Pobratimski darovi

Besedilo

Pobratimski darovi

Ljudje pripovedujejo, da je v starih časih živel neki silovit mož, ki ni nikoli molil k Bogu, ne hodil v cerkev, niti se po postavi spovedoval in prejemal obhajila, temveč je počenjal vsakršne hudobije, tako da je bilo zaradi njega vse mesto v stiski. V svoji prevzetnosti se ni hotel oženiti, kakor zapoveduje Gospod Bog, temveč si je vtepel v glavo, da bo vzel zmajevko, da bi lahko počel še več zla, in se napotil v neko pustinjo, kjer so bila strašna jezera. Toda zgrešil je pot in tako ga je dohitela noč, da je moral prenočiti v neki votlini. Komaj je zaspal, že je zaslišal v votlini žvenket najrazličnejših verig in bobnenje kakor grom, ob katerem se je prebudil. Tedaj se je votlina naenkrat razsvetlila kakor beli dan in v njej se je trlo ljudi vseh vrst, črnih, rdečih in rumenih, oblečenih v raznovrstna oblačila, pred njimi pa je stal starec z lasmi in brado, belimi kakor ovčja volna, oprt na dve razcepljeni bergli, in ga vprašal: »Kdo si?« On pa mu je prestrašen odgovoril: »Popotnik iz daljne dežele in vaš tovariš.« Starec mu je odvrnil: »Če si naš, se moraš pobratiti z menoj, če hočeš biti srečen.« Mož je privolil in se pobratil s starcem. Ko sta se pobratila, mu je starec rekel: »No, pobratim, zdaj pa se obdarujva: jaz ti bom podaril moč in bogastvo, ti pa meni za oba darova samo svojo dušo.« Čeprav je bil ta človek hudoben, je vendar pomišljal, ali naj da svojo dušo, toda strah ga je prisilil, da sta si izmenjala darove. Starec je dahnil vanj in pri priči so mu zrasli peruti, rep in majhni rožički na glavi, nato pa mu je dal dvokrako palico, rdečo kakor ogenj, in mu rekel: »Tu imaš to palico; kadar boš potreboval denar, z njo potrkaj po čemer koli in od tam se bodo vsule stotine takšnih asper, kakršne si boš zaželel.« Mož se je razveselil in se zjutraj, ko se je zdanilo, ločil od pobratima ter se takšen, kakršen je bil, odpravil na pot. Po dolgi hoji je počil pod veliko skalo in začel preskušati srečo s palico. Potrkal je z njo po skali in rekel: »Naj bodo sami zlati cekini!« In cekini so se usuli iz skale, da so ga zasuli in skoraj zadušili, on pa je zavpil: »Pobratim! Pobratim! Po meni je!« Tedaj je priletel njegov pobratim in rekel: »Tukaj sem, kaj je?« On pa mu je odgovoril: »Glej, cekini so me zasuli, še zadušili me bodo.« Pobratim mu je rekel: »Reci: ‘Dovolj je že,’ pa ne bodo več prihajali.« Ko je rekel: »Dovolj je že,« in so se cekini nehali usipati, mu je starec dejal: »Vzemi, kolikor moreš, potem pa hodi iz kraja v kraj in kupuj duše za bogastvo.« Poslovil se je torej od pobratima in se napotil proti nekemu mestu. Ko je prišel na razpotje, so mu naenkrat izginile aspre s pleč; ozrl se je in zagledal meniha, ki je sedel na vogalu in držal v rokah molilne jagode. »Ha!« si je rekel. »Grem prevarat tega meniha in hočem, da bodo iz njega vreli cekini.« Približal se je menihu in potrkal po njem s palico, rekoč: »Sami cekini in tolarji!« Toda namesto da bi se vsule aspre, se mu je palica v roki stalila, menih pa je pokrižal molilne jagode, mu jih nadel na glavo in rekel: »Naj vstane Bog!« Mož se je tisti hip stresel in se spremenil v človeka, kakršen je bil poprej. Tedaj mu je menih rekel: »O kristjan! Kristjan! Pokesaj se svojih grehov, moli k Bogu in se mu zahvali, da je v nebesih slišal jok tvojih staršev prav tisti hip, ko si prodal svojo dušo. Pusti hudičeve aspre in raje delaj.« Mož se mu je priklonil, se mu zahvalil in mu poljubil roko, nato pa odšel domov, se pokesal in živel kot pravi kristjan do visoke starosti. In Bog z nami!