Mamunova poroka

Besedilo

Mamunova poroka

Pripovedujejo tudi, da je Ishak al Mavsili dejal: »Neko noč sem odšel od Mamuna in se napotil domov, ko me je silno pritisnilo na vodo. Zavil sem v uličico in se ustavil, da bi se olajšal, saj sem se bal, da bi mi zadrževanje škodovalo. Ko sem počepnil ob zidu, sem opazil nekaj, kar je viselo z ene izmed hiš. Potipal sem, da bi ugotovil, kaj je, in našel veliko košaro s štirimi ročaji, prevlečeno z brokatom. Rekel sem si: ‘To mora imeti kakšen namen.’ Stal sem tam in se čudil, nazadnje pa me je pijanost napeljala, da sem sedel vanjo. Komaj sem se namestil, so me ljudje iz hiše začeli vleči navzgor, misleč, da sem tisti, ki ga pričakujejo. Košaro so dvignili na vrh zidu in štiri sužnje so mi rekle: ‘Izstopi, prisrčno dobrodošel!’ Ena izmed njih je s svečo stopala pred menoj, dokler nisem prišel v hišo s tako razkošno opremljenimi sobanami, kakršne sem videl le v kalifovi palači. Sedel sem in čez nekaj časa so se nenadoma odgrnile zavese na eni strani sobane. Prikazale so se služabnice, ki so v rokah nosile sveče in kadilnice z dišečim lesom alojevca iz Kakule, med njimi pa je hodila mladenka, podobna vzhajajoči polni luni. Stopila je naprej in rekla: ‘Dobrodošel, obiskovalec!’ Nato me je posadila in vprašala, kaj me je prineslo tja. Odgovoril sem ji: ‘Vračal sem se od nekega prijatelja in nisem opazil, kako pozno je že. Na poti me je pritisnilo na vodo, zato sem zavil v to uličico. Tam sem našel košaro; vino me je posadilo vanjo in s košaro vred so me dvignili v to hišo. To je vsa moja zgodba.’ Rekla je: ‘Nič hudega ti ne bo in upam, da boš zadovoljen z razpletom.’ Nato me je vprašala: ‘Kaj pa si po poklicu?’ Odgovoril sem: ‘Trgovec na bagdadskem bazarju.’ Vprašala je: ‘Znaš kaj pesmi na pamet?’ Rekel sem: ‘Nekaj malega že.’ Dejala je: ‘Potem se pogovarjaj z nami o njih in nam katero recitiraj.’ Odgovoril sem: ‘Prišlek je vselej nekoliko zmeden. Začni raje ti.’ Rekla je: ‘Prav imaš.’ Nato je recitirala nežne pesmi starih in novejših pesnikov, in sicer najlepše izmed njihovih stvaritev. Poslušal sem jo in nisem vedel, čemu naj se bolj čudim: njeni ljubkosti in lepoti ali njenemu čudovitemu recitiranju. Potem me je vprašala: ‘Je tvoja zadrega že minila?’ Odgovoril sem: ‘Da, pri Bogu.’ Rekla je: ‘Če želiš, nam zdaj recitiraj kaj od tistega, kar znaš.’ Povedal sem ji precej pesmi različnih starih pesnikov in bile so ji všeč. Nato je rekla: ‘Pri Bogu, nikoli si ne bi mislila, da je med ljudmi z bazarja mogoče najti koga takšnega.’ Potem je ukazala prinesti jedi.«

Tedaj ji je njena sestra Dunjazad rekla: »Kako ljubka je tvoja pripoved, kako lepa, prijetna in sladka!« Odgovorila je: »Kaj je to v primerjavi s tistim, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom ostala živa in mi bo kralj prizanesel!« Šeherezado je dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila 280. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ishak al Mavsili dejal: ‘Nato je mladenka ukazala prinesti jedi in prinesli so jih. Jemala jih je in jih polagala predme. V sobani je bilo toliko vrst dišečega cvetja in redkega sadja, kakršno je mogoče najti le pri kraljih. Potem je naročila vino, izpila čašo, mi podala drugo in rekla: »Zdaj je čas za pogovor in pripovedovanje.« Začel sem se pogovarjati z njo in govoril: »Slišal sem, da se je zgodilo to in ono in da je neki mož rekel tako in tako,« dokler ji nisem povedal več lepih zgodb. Razveselile so jo in rekla je: »Čudim se, da zna trgovec na pamet takšne zgodbe, saj so to pripovedi, kakršne poslušajo kralji.« Odgovoril sem: »Imel sem soseda, ki se je pogovarjal s kralji in jim delal družbo pri pijači. Kadar je bil prost, sem ga obiskoval doma in včasih je pripovedoval zgodbe, kakršne si slišala.« Rekla je: »Pri mojem življenju, prav dobro si si jih zapomnil.«

Nato sva nadaljevala pogovor; vsakokrat, ko sem utihnil, je začela ona, in tako sva prebedela večji del noči. Zrak je bil prepojen z vonjem alojevine in užival sem tolikšno blaženost, da bi Mamun, ko bi jo le slutil, od hrepenenja po njej kar poletel. Rekla mi je: »Ti si eden najprijetnejših in najbolj omikanih mož, saj si izredno učen. Manjka ti le še nekaj.« Vprašal sem jo: »Kaj pa?« Rekla je: »Ko bi znal ob lutnji prepevati pesmi.« Odgovoril sem: »Nekoč sem se s tem ukvarjal, a ker mi ni bilo dano, da bi v tem uspel, sem opustil to veščino, čeprav v srcu še vedno čutim živo hrepenenje po njej. Nocoj bi si želel kaj zapeti v tej družbi, da bi bila moja noč popolna.« Rekla je: »Zdi se mi, da namiguješ, naj prinesemo lutnjo.« Odvrnil sem: »Odločitev je tvoja; ti si tista, ki izkazuje milost, in tudi za to ti bom hvaležen.« Ukazala je prinesti lutnjo in ko so jo prinesli, je zapela s tako lepim glasom, da mu nisem slišal enakega. Njeno petje so spremljali pretanjena omika, izvrstno ubiranje strun in dovršenost, ki ji ni bilo para. Nato je vprašala: »Veš, kdo je zložil to melodijo? In veš, čigavo je besedilo?« Odgovoril sem: »Ne.« Rekla je: »Pesem je napisal ta in ta, melodijo pa Ishak.« Vprašal sem: »Ali je Ishak, naj se žrtvujem zate, res tako izvrsten?« Rekla je: »O, pa še kako! Ishak je pravi mojster te umetnosti.« Odvrnil sem: »Slava Bogu, ki je temu možu dal, česar ni dal nikomur drugemu!« Rekla je: »Kaj bi šele rekel, ko bi slišal, kako to pesem poje on!« Tako sva se zabavala, dokler ni začelo svitati. Tedaj je pristopila starka, ki je bila videti kakor njena pestunja, in rekla: »Čas je prišel.« Ob teh besedah je mladenka vstala in rekla: »Zadrži zase vse, kar se je zgodilo med nama, kajti druženje terja zaupnost.«’« Šeherezado je dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila 281. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka rekla: ‘Zadrži zase vse, kar se je zgodilo med nama, kajti druženje terja zaupnost.’ Ishak je nadaljeval: ‘Odgovoril sem ji: »Naj se žrtvujem zate! Glede tega me ni treba opominjati.« Nato sem se poslovil od nje in poslala je sužnjo, ki je stopala pred menoj do hišnih vrat. Odprla mi jih je in odšel sem proti domu. Opravil sem jutranjo molitev in zaspal. Potem je prišel Mamunov sel in šel sem z njim h kalifu ter pri njem prebil ves dan. Ko je nastopil čas večerne molitve, sem se spomnil, kaj sem doživel prejšnjo noč; le nevednež bi se mogel odreči takemu užitku. Zato sem odšel, prišel do košare in sedel vanjo. Dvignili so me tja, kjer sem bil prejšnjo noč, in mladenka mi je rekla: »Torej si spet prišel.« Odgovoril sem: »Zdi se mi, da sem se le spozabil.« Nato sva se pogovarjala kakor prejšnjo noč, si izmenjevala pesmi in pripovedovala nenavadne zgodbe, ona meni in jaz njej, vse do zore. Potem sem se vrnil domov, opravil jutranjo molitev in zaspal. Prišel je Mamunov sel, odšel sem h kalifu in pri njem prebil ves dan. Ko je nastopil čas večerne molitve, mi je vladar vernikov rekel: »Rotim te, ostani tukaj, dokler ne opravim nekega opravka in se vrnem.« Ko je kalif odšel in ga nisem več videl, so me obšle nemirne misli. Spomnil sem se svojih doživetij in vse, kar bi me zaradi tega lahko doletelo od vladarja vernikov, se mi je zazdelo nepomembno. Skočil sem pokonci, odšel in tekel, dokler nisem prišel do košare. Sedel sem vanjo in dvignili so me v sobano. Mladenka je rekla: »Očitno si postal naš prijatelj.« Odgovoril sem: »Da, pri Bogu.« Vprašala je: »Si našo hišo izbral za stalno bivališče?« Odgovoril sem: »Naj se žrtvujem zate! Gost ima pravico do gostoljubja tri dni. Če se vrnem še potem, lahko brez greha prelijete mojo kri.« Nato sva se zabavala kakor prej. Ko se je bližala ura slovesa, sem vedel, da me bo Mamun gotovo izprašal in se ne bo zadovoljil z ničimer drugim kakor s podrobno pripovedjo. Zato sem ji rekel: »Vidim, da imaš rada petje. Imam bratranca, ki je lepšega obraza od mene, višjega stanu in bolj učen; med vsemi bitji vzvišenega Boga najbolje pozna Ishaka.« Rekla je: »Nepovabljen prihajaš, pa bi rad še druge vabil?« Odgovoril sem: »Ti odločaš o vsem.« Rekla je: »Če je tvoj bratranec res tak, kakor ga opisuješ, ne bomo imeli nič proti temu, da ga spoznamo.« Potem je prišel čas slovesa, vstala je in odpravil sem se domov. A še preden sem prišel do hiše, so planili name Mamunovi sli in me na silo odpeljali.’« Šeherezado je dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila 282. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ishak al Mavsili dejal: ‘Še preden sem prišel do hiše, so planili name Mamunovi sli, me na silo zgrabili in odpeljali k njemu. Našel sem ga sedečega na stolu, silno je bil jezen name. Rekel je: »Ishak, ali mi odrekaš poslušnost?« Odgovoril sem: »Ne, pri Bogu, o vladar vernikov.« Vprašal je: »Kaj se torej dogaja s teboj? Povej mi po resnici.« Rekel sem: »Prav, vendar na samem.« Pomignil je navzočim in umaknili so se. Povedal sem mu vso zgodbo in dodal: »Obljubil sem ji, da prideš.« Rekel je: »Prav si storil.« Tisti dan sva se predajala razvedrilu, a Mamunovo srce je že hrepenelo po njej in komaj sva dočakala pravi čas. Odpravila sva se in med potjo sem ga opozarjal: »Pazi, da me pred njo ne pokličeš po imenu. V njeni navzočnosti bom zgolj tvoj spremljevalec.« Tako sva se dogovorila in šla naprej, dokler nisva prišla do kraja, kjer je visela košara. Našla sva dve košari, sedla vanju in dvignili so naju na znano mesto. Prišla je k nama in naju pozdravila. Ko jo je Mamun zagledal, je osupnil nad njeno ljubkostjo in lepoto. Začela se je pogovarjati z njim o zgodbah in z njim izmenjevati pesmi. Nato je dala prinesti vino in pili smo. Vsa vesela se mu je posvečala, on pa se je prav tako vesel posvečal njej. Potem je vzela lutnjo in zapela melodijo. Nato me je vprašala: »Je tudi tvoj bratranec trgovec?« in pokazala na Mamuna. Odgovoril sem: »Da.« Rekla je: »Prav podobna sta si.« Odgovoril sem: »Da.« Ko je Mamun popil tri ratle vina, sta ga prevzela veselje in navdušenje, zato je vzkliknil: »Ishak!« Odgovoril sem: »Na voljo sem ti, o vladar vernikov!« Rekel je: »Zapoj to melodijo.« Ko je mladenka spoznala, da je kalif, je odšla in se umaknila v drugo sobo. Ko sem nehal peti, mi je Mamun rekel: »Poizvedi, kdo je gospodar te hiše.« Starka je pohitela z odgovorom: »Hiša pripada Hasanu ibn Sahlu.« Rekel je: »Pripeljite mi ga.« Starka je za nekaj časa izginila in kmalu je prišel Hasan. Mamun ga je vprašal: »Imaš hčer?« Odgovoril je: »Da, ime ji je Hadidža.« Vprašal ga je: »Je poročena?« Odgovoril je: »Ne, pri Bogu.« Rekel je: »Potem te prosim za njeno roko.« Hasan je odgovoril: »Tvoja služabnica je in ti odločaš o njeni usodi, o vladar vernikov.« Kalif je rekel: »Vzamem jo za ženo in ti kot ženitveni dar izplačam trideset tisoč dinarjev, ki ti jih bodo prinesli še danes zjutraj. Ko prejmeš denar, jo nocoj pripelji k nam.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Potem sva odšla in Mamun mi je rekel: »Ishak, nikomur ne pripoveduj te zgodbe.« Varoval sem jo, dokler Mamun ni umrl. Nikomur ni bilo dano toliko sreče kakor meni v teh štirih dneh: podnevi sem užival Mamunovo družbo, ponoči pa Hadidžino. Pri Bogu, med moškimi nisem videl nikogar, ki bi bil enak Mamunu, in med ženskami nikogar, ki bi bil enak Hadidži ali bi se ji vsaj približal po bistrosti, razumu in izražanju. Bog pa najbolje ve.’«