Menih in štirje grešniki

Besedilo

Menih in štirje grešniki

Živel je nekoč bogaboječ menih, bele brade in las, ki je nenehno molil k Bogu. Ko je nekoč ponoči potoval, ga je pot zanesla mimo cerkve, ob kateri so pokopavali kristjane. Ko je prišel pred vrata cerkvenega dvorišča, je zagledal tri konje, enega rdečega kakor kri, drugega črnega kakor oglje in tretjega rumenega kakor žafran, kako poskakujejo sem ter tja okoli grobov in cerkve. A ko so zagledali meniha, so izginili brez sledu, kakor da bi jih pogoltnila zemlja. Ko je menih videl, kaj se je zgodilo, se je umaknil za neko drevo. In glej, spet so prišli isti trije konji, stopili k nekemu grobu in začeli po njem udarjati s kopiti ter na vse grlo rezgetati, dokler ni iz groba vstal mož srednjih let, a orjaške postave, z rokami in nogami prekrižanimi tako, kakor so ga ob smrti položili v grob. Konji so še naprej skakali okoli njega in rezgetali, vendar se ga niso dotaknili, on pa jim ni nič odgovarjal, temveč je ves čas jokal. Menih se je zbal, da bi konji možu kaj storili, zato je nenadoma pritekel k njim in jih pri nebu in zemlji zaklel, naj vsak obstane na svojem mestu, in konji so obstali. Nato se je menih s palico najprej dotaknil moža, potem pa še konj po vrsti. Brž ko se je katerega dotaknil, je mrtvec oživel, konji pa so se spremenili v ljudi. Nato jih je vprašal: »Kdo ste in kaj je z vami? Drug za drugim se mi izpovejte, na samem ali pred vsemi, da vidim, ali vam lahko pomagam.« Tedaj je tisti mož rekel: »Duhovni oče! To so bili moji nesrečni sinovi in vse tri sem nekega večera, ko so spali, lastnoročno zaklal. To sem potem skrival in nikoli nikomur povedal, niti duhovniku pri spovedi ne, temveč sem mislil, da se bom spovedal ob smrtni uri, a me je smrt ugrabila, še preden je prišel duhovnik.« – »Kaj pa je z vami?« je menih vprašal tri sinove. »Svojih staršev nismo hoteli ubogati, temveč smo proti njihovi volji vse delali drugače in se nismo pokesali.« Tedaj je menih iz torbice vzel epitrahilj in obrednik ter najprej rekel tistim trem: »Prosite očeta odpuščanja,« očetu pa: »Zdaj pa se pokesaj svojih grehov.« Tako so tudi storili, menih pa je vse štiri zbral pod epitrahilj in jim prebral molitev odveze. Potem so menihu poljubili roko, se med solzami objeli in poljubili ter odšli vsak v svoj grob, menih pa je šel svojo pot in ljudem govoril, naj se pokesajo in naj nihče ne odide s tega sveta brez spovedi.