Zgodba o Nur ad Dinu in njegovem bratu Šams ad Dinu

Besedilo

Zgodba o Nur ad Dinu in njegovem bratu Šams ad Dinu

Džafar je rekel: »Vedite, poveljnik vernikov, da je v Egiptu živel pravičen in dobrohoten sultan. Imel je modrega in izkušenega vezirja, ki se je spoznal na državne zadeve in jih je znal dobro upravljati. Vezir je bil že prileten mož in imel je dva sinova, lepa kakor dve luni. Starejšemu je bilo ime Šams ad Din, mlajšemu pa Nur ad Din. Mlajši je starejšega prekašal v lepoti in ljubkosti; v njegovem času ni bilo lepšega mladeniča. Glas o njem se je razširil po deželah in nekateri so potovali iz svoje domovine v njegovo mesto samo zato, da bi videli njegovo lepoto. Nekoč pa je njun oče umrl. Sultan je žaloval za njim, nato pa je sinova sprejel v svojo bližino, ju počastil s slovesnima oblačiloma in jima rekel: Vajin bo položaj vajinega očeta. Razveselila sta se, poljubila tla pred njim in ves mesec prirejala žalne obrede za očetom. Nato sta prevzela vezirsko službo in jo opravljala izmenično, vsak po en teden. Kadar se je sultan odpravil na pot, ga je spremljal eden izmed njiju. Neke noči se je zgodilo, da se je sultan nameraval naslednje jutro odpraviti na pot, na vrsti pa je bil starejši brat. Ko sta se brata tisto noč pogovarjala, je starejši rekel: Brat moj, rad bi, da bi se oba poročila isto noč. Mlajši je odgovoril: Stori, kakor želiš, brat moj; strinjam se s tvojimi besedami. Tako sta se dogovorila, potem pa je starejši dodal: Če nama Bog nakloni, da zasnubiva dve dekleti, se isto noč združiva z njima in nama na isti dan rodita otroka, in če bo po božji volji tvoja žena rodila sina, moja pa hčer, ju bova poročila, saj bosta bratranec in sestrična. Nur ad Din je vprašal: Brat moj, kolikšno poročno darilo boš zahteval od mojega sina za svojo hčer? Odgovoril je: Za svojo hčer bom od tvojega sina zahteval tri tisoč dinarjev, tri vrtove in tri posestva. Če bo mladenič sklenil zakon brez tega, zakon ne bo veljaven.

Ko je Nur ad Din slišal te besede, je rekel: Kakšno poročno darilo si naložil mojemu sinu! Mar ne veš, da sva brata in oba vezirja na istem položaju? Moral bi mi svojo hčer podariti za mojega sina brez poročnega darila! Saj veš, da je moški več vreden kakor ženska. Moj otrok bo sin in po njem se bo ohranilo najino ime, kar za tvojo hčer ne velja. Starejši je vprašal: Kaj pa ji manjka? Mlajši je odvrnil: Po njej najinega imena med emirji ne bodo pomnili. Ti pa bi rad ravnal z menoj po besedah tistega, ki je rekel: Če ga hočeš odgnati, postavi visoko ceno. Pravijo tudi, da je neki mož prišel k prijatelju, da bi ga prosil za uslugo, ta pa mu je zanjo postavil previsoko ceno.

Šams ad Din mu je rekel: Vidim, da si šel predaleč, saj postavljaš svojega sina nad mojo hčer. Nedvomno ti primanjkuje pameti in olike, ko omenjaš najino skupno vezirsko službo. Vzel sem te vanjo zgolj iz usmiljenja do tebe, da bi mi pomagal in mi bil v oporo. A govori, kar hočeš! Ker si izrekel te besede, prisegam pri Bogu, da svoje hčere ne bom dal tvojemu sinu, četudi bi mi zanjo ponudil toliko zlata, kolikor tehta sama. Ko je Nur ad Din slišal bratove besede, se je razjezil in rekel: Tudi jaz svojega sina ne bom poročil s tvojo hčerjo. Šams ad Din je odvrnil: Ne maram ga za njenega moža. Če ne bi moral na pot, bi ti že pokazal, da bi si zapomnil! Ko pa se vrnem, naj Bog stori, kar hoče.

Ob teh bratovih besedah je Nur ad Dina prevzel tolikšen bes, da ni več vedel zase, vendar je svojo jezo zatajil. Vsak je prenočil na svoji strani. Ko se je zdanilo, se je sultan odpravil na pot, prečkal reko do otoka in se namenil k piramidam, z njim pa je bil vezir Šams ad Din. Njegov brat Nur ad Din je vso noč prebil v silni jezi. Zjutraj je vstal, opravil jutranjo molitev, stopil k svoji zakladnici, vzel majhno popotno bisago in jo napolnil z zlatom. Spomnil se je bratovih besed, njegovega zaničevanja in prevzetnosti ter zapel:

»Odpotuj, našel boš druge namesto tistih, ki jih zapuščaš; trudi se, kajti sladkost življenja je v trudu. Kdor ima razum in omiko, naj se ne oklepa doma: zapusti domovino in pojdi v tujino. Videl sem, da se stoječa voda skvari; če teče, je dobra, če ne teče, ni dobra. Če polna luna ne bi zahajala, je oko častilca ne bi vedno znova iskalo. Če levi ne bi zapustili goščave, ne bi ujeli plena; če puščica ne bi zapustila loka, ne bi zadela cilja. Zlato v svojem ležišču je kakor prah in dišeči les je v svoji deželi le vrsta drv. Ko odideta na tuje, postaneta dragocena; če ostaneta doma, se ne povzpneta do veljave.« Ko je končal pesem, je enemu od svojih služabnikov ukazal, naj mu osedla dragoceno, hitro mulo škorčaste barve. Služabnik jo je osedlal s pozlačenim sedlom z indijskimi stremeni in pokrivali iz isfahanskega žameta, da je bila kakor nevesta, razkazana svatom. Ukazal je še, naj ji na hrbet položijo svileno preprogo in molilno preprogo, podnjo pa spravijo bisago. Nato je služabniku in sužnjem rekel: Rad bi se razvedril zunaj mesta in odšel proti Kaljubiji. Tri noči bom zdoma. Nihče naj mi ne sledi, kajti tesno mi je pri srcu. Hitro je zajahal mulo, vzel s seboj nekaj malega hrane, odšel iz Kaira in se podal v širno pokrajino. Še pred poldnevom je prispel v mesto Bilbajs. Razjahal je, se odpočil, spočil tudi mulo in nekaj pojedel. V Bilbajsu je nakupil, kar je potreboval zase in za krmo muli, nato pa spet krenil na pot. Dva dni pozneje je opoldne prispel v Jeruzalem. Tam je razjahal, se odpočil in spočil svojo mulo, vzel iz zaloge nekaj hrane in pojedel. Nato si je položil bisago pod glavo, razgrnil preprogo in zaspal, še vedno ves prevzet od jeze.

Tam je prenočil, zjutraj pa zajahal mulo in jo gnal naprej, dokler ni prišel v Alep. Ustavil se je v nekem karavanseraju in ostal tri dni, da se je odpočil, spočil mulo in se naužil svežega zraka. Nato je sklenil nadaljevati pot. Zajahal je in odšel, ne da bi vedel, kam gre. Potoval je naprej in naprej, dokler ni ponoči prispel v Basro. Da je tam, je spoznal šele, ko se je ustavil v karavanseraju. Z mule je snel bisago, razgrnil molilno preprogo, mulo z vso opremo pa izročil vratarju in mu naročil, naj jo sprehodi. Vratar jo je odpeljal in sprehajal. Ravno tedaj je vezir Basre sedel pri oknu svoje palače. Zagledal je mulo in njeno dragoceno opremo ter pomislil, da mora pripadati kakemu vezirju ali kralju. Zamišljeno jo je opazoval in si belil glavo, nato pa enemu od služabnikov rekel: Pripelji mi tega vratarja. Služabnik je odšel ponj in ga pripeljal pred vezirja. Vratar je pristopil in poljubil tla pred njim. Vezir je bil že zelo star mož. Vprašal ga je: Čigava je ta mula in kakšen je njen gospodar? Vratar je odgovoril: Gospod moj, njen gospodar je mlad, prijeten mož, sin trgovcev; iz njega vejeta dostojanstvo in ugled. Ko je vezir slišal te besede, je vstal, zajahal konja in odšel v karavanseraj k mladeniču. Nur ad Din ga je videl prihajati, se dvignil, mu stopil naproti in ga objel. Vezir je razjahal in ga pozdravil, mladenič pa ga je prisrčno sprejel ter posadil k sebi. Vezir ga je vprašal: Sin moj, od kod prihajaš in kaj iščeš? Nur ad Din je odgovoril: Gospod moj, prišel sem iz Kaira. Moj oče je bil tam vezir, zdaj pa je odšel v božje usmiljenje. Povedal mu je vse, kar se je zgodilo, od začetka do konca, nato pa dodal: Sklenil sem, da se nikdar ne vrnem, dokler si ne ogledam vseh mest in dežel. Ko ga je vezir slišal, mu je rekel: Sin moj, ne sledi svojim vzgibom, da te ne pahnejo v pogubo. Po deželah vlada opustošenje in bojim se, kakšne udarce usode bi utegnil doživeti.

Nato je ukazal, naj na mulo naložijo bisago, preprogo in molilno preprogo, ter odpeljal Nur ad Dina s seboj domov. Nastanil ga je v prijetnem prostoru, ga počastil, lepo ravnal z njim in ga močno vzljubil. Rekel mu je: Sin moj, postal sem star mož, sina pa nimam. Bog mi je naklonil hčer, ki se ti po lepoti skoraj lahko meri. Zavrnil sem že številne njene snubce, tebe pa sem vzljubil. Ali bi jo sprejel za deklo, ki bi ti služila, in ji postal mož? Če privoliš, bom stopil pred sultana Basre in mu povedal, da si moj nečak. Predstavil te bom, da te postavi za vezirja namesto mene, jaz pa bom ostal doma, saj sem že star. Ko je Nur ad Din slišal besede basrskega vezirja, je sklonil glavo, nato pa rekel: Slišim in ubogam. Vezir se je razveselil in služabnikom ukazal, naj pripravijo gostijo ter okrasijo veliko sprejemno dvorano, namenjeno najuglednejšim emirjem. Zbral je svoje prijatelje, povabil državne veljake in basrske trgovce. Ko so prišli predenj, jim je rekel: Imel sem brata, ki je bil vezir v Egiptu. Bog mu je naklonil dva sinova, meni pa je, kakor veste, naklonil hčer. Brat me je prosil, naj svojo hčer poročim z enim od njegovih sinov, in privolil sem. Ko je napočil čas za ženitev, mi je poslal enega od njiju, tega mladeniča, ki stoji pred vami. Zdaj ko je prišel, bi rad sklenil njegovo poroko s svojo hčerjo in naj se z njo združi v moji hiši. Odgovorili so: Prav si storil. Nato so pili sladko pijačo, se odišavili z rožno vodo in odšli. Vezir pa je služabnikom ukazal, naj odpeljejo Nur ad Dina v kopališče. Podaril mu je obleko iz svoje garderobe ter mu poslal brisače, posode, kadilnice in vse drugo, kar je potreboval. Ko je mladenič prišel iz kopališča in oblekel novo obleko, je bil kakor luna v noči svojega ščipa. Zajahal je mulo in odjezdil do vezirjeve palače. Tam je razjahal, stopil pred vezirja in mu poljubil roko, vezir pa ga je prisrčno sprejel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir vstal, ga prisrčno sprejel in mu rekel: Pojdi, nocoj se združi s svojo ženo, jutri pa te popeljem pred sultana. Prosim Boga, naj ti nakloni vse dobro. Nur ad Din je vstal in odšel k svoji ženi, vezirjevi hčeri.

Tako je bilo z Nur ad Dinom. Njegov brat pa je nekaj časa prebil na poti s sultanom, in ko se je vrnil, brata ni našel. Povprašal je služabnike in povedali so mu: Tistega dne, ko si odšel s sultanom, je zajahal mulo, opremljeno za slovesni sprevod, in rekel: Odpravljam se proti Kaljubiji. Dan ali dva bom zdoma, ker mi je tesno pri srcu. Nihče naj mi ne sledi. Od dneva, ko je odšel, pa vse do danes nismo slišali ničesar o njem. Šams ad Din je bil zaradi bratovega odhoda ves vznemirjen in njegova izguba ga je silno potrla. Rekel si je: Vzrok je samo v tem, da sem tisto noč pred odhodom s sultanom z njim preostro govoril. Nemara sem ga prizadel, pa se je zato odpravil na pot. Poslati moram za njim. Stopil je pred sultana in mu vse povedal. Sultan je dal napisati pisma in jih poslal svojim namestnikom v vseh deželah. Toda Nur ad Din je med bratovo odsotnostjo že prepotoval daljne kraje. Glasniki so odšli s pismi, a so se vrnili brez novic o njem. Šams ad Din je izgubil upanje, da bo našel brata, in rekel: S svojimi besedami o poroki najinih otrok sem ga razjezil. Ko bi le ne bilo tega! Vse se je zgodilo zaradi moje nespameti in nepremišljenosti. Čez nekaj časa je zasnubil hčer nekega kairskega trgovca, sklenil z njo zakon in se združil z njo. Po volji vzvišenega Boga, ki uresničuje svoje odločitve med svojimi stvarjenji, se je zgodilo, da se je Šams ad Din združil s svojo ženo prav tisto noč, ko se je Nur ad Din združil s hčerjo basrskega vezirja. In vse se je zgodilo tako, kakor sta nekoč govorila. Obe ženi sta zanosili. Žena Šams ad Dina, egiptovskega vezirja, je rodila hčer, ki ji v vsem Egiptu ni bilo lepše, žena Nur ad Dina pa sina, ki mu v njegovem času ni bilo lepšega, kakor je rekel pesnik:

»Vitki lepotec s sladkostjo svojih ust druščini nadomesti polno čašo in vrč vina. Moč vina, njegova barva in njegov okus prebivajo v njegovih očeh, licih in ustih.« Drug pesnik pa je rekel:

»Če bi Lepota prišla, da se z njim pomeri, bi od sramu sklonila glavo. Če bi jo vprašali: O Lepota, si že videla kaj takega? bi odgovorila: Njemu enakega pa še ne.« Dali so mu ime Hasan. Sedmi dan po njegovem rojstvu so pripravili gostije in pogrnili mize, kakršne se spodobijo za kraljeve sinove. Nato je basrski vezir vzel Nur ad Dina s seboj in ga odpeljal pred sultana. Ko sta stopila predenj, je mladenič poljubil tla. Nur ad Din je bil zgovoren, trdnega srca, lep in plemenit. Zrecitiral je pesnikove besede:

»Ta je, ki je vsa bitja obdal s svojo pravičnostjo in z močjo pomiril vsa obzorja. Zahvaljuj se mu za dobrote: niso zgolj dobrote, temveč ogrlice okoli vratov. Poljubi njegove prste: niso zgolj prsti, temveč ključi do preživetja.« Sultan je oba počastil, se Nur ad Dinu zahvalil za njegove besede in vprašal vezirja: Kdo je ta mladenič? Vezir mu je povedal njegovo zgodbo od začetka do konca in dodal: To je moj nečak. Sultan je vprašal: Kako je lahko tvoj nečak, če nismo še nikoli slišali zanj? Vezir je odgovoril: Gospod naš sultan, imel sem brata, ki je bil vezir v Egiptu. Umrl je in zapustil dva sinova. Starejši je prevzel očetov vezirski položaj, ta pa je njegov mlajši sin, ki je prišel k meni. Prisegel sem, da svoje hčere ne bom dal nikomur drugemu kakor njemu, in ko je prišel, sem ga poročil z njo. On je mlad, jaz pa sem se postaral; sluh mi je oslabel in državnih zadev ne zmorem več upravljati. Zato prosim našega gospoda sultana, naj ga postavi na moje mesto. Moj nečak je in mož moje hčere, za vezirsko službo pa je primeren, saj je razsoden in preudaren. Sultan ga je pogledal in mladenič mu je ugajal. Odobril je vezirjev predlog, da ga postavi za svojega naslednika, ter mu podelil službo. Ukazal je, naj mu podarijo razkošno častno oblačilo in mulo iz njegove lastne konjušnice, določil pa mu je tudi dohodke in plačo. Nur ad Din je poljubil sultanovo roko, nato pa se je s tastom ves vesel vrnil domov. Rekla sta: Prihod tega novorojenca je blagoslovljen. Naslednji dan je Nur ad Din spet odšel h kralju, poljubil tla pred njim in zrecitiral tale verza:

»Naj se ti sreča vsak dan obnavlja in naj ti uspeh kljub zavisti cveti. Naj tvoji dnevi vedno ostajajo beli, dnevi tvojih sovražnikov pa črni.« Sultan mu je ukazal, naj sede na vezirski sedež. Sedel je, začel opravljati svojo službo ter razsojati o zadevah in sporih med ljudmi, kakor je navada vezirjev. Sultan ga je opazoval in se čudil njegovi bistrosti, razumnosti in spretnemu upravljanju. Bolj ko ga je spoznaval, bolj ga je ljubil in sprejemal v svojo bližino. Ko se je zbor razšel, se je Nur ad Din vrnil domov in tastu povedal, kaj se je zgodilo; ta se je razveselil. Stari vezir je vzgajal otroka po imenu Hasan in čas je mineval. Nur ad Din je še naprej opravljal vezirsko službo in se podnevi in ponoči ni ločil od sultana. Ta mu je povečeval plačo in druge prejemke, tako da je Nur ad Din bogatel. Imel je ladje, ki so po njegovih naročilih plule s trgovskim blagom in drugimi tovori, pridobil je veliko posestev, naprav za namakanje in vrtov. Ko je njegov sin Hasan dopolnil štiri leta, je umrl stari vezir, oče Nur ad Dinove žene. Priredil mu je veličasten pogreb in ga položil v zemljo. Nato se je posvetil vzgoji svojega sina. Ko je bil deček dovolj zrel za pouk, mu je pripeljal učenega učitelja, da bi ga poučeval doma, in mu naročil, naj skrbi za njegovo znanje in lepo vzgojo. Učitelj ga je učil brati in ga uvajal v koristna znanja, potem ko se je v nekaj letih naučil Koran na pamet. Hasan pa je postajal vse lepši, ljubkejši in skladnejše postave, kakor je rekel pesnik:

»Luna je, v kateri je vsa lepota dosegla popolnost; iz makov njegovih lic vzhaja sonce. Vso lepoto si je osvojil, kakor da bi lepota vsega stvarstva izvirala iz njega.« Učitelj ga je vzgajal v očetovi palači in od otroštva ni zapustil vezirskega doma. Nekega dne pa ga je oče, vezir Nur ad Din, vzel s seboj, ga oblekel v eno svojih najrazkošnejših oblek, ga posadil na eno svojih najboljših mul in ga odpeljal pred sultana. Ko je kralj zagledal Hasana Badr ad Dina, sina vezirja Nur ad Dina, ga je njegova lepota osupnila. Tudi ljudje v kraljestvu, mimo katerih je prvič jezdil z očetom h kralju, so strmeli v njegovo izredno lepoto, ljubkost, vitkost in skladno postavo. V njem so prepoznali pomen pesnikovih besed:

»Zvezdogled je ponoči zrl v nebo in uzrl vitko postavo lepotca, ki se ziblje v svojih oblačilih. Opazoval je Dvojčka, ki sta ga obsula z biseri, bleščečimi ob njegovih bokih. Saturn mu je dal črnino las, mošus pa vodi pogled k lepotni piki na licu. Mars je obarval njegova lica rdeče, Strelec pa iz njegovih vek izstreljuje puščice. Merkur mu je podaril izredno bistrost, Suha pa je očem obrekovalcev odrekla pogled nanj. Zvezdogled je ob tem, kar je videl, obnemel, polna luna pa je pred njim poljubila tla.« Ko ga je sultan videl, ga je vzljubil, ga obdaril in njegovemu očetu rekel: Vezir, vsak dan ga moraš pripeljati s seboj. Odgovoril je: Slišim in ubogam. Nato se je s sinom vrnil domov in ga odtlej vsak dan vodil pred sultana, dokler ni deček dopolnil petnajst let. Tedaj je njegov oče, vezir Nur ad Din, zbolel. Poklical ga je k sebi in rekel: Sin moj, vedi, da je ta svet dom minljivosti, oni svet pa dom večnosti. Rad bi ti zapustil nekaj nasvetov, zato dobro razumi moje besede in jim prisluhni s srcem. Svetoval mu je, naj lepo ravna z ljudmi in naj bo preudaren. Nato se je Nur ad Din spomnil svojega brata, domovine in rodnih krajev. Zajokal je zaradi ločitve od dragih in solze so mu tekle po licih. Rekel je: Sin moj, poslušaj me. Imam brata po imenu Šams ad Din, tvoj stric je in vezir v Egiptu. Ločil sem se od njega in odšel brez njegovega privoljenja. Zdaj pa vzemi zvitek papirja in zapiši, kar ti bom narekoval. Sin je prinesel papir in začel zapisovati vse, kar mu je govoril oče. Ta mu je narekoval vso svojo zgodbo od začetka do konca, zapisal datume poroke in združitve z vezirjevo hčerjo, datum prihoda v Basro in srečanja z njenim vezirjem ter sestavil potrjeno oporoko. Nato je sinu rekel: Varuj to oporoko, kajti v njej so zapisani tvoj izvor, ugled in rod. Če se ti kaj pripeti, pojdi v Egipt, poišči svojega strica in ga pozdravi. Povej mu, da sem umrl v tujini in hrepenel po njem. Hasan Badr ad Din je vzel list, ga zložil, ovil v povoščeno platno in všil med podlogo in vrhnji del svoje obleke. Jokal je za očetom, ker se je moral tako mlad ločiti od njega.

Nur ad Din je svojemu sinu Hasanu Badr ad Dinu dajal nasvete, dokler ni izdihnil. V njegovi hiši je zavladalo žalovanje; za njim so žalovali sultan in vsi emirji ter ga pokopali. Žalovanje je trajalo dva meseca. Sin v tem času ni nikamor jezdil, ni prihajal na dvorni zbor in se ni pokazal pred sultanom. Njegove dolžnosti je začasno opravljal eden od dvorjanov. Sultan je za pokojnikovim naslednikom imenoval novega vezirja in mu ukazal, naj zapečati Nur ad Dinove hiše, denar, stavbe in posestva. Novi vezir je vzel s seboj dvorjane in odpravili so se proti Nur ad Dinovi hiši, da bi jo zapečatili, prijeli njegovega sina Hasana Badr ad Dina in ga pripeljali pred sultana, ki bi z njim ravnal po svoji presoji. Med vojaki je bil tudi mameluk pokojnega vezirja Nur ad Dina. Ni prenesel misli, da bi se gospodarjevemu sinu zgodilo kaj hudega, zato je pohitel k Hasanu Badr ad Dinu. Našel ga je sklonjene glave in žalostnega srca zaradi očetove smrti ter mu povedal, kaj se dogaja. Hasan ga je vprašal: Ali imam še toliko časa, da grem v hišo in vzamem kaj premoženja, ki bi mi pomagalo v tujini? Mameluk mu je odgovoril: Reši si življenje!

Ko je slišal mamelukove besede, si je z robom oblačila pokril glavo in odšel peš, dokler ni prišel iz mesta. Slišal je ljudi govoriti: Sultan je poslal novega vezirja v hišo svojega pokojnega vezirja, da zapečati njegovo premoženje in hiše, prime njegovega sina Hasana Badr ad Dina in ga pripelje predenj, da ga usmrti. Ljudje so objokovali njegovo lepoto in ljubkost. Ko je slišal njihove besede, je krenil brez cilja in ni vedel, kam naj gre. Hodil je, dokler ga ni usoda pripeljala do očetove grobnice. Stopil je na pokopališče, šel med grobovi in sedel ob očetovem grobu. Umaknil si je rob oblačila z glave. Medtem ko je sedel ob grobu, je prišel k njemu neki Jud iz Basre in ga vprašal: Gospod moj, zakaj ste videti tako spremenjeni? Hasan mu je odgovoril: Pravkar sem spal in v sanjah videl očeta, ki mi je očital, da ne obiskujem njegovega groba. Prestrašen sem vstal in se bal, da bo dan minil, preden ga obiščem, to pa bi mi bilo težko pri srcu. Jud mu je rekel: Gospod moj, vaš oče je poslal ladje na morje in nekatere so se že vrnile. Rad bi od vas za tisoč dinarjev kupil ves tovor vsake ladje, ki je prispela. Nato je Jud vzel vrečo, polno zlata, odštel tisoč dinarjev in jih izročil vezirjevemu sinu Hasanu. Rekel mu je: Napišite mi listino in jo zapečatite. Hasan je vzel list in nanj napisal: Pisec te listine, Hasan Badr ad Din, sin vezirja Nur ad Dina, je temu in temu Judu za tisoč dinarjev prodal ves tovor vsake prispele ladje izmed očetovih ladij, ki so bile na poti, in je plačilo prejel vnaprej. Jud je vzel listino, Hasan pa je začel jokati in se spominjati nekdanjega ugleda in blagostanja.

Nato ga je zagrnila noč in premagal ga je spanec. Zaspal je ob očetovem grobu in spal, dokler ni vzšla luna. Glava mu je zdrsnila z groba, obrnil se je na hrbet in njegov obraz je zasijal v mesečini. Na pokopališču so prebivali verni džini. Neka džinja je prišla iz svojega bivališča in zagledala spečega Hasana. Ko ga je videla, se je začudila njegovi lepoti in ljubkosti ter rekla: Slavljen bodi Bog! Ta mladenič je kakor rajska hurija. Nato je po svoji navadi poletela v zrak in med kroženjem zagledala letečega ifrita. Pozdravila ga je in on ji je vrnil pozdrav. Vprašala ga je: Od kod prihajaš? Odgovoril je: Iz Egipta. Rekla mu je: Bi šel z menoj, da si ogledaš lepoto mladeniča, ki spi na pokopališču? Odgovoril je: Da. Odletela sta in se spustila na pokopališče. Vprašala ga je: Si v svojem življenju že videl kaj takega? Ifrit ga je pogledal in rekel: Slavljen bodi Tisti, ki mu ni enakega! A če želiš, sestra moja, ti povem, kaj sem videl sam. Rekla mu je: Povej. Odgovoril je: V Egiptu sem videl nekoga, ki je podoben temu mladeniču: vezirjevo hčer. Kralj je slišal zanjo in jo zasnubil pri njenem očetu, vezirju Šams ad Dinu. Ta mu je rekel: Gospod naš sultan, sprejmite moje opravičilo in se usmilite mojih solz. Saj veste, da je moj brat Nur ad Din odšel od nas in ne vemo, kje je. Z menoj si je delil vezirsko službo. Odšel pa je zato, ker sva se nekoč pogovarjala o poroki, nakar se je razjezil name in v jezi odšel. Kralju je povedal vse, kar se je zgodilo med njima, nato pa dodal: To ga je razjezilo. Od dne, ko je moja žena rodila hčer, sem prisegel, da je ne bom dal nikomur drugemu kakor bratovemu sinu; odtlej je minilo približno osemnajst let. Pred kratkim sem slišal, da se je brat poročil s hčerjo vezirja Basre in z njo dobil sina. Svojo hčer bom dal samo njemu, iz spoštovanja do brata. Zapisal sem datume svoje poroke, ženine nosečnosti in rojstva te deklice, ki je obljubljena svojemu bratrancu. Deklet pa je veliko.

Ko je sultan slišal vezirjeve besede, se je silno razjezil in rekel: Kako si drzneš človeku, kakršen sem jaz, odreči hčer, ki jo snubi pri človeku, kakršen si ti, in se izgovarjati s tako praznim izgovorom! Pri svoji glavi prisegam, da jo bom kljub tebi poročil z nekom, ki je daleč pod menoj. Kralj je imel grbastega konjarja z grbo spredaj in zadaj. Ukazal ga je pripeljati, na silo sklenil njegovo poroko z vezirjevo hčerjo in odredil, naj se še nocoj združi z njo ter naj mu pripravijo svatbo. Pustil sem ga med sultanovimi mameluki, ki ga z gorečimi svečami v rokah obdajajo pred kopališčem, se mu smejijo in ga zasmehujejo. Vezirjeva hči pa sedi in joka med ženskami, ki jo lepšajo in češejo. Med vsemi ljudmi je najbolj podobna temu mladeniču. Njenega očeta so zaprli in mu prepovedali, da bi prišel k njej. Sestra moja, nikdar nisem videl nič gršega od tega grbavca, dekle pa je še lepše od tega mladeniča. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila enaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je džin džinji povedal zgodbo o hčeri egiptovskega vezirja: kralj jo je poročil z grbastim konjarjem, ona pa je silno nesrečna in po lepoti ji ni enak nihče razen tega mladeniča. Džinja mu je rekla: Lažeš! Ta mladenič je najlepši človek svojega časa. Ifrit ji je odvrnil: Pri Bogu, sestra moja, dekle je lepše od njega, a zanjo je primeren samo on, saj sta si podobna. Nemara sta brat in sestra ali pa bratranec in sestrična. Kako škoda je je za tega grbavca! Rekla mu je: Brat moj, stopiva podenj, ga dvigniva in odnesiva k dekletu, o katerem govoriš, pa bova videla, kdo je lepši. Ifrit je odgovoril: Slišim in ubogam. Prav imaš in ni boljšega načrta od tega, ki si ga predlagala. Jaz ga bom nesel.

Nato ga je dvignil in z njim poletel v zrak, džinja pa mu je vso pot letela ob strani, dokler se ni spustil z njim v Kairo. Položil ga je na kamnito klop in ga prebudil. Ko se je mladenič predramil, ni več ležal ob očetovem grobu v Basri. Ozrl se je na desno in levo ter spoznal, da je v drugem mestu. Hotel je zavpiti, a ga je ifrit dregnil, mu prižgal svečo in rekel: Vedi, da sem te pripeljal sem, ker ti hočem iz ljubezni do Boga storiti nekaj dobrega. Vzemi to svečo, pojdi do tistega kopališča in se pomešaj med ljudi. Hodi z njimi, dokler ne prideš v nevestino dvorano. Tedaj pohiti naprej in vstopi prvi. Nikogar se ne boj. Ko stopiš noter, se postavi desno od grbastega ženina. Vsakič, ko pridejo k tebi česalke, pevke in krasilke, sezi v žep: našel ga boš polnega zlata. Zagrabi pest in jim ga vrzi. Nikar ne misli, da boš segel v žep in ga ne boš našel polnega zlata. Vsakomur, ki pride k tebi, daj polno pest. Ničesar se ne boj in zaupaj Tistemu, ki te je ustvaril, kajti to ni po tvoji moči in zmožnosti, temveč po božji.

Ko je Hasan Badr ad Din slišal ifritove besede, si je rekel: Le kaj pomeni vse to in kakšna dobrota se skriva v tem? Nato je stopil naprej, prižgal svečo in odšel h kopališču. Tam je našel grbavca na konju. Hasan Badr ad Din se je tako lep, kakršen je bil, pomešal med ljudi. Nosil je tarbuš, turban in vrhnjo obleko, pretkano z zlatom. Hodil je v slovesnem sprevodu in vsakokrat, ko so se pevke ustavile, da bi od ljudi prejele darove, jim je tudi sam kaj namenil. Segel je v žep, ga našel polnega zlata, zagrabil pest in jo vrgel v bobnič pevk in česalk, tako da ga je napolnil z dinarji. Pevke so bile osupele, ljudje pa so se čudili njegovi lepoti in ljubkosti. Tako so prišli do vezirjeve hiše. Vratarji so ustavili množico in ljudem preprečili vstop, pevke in česalke pa so rekle: Pri Bogu, ne vstopimo, če z nami ne pride tudi ta mladenič! Zasul nas je z dobroto in neveste ne bomo pokazale, če njega ne bo zraven. Tedaj so ga odpeljali v poročno dvorano in ga posadili kljub grbastemu ženinu. Vse žene emirjev, vezirjev in dvorjanov so se postavile v dve vrsti. Vsaka je držala veliko prižgano svečo in vse so imele zastrte obraze. Razvrstile so se na desno in levo, od vznožja nevestinega odra do čela ivana ob prostoru, iz katerega naj bi prišla nevesta.

Ko so ženske zagledale Hasana Badr ad Dina, njegovo lepoto in ljubkost ter obraz, sijoč kakor mlada luna, so se vse nagnile k njemu. Pevke so navzočim ženskam rekle: Vedite, da nas je ta lepotec obdaroval samo s čistim zlatom. Zato se potrudite, da mu boste služile, in ga ubogajte v vsem, kar vam reče. Ženske so se s svečami zgrnile okoli njega in si ogledovale njegovo lepoto. Osupnila jih je; vsaka si je želela, da bi bila v njegovem objemu leto, mesec ali vsaj uro. Dvignile so tančice z obrazov, da so s svojo lepoto begale razum, in rekle: Srečen tisti, ki mu bo ta mladenič pripadal ali mu bo smel pripadati sam! Nato so preklinjale grbastega konjarja in tistega, ki je povzročil njegovo poroko s to lepotico. Vsakič, ko so Hasanu Badr ad Dinu zaželele kaj dobrega, so grbavcu zaželele kaj slabega. Pevke so začele udarjati na bobne in prišle so česalke, med njimi pa vezirjeva hči. Odišavile so jo, natrle z dišavami in oblekle, lase in vrat pa ji okrasile z nakitom in razkošnimi oblačili, kakršna nosijo perzijski kralji. Med drugim je imela čez druga oblačila ogrnjeno obleko, izvezeno s čistim zlatom in podobami zveri ter ptic. Okoli vratu je nosila ogrlico, vredno tisoče; vsak dragulj v njej je bil tak, da mu enakega ni imel ne Tubba ne cesar. Nevesta je bila kakor polna luna v štirinajsti noči. Ko se je približala, je bila kakor rajska hurija; slavljen bodi Tisti, ki jo je ustvaril tako lepo! Ženske so jo obdale kakor zvezde, ona pa je bila med njimi kakor luna, s katere so se razmaknili oblaki.

Hasan Badr ad Din iz Basre je sedel in ljudje so ga gledali. Nevesta je prišla in se zibajoč približala. Grbasti konjar ji je stopil naproti, da bi jo poljubil, ona pa se je odvrnila od njega in se obrnila, dokler ni stala pred Hasanom, svojim bratrancem. Ljudje so se zasmejali. Ko so videli, da se je nagnila proti Hasanu Badr ad Dinu, je ta segel v žep, zagrabil zlato in ga vrgel v bobnič pevk. Razveselile so se in rekle: Prav želele smo si, da bi bila ta nevesta tvoja. Nasmehnil se je. Ves ta čas je grbasti konjar sedel sam kakor opica. Vsakič, ko so mu prižgali svečo, je ugasnila. Osupel je obsedel v temi in se v sebi grizel, medtem ko so ljudje obdajali mladeniča in so goreče sveče širile čudovit sijaj, ki je osupljal vsakogar z razumom.

Nevesta pa je dvignila dlani proti nebu in rekla: O Bog, daj, da bo ta moj mož, in me reši grbastega konjarja! Česalke so jo še naprej razkazovale v poročnih oblačilih, dokler ni zamenjala vseh sedem oprav, vsakič pred Hasanom Badr ad Dinom iz Basre, medtem ko je grbasti konjar ostajal sam. Ko so končale, so ljudem dovolile oditi. Vse ženske in otroci, ki so bili na svatbi, so odšli; ostala sta samo Hasan Badr ad Din in grbasti konjar. Česalke so odpeljale nevesto, da bi ji snele nakit in slavnostna oblačila ter jo pripravile za ženina. Tedaj je grbasti konjar pristopil k Hasanu Badr ad Dinu in rekel: Gospod moj, nocoj si nas razveselil s svojo družbo in nas zasul z dobroto. Zakaj torej ne vstaneš in odideš domov, ne da bi te morali izgnati? Hasan je odgovoril: V božjem imenu. Vstal je in stopil skozi vrata. Tam ga je srečal ifrit in mu rekel: Počakaj, Badr ad Din. Ko grbavec odide v stranišče, stopi ti noter in sedi v spalnico. Ko pride nevesta, ji reci: Jaz sem tvoj mož. Kralj je pripravil to zvijačo samo zato, ker se je bal, da bi te zadelo zlo oko. Tisti, ki si ga videla, je eden izmed naših konjarjev. Nato se ji približaj in ji odkrij obraz. Nikogar se ti ni treba bati.

Medtem ko se je Badr ad Din pogovarjal z ifritom, je konjar vstopil v stranišče in sedel na sedež. Iz korita z vodo se mu je prikazal ifrit v podobi miši in zacvilil: Cvik! Grbavec je rekel: Kaj pa ti delaš tukaj? Miš je zrasla v mačko, nato pa se večala, dokler ni postala pes, ki je zalajal: Hav, hav! Ko je konjar to videl, se je prestrašil in rekel: Izgini, prekleta žival! Pes se je napihnil in zrasel v oslička, ki je zarigal in mu zakričal v obraz: I-a, i-a! Konjar je v grozi zavpil: Na pomoč, ljudje v hiši! Tedaj je osliček zrasel do velikosti bivola, mu zaprl ves prostor in spregovoril s človeškim glasom: Gorje ti, grbavec, najbolj smrdljivi izmed konjarjev! Konjarju je strah pognal skozi črevesje, tako da je kar v obleki zdrsnil na rob straniščne odprtine, zobje pa so mu šklepetali. Ifrit mu je rekel: Mar ti je zemlja postala pretesna, da si moral za ženo vzeti prav mojo ljubljeno? Konjar je molčal. Ifrit je nadaljeval: Odgovori, sicer te spravim pod zemljo! Konjar je rekel: Pri Bogu, ničesar nisem kriv, prisilili so me! Nisem vedel, da ima ljubimce med bivoli. Kesam se pred Bogom in pred teboj. Ifrit mu je rekel: Prisegam pri Bogu, če odideš od tod ali spregovoriš, preden vzide sonce, te ubijem! Ko pa sonce vzide, pojdi svojo pot in se nikdar več ne vrni v to hišo. Nato je ifrit zgrabil grbastega konjarja, ga obrnil z glavo navzdol v straniščno odprtino in mu noge dvignil v zrak. Rekel mu je: Ostani tako. Jaz te bom stražil, dokler ne vzide sonce.

Tako je bilo z grbavcem. Hasan Badr ad Din iz Basre pa je grbavca in ifrita pustil, da sta se prepirala, sam pa stopil v hišo in sedel v poročno spalnico. Tedaj je prišla nevesta v spremstvu starke. Starka je obstala pri vratih spalnice in rekla: »Abu Šihab, vstani in sprejmi svojo nevesto. Izročam te v božje varstvo.« Nato je odšla, nevesta pa je stopila globlje v sobo. Ime ji je bilo Sit al Husn in srce ji je bilo strto. Pri sebi je rekla: »Pri Bogu, ne bom se mu dala, pa četudi me to stane življenja.« Ko pa je v spalnici zagledala Badr ad Dina, je vzkliknila: »Ljubi moj, še vedno sediš tukaj? Že sem pomislila, da si me bosta ti in grbavi konjar delila.« Hasan Badr ad Din ji je odgovoril: »Kaj pa bi konjarja pripeljalo k tebi? Kako bi mogel imeti delež pri tebi?« Vprašala je: »Kdo je torej moj mož? Ti ali on?« Badr ad Din je rekel: »Gospa moja, vse to smo napravili samo zato, da bi ga potegnili za nos in se mu nasmejali. Ko so krasilke, pevke in tvoji domači videli tvojo čudovito lepoto, jih je zaskrbelo, da bi naju zadelo zlo oko. Zato ga je tvoj oče najel za deset dinarjev, da bi zlo oko odvrnil od naju. Zdaj je že odšel.« Ko je Sit al Husn slišala te besede, se je razveselila, nasmehnila in se tiho zasmejala. »Pri Bogu, pogasil si ogenj v meni!« je rekla. »Za božjo voljo, vzemi me k sebi in me stisni v naročje.« Pod obleko ni imela ničesar; privzdignila jo je do vratu in razgalila telo spredaj in zadaj. Ko je Badr ad Din zagledal njeno čisto, gladko polt, se je v njem prebudila sla. Vstal je in si odvezal hlače, nato pa še mošnjo z zlatom, ki jo je dobil od Juda in v kateri je bilo tisoč dinarjev. Zavil jo je v hlače in jo spravil pod rob posteljnega pregrinjala. Snel je turban, ga položil na stol in ostal samo v tanki srajci, izvezeni z zlatom. Tedaj je Sit al Husn stopila k njemu in ga potegnila k sebi. Tudi Badr ad Din jo je privlekel k sebi in jo objel, njene noge ovil okoli svojega pasu, nato pa zajahal top, ga nameril v trdnjavo in ustrelil, da se je stolp podrl. Našel jo je kakor biser, ki še ni bil prevrtan, kakor žrebico, ki je še nihče ni zajahal. Vzel ji je nedolžnost in se nasladil z njeno mladostjo. Znova in znova je polnil in prožil top, vsega skupaj petnajstkrat, in spočela je njegovega otroka. Ko je Hasan Badr ad Din končal, ji je položil roko pod glavo, ona pa svojo pod njegovo. Nato sta se objela in zaspala v objemu ter tako utelešala pomen teh verzov:

Obišči ljubljenega, pusti zavistne jezike, saj zavistnež ljubezni nikdar ne pomaga. Usmiljeni ni ustvaril lepšega prizora od dveh zaljubljencev na skupnem ležišču, objetih, odetih v oblačila zadovoljstva, z zapestjem in podlahtjo namesto blazine. Kadar se srca združijo v ljubezni, ljudje zaman kujejo hladno železo. Če ti čas nakloni enega zvestega človeka, je to vse, kar potrebuješ: živi s tem edinim. Tako je bilo s Hasanom Badr ad Dinom in njegovo sestrično Sit al Husn. Ifrit pa je rekel ifritki: »Vstani, podloži se pod mladeniča in ga odnesiva nazaj, preden naju dohiti jutro, kajti zora je že blizu.« Ifritka je stopila k spečemu mladeniču, se podložila pod njega, ga dvignila in z njim odletela. Bil je tak, kakršen je zaspal: samo v srajci, brez hlač. Letela je z njim, ifrit pa jo je spremljal, dokler ni Bog dovolil angelom, da ifrita zadenejo z ognjenim utrinkom. Ifrit je zgorel, ifritka pa je ostala nepoškodovana. Badr ad Dina je spustila na tla prav tam, kjer je utrinek sežgal ifrita; iz strahu za mladeniča si ga ni upala odnesti dlje. Po volji usode je bil ta kraj Damask v Siriji. Položila ga je pred ena od mestnih vrat in odletela. Ko se je zdanilo in so odprli mestna vrata, so ljudje prišli ven in zagledali lepega mladeniča v srajci in čepici, brez turbana in hlač. Zaradi prebedene noči je trdno spal. Ko so ga zagledali, so rekli: »Srečen tisti, ki je nocoj imel tega mladeniča pri sebi! Ko bi vsaj počakal toliko, da bi se oblekel.« Drugi je rekel: »Ubogi otroci dobrih ljudi! Morda je ravnokar prišel iz krčme po kakšnem opravku, pa ga je vino tako premagalo, da je zgrešil pot. Nazadnje je prišel do mestnih vrat, jih našel zaprta in zaspal tukaj.«

Ljudje so še naprej ugibali o njem. Tedaj je zapihal veter in Badr ad Dinu dvignil rob srajce s trebuha. Pokazali so se njegov trebuh, lepo oblikovan popek ter noge in stegna, bela kakor kristal. Ljudje so strmeli od začudenja. Badr ad Din se je prebudil, se znašel pred mestnimi vrati, obkrožen z ljudmi, in začudeno vprašal: »Dobri ljudje, kje sem? Zakaj ste se zbrali okoli mene? Kaj imate z menoj?« Odgovorili so mu: »Ob jutranjem klicu k molitvi smo te našli spečega pred temi vrati. Drugega o tebi ne vemo. Kje si spal nocoj?« Hasan Badr ad Din je rekel: »Pri Bogu, ljudje, nocoj sem spal v Egiptu.« Nekdo je vprašal: »Ali uživaš hašiš?« Drugi pa: »Si nor? Kako si lahko prenočil v Egiptu, zjutraj pa se zbudil v Damasku?« Odgovoril jim je: »Pri Bogu, dobri ljudje, nikakor vam ne lažem. Sinoči sem bil v Egiptu, predvčerajšnjim pa v Basri.« Eden je vzkliknil: »To je pa res čudno!« Drugi je rekel: »Ta mladenič je nor.« Začeli so ploskati in se pogovarjati med seboj: »Škoda njegove mladosti! Pri Bogu, o njegovi norosti ni nobenega dvoma.« Nato so mu rekli: »Spravi se k pameti.« Hasan Badr ad Din je odgovoril: »Sinoči sem bil v Egiptu ženin.« Rekli so: »Najbrž si sanjal in vse to videl v sanjah.« Hasan je bil zmeden. »Pri Bogu, to niso bile sanje,« je rekel. »Kje je grbavi konjar, ki je sedel pri nas? Kje je mošnja z zlatom, ki sem jo imel s seboj? Kje so moja oblačila in hlače?« Nato je vstal, stopil v mesto in hodil po ulicah in trgih. Ljudje so se gnetli okoli njega in ga spremljali v hrupnem sprevodu, dokler ni stopil v kuharjevo prodajalnico. Kuhar je bil nekoč razuzdan človek, potem pa mu je Bog naklonil, da se je odvrnil od prepovedanih dejanj in odprl prodajalnico jedi. Vsi prebivalci Damaska so se ga bali zaradi njegove silovitosti. Ko so ljudje videli, da je mladenič stopil k njemu, so se iz strahu razkropili. Kuhar pa je pogledal Hasana Badr ad Dina, videl njegovo lepoto in prikupnost in ga pri priči vzljubil. »Od kod si, mladenič?« ga je vprašal. »Povej mi svojo zgodbo, saj si mi postal dražji od lastne duše.«

Hasan mu je povedal vse, od začetka do konca. Kuhar je rekel: »Gospod Badr ad Din, vedi, da je to nenavadna reč in čudna zgodba. Toda, sin moj, zadrži jo zase, dokler ti Bog ne olajša stiske. Ostani tukaj pri meni. Nimam sina, zato te bom vzel za svojega.« Badr ad Din je odgovoril: »Naj bo, kakor želiš, stric.« Kuhar je odšel na trg, kupil zanj razkošna oblačila in ga oblekel vanje. Nato ga je odpeljal pred sodnika in pred pričami izjavil, da je njegov sin. Po Damasku se je razvedelo, da je Hasan Badr ad Din kuharjev sin. Ostal je pri njem v prodajalnici in pobiral denar; tako se je njegovo življenje pri kuharju ustalilo.

Tako je bilo s Hasanom Badr ad Dinom. Njegova sestrična Sit al Husn pa se je ob svitu prebudila in ugotovila, da ga ni ob njej. Mislila je, da je odšel v stranišče, zato je sedla in ga nekaj časa čakala. Tedaj je prišel njen oče, ki ga je še vedno težilo, kar se mu je zgodilo s sultanom: ta ga je prisilil, da je hčer poročil z enim svojih služabnikov, grbavim konjarjem. Pri sebi je rekel: »Ubil jo bom, če se je dala tistemu podležu.« Prišel je do spalnice, obstal pri vratih in zaklical: »Sit al Husn!« Odgovorila je: »Da, gospod moj.« Nato je prišla iz sobe, lahkotno pozibavajoč se od veselja, in pred njim poljubila tla. Po objemu s tistim gazeljim mladeničem je njen obraz še bolj žarel od lepote. Ko jo je oče videl takšno, ji je rekel: »Nesramnica, ali si tako zadovoljna s tem konjarjem?« Ob očetovih besedah se je Sit al Husn nasmehnila in rekla: »Za božjo voljo, dovolj je že tega, kar si mi storil! Ljudje se mi smejijo in me zbadajo zaradi tistega konjarja, ki ni vreden niti odrezka mojega nohta. Kar pa se mojega moža tiče, pri Bogu, še nikoli v življenju nisem preživela lepše noči kakor sinoči z njim. Nikar se ne norčuj iz mene in mi ne omenjaj tistega grbavca.«

Ko je oče slišal njene besede, ga je preplavila jeza in oči so mu pomodrele. »Gorje ti!« je vzkliknil. »Kaj govoriš? Ali je grbavi konjar prenočil pri tebi?« Odgovorila je: »Za božjo voljo, ne omenjaj mi ga! Naj Bog osramoti njega in njegovega očeta! Ne šali se več z njegovim imenom. Konjar je bil samo najet za deset dinarjev; dobil je plačilo in odšel. Ko sem stopila v spalnico, sem našla svojega moža, ki je sedel tam, potem ko so me pevke pokazale pred njim. Razdelil je toliko čistega zlata, da je obogatil vse reveže, ki so bili navzoči. Noč sem preživela v naročju svojega ljubkega moža, črnookega, s sklenjenimi obrvmi.« Ob teh besedah je svetloba na očetovem obrazu ugasnila. »Razuzdanka!« je rekel. »Kaj govoriš? Kje imaš pamet?« Odgovorila mu je: »Oče, zakaj mi trgaš srce? Moj mož, ki mi je vzel nedolžnost, je odšel v stranišče, jaz pa sem spočela njegovega otroka.« Oče je začuden vstal in stopil v stranišče. Tam je našel grbavega konjarja z glavo zagozdeno v odprtini in z nogami v zraku. Vezir je osupnil. »Mar ni to grbavec?« je rekel. Nagovoril ga je, a mu ta ni odgovoril, ker je mislil, da je prišel ifrit. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila dvaindvajseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je grbavi konjar, ko ga je vezir nagovoril, mislil, da je ifrit, in mu zato ni odgovoril; prepričan je bil, da z njim govori samo ifrit. Vezir je zavpil nanj: »Govori, sicer ti s tem mečem odsekam glavo!« Tedaj je grbavec rekel: »Pri Bogu, poglavar ifritov, odkar si me postavil sem, nisem dvignil glave. Za božjo voljo, usmili se me!« Ko je vezir to slišal, ga je vprašal: »Kaj govoriš? Jaz sem nevestin oče, ne ifrit.« Grbavec je odgovoril: »Moje življenje ni v tvojih rokah in ne moreš mi vzeti duše. Pojdi svojo pot, preden pride tisti, ki mi je to napravil. Vi mi očitno ne morete dati druge žene kakor ljubice bivolov in ifritov. Naj Bog prekolne tistega, ki me je poročil z njo, in tistega, ki je vse to zakuhal!« Nato je grbavi konjar še naprej govoril vezirju, nevestinemu očetu: »Naj Bog prekolne tistega, ki je vse to zakuhal!« Vezir mu je rekel: »Vstani in pojdi od tod.« Odgovoril je: »Mar sem nor, da bi šel s teboj brez ifritovega dovoljenja? Rekel mi je: Ko vzide sonce, pojdi ven in nadaljuj svojo pot. Ali je sonce že vzšlo ali ne? S svojega mesta ne morem, dokler ne vzide sonce.« Vezir ga je vprašal: »Kdo te je spravil sem?« Odgovoril je: »Sinoči sem prišel sem, da bi opravil potrebo in si olajšal trebuh. Tedaj se je iz vode dvignil oblak prahu, zakričal in začel rasti, dokler ni postal velik kot bivolica. Govoril mi je tako, da so se mi njegove besede vtisnile v ušesa. Zato me pusti in pojdi! Naj Bog prekolne nevesto in tistega, ki me je poročil z njo!« Vezir je stopil k njemu in ga izvlekel iz stranišča. Grbavec je zbežal in komaj verjel, da je sonce že vzšlo. Odšel je k sultanu in mu povedal, kaj se mu je zgodilo z ifritom.

Vezir, nevestin oče, pa se je vrnil v hišo, ves zmeden zaradi hčere. »Hči moja, povej mi, kaj se je zgodilo s teboj,« ji je rekel. Odgovorila je: »Tisti lepi mladenič, pred katerim so me razkazovali kot nevesto, je sinoči ostal pri meni, mi vzel nedolžnost in spočela sem njegovega otroka. Če mi ne verjameš, je tam na stolu njegov turban, še vedno ovit, njegove hlače pa so pod posteljnino. V njih je nekaj zavitega, a ne vem, kaj.« Ko je oče slišal te besede, je stopil v spalnico in našel turban svojega nečaka Hasana Badr ad Dina. Takoj ga je vzel v roke, ga obračal in rekel: »To je vezirski turban, le da je izdelan v Mosulu.« Nato je opazil zavojček, všit v čepico. Izvlekel ga je in razparal šiv, potem pa vzel hlače in v njih našel mošnjo s tisoč dinarji. Odprl jo je in našel list. Ko ga je prebral, je videl Judovo kupno pogodbo ter ime Hasan Badr ad Din, sin Nur ad Dina iz Egipta; v mošnji je bilo tudi tisoč dinarjev. Ko je Šams ad Din prebral list, je glasno zakričal in se nezavesten zgrudil. Ko je prišel k sebi in doumel, kaj se je zgodilo, se je začudil in rekel: »Ni boga razen Boga, ki zmore vse.« Nato je vprašal: »Hči moja, ali veš, kdo ti je vzel nedolžnost?« Rekla je: »Ne.« Povedal ji je: »To je sin mojega brata, tvoj bratranec, in teh tisoč dinarjev je tvoj poročni dar. Slavljen bodi Bog! Ko bi le vedel, kako se je vse to zgodilo!« Nato je odprl všiti zavojček in v njem našel list, popisan z roko svojega brata Nur ad Dina iz Egipta, očeta Hasana Badr ad Dina. Ko je zagledal bratovo pisavo, je izrekel ta verza:

Ob njihovih sledovih koprnenje me raztaplja, po krajih, kjer so bivali, razlivam svoje solze. Njega, ki me je obsodil na ločitev, prosim, naj mi nekoč nakloni njihovo vrnitev. Ko je končal verze, je prebral list iz zavojčka. Na njem je našel datum bratove poroke s hčerjo basrskega vezirja, datum prve poročne noči, zapis njegovega življenja do smrti in datum rojstva njegovega sina Hasana Badr ad Dina. Začuden je vztrepetal od veselja. Primerjal je bratove dogodke s svojimi in ugotovil, da se povsem ujemajo: oba sta se poročila na isti dan, na isti dan sta prvič legla s svojima ženama, rojstvo njegovega nečaka Hasana Badr ad Dina pa je sovpadalo z rojstvom njegove hčere Sit al Husn. Vzel je oba lista, odšel k sultanu in mu povedal vse od začetka do konca. Kralj se je začudil in ukazal, naj dogodek nemudoma zapišejo. Vezir je nato čakal nečaka, toda o njem ni dobil nobene vesti. Rekel je: »Pri Bogu, storil bom nekaj, česar pred menoj ni storil še nihče.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila triindvajseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir rekel: »Pri Bogu, storil bom nekaj, česar pred menoj ni storil še nihče.« Nato je vzel črnilnik in pero ter popisal opremo sobe: omara stoji na tem in tem mestu, ta in ta zavesa visi tam in tam. Zapisal je vse, kar je bilo v sobi, nato list zložil in ukazal, naj vso opremo spravijo. Vzel je turban in čepico, pa tudi vrhnje oblačilo in mošnjo, ter vse shranil pri sebi. Ko so vezirjevi hčeri potekli meseci nosečnosti, je rodila dečka, lepega kakor luna. Po lepoti, popolnosti in sijaju je bil podoben očetu. Prerezali so mu popkovino, mu obrobili oči s kohlom in ga izročili dojiljam. Dali so mu ime Adžib. Njegov dan je bil kakor mesec in mesec kakor leto. Ko je dopolnil sedem let, ga je ded izročil učenemu učitelju in mu naročil, naj ga lepo vzgoji. V šoli je ostal štiri leta, potem pa se je začel pretepati z drugimi učenci in jih zmerjati: »Kdo med vami se lahko primerja z menoj? Jaz sem sin egiptovskega vezirja!« Otroci so se zbrali in se zaradi Adžibovega ravnanja pritožili šolskemu pomočniku. Ta jim je rekel: »Naučil vas bom, kaj mu povejte, ko pride, da ga bo minilo prihajati v šolo. Ko jutri pride, posedite okoli njega in govorite drug drugemu: Pri Bogu, to igro se sme z nami igrati samo tisti, ki pove ime svoje matere in očeta. Kdor ne pozna materinega in očetovega imena, je nezakonski otrok in se ne sme igrati z nami.«

Naslednje jutro so prišli v šolo. Ko je prišel Adžib, so ga otroci obkrožili in rekli: »Igrali se bomo igro, vendar sme sodelovati samo tisti, ki nam pove ime svoje matere in očeta.« Vsi so se strinjali. Eden je rekel: »Meni je ime Madžid, moji materi Alva, očetu pa Iz ad Din.« Drugi je povedal svoje podatke in tako tudi naslednji, dokler ni prišel na vrsto Adžib. Rekel je: »Meni je ime Adžib, moja mati je Sit al Husn, moj oče pa Šams ad Din, vezir v Egiptu.« Rekli so mu: »Pri Bogu, vezir ni tvoj oče.« Adžib je odgovoril: »Vezir je zares moj oče.« Tedaj so se mu otroci zasmejali, ploskali in govorili: »Ti sploh ne veš, kdo je tvoj oče! Pojdi stran, z nami se lahko igra samo tisti, ki pozna očetovo ime.« Takoj so se razkropili okoli njega in se mu posmehovali. Stisnilo ga je v prsih in od joka je komaj dihal. Šolski pomočnik mu je rekel: »Ali misliš, da je tvoj oče tvoj ded, vezir, oče tvoje matere Sit al Husn? Kdo je tvoj oče, ne veš ne ti ne mi. Sultan jo je namreč poročil z grbavim konjarjem, potem pa so prišli džini in spali pri njej. Če ne veš, kdo je tvoj oče, te bodo imeli za nezakonskega otroka. Mar ne vidiš, da celo prodajalčev sin pozna svojega očeta? Egiptovski vezir je tvoj ded, kdo je tvoj oče, pa ne vemo ne mi ne ti. Zato se spravi k pameti.« Ko je Adžib slišal te besede, je pri priči vstal in odšel k materi Sit al Husn. Jokaje ji je tožil, a mu je jok dušil besede. Ko ga je mati slišala govoriti in jokati, jo je zabolelo srce. »Sin moj, zakaj jokaš?« ga je vprašala. »Povej mi, kaj se je zgodilo.« Povedal ji je, kaj je slišal od otrok in šolskega pomočnika, nato pa vprašal: »Mati, kdo je moj oče?« Odgovorila je: »Tvoj oče je egiptovski vezir.« Rekel je: »Ni moj oče, zato mi ne laži! Vezir je tvoj oče, ne moj. Kdo je torej moj oče? Če mi ne poveš resnice, se bom ubil s tem bodalom.« Ko je mati zaslišala omembo njegovega očeta, se je zjokala ob spominu na svojega bratranca. Spomnila se je lepote Hasana Badr ad Dina iz Basre in vsega, kar je doživela z njim, ter izrekla te verze:

V mojem srcu so zanetili ljubezen in odšli, daljne dežele so jih odnesle stran. Ko so odšli, me je zapustil razum, z njimi sta izginila moj spanec in potrpljenje. Z njihovim odhodom je odšlo moje veselje, mir je izgubljen, nikjer več ni miru. Ločitev je sprožila solze iz mojih oči, z njihovimi tokovi se merijo morja. Kadar si zaželim, da bi jih spet videla, in koprnenje ter čakanje še bolj narasteta, mi njihovo podobo v srcu zarišejo ljubezen, hrepenenje in spomin. O vi, katerih spomin mi je postal ogrinjalo, pod njim nosim samo ljubezen do vas! Ljubljeni, doklej še takšno odlašanje, doklej ta oddaljenost in odtujevanje? Nato je zajokala in zakričala, z njo pa tudi njen sin. Tedaj je vstopil vezir. Ko ju je videl jokati, se mu je trgalo srce. »Zakaj jokata?« je vprašal. Povedala mu je, kaj se je njenemu sinu zgodilo s šolarji. Tudi on se je zjokal ter se spomnil svojega brata, vsega, kar se je zgodilo med njima, in hčerine usode, katere skrivnosti še vedno ni poznal. Vezir je nemudoma vstal, odšel na dvor in stopil pred kralja. Povedal mu je zgodbo in ga prosil za dovoljenje, da odpotuje na vzhod, v Basro, ter tam povpraša po svojem nečaku. Sultana je prosil tudi za pisne ukaze vsem deželam, da sme nečaka, kjer koli ga najde, vzeti s seboj. Pred sultanom se je razjokal, tako da se ga je ta usmilil in mu napisal ukaze za vse pokrajine in dežele. Vezir se je razveselil, molil za sultana, se poslovil in takoj odšel, da bi se pripravil na pot. Vzel je vse potrebno, pa tudi svojo hčer in njenega sina Adžiba. Potovali so prvi dan, drugi dan in tretji dan, dokler niso prispeli v Damask. Našli so mesto, polno drevja in rek, kakor ga je opisal pesnik:

Po dnevu in noči, ki sem ju preživel v Damasku, je čas prisegel, da česa takega ne ponovi. Prenočili smo, ko je noč dremala v svojem okrilju, jutro pa ji je spletlo osiveli pramen. Rosa na vejah je bila kakor biseri, ki jih sapica poboža, da se osujejo. Ptica bere, vodna gladina ji je list, veter piše in oblak postavlja pike. Vezir se je utaboril na planjavi al Hasba, postavil šotore in rekel služabnikom: »Tukaj bomo počivali dva dni.« Služabniki so odšli v mesto po opravkih: eden je prodajal, drugi kupoval, eden je šel v kopališče, drugi v omajadsko mošejo, ki ji na svetu ni enake. Tudi Adžib je s svojim služabnikom odšel na ogled mesta. Služabnik je hodil za njim in v roki držal bič, s katerim bi lahko podrl kamelo, da ne bi več vstala. Prebivalci Damaska so zagledali Adžiba, njegovo skladno postavo, njegov sijaj in popolnost: čudovito lepega, ljubko očarljivega, nežnejšega od severne sapice, žejnemu slajšega od bistre vode in prijetnejšega od zdravja bolniku. Začeli so mu slediti; ljudje so tekli za njim in posedali ob poti, da bi ga videli, ko bi šel mimo. Po volji usode je služabnik obstal pred prodajalnico njegovega očeta Hasana Badr ad Dina, ki ga je kuhar posadil vanjo, potem ko ga je pred sodniki in pričami priznal za svojega sina. Ko se je služabnik tistega dne ustavil pred njo, so z njim obstali tudi drugi strežaji. Hasan Badr ad Din je pogledal svojega sina in občudoval njegovo izredno lepoto. Srce mu je zahrepenelo po njem in se navezalo nanj. Ravno je skuhal sladka zrna granatnega jabolka. V njem je tako silovito vzplamtela od Boga dana ljubezen, da je v svojem hrepenenju zaklical: »Gospod moj, ti, ki si osvojil moje srce in dušo, ti, po katerem hrepeni vsa moja notranjost, ali ne bi stopil k meni, mi potolažil srca in poskusil moje jedi?« Nehote so mu oči zalile solze. Spomnil se je svojega nekdanjega življenja in položaja, v katerem se je znašel zdaj.

Ko je Adžib slišal očetove besede, mu je srce zahrepenelo po njem. Obrnil se je k služabniku in rekel: »Ta kuhar mi je segel do srca. Videti je, kakor da je izgubil sina. Pojdiva k njemu, da mu potolaživa srce in sprejmeva njegovo gostoljubje. Morda bo Bog zaradi te tolažbe tudi nas spet združil z mojim očetom.« Ko je služabnik slišal svojega gospodarja Adžiba, je rekel: »Pri Bogu, gospod moj, to se ne spodobi! Kako bi mogli mi, vezirjevi potomci, jesti v kuharjevi prodajalnici? S to palico odganjam ljudi od tebe, da te ne bi gledali. Ne, nikakor ne smeš v prodajalnico.« Hasan Badr ad Din je ob služabnikovih besedah osupnil. Obrnil se je k njemu, po licih pa so mu tekle solze. Rekel je: »Moje srce ga je vzljubilo.« Služabnik je odgovoril: »Pusti te besede. Ne bomo vstopili.« Tedaj se je Adžibov oče obrnil k služabniku in rekel: »Plemeniti gospod, zakaj mi ne bi potolažil srca in stopil k meni? Ti, ki si kakor črn kostanj z belim srcem, ti, ki so te hvalili s takimi in takimi besedami!« Služabnik se je nazadnje zasmejal in vprašal: »Kaj pa znaš povedati? Za božjo voljo, povej, pa na kratko.« Hasan je takoj izrekel ta verza:

Če ne bi bil omikan in tako zanesljiv, mu v kraljevih palačah ne bi zaupali oblasti. Kakšen varuh harema je, kakšen služabnik! Za njegovo plemenitost bi mu stregli nebeški angeli. Služabnik je bil nad besedami tako presenečen, da je vzel Adžiba in z njim stopil v kuharjevo prodajalnico. Hasan Badr ad Din jima je napolnil skledo z zrni granatnega jabolka, pripravljenimi z mandlji in sladkorjem. Jedla sta skupaj, on pa jima je rekel: »Razveselila sta nas s svojim obiskom. Jejta z veseljem in naj vama tekne.« Adžib je rekel očetu: »Sedi in jej z nama. Morda nas Bog združi s tistim, po katerem hrepenimo.« Hasan Badr ad Din je vprašal: »Sin moj, ali te je že pri tako mladih letih zadela ločitev od ljubljenih?« Adžib je odgovoril: »Da, stric. Ločitev od ljubljenih mi žge srce. Ljubljeni, ki me je zapustil, je moj oče. Z dedom sva se odpravila po deželah, da ga poiščeva. O, kako hrepenim, da bi bil spet z njim!« Bridko se je razjokal. Njegov oče je ob njegovem joku tudi sam jokal. Spomnil se je ločitve od ljubljenih in svoje oddaljenosti od očeta in matere. Služabnik se ga je usmilil in vsi so jedli, dokler niso bili siti. Nato sta gosta vstala in odšla iz prodajalnice Hasana Badr ad Dina. Zdelo se mu je, da je njegova duša zapustila telo in odšla z njima. Niti za hip ni mogel zdržati brez njiju, zato je zaklenil prodajalnico in jima sledil, ne da bi vedel, da je deček njegov sin. Pospešil je korak in ju dohitel, še preden sta stopila skozi velika mestna vrata. Evnuh se je obrnil k njemu in vprašal: »Kaj hočeš, kuhar?« Hasan Badr ad Din je odgovoril: »Ko sta odšla od mene, je bilo, kakor da mi je duša zapustila telo. Poleg tega imam opravek zunaj mestnih vrat, zato sem vaju hotel spremljati, nato opraviti svoje in se vrniti.« Evnuh se je razjezil in rekel Adžibu: »Ta jed nama je prinesla nesrečo! Najino dobro delo se je sprevrglo v nadlogo. Glej, zdaj nama sledi od kraja do kraja.« Adžib se je obrnil, zagledal kuharja, se ujezil in zardel. Služabniku je rekel: »Pusti ga, naj hodi po cesti, ki pripada vsem muslimanom. Če bo šel z nama tudi do šotorov in bova videla, da nama res sledi, ga bova odgnala.« Sklonil je glavo in šel naprej, služabnik pa za njim. Hasan Badr ad Din jima je sledil do planjave al Hasba. Ko sta bila že blizu šotorov, sta se obrnila in ga zagledala za seboj. Adžib se je razjezil, obenem pa se je bal, da bo evnuh povedal dedu. Strah, da se bo razvedelo, kako je stopil v kuharjevo prodajalnico in mu je kuhar nato sledil, je še podžgal njegovo jezo. Obrnil se je in z očmi srečal očetov pogled; ta je bil videti kakor telo brez duše. Adžibu pa se je njegov pogled zazdel pogled zahrbtnega človeka, morda celo nezakonskega sina. Še bolj se je razjezil, pobral kamen in ga zalučal v očeta. Kamen je Hasana Badr ad Dina zadel v čelo in ga podrl na tla. Nezavesten je obležal, po obrazu pa mu je tekla kri. Adžib in služabnik sta odšla k šotorom. Ko je Hasan Badr ad Din prišel k sebi, si je obrisal kri, odtrgal kos turbana in si z njim obvezal glavo. Očital si je: »Krivico sem storil dečku, ko sem zaprl prodajalnico in mu sledil, dokler ni pomislil, da imam slabe namene.« Nato se je vrnil v prodajalnico in se spet lotil prodaje jedi. Hrepenel je po materi v Basri, jokal za njo in izrekel ta verza:

Ne zahtevaj od časa pravičnosti, s tem mu delaš krivico; ne grajaj ga, saj ni bil ustvarjen, da bi bil pravičen. Vzemi, kar ti je dano, in odloži skrbi: v življenju sta neizogibno grenkoba in pravičen delež. Badr ad Din je še naprej prodajal svoje jedi. Njegov stric vezir pa je ostal v Damasku tri dni, nato se je odpravil v Homs. Obiskal je mesto in spet odpotoval. Povsod, kamor ga je vodila pot, je poizvedoval, dokler ni prispel v Mardin, Mosul in Dijarbakir. Potoval je naprej in nazadnje prišel v Basro. Ko se je nastanil, je odšel k tamkajšnjemu sultanu. Ta ga je spoštljivo sprejel, mu izkazal čast in ga vprašal, zakaj je prišel. Vezir mu je povedal svojo zgodbo in pojasnil, da je njegov brat vezir Ali Nur ad Din. Sultan je prosil Boga, naj se umrlega usmili, in rekel: »Plemeniti gospod, bil je moj vezir in zelo sem ga imel rad. Umrl je pred petnajstimi leti. Zapustil je sina, ki pa se nam je izgubil in o njem nimamo nobene vesti. Njegova mati je še pri nas, saj je hči mojega velikega vezirja.« Ko je vezir Šams ad Din od kralja slišal, da je nečakova mati živa in zdrava, se je razveselil in rekel: »O kralj, rad bi se srečal z njo.« Sultan mu je takoj dovolil, da jo obišče v bratovi hiši. Šams ad Din je odšel tja, se ozrl po hiši in poljubil njene pragove. Spomnil se je svojega brata Nur ad Dina Alija, ki je umrl daleč od doma in hrepenel po njem. Zajokal je in izrekel te verze:

Hodim mimo domov, mimo Lejlinih domov, poljubljam ta zid in potem še onega. Ni ljubezen do hiš prevzela mojega srca, temveč ljubezen do nje, ki je v njih prebivala. Nato je stopil skozi vrata na prostrano dvorišče. Tam je zagledal obokana vrata iz kremena, okrašena z marmorjem vseh barv. Hodil je po hiši, si jo ogledoval in se oziral naokrog, dokler ni na stenah našel imena svojega brata Nur ad Dina, napisanega z zlatom. Stopil je k imenu, ga poljubil in zajokal. Ločitev od brata ga je žgala in izrekel je te verze:

Vsakič, ko vzide sonce, ga sprašujem po vas, vsakič, ko švigne blisk, ga prosim za vest. Noč prebedim, hrepenenje me zvija in razgrinja med svojimi dlanmi, jaz pa mu ne tožim o bolečini. Ljubljeni, čeprav se je naša ločitev zavlekla, je srce po vašem odhodu raztrgano na koščke. Ko bi mojim očem naklonili pogled na vas, bi bilo to najlepše, kar bi se zgodilo med nami. Ne mislite, da me zaposluje kdo drug: v mojem srcu ni prostora za drugo ljubezen. Šel je naprej, dokler ni prišel v sobo bratove žene, matere Hasana Badr ad Dina iz Basre. V času sinove odsotnosti je dan in noč samo jokala in žalovala. Ker ga tako dolgo ni bilo, mu je sredi sobe postavila marmornat grob. Ob njem je jokala noč in dan in spala samo pri njem. Ko je vezir prišel do njenega bivališča, je zaslišal njen glas. Obstajal je za vrati in jo slišal nad grobom izrekati ta verza:

Pri Bogu, o grob, ali je njegova lepota že izginila, ali se je spremenil njegov cvetoči obraz? O grob, nisi ne vrt ne nebesni svod: kako lahko v tebi prebivata veja in luna? Medtem je vezir Šams ad Din stopil k njej, jo pozdravil in ji povedal, da je brat njenega moža. Nato ji je razložil vse, kar se je zgodilo: da je njen sin Hasan Badr ad Din preživel celo noč pri njegovi hčeri, zjutraj pa izginil. Rekel ji je: »Moja hči je spočela otroka s tvojim sinom in rodila dečka, ki je zdaj z menoj. Tvoj otrok je, tvoj vnuk po tvojem sinu in moji hčeri.« Ko je slišala novico o sinu in izvedela, da je živ, ter videla moževega brata, je vstala, mu padla k nogam in jih poljubila. Izrekla mu je ta verza:

Bog naj nagradi glasnika njihovega prihoda, prinesel mi je najslajše, kar lahko sliši uho. Če bi sprejel darilo, bi mu podarila srce, ki se je ob slovesu raztrgalo na koščke. Vezir je nato poslal po Adžiba. Ko je prišel, je babica vstala, ga objela in zajokala. Šams ad Din ji je rekel: »Zdaj ni čas za jok, temveč za priprave na pot z nami v Egipt. Morda nas bo Bog vse združil s tvojim sinom, mojim nečakom.« Odgovorila je: »Slišim in ubogam.« Pri priči je vstala, zbrala vso svojo opremo, dragocenosti in sužnje ter se pripravila na pot. Vezir Šams ad Din je odšel k sultanu Basre in se poslovil od njega. Sultan je po njem poslal darila in dragocenosti egiptovskemu sultanu. Vezir je takoj odpotoval z bratovo ženo in potoval, dokler niso prispeli v Damask. Utaboril se je kakor prej, postavil šotore in rekel svojim spremljevalcem: »V Damasku bomo ostali teden dni, da nakupimo darila in dragocenosti za sultana.« Adžib pa je rekel evnuhu: »Služabnik, zaželel sem si ogledati mesto. Pojdiva na damaščanski trg, poglejva, kaj se dogaja, in poiščiva tistega kuharja, pri katerem sva jedla in mu razbila glavo. On je bil do naju dober, midva pa sva mu storila hudo.« Evnuh je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Adžib je z evnuhom odšel iz tabora; krvna vez ga je gnala k očetu. Stopila sta v Damask in hodila, dokler nista prišla do kuharjeve prodajalnice. Našla sta ga stoječega v njej. Bilo je pred popoldansko molitvijo in po naključju je ravno pripravil zrna granatnega jabolka. Ko sta se približala in ga je Adžib zagledal, mu je srce zahrepenelo po njem. Pogledal je brazgotino od kamna na njegovem čelu in rekel: »Mir s teboj, dobri mož. Vedi, da sem z mislimi pri tebi.« Ko ga je Badr ad Din zagledal, se je vsa njegova notranjost navezala nanj in srce mu je vztrepetalo. Sklonil je glavo proti tlom in hotel spregovoriti, vendar ni mogel premakniti jezika. Nato je ponižno in vdano dvignil glavo k sinu in izrekel te verze:

Hrepenel sem po ljubljenem, ko pa sem ga zagledal, sem osupnil in izgubil oblast nad jezikom in pogledom. Iz spoštovanja in strahospoštovanja sem sklonil glavo, skušal prikriti, kar čutim, pa tega nisem mogel skriti. Pripravil sem cele liste očitkov, ko pa sva se srečala, nisem našel niti črke. Nato jima je rekel: »Potolažita mi srce in jejta moje jedi. Pri Bogu, deček, vsakokrat ko te pogledam, srce zahrepeni po tebi. Sledil sem ti samo zato, ker sem izgubil razum.« Adžib je odgovoril: »Pri Bogu, res si nama naklonjen, toda komaj sva pri tebi pojedla grižljaj, si se naju oprijel in naju hotel spraviti na slab glas. Pri tebi bova jedla samo, če prisežeš, da ne boš šel za nama in nama sledil. Sicer se od tega trenutka ne vrneva več k tebi. V mestu bomo ostali teden dni, da ded kupi darila za kralja.« Badr ad Din je rekel: »To vama obljubim.« Adžib in služabnik sta stopila v prodajalnico in ponudil jima je polno skledo zrn granatnega jabolka. Adžib je rekel: »Jej z nama. Morda nam Bog olajša stisko.« Hasan Badr ad Din se je razveselil in jedel z njima, ne da bi odmaknil pogled od dečkovega obraza. Srce se mu je navezalo nanj in z vsem svojim bitjem je bil pri njem. Adžib mu je rekel: »Mar ti nisem že povedal, da si nadležen zaljubljenec? Dovolj, ne strmi mi tako dolgo v obraz.« Ko je Badr ad Din slišal njegove besede, je izrekel te verze:

V srcih zate se skriva skrivnost, ki ne pride na dan, skrbno zastrta, o njej se ne govori. O ti, ki s svojo lepoto zasenčiš svetlo luno in pred tvojim obličjem zardi bleščeča zarja! V tvojem siju imam znamenje, ki ne mine, in spomini na najina srečanja se množijo brez konca. Kopnim od žara, čeprav je tvoj obraz moj raj, in umiram od žeje, čeprav je tvoja slina rajski vrelec Kavsar. Nato je Badr ad Din zdaj podajal grižljaje Adžibu, zdaj evnuhu. Polil jima je vodo po rokah, da sta si jih umila, odvezal svileno brisačo, ki jo je nosil okoli pasu, in jima z njo obrisal roke. Iz stekleničke, ki jo je imel pri sebi, ju je poškropil z rožno vodo. Potem je šel iz prodajalnice in se vrnil z dvema vrčema šerbeta, zmešanega z rožno vodo, odišavljeno z mošusom. Postavil ju je prednju in rekel: »Dopolnita svojo prijaznost še s tem.« Adžib je vzel vrč, pil in ga podal služabniku. Pila sta, dokler nista imela polnih trebuhov, in se nasitila kakor malokdaj. Nato sta odšla in pohitela do svojih šotorov. Adžib je stopil k babici, materi svojega očeta Hasana Badr ad Dina. Poljubila ga je, se spomnila svojega sina Badr ad Dina, zavzdihnila in zajokala. Nato je izrekla ta verza:

Ko ne bi upala, da spet se združimo, po vašem odhodu ne bi več želela živeti. Prisegam, v mojem srcu ni ničesar razen ljubezni do vas, in Bog, moj Gospod, pozna vse skrivnosti. Nato je vprašala Adžiba: »Sinko moj, kje si bil?« Odgovoril je: »V mestu Damask.« Tedaj je vstala in predenj postavila skledo jedi iz granatnih zrn, ki je bila le malo sladka. Služabniku je rekla: »Sedi k svojemu gospodarju.« Služabnik si je mislil: »Pri Bogu, prav nobenega teka nimava.« Vendar je sedel. Adžib pa je imel trebuh še poln vsega, kar je pojedel in popil. Vzel je grižljaj, ga pomočil v jed iz granatnih zrn in pojedel. Ker je bil sit, se mu je zdela premalo sladka. Nejevoljno je vzkliknil: »Kakšna zanič jed je to!« Babica mu je rekla: »Sinko moj, mar grajaš mojo kuho? Sama sem jo pripravila in nihče ne kuha tako dobro kakor jaz, razen tvojega očeta Hasana Badr ad Dina!« Adžib je odgovoril: »Pri Bogu, gospa moja, ta tvoja jed ni dobro pripravljena. Pravkar sva v mestu obiskala kuharja, ki je kuhal jed iz granatnih zrn; že njen vonj razveseli srce, njegovih jedi pa bi si zaželel celo človek, ki se je prenajedel. V primerjavi z njegovo tvoja jed ni vredna nič.« Ko je babica slišala te besede, se je silno razjezila in pogledala služabnika. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko pa je nastopila štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Adžibova babica, ko je slišala njegove besede, razjezila, pogledala služabnika in mu rekla: ›Gorje ti! Si ti pokvaril mojega otroka, ker si ga vodil po kuharskih prodajalnicah?‹ Evnuh se je prestrašil in zanikal: ›Nisva šla v prodajalnico, le mimo sva šla.‹ Adžib pa je rekel: ›Pri Bogu, šla sva vanjo in jedla, in jed je bila boljša od tvoje.‹ Babica je vstala, povedala vse može­vemu bratu in ga naščuvala proti služabniku. Služabnika so privedli pred vezirja, ki ga je vprašal: ›Zakaj si mojega otroka peljal v kuharjevo prodajalnico?‹ Služabnik se je prestrašil in rekel: ›Nisva šla noter.‹ Adžib je dejal: ›Pa sva šla in jedla jed iz granatnih zrn, dokler nisva bila sita. Kuhar nama je dal še pijačo z ledom in sladkorjem.‹ Vezir se je še bolj razjezil na služabnika in ga izpraševal, ta pa je vse zanikal. Vezir mu je rekel: ›Če govoriš resnico, sedi in jej pred nami.‹ Služabnik je stopil bliže in skušal jesti, pa ni mogel. Odložil je grižljaj in rekel: ›Gospod moj, še od včeraj sem sit.‹ Vezir je tako spoznal, da je jedel pri kuharju. Služabnicam je ukazal, naj ga podrejo na tla, in ko so to storile, ga je začel neusmiljeno pretepati. Služabnik je vpil na pomoč in govoril: ›Gospod moj, še od včeraj sem sit!‹ Nato je vezir ustavil tepež in mu rekel: ›Povej resnico.‹ Služabnik je odgovoril: ›Vedite, da sva šla v kuharjevo prodajalnico, kjer je pripravljal jed iz granatnih zrn. Postregel nama je z njo. Pri Bogu, še nikoli v življenju nisem jedel česa podobnega, pa tudi nič slabšega nisem videl od tega, kar je zdaj pred nami.‹

Mati Hasana Badr ad Dina se je razjezila in rekla: ›Moraš iti k temu kuharju in nam prinesti skledo njegove jedi iz granatnih zrn. Pokazal jo boš svojemu gospodarju, da bo povedal, katera je boljša in okusnejša.‹ Služabnik je rekel: ›Prav.‹ Takoj mu je dala skledo in pol dinarja. Odšel je v prodajalnico in rekel kuharju: ›V hiši našega gospodarja smo stavili na tvojo jed, saj so tudi tam pripravili jed iz granatnih zrn. Daj nam je za tega pol dinarja. Pazi, da jo boš dobro skuhal, kajti zaradi tvoje kuhe smo dobili boleče udarce.‹ Hasan Badr ad Din se je zasmejal in rekel: ›Pri Bogu, te jedi ne zna nihče tako dobro pripraviti kakor jaz in moja mati, ki je zdaj v daljnih krajih.‹ Napolnil je skledo in jed za konec odišavil z mošusom in rožno vodo. Služabnik jo je vzel in z njo pohitel nazaj. Hasanova mati jo je vzela in pokusila. Ko je spoznala njen izvrstni okus, je vedela, kdo jo je skuhal. Kriknila je in se nezavestna zgrudila. Vezir je obstal od osuplosti. Poškropili so jo z rožno vodo in čez nekaj časa se je zavedela. Rekla je: ›Če je moj sin še na tem svetu, te jedi iz granatnih zrn ni skuhal nihče drug kakor on. To je brez vsakega dvoma moj sin Hasan Badr ad Din, kajti to je njegova jed. Nihče razen njega in mene je ne zna tako pripraviti, saj sem ga sama naučila.‹

Ko je vezir slišal njene besede, se je silno razveselil in rekel: ›Kako hrepenim, da bi videl bratovega sina! Nas bo usoda res spet združila? Le vsemogočnega Boga lahko prosimo, da se snidemo z njim.‹ Takoj je vstal, poklical svoje može in jim ukazal: ›Dvajset naj vas gre h kuharjevi prodajalnici. Razdejte jo, njega pa zvežite z njegovim turbanom in ga na silo privedite k meni, vendar mu ne storite nič žalega.‹ Odgovorili so: ›Prav.‹ Vezir je nemudoma odjezdil v vladno palačo, se sestal z namestnikom v Damasku in mu pokazal pisma, ki jih je imel od sultana. Namestnik jih je poljubil, si jih položil na glavo in vprašal: ›Kdo je človek, ki ga obtožujete?‹ Odgovoril je: ›Neki kuhar.‹ Namestnik je takoj ukazal svojim stražnikom, naj gredo v njegovo prodajalnico. Ko so prišli tja, so jo našli razdejano in vse v njej razbito, kajti medtem ko je bil vezir v palači, so njegovi možje že izvršili ukaz. Zdaj so čakali, da se vrne. Hasan Badr ad Din pa si je mislil: ›Le kaj so našli v jedi iz granatnih zrn, da me je doletelo vse to?‹ Ko se je vezir vrnil od damaščanskega namestnika, ki mu je dovolil odpeljati obtoženca s seboj, je stopil v šotore in ukazal, naj privedejo kuharja. Pripeljali so ga, zvezanega z njegovim turbanom. Ko je Hasan Badr ad Din zagledal strica, je bridko zajokal in rekel: ›Gospod moj, kaj sem vam zagrešil?‹ Vezir ga je vprašal: ›Si ti skuhal jed iz granatnih zrn?‹ Odgovoril je: ›Da. Ste v njej našli kaj takega, da si zaslužim obglavljenje?‹ Vezir je rekel: ›To bi bila še preblaga kazen zate.‹ Hasan je dejal: ›Gospod moj, mi ne boste vsaj povedali, česa sem kriv?‹ Vezir je odgovoril: ›Bom, takoj zdaj.‹

Nato je vezir zaklical služabnikom: ›Pripeljite kamele!‹ Hasana Badr ad Dina so vzeli s seboj, ga spravili v skrinjo, jo zaklenili in odrinili. Potovali so do noči, nato raztovorili živali in nekaj pojedli. Hasana Badr ad Dina so vzeli iz skrinje, ga nahranili in spet zaprli vanjo. Tako so potovali naprej, dokler niso prispeli do nekega kraja. Tam so ga znova vzeli iz skrinje in vezir ga je vprašal: ›Si ti skuhal jed iz granatnih zrn?‹ Odgovoril je: ›Da, gospod moj.‹ Vezir je ukazal: ›Vkujte ga!‹ Vklenili so ga, ga vrnili v skrinjo in nadaljevali pot proti Egiptu. Ko so se utaborili v Zabadaniji, je ukazal, naj Hasana Badr ad Dina vzamejo iz skrinje in pripeljejo tesarja. Rekel mu je: ›Napravi zanj leseno ogrodje.‹ Hasan Badr ad Din je vprašal: ›Kaj boste z njim?‹ Vezir je odgovoril: ›Nanj te bom pribil in križanega vozil po vsem mestu.‹ Hasan je vprašal: ›Zakaj mi boste to storili?‹ Vezir je rekel: ›Ker nisi dobro pripravil jedi iz granatnih zrn. Kako si jo mogel skuhati s premalo popra?‹ Hasan je dejal: ›Zaradi premalo popra mi boste storili vse to? Vam ni dovolj, da me držite zaprtega in mi dajete le en obrok na dan?‹ Vezir je odgovoril: ›Ker je bilo v njej premalo popra, si zaslužiš samo smrt.‹ Hasan Badr ad Din je osupnil in žaloval za svojim življenjem. Zatopil se je v misli in vezir ga je vprašal: ›O čem premišljuješ?‹ Odgovoril je: ›O nespametnih glavah, kakršna je vaša. Če bi imeli kaj pameti, mi zaradi premalo popra ne bi storili vsega tega.‹ Vezir mu je rekel: ›Moramo te kaznovati, da česa takega ne boš ponovil.‹ Hasan Badr ad Din je odvrnil: ›Pri vsem, kar ste mi storili, je bolečina še najmanjše zlo.‹ Vezir je rekel: ›Vsekakor te moramo križati.‹ Medtem je tesar pripravljal les, Hasan pa ga je gledal. Tako je mineval čas, dokler ni prišla noč. Tedaj ga je stric vzel in položil v skrinjo ter rekel: ›Jutri boš križan.‹

Nato je počakal, da je zagotovo zaspal, vstal, zajahal in vzel skrinjo predse. Vstopil je v mesto in odjezdil domov. Tam je rekel hčerki Sit al Husn: ›Hvala Bogu, ki te je spet združil z bratrancem! Vstani in pripravi hišo natanko tako, kakor je bila pripravljena v poročni noči.‹ To je naročila služabnicam, ki so se lotile dela in prižgale sveče. Vezir je vzel list, na katerega je nekoč popisal hišno opremo, ga prebral in ukazal postaviti vsako stvar na svoje mesto, tako da bi vsakdo, ki bi to videl, verjel, da je to prav tista poročna noč. Nato je ukazal položiti Hasanov turban tja, kamor ga je Hasan takrat odložil sam, prav tako hlače in mošnjo pod blazino. Hčerki je naročil, naj se uredi kakor v poročni noči in stopi v spalnico. Rekel ji je: ›Ko bo bratranec prišel k tebi, mu reci: »Dolgo si se zadržal v stranišču.« Naj prenoči pri tebi in pogovarjaj se z njim do jutra.‹ Potem je zapisal datum.

Vezir je Hasanu Badr ad Dinu snel okove z nog in ga vzel iz skrinje. Slekel mu je oblačila, tako da je ostal samo v tanki spalni srajci, brez hlač. Ves ta čas je spal in ni ničesar vedel. Ko se je Badr ad Din prebudil, je ugotovil, da leži v svetlo razsvetljenem predprostoru. Pomislil je: ›So to blodne sanje ali sem buden?‹ Vstal je, šel nekaj korakov do drugih vrat in pogledal skoznje. Znašel se je v sobi, kjer so mu pokazali nevesto. Zagledal je spalnico in posteljo, svoj turban in druge reči. Osupnil je in se obotavljal stopiti naprej. Spraševal se je: ›Ali sanjam ali sem buden?‹ Gladil si je čelo in začudeno govoril: ›Pri Bogu, to je kraj, kjer so mi pokazali nevesto, jaz pa sem bil vendar v skrinji!‹

Medtem ko se je tako pogovarjal sam s seboj, je Sit al Husn dvignila rob mreže proti komarjem in mu rekla: ›Gospod moj, ne boš vstopil? Dolgo si se zadržal v stranišču.‹ Ko je slišal njen glas in zagledal njen obraz, se je zasmejal in rekel: ›To so blodne sanje.‹ Vstopil je, zavzdihnil in se zamislil nad tem, kar se mu je zgodilo. Bil je zmeden in ni vedel, kako naj razume svoj položaj. Ko je zagledal turban, hlače in mošnjo s tisoč dinarji, je rekel: ›Bog ve, da sem sredi blodnih sanj.‹ Od tolikšnega začudenja je bil povsem zbegan. Sit al Husn ga je vprašala: ›Zakaj si tako začuden in zmeden? Na začetku noči nisi bil tak.‹ Zasmejal se je in vprašal: ›Koliko let me ni bilo pri tebi?‹ Odgovorila je: ›Bog te obvaruj in njegovo ime naj te varuje! Saj si šel samo na stranišče, da opraviš potrebo in se vrneš. Kaj se je zgodilo s tvojo pametjo?‹ Ko je Badr ad Din to slišal, se je zasmejal in rekel: ›Prav imaš. Toda ko sem odšel od tebe, me je na stranišču premagal spanec. Sanjal sem, da sem kuhar v Damasku in da tam živim deset let. Zdelo se mi je, da je k meni prišel deček iz plemenite družine s služabnikom, in zgodilo se je to in to.‹

Hasan Badr ad Din si je nato z roko pogladil čelo in zatipal brazgotino od udarca. Rekel je: ›Pri Bogu, gospa moja, kakor da bi bilo res! Udaril me je po čelu in mi ga presekal. Zdi se, da se je zgodilo v resnici.‹ Nato je dejal: ›Morda sem to sanjal potem, ko sva se objela in zaspala. V sanjah sem videl, kako sem odpotoval v Damask brez fesa, turbana in hlač ter postal kuhar.‹ Nekaj časa je molčal od osuplosti, nato pa rekel: ›Pri Bogu, kakor da bi videl samega sebe kuhati jed iz granatnih zrn s premalo popra. Pri Bogu, gotovo sem zaspal na stranišču in vse to videl v sanjah.‹ Sit al Husn ga je vprašala: ›Pri Bogu, kaj si še videl?‹ Povedal ji je vse, kar je doživel, nato pa dodal: ›Pri Bogu, če se ne bi prebudil, bi me križali na lesenem ogrodju.‹ Vprašala je: ›Zakaj pa?‹ Odgovoril je: ›Ker je bilo v jedi iz granatnih zrn premalo popra. Videl sem, kako so razdejali mojo prodajalnico, razbili posodo, me spravili v skrinjo in pripeljali tesarja, da bi zame izdelal leseno ogrodje, na katerem so me nameravali križati. Hvala Bogu, da se mi je vse to zgodilo v sanjah, ne pa v resnici.‹ Sit al Husn se je zasmejala in ga stisnila k sebi, on pa je objel njo. Nato se je spet zamislil in rekel: ›Pri Bogu, vendar se mi zdi, da je bilo res. Ne vem več, kaj se je zgodilo in kaj je resnica.‹ Zaspal je, še vedno zmeden; zdaj je govoril: ›Videl sem v sanjah,‹ zdaj: ›Videl sem v resnici.‹ Tako je bilo do jutra. Tedaj je k njemu stopil stric, vezir Šams ad Din, in ga pozdravil. Hasan Badr ad Din ga je pogledal in rekel: ›Pri Bogu, ali niste vi ukazali, naj me zvežejo in mi razbijejo prodajalnico zaradi jedi iz granatnih zrn, v kateri je bilo premalo popra?‹

Vezir mu je odgovoril: ›Vedi, sinko moj, da je resnica prišla na dan in se je razkrilo, kar je bilo skrito. Ti si sin mojega brata. Vsega tega nisem storil, dokler se nisem prepričal, da si ti tisti, ki je tisto noč prišel k moji hčerki. Prepričal pa sem se šele, ko sem videl, da si prepoznal hišo, svoj turban, hlače, zlato in oba lista: tistega, ki si ga napisal sam, in tistega, ki ga je napisal tvoj oče, moj brat. Pred tem te nisem nikoli videl in te nisem poznal. Tvojo mater pa sem pripeljal s seboj iz Basre.‹ Nato ga je objel in zajokal. Ko je Hasan Badr ad Din slišal stričeve besede, je bil nadvse začuden. Objel je strica in od silnega veselja zajokal. Vezir mu je rekel: ›Sinko moj, vse to izvira iz tega, kar se je zgodilo med menoj in tvojim očetom.‹ Povedal mu je vse, kar se je zgodilo med njim in bratom, in mu pojasnil, zakaj je njegov oče odpotoval v Basro. Nato je poslal po Adžiba. Ko ga je oče zagledal, je rekel: ›To je tisti, ki me je udaril s kamnom!‹ Vezir je dejal: ›To je tvoj sin.‹ Tedaj ga je Hasan stisnil v objem in izrekel te verze:

Dolgo sem jokal zaradi naše ločitve in solze so mi vrele iz oči. Zaobljubil sem se: če nas Varuh spet združi, z jezikom ne omenim več ločitve. Radost me je preplavila tako silno, da sem od prevelike sreče zajokal. Ko je končal pesem, se je k njemu obrnila mati, ga z vso dušo objela in izrekla ta verza:

Čas je prisegel, da me bo vedno žalostil; prelomil si prisego, o čas, zdaj se odkupi! Sreča je prišla in ljubljeni mi stoji ob strani; vstani, odzovi se klicu veselja in bodi pripravljena! Nato mu je mati povedala vse, kar se ji je zgodilo po njegovem odhodu, on pa ji je pripovedoval o vsem, kar je prestal. Zahvalili so se Bogu, da jih je spet združil. Vezir je nato odšel k sultanu in mu povedal, kaj se mu je zgodilo. Sultan se je začudil in ukazal, naj vse zapišejo v letopise, da bo zgodba ostala za prihodnje rodove. Vezir je zatem živel z bratovim sinom, svojo hčerko, njunim sinom in bratovo ženo v največji sreči, dokler ni prišla tista, ki uničuje užitke in ločuje zbrane.

To je, o poveljnik vernikov, zgodba vezirja Šams ad Dina in njegovega brata Nur ad Dina.« Kalif Harun ar Rašid je rekel: »Pri Bogu, to je res čudovita zgodba!« Mladeniču je podaril eno svojih priležnic, mu odmeril sredstva za preživljanje in ga sprejel med svoje družabnike.

Nato je dekle reklo: »A ta zgodba ni nič bolj čudovita od zgodbe o krojaču, grbavcu, Judu, oskrbniku in kristjanu ter o tem, kar se jim je pripetilo.« Kralj je vprašal: »Kakšna pa je njihova zgodba?«