O besedilu
Sapia Liccarda
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata III IV SAPIA LICCARDA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Sapia Liccarda
_Sapia se s svojo bistroumnostjo med očetovo odsotnostjo ohrani častno kljub slabemu zgledu svojih sester. Ponagaja svojemu zaljubljencu in se, ko zasluti nevarnost, ki ji grozi, izogne nesreči; nazadnje jo kraljevič vzame za ženo._ _Ob žalostni usodi teh ubogih zaljubljencev je zbledelo vse veselje, ki so ga zbudile prejšnje zgodbe, in nekaj časa je vladala takšna potrtost, kakor da bi se komu rodila hči. Ko je kralj to opazil, je naročil Tolli, naj pove kaj veselega, da bi ublažila žalost zaradi Renzine in Ceciove smrti. Ta je ubogala njegov ukaz in začela pripovedovati takole._ Zdrava človekova presoja je svetla luč v noči tegob tega sveta: z njo lahko brez nevarnosti preskakujemo jarke in brez strahu prehodimo težavne poti. Zato je veliko bolje imeti pamet kakor denar, saj denar pride in gre, pamet pa ti je na voljo ob vsaki potrebi. O tem se boste lahko dodobra prepričali ob zgodbi Sapie Liccarde, ki jo je zanesljiva zvezda njene razsodnosti popeljala iz globokega zaliva v varen pristan.
Nekoč je živel bogat trgovec po imenu Marcone, ki je imel tri lepe hčere: Bello, Cenzollo in Sapio Liccardo. Ker je moral odpotovati po trgovskih opravkih in je vedel, da sta starejši hčeri pravi gospodični, ki radi postopata pri oknih, je vsa okna zabil z žeblji. Vsaki je pustil prstan s kamni, ki so se prekrili z madeži, če je tista, ki ga je nosila na prstu, zagrešila kaj nečastnega, nato pa odšel. Toda komaj se je oddaljil od Ville-aperte, kakor se je imenoval tisti kraj, sta že začeli odpirati okna in kukati skozi okenca, čeprav se je najmlajša, Sapia Liccarda, na vse pretege upirala in vpila, da njihova hiša ni ne Ceuze ne Duchesca ne prenočišče pri Cetrangolu ne Pisciaturo, da bi se smeli tako spogledovati in koketirati s sosedi. Nasproti njihove hiše je stala kraljeva palača, v kateri so živeli trije kraljevi sinovi, Ceccariello, Grazullo in Tore. Ko so zagledali te čedne mladenke, so se začeli z njimi spogledovati. Od pomenljivih pogledov so prešli k pozdravom, od pozdravov k besedam, od besed k obljubam in od obljub k dejanjem. Tako so nekega večera, ko se sonce, da se ne bi kosalo z nočjo, umakne z vsem svojim imetjem, vsi trije splezali v hišo teh sester. Starejša brata sta se hitro domenila s starejšima sestrama, ko pa je Tore hotel prijeti Sapio Liccardo, mu je kakor jegulja zdrsnila iz rok v drugo sobo in tako trdno zagradila vrata, da je ni bilo mogoče pripraviti, da bi jih odprla. Ubogi mladenič je tako lahko le štel grižljaje svojih bratov: medtem ko sta onadva polnila vreče pri mlinu, je on držal mulo. Ko pa je prišlo jutro in so ptice, trobentačice zarje, zatrobile klic na konje, da bi ure dneva zajahale, sta brata odšla vsa vesela užitkov, ki sta jih bila deležna, tretji pa potrt zaradi slabo preživete noči. Sestri sta takoj zanosili, a nosečnost jima je prinesla le tegobe, saj jima je Sapia Liccarda toliko pridigala, da nista njuna trebuha iz dneva v dan tako hitro naraščala, kakor je ona iz ure v uro izbruhnila. Vselej je sklenila, da jima bo ta bobnasti trebuh prinesel vojno in pogubo in da bosta, ko se oče vrne s poti, že videli, kako plešejo ovce. Medtem pa je Torejeva želja vse bolj rasla, deloma zaradi lepote Sapie Liccarde, deloma pa zato, ker se je čutil osramočenega in ponižanega. Zato se je s starejšima sestrama domenil, da jo bodo ujeli v past, ko bo to najmanj pričakovala, in jo pripravili do tega, da ga bo prišla obiskat v njegovo lastno hišo.
Nekega dne sta torej poklicali Sapio in ji rekli: »Ljuba sestra, kar je storjeno, je storjeno. Če bi bilo treba nasvete plačevati, bi bili bodisi dražji bodisi bolj cenjeni. Če bi te bili pametno poslušali, ne bi bili omadeževali časti te hiše in si odebelili trebuha, kakor sama vidiš. Toda kaj se da zdaj še storiti? Nož je prodrl do ročaja, stvari so šle predaleč, gos ima že kljun. Vendar si ne moreva misliti, da je tvoja jeza tolikšna, da bi naju hotela spraviti s tega sveta. Če se že ne usmiliš naju, se boš vsaj zaradi teh otročičev, ki jih nosiva pod srcem, ganila nad najino nesrečo.« »Nebo ve,« je odgovorila Sapia Liccarda, »kako mi srce joka zaradi vajine napake, ko pomislim na sramoto, ki vaju že zdaj teži, in na nesrečo, ki vaju čaka, ko se oče vrne in v svoji hiši odkrije to nečastnost. Dala bi prst na roki, ko bi se to ne bilo zgodilo. A ker vaju je zlodej že zaslepil, povejta, kaj lahko storim, samo da ostane moja čast nedotaknjena. Kajti kri ne more postati mleko in navsezadnje me vendarle veže sorodstvo, vajina nesreča pa mi vzbuja toliko sočutja, da bi za rešitev te zadeve zastavila celo življenje.« Ko je Sapia nehala govoriti, sta sestri odgovorili: »Nobenega drugega dokaza tvoje ljubezni ne želiva kakor to, da nama priskrbiš malo kruha, kakršnega jé kralj. Tako silna želja naju je obšla po njem, da se utegne, če ji ne ustreževa, otročičema na konici nosu narediti znamenje v obliki hlebčka. Če imaš torej krščansko srce, nama jutri še pred svitom stori to uslugo. Spustili te bova skozi tisto okno, skozi katero so splezali kraljevi sinovi, in te oblekli v beračico, da te nihče ne bo prepoznal.« Sapia Liccarda se je iz usmiljenja do ubogih otročičev oblekla v same cunje in si okoli vratu obesila greben za česanje lanu. Ko je sonce dvignilo svetle trofeje zmage nad nočjo, je šla v kraljevo palačo prosit za košček kruha. Dobila je miloščino in že hotela oditi, ko jo je Tore, ki je po njihovem dogovoru prežal nanjo, takoj prepoznal. Toda ko jo je skušal zgrabiti, mu je v hipu obrnila hrbet, tako da je z roko udaril po grebenu in se pošteno razmesaril; še nekaj dni ni mogel uporabljati roke.
Sestri sta dobili kruh, ubogemu Toreju pa se je lakota le še povečala, zato so spet staknili glave. Čez dva dni sta nosečnici znova začeli nadlegovati Sapio, češ da se jima je zahotelo dveh hrušk s kraljevega vrta. Uboga sestra je oblekla drugo obleko in šla na kraljevi vrt, kjer je našla kralja. Ta je beračico nemudoma opazil in ko je slišal, da prosi za hruške, je hotel sam splezati na drevo. Sapii je vrgel v naročje nekaj hrušk, ko pa je nameraval splezati dol in jo zgrabiti, mu je odmaknila lestev ter ga pustila čepeti med vejami in kričati kavkam. Če ne bi po naključju prišel vrtnar po dve solatni glavi, ki sta že šli v cvet, in mu pomagal dol, bi bil tam obtičal vso noč. Zaradi tega se je od jeze grizel v roke in grozil s hudim maščevanjem;
Ko sta nato, kakor je hotelo nebo, sestri rodili dva čedna, zalita otročiča, sta rekli Sapii: »Ljuba naša deklica, če se ne odločiš, da nama boš pomagala, sva docela pogubljeni. Naš oče se bo kmalu vrnil, in ko bo v hiši našel to nesrečo, bo uho še največji kos, ki bo ostal od naju. Zato pojdi dol, midve pa ti bova otročiča spustili v košari, da ju odneseš njunima očetoma, naj sama skrbita zanju.« Sapia Liccarda, ki je bila sama ljubezen, je sicer težko prenašala, da mora zaradi neumnosti svojih sester nositi takšno breme, vendar se je nazadnje pustila pregovoriti. Šla je dol, prevzela otročiča, ki sta ji ju spustili, in ju odnesla v sobi njunih očetov. Ker očetov ni našla, je položila po enega na vsako posteljo, saj se je prej spretno pozanimala, katera pripada komu. Potem je stopila še v Torejevo sobo, položila na njegovo posteljo velik kamen in se vrnila domov. Ko sta princa prišla v svoji sobi in našla ljubka otročiča, ki sta imela na prsih prišita listka z imenoma svojih očetov, sta bila presrečna. Tore pa je šel ves zagrenjen spat, ker niti tega ni bil vreden, da bi imel potomca, in ko se je vrgel na posteljo, je z glavo tako močno udaril ob kamen, da mu je zrasla velika buška. Medtem se je trgovec vrnil s poti. Pregledal je prstane svojih hčera, in ko je videl, da sta prstana starejših dveh vsa lisasta, je pobesnel. Že je hotel poseči po železju ter jih vse z mučenjem in pretepanjem prisiliti, da bi priznale, kaj se je zgodilo, ko so kraljevi sinovi prišli prosit za roke njegovih hčera. Trgovec ni vedel, kaj ga je doletelo, in je mislil, da se norčujejo iz njega. Nazadnje pa je izvedel, kaj se je zgodilo med njimi in da sta se rodila otročiča; tedaj se je imel za srečnega zaradi tako ugodnega zasuka usode in sklenili so, da bodo poroke že tisti večer. Sapio pa je stiskalo v želodcu, saj se je dobro zavedala vseh muk, ki jih je povzročila Toreju. Čeprav je slišala, kako vztrajno prosi za njeno roko, je vendarle pomislila, da ni vsaka zel meta in da ni plašča brez dlak. Zato je nemudoma naredila lepo lutko iz sladkorne mase, jo položila v veliko košaro in prekrila z nekaj oblačili. Zvečer, ko so plesali in se veselili, se je izgovorila, da jo je nenadoma stisnilo pri srcu, in šla prva v posteljo. Pod pretvezo, da bi se rada preoblekla, si je dala prinesti košaro, nato pa lutko položila med rjuhe, sama pa se skrila za posteljno zaveso in čakala, kako se bo zadeva razpletla. Ko je prišla ura, da se mladoporočenci odpravijo spat, je Tore stopil k svoji postelji in v prepričanju, da v njej leži Sapia, rekel: »Zdaj mi boš plačala, pasja psica, za vse neprijetnosti, ki si mi jih povzročila;
zdaj boš videla, kaj pomeni, če se čriček kosa s slonom! Zdaj boš z enim udarcem plačala za vse in dobro te bom spomnil na greben za lan, na lestev, ki si jo odmaknila od drevesa, in na vse druge žaljivosti, ki si mi jih prizadejala!« Ob teh besedah je izvlekel bodalo in jo prebodel od ene strani do druge. A še ni bil zadovoljen, zato je dodal: »Zdaj ti bom še kri izpil!« Izvlekel je bodalo iz lutkinih prsi in ga obliznil; tedaj je okusil sladkobo in zaznal tako močan vonj po mošusu, da je napolnil ves prostor. Takoj se je pokesal, da je razmesaril tako sladko in dišečo mladenko, ter začel objokovati svojo besnost z besedami, ki bi omehčale celo kamenje. Svoje srce je imenoval žolč, bodalo pa strup, ker sta mogla raniti nekaj tako sladkega in milega. Po dolgem žalovanju je dvignil roko z istim bodalom, da bi se zabodel, toda Sapia je hitro planila iz skrivališča, ga prijela za roko in rekla: »Ustavi se, Tore, spusti roko! Tu je del tiste, ki jo objokuješ; tu sem, zdrava in živa, da bi tudi tebe videla živega in krepkega. Ne imej me za trmasto svojeglavko, če sem te mučila in ti prizadejala kako neprijetnost: hotela sem le preizkusiti in preveriti tvojo stanovitnost in zvestobo.« Povedala mu je, da si je zadnjo ukano izmislila zato, da bi se obvarovala besa užaljenega srca, in ga prosila odpuščanja za vse, kar se je zgodilo. Ženin jo je z veliko ljubeznijo objel in jo položil k sebi. Pobotala sta se, in ker mu je bil po tolikih tegobah užitek še slajši, je ženino zadržanost cenil veliko bolj kakor voljnost svojih svakinj. Kajti kakor je rekel pesnik: _Ne gola Citereja,_ _ne Cintija, vsa zavita,_ _srednja pot je bila vselej najbolj cenjena._
Izvirnik
Jornata III IV SAPIA LICCARDA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Sapia co lo ’ngiegno sujo, essenno lontano lo Patre, se mantene ’nnorata co ttutto lo male asempio de le ssore. Burla lo ’nnammorato, e previsto lo pericolo, che passava, repara a lo danno; ed all’utemo lo figlio de lo Rrè se la piglia pe mmogliere._ _Se ’ntrovolaje tutto lo gusto de li cunte passate a lo caso miserabele de sti povere ’nnammorate, e se stette pe no buono piezzo, comme nce fosse nata la figlia femmena; la quale cosa vedenno lo Rrè, disse a Tolla, ch’avesse contato quarcosa de gusto, pe ttemperare l’affrezzione de la morte de Renza, e de Cecio, la quale recevuto lo commannamiento se lassaje correre de la manera, che ssecota._ Lo buono jodizio de ll’ommo è na brava lanterna pe la notte de li
travaglie de lo munno, co la quale se sautano fuosse senza pericolo, e se scorreno male passe senza paura, perzò è mmeglio assaje avere sinno, che ttornise, ca chiste vanno, e beneno, e chillo te lo truove a tutte besuogne, de la quale cosa vedarrite na granne sperienza nne la perzona de Sapia Liccarda, che co la trammontana secura de lo jodizio, scenno da no guorfo granne, se reduce a ssecuro puorto.
Era na vota no Mercante ricco, chiamato Marcone, che aveva tre belle figlie, Bella, Cenzolla, e Sapia Liccarda; lo quale avenno da ire fora pe ccerte mmercanzie, e ccanoscenno le ffiglie cchiù granne pe Ccavallesse fenestrere, le nchiovaje tutte le ffenestre, e llassannole n’aniello ped’uno co ccerte pprete, che deventavano tutte macchie, chi si le portava ’n dito, faceva triste vregogne, se partette. Ma non accossì ppriesto fu allontanato da Villa-aperta, (che cossì se chiammava chella Terra) che accommenzaro a scaliare le ffenestre, e ad affacciarese pe li portielle, co tutto che Sapia Liccarda, ch’era la cchiù picciola, facesse cose dell’autro munno, e gridasse, ca n’era la Casa lloro nè Cceuze, nè Duchesca, nè funneco
de lo Cetrangolo, nè Pisciaturo da fare ste guattarelle, e coccovaje co li vecine. Era faccefronte la casa loro lo Palazzo de lo Rrè, lo quale aveva tre ffiglie mascole Ceccariello, Grazullo, e Ttore, lo quale allommato sta giovenella, ch’era de bona vista, commenzaro ad azzennarese coll’uocchie; da li zinne vennero a li vasamane, da li vasamane a le pparole, da le pparole a le prommesse, da le prommesse a li fatte, tanto che na sera, quanno lo Sole pe non competere co la notte, se retira co le ’ntrate soje; scalaro tutte tre la casa de ste Ssore, e rremmediatese li duje Fratielle granne co le Ssore cchiù granne, volenno Ttore dare de mano a Sapia Liccarda, essa sfojette comm’anguilla a na Cammara, pontellannose de manera, che non fu
possibele a ffarele aprire, tanto che lo scuro peccerillo contaje li muorze a li Frate: e mmentre li duje carrecavano li sacche de lo molino, isso tenette la mula. Ma venenno la matina, quanno l’Aucielle, trommettiere dell’Arba sonano tutte a Ccavallo, perchè se mettano ’n sella l’ore de lo juorno, se nne jettero chille tutte alliegre de la sfazione recevuta, e chisto autro sconzolato pe la mala notte passata; e le ddoje sore scettero subeto prene, ma fu mmala prenezza pe lloro, tante nce ne disse la Sapia Liccarda, che non tanto che le abbottavano de juorno ’n juorno, quanno essa sbottava d’ora n’ora, concrodenno sempre, ca chella panza de tammuro aveva da portare a lloro guerra, e rroina; e che comme tornava da fora lo Patre, se sarriano
viste belle pecore abballare: ma crescenno tuttavia lo desedderio de Tore, parte pe la bellezza de Sapia Liccarda, parte perchè le pareva de restare affrontato, e ccorrivo, se conzertaje co le Ssore granne de farela cadere a lo mastrillo quanno manco s’avesse penzato, che l’averriano arredotta a ghirelo a trovare fi drinto la casa soja. Accossì no juorno chiammata Sapia, le dissero: Sore mia, lo fatto, fatto è: si li conziglie se pagassero, o costarriano cchiù ccare, o sarriano cchiù stimate; si nuje te ’ntennevamo sanamente, non averriamo ammosciato lo nnore de sta casa, nè ’ngrossato lo ventre, come tu vide; ma che remmedio nc’è, lo cortiello è arrivato pe fi a la maneca, le ccose so passate troppo ’nnanze, è fatto lo becco a l’oca; però
non ce potimmo ’mmagenare, che la colera toja faccia scassone, e ’nce voglia vedere fora de sto munno; e si non pe nnuje, a lo manco pe ste ccrejature, che avimmo a lo ventre, te moverraje a ccompassione de lo stato nuostro. Sa lo Cielo, respose Sapia Liccarda, quanto mme chiagne lo core de st’arrore, ch’avite fatto, penzanno a la vregogna presente, ed a lo danno, che n’aspettate, quanno tornanno Patremo, trovarrà sto mancamiento a la casa soja; e pagarriano dito de la mano, e non fosse socciesso sto negozio; ma pocca lo Diascace v’ha cecato, vedite, che pozzo fare; pure che nce sia l’onore mio: ca lo sango non se pò fare latte natte, e all’utemo dell’utemo mme tira la carne, e la pietate de lo caso vuostro me tillecca, che metterria la vita
stessa pe rremmediare a sto fatto. Parlato ch’appe Sapia, resposero le Ssore: non desiderammo autro segnale de l’affezzione toja, si no che nc’abusche no poco de pane de chello che mmagna lo Rrè; perchè nce n’è benuto no tale sfiolo, che si non ce cacciammo sto desiderio, è ppericolo de nascere quarche ppanella ’mponta lo naso de li Nennille, perzò se si cristejana, craje mmatino de notte fance sto piacere, che te calarimmo pe chella fenestra da dove sagliettero li figlie de lo Rrè, che te vestarrimmo da pezzente, e non sarraje conosciuta. Sapia Liccarda compassionevole pe cchelle ppovere criature, puostose no vestito tutto cencioluso, e no pettene de lino armacuollo, quanno lo Sole auza trofeje de luce pe la vittoria guadagnata contra la notte,
jeze a lo Palazzo de lo Rrè cercanno no pocorillo de pane, e mmentre avuta la lemmosena voleva sciresenne, Tore, che steva co la malizia pe l’appontamiento, subbeto la canoscette, ma volennole dare de mano, essa tutta a no tiempo votatose de schena le fece dare de mano ncoppa a lo pettene, che se rascagnaje de bona manera, tanto che nne stette na mano de juorne stroppiato.
Avuto lo ppane le Ssore, ma cresciuta la famme a lo povero Tore, se tornattero a cconfarfare, e fra duje autre juorne tornaro le pprene a ffare lo stimmolo a Sapia, ca l’era venuto golio de doje pera de lo giardino de lo Rrè, e la scura Sore puostose n’autro vestito defferente, jette a lo giardino Riale, dove trovaje lo Rrè, lo quale subeto allomaje la pezzente, e ’ntiso ca cercava le pera, voze de perzona saglire ncoppa a n’arvolo, e tirato na mano de pera nzino a Sapia, quanno isso voze scennere pe ddarele de mano, essa levaje la scala lassannolo mpiergolo a gridare a le Cciaole, che si n’arrivava scasualmente no Giardeniero a ccogliere doje lattuche nconocchiate, che l’ajutaje a scennere, isso nce steva tutta la notte, pe la quale cosa
magnatose le mano a ddiente, minacciaje de farene resentemiento granne; Ora, comme voze lo Cielo, partoruto le Ssore duje belle paciune, dissero a Sapia: Nuje simmo roinate affatto, bella fegliola mia, si tu non te resuorve d’ajutarence; perchè poco pò stare a ttornare messere nuestro, e ttrovanno sto male servizio a la casa, lo manco piezzo sarrà l’orecchia; perzò scinne a bascio, ca te projarrimmo drinto a no cuefano sti peccerille, e tu le pporta a li patre lloro, che n’aggiano penziero. Sapia Liccarda, ch’era tutte ammore, si bè le parze a fforte de portare sto travaglio pe l’asenetate de le Ssore, tuttavota se lassaje arreducere de scennere a bascio, e fattose calare li figliule, le pportaje a le Ccammere de li Patre, dove non trovannole, le mmese
uno pe llietto secunno s’era destramente ’nformata, e trasuta a le Ccammere de Tore, mese na grossa preta a la Travacca soja, e se nne tornaje a la casa. Ma venute li Princepe a le Ccammere loro, e trovato sti belle fegliule co li nomme de li Patre scritte a na cartoscella, e ccosute ’n pietto, appero n’allegrezza granne, e Ttore tutto annozzato, essenno juto a ccorcarese, mentre isso porzì n’era stato digno de avè na razza, a lo ghiettare che se fece ’ncoppa a lo lietto, deze de catarozzola a la preta de tale manera, che se fece no gruosso vruognolo. Fra sto tiempo tornaje lo Mercante da fore, lo quale visto l’anella de le ffiglie; e ttrovanno chille de le ddoje cchiù granne tutte macchiate, fece cose ’mmardette, e già voleva mettere mano a
ffierre, e ttormentare, e mmazziare tutte pe scoprire lo fatto, quanno li Figlie de lo Rrè le cercaro le Figlie pe mmogliere, lo quale non seppe, che l’era socciesso, e se teneva dellegiato. All’utemo ntiso lo negozio passato fra lloro, e de li Figlie avute, se tenne felice de la bona sciorte, e s’appontaje la sera de fare le nnozze. Sapia, che se menava la mano pe lo stommaco, e ssapeva li strazie fatte a Ttore, si bè se ’ntese cercare co ttanta stanzia, tuttavota se ’mmagenaje, ca ogn’erva non è amenta, e ca non era senza pile lo manto, pe la quale cosa fece subeto na bella statola de pasta de zuccaro, e postola drinto no granne sportone, la coperze co ccierte vestite, e fattose la sera balle, e ffeste, essa trovatase certa scusa, ca l’era pigliato no
soprassauto de core, se nne jeze ’n primma de tutte a lo lietto, dove fattose portare la sporta co scusa de mmutarese, e ccorcata la statola drinto le llenzola, essa se mese dereto lo sprovieto aspettanno l’eseto de lo negozio; ma venuta l’ora, che li Zite se vozero corcare, Tore arrivato a lo lietto sujo, e credennose, che nce fosse Sapia corcata, le decette: Mo mme pagarraje, cana perra, li disguste, che mm’aje dato; mo vederraje quanto ’mporta no Grillo a competere co n’Alifante: mo scontarrà una tutte, e te voglio allecordare lo pettene de lo llino, la scala levata dall’arvolo, e tutte l’autre despiette, che mm’aje fatto; e cossì decenno, caccianno mano a no pognale, la sperciaje da banna a banna, e non contento de chesto, disse ancora; mo mme ne voglio
zocare porzì lo sango; levato lo pognale de pietto a la statola, e lleccatolo, sentette lo ddoce e l’addore de lo mmusco, che t’ammorbava, pe la quale cosa pentuto d’avere sficcagliato na Giovene, accossì ’nzoccarata, e addorosa, commenzaje a gualiarese de la furia soja, decenno parole de stennerire le pprete; chiammanno de fele lo core, de tuosseco lo fierro, ch’avevano potuto affennere na cosa accossì ddoce, e ssoave, e dapò luonghe lammiente, auzaje la mano co lo stisso pugnale pe sbennegnarese; ma Sapia fu lesta a ffoire da dove steva, tenennole la mano, e decennole; ferma Tore, vascia ste mmano, ecco no piezzo de chella, che chiagne, eccome sana, e biva pe bederete vivo, e berde, nè mme tenere pe zerrone, e ccuojeto de montone, si t’aggio
straziato, e ffatto quarche despiacere, ch’è stato solamente pe ffare sperienza, e scannaglio de la costanza, e de la fede toja, st’utemo ’nganno l’aveva puosto nn’opera pe arremmediare a le ffurie de no core sdegnuso, e perzò le cercava perdonanza de quanto era passato. Lo Zito abbracciannola co granne ammore, se la fece corcare a canto, facenno pace, e sapennole dapò tante travaglie cchiù ddoce lo gusto, stimmaje assai cchiù lo poco retiramiento de la mogliere, che la tanta prontezza de le Ccainate, perchè secunno disse chillo Poeta, _Nè Nnuda Citarea,_ _Nè Ccinzia arravogliata,_ _La via de miezo sempre fu pprezzata._
Nadaljuj z branjem
