Prevod

Pripovedujejo tudi, da se je neki mož tako globoko zadolžil in zašel v tolikšno stisko, da je zapustil ženo in otroke ter se brez cilja odpravil po svetu. Hodil je in hodil, dokler ni čez čas prispel do mesta z visokim obzidjem in veličastnimi stavbami. Vstopil je vanj ponižan in potrt, sestradan in izčrpan od dolge poti. Ko je šel po eni izmed ulic, je zagledal skupino imenitnikov, ki so nekam hiteli, in se jim pridružil. Prišli so do poslopja, podobnega kraljevi palači, in mož je vstopil z njimi. Šli so naprej, dokler niso prišli do moža, ki je sedel na častnem mestu. Njegova pojava je bila mogočna in dostojanstvena, okoli njega pa so stali sluge in strežaji, kakor da bi bil sin kakega vezirja. Ko jih je zagledal, jim je vstal naproti in jih častno sprejel. Našega popotnika je ob tem obšel strah in osupnil je nad tem, kar je videl. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristoenainštirideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je omenjenega moža obšel strah in da je osupnil ob pogledu na prelepo poslopje ter množico služabnikov in spremstva. Zmeden in tesnoben se je umaknil v ozadje, saj se je bal zase, dokler ni sedel sam v odmaknjen kot, daleč od ljudi, kjer ga nihče ni mogel videti. Medtem ko je sedel tam, je prišel neki človek s štirimi lovskimi psi. Odeti so bili v najrazličnejše svile in brokate, okoli vratu pa so imeli zlate ovratnice s srebrnimi verigami. Vsakega je privezal posebej, nato pa odšel in vsakemu prinesel zlat krožnik, poln izbranih jedi. Pred vsakega je postavil njegov krožnik in jih pustil same. Mož je od silne lakote strmel v hrano in si želel stopiti h kateremu od psov ter jesti z njim, a mu je strah to preprečeval. Tedaj ga je eden izmed psov pogledal in vzvišeni Bog mu je dal doumeti njegovo stisko. Odmaknil se je od krožnika in mu pomignil. Mož je pristopil in jedel, dokler se ni nasitil. Ko je hotel oditi, mu je pes nakazal, naj vzame krožnik s preostalo hrano, in mu ga s taco porinil naproti. Mož ga je vzel, odšel iz hiše in se odpravil na pot, ne da bi mu kdo sledil. Nato je odpotoval v drugo mesto, tam prodal krožnik, z izkupičkom nakupil blago in se vrnil v domači kraj. Prodal je vse, kar je prinesel, poplačal dolgove in njegovo premoženje se je pomnožilo, tako da je živel v velikem blagostanju in obilnem blagoslovu. Nekaj časa je ostal doma, potem pa si je rekel: »Moram se vrniti v mesto, kjer živi lastnik krožnika, mu prinesti lepo darilo, ki se mu spodobi, in mu povrniti vrednost krožnika, s katerim me je obdaril eden njegovih psov.« Pripravil je torej primerno darilo, vzel s seboj denar za krožnik in se odpravil na pot. Potoval je dneve in noči, dokler ni prispel v tisto mesto. Vstopil je vanj in si zaželel srečanja s svojim dobrotnikom. Hodil je po ulicah, dokler ni prišel do njegovega domovanja, a tam ni našel ničesar razen razpadajočih ruševin in krokarja, ki je krakal kakor žalovalec. Hiše so bile zapuščene, vse se je spremenilo in postalo tuje. Srce mu je vztrepetalo in dušo mu je stisnilo, pa je izrekel pesnikove besede:

Koti so prazni, njihovi zakladi so izginili, kakor sta iz src izginila vednost in bogaboječnost. Dolina je tuja: njene gazele niso več tiste gazele in peščena sipina ni več kakor nekoč. Pa še besede drugega pesnika:

Ob zori me je obiskala Saadina prikazen in me vzdramila, medtem ko so moji tovariši spali v pustinji. Ko smo se prebudili zaradi podobe, ki je prišla ponoči, sem videl le prazno prostranstvo, ljubljeno bivališče pa je bilo daleč. Ko je mož zagledal tiste razpadajoče ruševine in videl, kaj so z njimi napravile roke časa, ko namesto nekdanje resničnosti ni našel drugega kot njene sledi, mu je že sam pogled povedal vse in mu ni bilo treba spraševati. Ozrl se je in zagledal ubogega človeka v takem stanju, da bi ob njem človeka spreletel srh in bi se ga usmilil celo trdi kamen. Rekel mu je: »O mož, kaj sta usoda in čas storila z gospodarjem tega kraja? Kje so njegove svetle lune in bleščeče zvezde? Kakšna nesreča je zadela njegovo domovanje, da so od njega ostali samo zidovi?« Ta mu je odvrnil: »Njegov gospodar je prav ta revež, ki ga vidiš pred seboj in ki ječi zaradi tega, kar ga je doletelo. Mar ne veš, da so v besedah Božjega poslanca nauk za tistega, ki se zgleduje po njem, in opomin za tistega, ki hodi po pravi poti? Rekel je, naj bosta z njim mir in blagoslov: ‘Vzvišeni Bog ničesar na tem svetu ne povzdigne, ne da bi to tudi ponižal.’ Če sprašuješ, kaj je povzročilo tak konec, v preobratih usode ni nič čudnega. Jaz sem gospodar tega kraja, jaz sem ga ustvaril, imel v lasti in pozidal. Meni so pripadale njegove svetle lune, njegovo razkošje, njegovi bleščeči zakladi in prelepe sužnje. Toda čas se je obrnil proti meni, mi odvzel služabnike in premoženje ter me pahnil v stanje, v katerem sem zdaj. Zgrnil je name nesreče, ki jih je dotlej skrival. Toda za tvoje vprašanje mora biti kak razlog; povej mi ga in se nikar več ne čudi.« Mož mu je z bolečino in cmokom v grlu povedal vso zgodbo ter dodal: »Prinesel sem ti darilo, ki bi razveselilo vsako srce, in denar za tvoj krožnik, ki sem ga odnesel. Prav ta mi je namreč pomagal iz revščine do bogastva, oživil moj prej opusteli dom ter me odrešil skrbi in stiske.« Mož je zmajal z glavo in zajokal, zastokal in potožil, nato pa rekel: »O mož, mislim, da si nor, saj razumen človek česa takega ne bi storil! Kako naj ti eden mojih psov velikodušno podari zlat krožnik, jaz pa naj ga terjam nazaj? Čudno bi bilo, če bi jemal nazaj, kar ti je podaril moj pes, pa čeprav bi bil v najhujši stiski in trpljenju. Pri Bogu, od tebe ne bom vzel niti toliko, kolikor je vreden odrezek nohta! Vrni se, od koder si prišel, v zdravju in miru.« Mož mu je poljubil stopala in se vrnil domov, hvaleč njegovo plemenitost. Ob slovesu pa je izrekel ta verz:

Odšli so vsi, ljudje in psi: mir naj bo z ljudmi in psi! Bog pa najbolje ve.