Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v mestu Buhara živel vodonoša, ki je nosil vodo v hišo nekega zlatarja, in tako je opravljal svoje delo trideset let. Zlatar je imel ženo izjemne lepote, očarljivo in brezhibno, ki je slovela po pobožnosti, kreposti in čednosti. Nekega dne je vodonoša prišel kakor po navadi in nalil vodo v vrče. Žena je stala sredi dvorišča; vodonoša je stopil k njej, jo prijel za roko, jo podrgnil in stisnil, nato pa odšel. Ko se je njen mož vrnil s trga, mu je rekla: »Hočem, da mi poveš, kaj si danes na trgu storil takega, kar je razjezilo vzvišenega Boga.« Mož je odgovoril: »Ničesar nisem storil, kar bi razjezilo vzvišenega Boga.« Žena pa je rekla: »Ne, pri Bogu, storil si nekaj, kar je razjezilo vzvišenega Boga! Če mi ne poveš, kaj si storil, in mi ne govoriš po resnici, ne ostanem v tvoji hiši; ne boš me več videl in tudi jaz ne tebe.« Rekel je: »Po resnici ti povem, kaj sem danes storil. Sedel sem v svoji delavnici kakor po navadi, ko je k meni prišla neka ženska in mi naročila, naj ji izdelam zapestnico, nato pa odšla. Izdelal sem ji zlato zapestnico in jo spravil. Ko se je vrnila, sem ji jo prinesel. Iztegnila je roko in nadel sem ji zapestnico. Osupnil sem nad belino njene roke in lepoto zapestja, ki bi očarala vsakogar, ki bi ga uzrl, in spomnil sem se pesnikovih besed:

Roke, ki z lepimi zapestnicami se ponašajo, so kakor ogenj, ki nad tekočo vodo plameni; obdane z zlatom se zdijo kakor voda, ki si ponosno ogenj okoli pasu ovije. Zato sem jo prijel za roko, jo stisnil in zasukal.« Žena mu je rekla: »Bog je največji! Zakaj si zagrešil tak greh? Tisti vodonoša, ki že trideset let prihaja v našo hišo in pri katerem nikoli nismo opazili nepoštenosti, me je danes prijel za roko, jo stisnil in zasukal.« Mož je odvrnil: »Prosiva Boga za varstvo, žena! Kesam se tega, kar sem storil; prosi Boga, naj mi odpusti.« Žena je rekla: »Naj Bog odpusti nama in tebi ter nam nakloni dober konec.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo enaindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zlatarjeva žena rekla: ‘Naj Bog odpusti nama in tebi ter nam nakloni dober konec.’ Naslednji dan je prišel vodonoša, se vrgel ženi pred noge, se valjal po prahu in jo prosil odpuščanja. Rekel je: ‘Gospodarica, odpusti mi, kar me je zapeljal storiti satan, ko me je zavedel in speljal s prave poti.’ Žena mu je odgovorila: ‘Pojdi svojo pot. Za ta prestopek nisi bil kriv ti, temveč moj mož, ki je v delavnici storil, kar je storil, in Bog mu je povrnil že na tem svetu.’

Pravijo tudi, da je zlatar, ko mu je žena povedala, kaj ji je storil vodonoša, rekel: ‘Stisk za stisk; če bi storil več, bi več storil tudi vodonoša.’ Te besede so med ljudmi postale pregovor. Žena naj torej ostane svojemu možu zvesta tako na zunaj kakor v srcu in naj se zadovolji z malim, če ji ne more dati več. Zgleduje naj se po Aiši Resnicoljubni in Fatimi Sijoči — naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z obema — da bo tudi sama sodila med tiste, ki sledijo pobožnim prednikom.«