Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je poveljnik vernikov Muavija nekega dne sedel v svoji sprejemni dvorani v Damasku. Dvorana je imela na vseh štirih straneh odprta okna, skozi katera je lahko od vsepovsod vel vetrič. A tistega dne je bilo strašno vroče in niti sapica se ni zganila. Bilo je sredi dneva, ko je opoldanska pripeka najhuje žgala. Medtem ko je sedel in se oziral naokrog, je zagledal moža, ki je bos hodil po razbeljenih tleh in poskakoval, ker ga je žgalo v podplate. Pozorno ga je pogledal in vprašal svoje družabnike: »Ali je Bog, slava mu in vzvišenost, ustvaril koga bolj nesrečnega od človeka, ki mora ob takem času in taki uri hoditi naokrog kakor tale?« Eden od njih je odvrnil: »Morda je namenjen k poveljniku vernikov.« Muavija je rekel: »Pri Bogu, če prihaja k meni, ga bom obdaril, in če se mu godi krivica, ga bom zaščitil. Fant, stopi k vratom, in če bo ta beduin prosil, da bi prišel predme, mu ne brani vstopiti.« Služabnik je odšel in prestregel beduina ter ga vprašal: »Kaj želiš?« Ta je odgovoril: »Rad bi k poveljniku vernikov.« Služabnik mu je rekel: »Vstopi.« Beduin je vstopil in ga pozdravil. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo dvaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je beduin, ko mu je služabnik dovolil vstopiti, stopil pred poveljnika vernikov in ga pozdravil. Muavija ga je vprašal: »Iz katerega rodu si?« Odgovoril je: »Iz rodu Banu Tajm.« Muavija je vprašal: »Kaj te je pripeljalo ob tej uri?« Beduin je rekel: »Prišel sem se ti pritožit in pri tebi poiskat zavetje.« »Pred kom?« »Pred tvojim namestnikom Marvanom ibn al Hakamom.« Nato je začel recitirati te verze:

»Muavija, ti, ki si radodaren, blag in plemenit, ti, ki te krasijo darežljivost, znanje, modrost in čast! K tebi sem prišel, ko mi na zemlji ni ostala nobena pot; o rešitelj, ne ugasni mi upanja na pravico! Nakloni mi zadoščenje pred krivičnežem, ki me je udaril s tako nesrečo, da bi bila smrt še najlažja. Suad mi je ugrabil, postal moj nasprotnik, ravnal krivično, ne pravično, in mi vzel družino. Hotel me je ubiti, a moja smrt je odlašala, saj še nisem izčrpal deleža, ki mi je odmerjen v življenju.« Ko je Muavija slišal njegove verze, ki so mu kakor ogenj vreli iz ust, mu je rekel: »Dobrodošel, arabski brat! Povej svojo zgodbo in razloži, kaj se ti je zgodilo.« Beduin je dejal: »O poveljnik vernikov, imel sem ženo, ki sem jo ljubil in bil ves prevzet od nje. Ob njej so bile moje oči vesele in duša spokojna. Imel sem tudi čredo kamel, s katero sem se preživljal. Potem pa nas je zadelo sušno leto, ki je pokončalo tako živino z mehkimi stopali kakor tisto s kopiti, in ostal sem brez vsega. Ko mi je zmanjkalo imetja, ko je moje premoženje izginilo in sem zabredel v bedo, so me začeli prezirati in postal sem v breme celo tistim, ki so me nekoč radi obiskovali. Ko je njen oče izvedel, kako slabo se mi godi in kako nesrečno se je obrnila moja usoda, mi jo je odvzel, me zatajil in nagnal ter z menoj surovo ravnal. Odšel sem k tvojemu namestniku Marvanu ibn al Hakamu v upanju, da mi bo pomagal. Poklical je njenega očeta in ga vprašal o meni, ta pa je odgovoril: ‘Tega človeka sploh ne poznam.’ Rekel sem: ‘Naj Bog nakloni blagor emirju! Če bi dal privesti ženo in jo povprašal o očetovih besedah, bi se pokazala resnica.’ Poslal je ponjo in jo dal privesti. Ko pa je stopila predenj, ga je prevzela njena lepota. Postal je moj nasprotnik, zanikal moje besede, pokazal svojo jezo in me poslal v ječo. Bilo mi je, kakor da bi padel z neba in bi me veter odnesel v daljno brezno. Nato je njenemu očetu rekel: ‘Ali bi mi jo dal za ženo za tisoč dinarjev in deset tisoč dirhamov? Jamčim ti, da jo bom osvobodil tega beduina.’ Očeta je premamilo plačilo in privolil je. Marvan me je dal privesti, me pogledal kakor razjarjen lev in rekel: ‘Beduin, loči se od Suad!’ Odvrnil sem: ‘Ne bom se ločil od nje.’ Tedaj je nadme poslal svoje služabnike, ki so me mučili na vse mogoče načine. Nazadnje mi ni preostalo drugega, kakor da sem se ločil od nje. Nato me je vrnil v ječo, kjer sem ostal do izteka predpisane čakalne dobe po ločitvi. Potem se je poročil z njo in me izpustil. Zdaj sem prišel k tebi z upanjem, iskat tvojo zaščito in zavetje.« Nato je izrekel te verze:

»V srcu mi gori ogenj in plamen se vse bolj razvnema. Telo mi boleha, da je še zdravnik pred njim nemočen. V prsih mi tli žerjavica in iz nje švigajo iskre. Iz oči mi dežujejo solze, neusahljiv je njihov tok. Nihče mi ne more pomagati razen mojega Gospoda in emirja.« Nato se je začel tresti, zobje so mu zašklepetali in zgrudil se je v nezavest ter se zvijal kakor kača, ki jo ubijajo. Ko je Muavija slišal njegove besede in verze, je rekel: »Ibn al Hakam je prestopil meje vere, ravnal krivično in si drznil poseči po ženah muslimanov.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo triindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je poveljnik vernikov Muavija, ko je slišal beduinove besede, rekel: »Ibn al Hakam je prestopil meje vere, ravnal krivično in si drznil poseči po ženah muslimanov.« Nato je dodal: »Beduin, povedal si mi zgodbo, kakršne še nikoli nisem slišal.« Zatem je ukazal prinesti črnilnik in papir ter Marvanu ibn al Hakamu napisal: »Izvedel sem, da si v ravnanju s svojimi podložniki prestopil meje vere. Kdor opravlja službo namestnika, mora odvračati pogled od tega, kar vzbuja njegovo poželenje, in brzdati svojo željo po nasladah.« Nato je napisal še dolgo pismo, ki ga bom skrajšala; med drugim so bili v njem ti verzi:

»Gorje ti, prevzel si oblast, ki ji nisi dorasel! Prosi Boga odpuščanja za dejanje prešuštnika. K nam je prišel ubogi mladenič, ves v solzah, in nam potožil o ločitvi in žalosti. Bogu izrekam prisego, ki je ne bom preklical; da, odpovem se svoji veri in verovanju, če te, ko bi ravnal v nasprotju s tem, kar ti pišem, ne prepustim svojim orlom za hrano. Loči se od Suad in jo nemudoma oskrbi za pot ter pošlji s Kumajtom in Nasrom ibn Zubjanom.« Nato je pismo zložil in ga zapečatil s svojim pečatom ter poklical Kumajta in Nasra ibn Zubjana, ki jima je zaradi njune zvestobe zaupal pomembne naloge. Vzela sta pismo in odpotovala v Medino. Tam sta stopila pred Marvana ibn al Hakama, ga pozdravila, mu izročila pismo in mu pojasnila, kaj se je zgodilo. Marvan ga je bral in jokal. Potem je šel k Suad in ji vse povedal. Ker si ni mogel dovoliti, da bi se uprl Muaviji, se je v navzočnosti Kumajta in Nasra ibn Zubjana ločil od nje, ju oskrbel za pot in z njima poslal Suad. Nato je Muaviji napisal pismo, v katerem je dejal:

»Ne prenagli se, poveljnik vernikov, tvojo prisego bom izpolnil blago in dostojno. Ko me je prevzela, nisem storil nič prepovedanega; zakaj naj bi me imenovali izdajalec in prešuštnik? K tebi bo prišlo sonce, ki mu med ljudmi in džini na kalifovem dvoru ni enakega.« Pismo je zapečatil in ga izročil poslancema. Odpotovala sta in prispela k Muaviji ter mu izročila pismo. Prebral ga je in rekel: »Lepo je ubogal in na dolgo hvalil mladenko.« Nato jo je ukazal privesti. Ko jo je zagledal, je uzrl tako lepo žensko, da ji po lepoti, ljubkosti, postavi in skladnosti še nikoli ni videl enake. Spregovoril je z njo in ugotovil, da govori zgovorno in se lepo izraža. Rekel je: »Privedite mi beduina.« Pripeljali so ga; nesreče, ki so ga doletele, so ga spravile v žalostno stanje. Muavija mu je dejal: »Beduin, ali bi jo lahko prebolel, če bi ti v zameno dal mlade sužnje z bujnimi prsmi, device, lepe kakor lune, in z vsako še tisoč dinarjev? Poleg tega bi ti iz državne zakladnice vsako leto namenil toliko, da bi imel dovolj in bi bil preskrbljen.« Ko je beduin slišal Muavijeve besede, mu je iz prsi ušel tak krik, da je Muavija pomislil, da je umrl. Vprašal ga je: »Kaj ti je?« Beduin je odgovoril: »V stiski sem in hudo se mi godi. Pred krivico Ibn al Hakama sem se zatekel k tvoji pravičnosti. H komu naj se zatečem pred tvojo krivico?« Nato je izrekel te verze:

»O kralj, naj te Bog obvaruje, ne naredi iz mene človeka, ki pred razbeljenimi tlemi išče zavetje v ognju! Vrni Suad zbeganemu in potrtemu možu, ki ga večer in jutro najdeta v skrbeh in spominih. Razveži moje vezi in mi je ne odrekaj; če to storiš, ti ne bom nehvaležen.« Nato je rekel: »Pri Bogu, poveljnik vernikov, tudi če bi mi ponudil vso oblast kalifata, ki ti je bila dana, je brez Suad ne bi sprejel.« In izrekel je še ta verz:

»Srce v ljubezni ne sprejme nobene razen Suad; ljubezen do nje mi je postala pijača in hrana.« Muavija je rekel: »Ti priznavaš, da si se ločil od nje, in Marvan priznava, da se je ločil od nje. Zato ji bomo dali izbiro. Če izbere drugega, jo bomo poročili z njim; če izbere tebe, ti jo bomo vrnili.« Beduin je odvrnil: »Stori tako.« Muavija je vprašal: »Kaj praviš, Suad? Kdo ti je ljubši: poveljnik vernikov s svojo častjo, veličino, palačami, oblastjo, bogastvom in vsem, kar si videla pri njem; Marvan ibn al Hakam s svojo strogostjo in radodarnostjo; ali ta beduin s svojo lakoto in revščino?« Izrekla je ta dva verza:

»Ta mož, čeprav trpi lakoto in stisko, mi je dražji od mojega rodu in mojih sosedov, od nosilca krone in njegovega namestnika Marvana, od vsakogar, ki ima dirhame in dinarje.« Nato je rekla: »Pri Bogu, poveljnik vernikov, ne bom ga zapustila zaradi nesreč, ki jih prinaša čas, niti zaradi zahrbtnosti dni. Najino dolgoletno druženje se ne pozabi in najina ljubezen ne oveni. Prav jaz mu moram najzvesteje stati ob strani v nesreči, saj sem z njim uživala tudi v sreči.« Muavija se je začudil njeni razumnosti, ljubezni in zvestobi. Ukazal je, naj ji namenijo deset tisoč dirhamov, in jih izročil beduinu, ta pa je vzel svojo ženo in odšel.