinesi.« Kalif je stekel do Džafarja in mu rekel: »Džafar, želijo ocvrte ribe.« Ta je odgovoril: »Vladar vernih, daj jih meni, pa jih bom ocvrl.« Kalif je rekel: »Pri grobovih svojih očetov in dedov prisegam, da jih bom ocvrl sam, s svojimi rokami!«

Kalif je šel v vrtnarjevo kočo in jo preiskal. Našel je vse, kar je potreboval za cvrtje, celo sol, timijan in druge začimbe. Stopil je k ognjišču, pristavil ponev in lepo ocvrl ribe. Ko so bile pečene, jih je položil na bananine liste, na vrtu nabral limone in jih odnesel v palačo ter postavil pred goste. Mladenič, dekle in šejk Ibrahim so se lotili jedi. Ko so končali, so si umili roke. Nur ad Din je rekel: »Pri Bogu, ribič, nocoj si nam izkazal veliko dobroto.« Segel je v žep in iz njega vzel tri dinarje od tistih, ki mu jih je Sandžar dal pred odhodom na pot. Rekel je: »Ribič, oprosti mi. Pri Bogu, ko bi te poznal, preden me je zadela nesreča, bi iz tvojega srca iztrgal grenkobo revščine. Zdaj pa vzemi to, kolikor mi dopuščajo razmere.« Vrgel je dinarje kalifu. Ta jih je pobral, poljubil in spravil v žep. Vendar si je kalif želel predvsem slišati sužnjo peti, zato je rekel: »Dober in radodaren si bil z menoj. Toda v svoji veliki darežljivosti mi nakloni še to, da nam ta sužnja zapoje pesem, da jo bom lahko slišal.« Ali Nur ad Din je poklical: »Anis al Džalis!« Odgovorila je: »Da?« Rekel ji je: »Pri mojem življenju, zapoj nam kaj, da razveseliš tega ribiča, saj bi te rad slišal.« Ko je slišala gospodarjeve besede, je vzela lutnjo, obrnila njene ključe, nato pa se dotaknila strun in zapela ta dva verza:

Prsti mlade lepotice so se poigrali z lutnjo in ob dotiku strun je duša skoraj skrivaj ušla. S pesmijo je dala slišati gluhim, in nemi je njeni melodiji dejal: Kako čudovito! Nato je zaigrala tako nenavadno in očarljivo, da je vsem vzela razum, ter zapela naslednja dva verza:

»Počaščeni smo, da ste stopili v našo deželo, vaš sijaj je razgnal temo najgloblje noči. Zato smem svoj dom odišaviti z mošusom, rožno vodo in kafro.« Tedaj je kalifa prevzela tolikšna vznesenost, da se od navdušenja ni mogel več obvladati in je ponavljal: »Naj te Bog blagoslovi! Naj te Bog blagoslovi! Naj te Bog blagoslovi!« Nur ad Din ga je vprašal: »Ribič, ali sta ti bila všeč dekle in njeno ubiranje strun?« Kalif je odvrnil: »Da, pri Bogu!« Nur ad Din je rekel: »Podarjam ti jo, kakor podarja plemenit človek, ki svojega daru ne vzame nazaj.« Nato je vstal, vzel plašč in ga ogrnil kalifu, ki je bil še vedno preoblečen v ribiča, ter mu velel, naj odide z dekletom. Dekle je pogledalo Nur ad Dina in reklo: »Gospod moj, mar odhajaš brez slovesa? Če že moraš oditi, postoj, da se poslovim od tebe.« In zapelo je ta dva verza:

»Četudi odidete daleč od mene, bo vaš dom ostal v mojem srcu, med rebri in drobovjem. Od Usmiljenega upam, da nas spet združi; to je Božja milost, ki jo nakloni, komur hoče.« Ko je končala pesem, ji je Nur ad Din odgovoril:

»Na dan slovesa se je poslovila od mene in v solzah, strta od bolečine ločitve, vprašala: ‘Kaj boš počel, ko me ne bo več ob tebi?’ Odvrnil sem: ‘To vprašaj tistega, ki bo ostal živ.’« Ko je kalif to slišal, mu je bilo hudo ob misli, da bi ju ločil. Obrnil se je k mladeniču in ga vprašal: »Gospod moj, se bojiš kazni za kakšno hudodelstvo ali si komu kaj dolžan?« Nur ad Din je odvrnil: »Pri Bogu, ribič, meni in temu dekletu se je pripetila čudovita zgodba, polna nenavadnih dogodkov. Če bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bila v poduk vsakomur, ki zna iz dogodkov črpati nauk.« Kalif je rekel: »Zakaj nam ne poveš svoje zgodbe in nas ne seznaniš s svojo usodo? Morda boš v tem našel rešitev, kajti Božja pomoč je blizu.« Nur ad Din ga je vprašal: »Ribič, bi rad najino zgodbo slišal v verzih ali v prozi?« Kalif je odgovoril: »Proza je govor, pesem pa venec besed.« Tedaj je Nur ad Din sklonil glavo k tlom in zapel te verze:

»Prijatelj moj, spanec me je zapustil in skrbi so se namnožile, ker sem daleč od domovine. Imel sem očeta, ki me je nežno ljubil; zapustil me je in se naselil med grobovi. Potem so me doletele reči, ki so mi srce razdrobile na koščke. Kupil mi je dekle med lepoticami, vitko kakor zibajoča se veja. Zanjo sem porabil vse, kar sem podedoval, in njo izbral pred vsemi plemenitimi darovi. Ko so me skrbi preplavile, sem jo ponudil naprodaj, čeprav si nisem želel bolečine slovesa. Ko jo je klicar ponudil kupcem, je zanjo ponudil več neki pokvarjen starec. Tedaj me je zajela strašna jeza in z rokami sem jo potegnil k sebi, saj je bila moja. Tisti nizkotnež je grdo padel in že ga je vabila žgoča jama groba. Iz ljubezni sem ga tepel z desnico in levico, dokler si nisem ohladil srca. V strahu sem se vrnil domov, prepričan, da me bo doseglo nasilje sovražnikov. Vladar dežele je sklenil, da me zapre, a k meni je prišel moder in preudaren dvorni komornik ter mi namignil, naj odidem daleč od njihovega dvora in tako razžalostim svoje zavistneže. V okrilju noči sva zapustila dom, da bi si poiskala bivališče v Bagdadu. Nobenega zaklada nimam več, ki bi ga lahko podaril ribiču, razen nje. A ko ti dajem ljubljeno svojega srca, vedi, da ti podarjam lastno srce.« Ko je končal pesem, je kalif rekel: »Gospod moj Nur ad Din, pojasni mi, kaj se ti je zgodilo.« Nur ad Din mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Ko je kalif spoznal njegovo usodo, ga je vprašal: »Kam nameravaš zdaj?« Odvrnil je: »Božja dežela je prostrana.« Kalif mu je rekel: »Napisal ti bom pismo, ki ga boš izročil sultanu Mohamedu ibn Sulejmanu az Zajniju. Ko ga bo prebral, ti ne bo storil nič žalega.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila šestintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif Aliju Nur ad Dinu dejal: ‘Napisal ti bom pismo, ki ga boš izročil sultanu Mohamedu ibn Sulejmanu az Zajniju. Ko ga bo prebral, ti ne bo storil nič žalega.’ Ali Nur ad Din ga je vprašal: ‘Ali je na svetu kakšen ribič, ki si dopisuje s kralji? Kaj takega se nikakor ne more zgoditi.’ Kalif je odvrnil: ‘Prav imaš, a povedal ti bom, kako je s tem. Vedi, da sva se pri istem učitelju učila v isti šoli in da sem bil jaz njegov nadzornik. Potem mu je bila sreča naklonjena in je postal sultan, mene pa je Bog napravil za ribiča. Vendar mu še nikoli nisem poslal prošnje, ne da bi mi jo izpolnil. Tudi če bi mu vsak dan poslal tisoč prošenj, bi izpolnil vse.’ Ko je Nur ad Din slišal te besede, mu je rekel: ‘Napiši, da vidim.’ Kalif je vzel črnilnik in pero ter za besedami V imenu Boga zapisal: ‘To pismo pošilja Harun ar Rašid ibn al Mahdi Mohamedu ibn Sulejmanu az Zajniju, ki uživa mojo milost in sem ga postavil za svojega namestnika v delu svojega kraljestva. Sporočam ti, da ti to pismo prinaša Nur ad Din, sin vezirja Hakana. Takoj ko pride k vam, se odpovej oblasti in ga posadi na svoje mesto, kajti izročil sem mu vladavino nad tistim, nad čimer sem prej postavil tebe. Ne upiraj se mojemu ukazu. Mir s teboj.’ Nato je pismo izročil Aliju Nur ad Dinu ibn Hakanu. Ta ga je vzel, poljubil, spravil v turban in še tisti hip odšel na pot.

Tako je bilo z njim. Kalifa pa je šejk Ibrahim pogledal, ko je bil še preoblečen v ribiča, in mu rekel: »Ti najničvrednejši med ribiči! Prinesel si nama dve ribi, vredni dvajset polovičnih srebrnikov, dobil tri dinarje, zdaj pa bi rad odpeljal še dekle?« Ko je kalif slišal te besede, je zavpil nanj in pomignil Masrurju. Ta se je pokazal in planil proti šejku. Džafar je medtem poslal enega od vrtnih pomočnikov k vratarju palače po obleko za vladarja vernikov. Mož je odšel, se vrnil z obleko in poljubil tla pred kalifom. Kalif mu je podaril oblačila, ki jih je nosil, in si nadel prineseno opravo. Šejk Ibrahim je sedel na stolu, kalif pa je stal in opazoval dogajanje. Tedaj je šejk Ibrahim ves osupel od sramu grizel prste in govoril: »Le kaj je to? Ali spim ali sem buden?« Kalif ga je pogledal in vprašal: »Šejk Ibrahim, v kakšnem stanju si vendar?« Šejk se je pri priči streznil, se vrgel na tla in izrekel ta dva verza:

»Odpusti mi prestopek, saj mi je spodrsnila noga; služabnik sme od svojih gospodarjev upati na milost. Storil sem, kar kliče po kazni, in priznavam svoj greh; kje je zdaj tisto, kar terjata odpuščanje in plemenitost?« Kalif mu je odpustil in ukazal, naj dekle odpeljejo v palačo. Ko je prišla tja, ji je namenil lastno bivališče, določil služabnike, ki naj ji strežejo, in ji rekel: »Vedi, da sem tvojega gospodarja poslal v Basro za sultana. Če bo želel, mu bomo poslali častno oblačilo in s pošiljko tudi tebe.«

Tako se je godilo njim. Nur ad Din Ali ibn Hakan pa je potoval, dokler ni prispel v Basro in odšel v sultanovo palačo. Tam je glasno zaklical. Sultan ga je slišal in ga dal pripeljati predse. Ko je prišel, je pred njim poljubil tla, nato izvlekel pismo in mu ga izročil. Ko je sultan zagledal naslov, napisan z roko vladarja vernikov, je vstal, trikrat poljubil pismo in rekel: »Poslušnost in pokorščina vzvišenemu Bogu in vladarju vernikov!« Nato je dal poklicati štiri sodnike in emirje ter se hotel odpovedati prestolu. Prav tedaj je prišel vezir al Muin ibn Savi in sultan mu je izročil pismo vladarja vernikov. Ko ga je vezir prebral, ga je raztrgal na koščke, si jih stlačil v usta, prežvečil in izpljunil. Sultan mu je jezno rekel: »Gorje tebi! Kaj te je pripravilo do tega?« Vezir je odvrnil: »Ta človek se ni srečal ne s kalifom ne z njegovim vezirjem. Je le prebrisan, malopriden zlodej, ki je dobil v roke list s kalifovo pisavo, ga ponaredil in nanj napisal, kar je hotel. Zakaj bi se odpovedal sultanatu, ko pa ti kalif ni poslal odposlanca s svojim vzvišenim ukazom? Če bi bilo vse to res, bi z njim poslal komornika ali vezirja, a prišel je sam.« Sultan ga je vprašal: »Kaj naj torej storimo?« Vezir je rekel: »Izroči mi tega mladeniča. Prevzel ga bom od tebe in ga s komornikom poslal v Bagdad. Če govori resnico, nam bo prinesel vzvišeno pismo in listino o imenovanju. Če ne govori resnice, nam ga bodo poslali nazaj s komornikom in tedaj bom od svojega sovražnika izterjal, kar mi gre.«

Ko je sultan slišal vezirjeve besede in se mu je zazdelo, da so razumne, je poklical služabnike. Ti so mladeniča podrli na tla in ga tepli, dokler ni omedlel. Nato je ukazal, naj mu vklenejo noge, in poklical ječarja. Ko je ta prišel, je pred njim poljubil tla. Ječarju je bilo ime Kutajt. Sultan mu je rekel: »Kutajt, vzemi tega človeka, vrzi ga v eno od svojih podzemnih ječ in ga muči noč in dan.« Ječar je odgovoril: »Poslušam in ubogam.« Nato je Nur ad Dina odpeljal v ječo in za njim zaklenil vrata. Ukazal pa je pomesti klop za vrati in jo prekriti s preprogo oziroma blazino. Nanjo je posadil Nur ad Dina, mu snel okove in lepo ravnal z njim. Sultan je vsak dan pošiljal k ječarju z ukazom, naj ga pretepe. Ječar se je pretvarjal, da ga kaznuje, v resnici pa je bil z njim prijazen. Tako je minilo štirideset dni. Enainštirideseti dan je prišlo darilo od kalifa. Sultanu je bilo všeč in o njem se je posvetoval z vezirji. Nekateri so rekli: »Morda je bilo to darilo namenjeno novemu sultanu.« Vezir al Muin ibn Savi pa je dejal: »Najbolje bi bilo, da bi ga ubili že ob prihodu.« Sultan je odvrnil: »Pri Bogu, pravkar si me spomnil nanj! Pojdi ponj in mu daj odsekati glavo.« Vezir je rekel: »Poslušam in ubogam.« Nato je vstal in dodal: »Rad bi dal po mestu razglasiti, naj pride k palači vsakdo, ki želi gledati, kako bodo obglavili Nur ad Dina Alija ibn Hakana. Naj se zberejo vsi ljudje in ga gledajo, da si ohladim srce in razžalostim svoje zavistneže.« Sultan je rekel: »Stori, kakor želiš.« Vezir je vesel in zadovoljen odšel k mestnemu upravitelju ter mu ukazal, naj razglasi njegove besede. Ko so ljudje slišali klicarja, so se razžalostili in vsi jokali, celo otroci v šolah in trgovci v svojih prodajalnah. Hiteli so zasedat mesta, od koder bi lahko gledali, nekateri pa so šli k ječi, da bi ga pospremili. Vezir je z desetimi mameluki prišel v ječo. Ječar Kutajt ga je vprašal: »Kaj želiš, gospod vezir?« Odvrnil je: »Pripelji mi tistega ničvredneža.« Ječar je rekel: »V strašnem stanju je, tako zelo sem ga pretepal.« Nato je stopil v ječo in ga našel, kako recitira te verze:

»Kdo mi bo pomagal v moji nesreči? Moja bolezen je huda in zdravilo zanjo nedosegljivo. Ločitev mi je izčrpala srce in zadnje moči, čas pa je moje ljubljene spremenil v sovražnike. O ljudje, je med vami usmiljen prijatelj, ki bi se mu zasmilila moja usoda ali bi se odzval mojemu klicu? Smrt se mi zdi lahka kljub njenim mukam, saj ne upam več na sladkost življenja. O Gospod, pri izbranem oznanjevalcu in vodniku, morju plemenitosti in prvaku priprošnjikov, prosim te, reši me in mi odpusti spodrsljaj, odpravi mojo nesrečo in trpljenje!« Tedaj mu je ječar slekel čista oblačila, ga oblekel v dve umazani in ga odpeljal k vezirju. Nur ad Din ga je pogledal in v njem prepoznal sovražnika, ki si je še vedno prizadeval za njegovo smrt. Ob pogledu nanj je zajokal in mu rekel: »Mar si varen pred preobrati časa? Ali nisi slišal pesnikovih besed:

‘Vladali so in v svoji oblasti postali ošabni; še malo, pa bo, kakor da nikoli niso vladali.’« Nato je dodal: »Vezir, vedi, da Bog, slavljen in vzvišen, stori vse, kar hoče.« Vezir mu je odvrnil: »Ali, me hočeš s temi besedami prestrašiti? Danes ti bom dal odsekati glavo kljub vsem prebivalcem Basre. Ne bom poslušal tvojih naukov, temveč pesnikove besede:

‘Naj dnevi delajo, kar hočejo, ti pa mirno sprejmi, kar je odločila usoda.’ In kako lepo je rekel neki drugi: ‘Kdor svojega sovražnika preživi za en sam dan, je dosegel, kar si je želel.’« Nato je vezir služabnikom ukazal, naj ga posadijo na mulo. Služabnikom se je Ali Nur ad Din zasmilil in rekli so mu: »Dovoli nam, da ga kamnamo in razsekamo, četudi nas to stane življenja!« Ali Nur ad Din jim je odvrnil: »Nikakor ne storite tega. Ali niste slišali pesnikovih besed:

‘Odmerjen mi je neizogiben čas; ko se njegovi dnevi iztečejo, bom umrl. Četudi bi me levi odvlekli v svoje goščave, mi ne bi vzeli življenja, dokler mi še ostaja čas.’« Nato so pred Alijem Nur ad Dinom razglašali: »To je najmilejša kazen za tistega, ki ponaredi kalifovo pismo sultanu!« Vodili so ga po Basri, dokler ga niso ustavili pod oknom palače in postavili na kraj, kamor se je stekala kri usmrčenih. Rabelj je stopil k njemu in rekel: »Sem služabnik, ki mora izpolniti ukaz. Če imaš kakšno željo, mi jo povej, da ti jo izpolnim, kajti življenja ti ostaja le še toliko, kolikor časa potrebuje sultan, da pogleda skozi okno.« Tedaj je mladenič pogledal na desno in levo ter izrekel te verze:

»Je med vami usmiljen prijatelj, ki bi mi pomagal? Pri Bogu vas rotim, odgovorite mi! Čas mojega življenja je minil in smrt se bliža. Se me bo kdo usmilil, da si prisluži Božje plačilo, pogleda mojo stisko in mi olajša gorje s požirkom vode, da bo moje trpljenje lažje?« Ljudje so zajokali nad njim. Rabelj je vstal in vzel vodo, da bi mu jo podal. Vezir pa je skočil s svojega mesta, z roko udaril po vrču in ga razbil, nato zavpil na rablja in mu ukazal, naj mladeniču odseka glavo. Rabelj je Aliju Nur ad Dinu zavezal oči, ljudje pa so začeli vpiti na vezirja in med njimi je nastal velik hrup in nemir. Medtem se je nenadoma dvignil oblak prahu, ki je napolnil zrak in obzorje. Sultan ga je zagledal iz palače in rekel: »Poglejte, kaj se dogaja!« Vezir je dejal: »Najprej temu odsekajmo glavo.« Sultan pa mu je rekel: »Počakaj, da izvemo, kaj je.« Prah so dvigali kalifov vezir Džafar in njegovi spremljevalci. Prišli so zato, ker se kalif trideset dni ni spomnil zgodbe Alija ibn Hakana in ga nanjo tudi nihče ni opomnil. Neke noči pa je prišel do sobane Anis al Džalis in zaslišal njen jok. Z nežnim glasom je pela pesnikove besede:

»Tvoja podoba je z menoj, ko si daleč in ko si blizu, in tvoje ime nikoli ne zapusti mojega jezika.« Njen jok je postajal vse silovitejši. Tedaj je kalif odprl vrata, stopil v sobano in zagledal Anis al Džalis v solzah. Ko ga je opazila, se mu je vrgla k nogam, jih trikrat poljubila in izrekla ta dva verza:

»O ti, čigar korenine so plemenite in rojstvo čisto, čigar veja je rodovitna in rod žlahten! Spominjam te na obljubo, ki mi jo je naklonila tvoja dobrota; naj bo daleč od tebe, da bi jo pozabil.« Kalif jo je vprašal: »Kdo si?« Odvrnila je: »Jaz sem darilo, ki ti ga je poklonil Ali ibn Hakan. Želim, da izpolniš obljubo in me pošlješ k njemu skupaj s častnim oblačilom. Tu sem že trideset dni in nisem okusila spanca.« Tedaj je kalif poklical Džafarja al Barmakija in mu rekel: »Že trideset dni nisem slišal nobene novice o Aliju ibn Hakanu. Bojim se, da ga je sultan ubil. Toda pri svoji glavi in pri zemlji, v kateri počivajo moji očetje in dedje, če se mu je zgodilo kaj hudega, bom pokončal vsakogar, ki je za to kriv, četudi mi je najdražji med ljudmi! Hočem, da še ta hip odpotuješ v Basro in mi prineseš novice o kralju Mohamedu ibn Sulejmanu az Zajniju in Aliju ibn Hakanu.« Džafar je ubogal ukaz in odpotoval. Ko je prispel, je zagledal vrvež, zmedo in gnečo ter vprašal: »Kaj pomeni vsa ta množica?« Povedali so mu, kaj se dogaja z Alijem Nur ad Dinom ibn Hakanom. Ko je slišal njihove besede, je pohitel k sultanu, ga pozdravil in mu pojasnil, zakaj je prišel: če se je Aliju Nur ad Dinu zgodilo kaj hudega, bo kalif pokončal tistega, ki je za to kriv. Nato je dal prijeti sultana in vezirja al Muina ibn Savija, ukazal izpustiti Alija Nur ad Dina ibn Hakana in ga posadil na prestol namesto sultana Mohameda ibn Sulejmana az Zajnija. Tri dni je ostal v Basri kot gost. Četrto jutro se je Ali ibn Hakan obrnil k Džafarju in mu rekel: »Hrepenim po tem, da bi videl vladarja vernikov.« Džafar je kralju Mohamedu ibn Sulejmanu rekel: »Pripravi se na pot. Ko opravimo molitev, se odpravimo v Bagdad.« Odvrnil je: »Poslušam in ubogam.«

Opravili so jutranjo molitev in vsi odjezdili, z njimi pa tudi vezir al Muin ibn Savi, ki se je kesal svojih dejanj. Ali Nur ad Din ibn Hakan je jezdil ob Džafarju. Potovali so, dokler niso prispeli v Bagdad, dom miru, in nato stopili pred kalifa. Povedali so mu Nur ad Dinovo zgodbo. Kalif se je obrnil k Aliju ibn Hakanu in mu rekel: »Vzemi ta meč in z njim odsekaj glavo svojemu sovražniku.« Ali je vzel meč in stopil k al Muinu ibn Saviju. Ta ga je pogledal in mu rekel: »Jaz sem ravnal po svoji naravi; ti pa ravnaj po svoji.« Ali je izpustil meč iz rok, pogledal kalifa in rekel: »Vladar vernikov, prelisičil me je.« Nato je navedel pesnikove besede:

»Ko je prišel, sem ga ukanil z zvijačo, kajti plemenitega človeka lahko prevarajo lepe besede.« Kalif mu je rekel: »Ti ga pusti.« Nato je velel Masrurju: »Masrur, vstani in mu odsekaj glavo.« Masrur je vstal in ga obglavil. Kalif je tedaj Aliju ibn Hakanu rekel: »Zaželi si kaj od mene.« Ta je odvrnil: »Gospod moj, ne potrebujem vladavine nad Basro. Želim si le, da bi te smel gledati in ti služiti.« Kalif je rekel: »Z veseljem in v čast mi bo.« Nato je dal poklicati dekle in prišlo je predenj. Oba je bogato obdaril, jima namenil eno od bagdadskih palač in redne dohodke, njega pa sprejel med svoje zaupne družabnike. Tako je ostal pri njem, dokler ga ni dohitela smrt.