Prevod

Pripovedujejo tudi, da se je pravični kralj Kisra Anuširvan nekega dne odpravil na lov. Med zasledovanjem gazele se je oddaljil od svojega spremstva in zagledal bližnjo vas. Ker ga je mučila huda žeja, se je napotil vanjo, stopil do vrat neke hiše ob poti in prosil vode. K njemu je prišla deklica, si ga ogledala in se vrnila v hišo. Iz enega samega stebla sladkornega trsa mu je iztisnila sok, ga zmešala z vodo in nalila v čašo. Vanjo je natresla še nekaj dišeče začimbe, podobne prahu, nato pa jo izročila Anuširvanu. Pogledal je v čašo in v njej opazil nekaj, kar je bilo videti kakor prah, zato je pil po majhnih požirkih, dokler je ni izpraznil. Nato je rekel deklici: »Deklica, kako dobra voda, kako sladka! Ko le ne bi bilo v njej teh drobcev, ki jo kalijo.« Deklica pa je odgovorila: »Gost, nalašč sem vanjo natresla drobce, ki so jo skalili.« Kralj jo je vprašal: »Zakaj si to storila?« Odgovorila je: »Videla sem, da si zelo žejen, in bala sem se, da bi jo izpil na dušek, kar bi ti škodovalo. Če v njej ne bi bilo drobcev, bi jo hitro izpil v enem požirku, tako pitje pa bi ti škodovalo.« Pravični kralj Anuširvan se je začudil njenim besedam in bistrosti. Spoznal je, da je to povedala iz razumnosti, preudarnosti in zdrave pameti, zato jo je vprašal: »Iz koliko stebel si iztisnila sok za to pijačo?« Odgovorila je: »Iz enega samega.« Anuširvan se je začudil in zahteval davčni register te vasi. Ko je videl, kako malo davka plačujejo, je v sebi sklenil, da jim ga bo po vrnitvi na prestol zvišal. Rekel si je: »Kako more vas, v kateri eno samo steblo da toliko soka, plačevati tako malo davka?« Nato je zapustil vas in nadaljeval lov. Ob koncu dneva se je vrnil in sam spet prišel mimo istih vrat ter prosil vode. Prišla je ista deklica, ga zagledala in prepoznala, nato pa se vrnila v hišo, da bi mu prinesla pijačo. Ker se je dolgo mudila, jo je Anuširvan priganjal: »Zakaj se tako dolgo mudiš?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko pa je nastopila 390. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Anuširvan deklico priganjal in jo vprašal: ‘Zakaj se tako dolgo mudiš?’ Odgovorila mu je: ‘Ker iz enega stebla nisem dobila dovolj soka zate. Iztisnila sem tri stebla, pa iz njih ni priteklo toliko, kolikor je prej iz enega samega.’ Kralj Anuširvan jo je vprašal: ‘Kaj je vzrok temu?’ Odgovorila je: ‘Vzrok je v tem, da so se vladarjevi nameni spremenili.’ Vprašal jo je: ‘Od kod ti to?’ Rekla je: ‘Od modrih ljudi smo slišali, da ljudstvo izgubi blagoslov in njegovo blagostanje upade, kadar se vladarjevi nameni do njega spremenijo.’ Anuširvan se je zasmejal in opustil, kar je bil v sebi sklenil zoper vaščane. Z deklico se je nemudoma poročil, saj so ga očarali njena izjemna bistrost, preudarnost in lepe besede.«