Prevod

Pripovedujejo tudi, da je vladar pravovernih Mamun nekega dne sedel v svoji palači in dal predse poklicati vse prvake svoje države in velikaše svojega kraljestva, pa tudi pesnike in družabnike. Med njegovimi družabniki je bil mož po imenu Mohamed Basri. Mamun se je obrnil k njemu in mu rekel: »Mohamed, želim, da mi ta hip poveš nekaj, česar še nikoli nisem slišal.« Ta mu je odgovoril: »O vladar pravovernih, želiš, da ti povem zgodbo, ki sem jo slišal na lastna ušesa, ali kaj, kar sem videl na lastne oči?« Mamun je rekel: »Povej mi tisto, kar je bolj nenavadno.« Mohamed je dejal: »Vedi, o vladar pravovernih, da je nekoč živel premožen mož, doma iz Jemna. Iz Jemna se je preselil sem, v Bagdad, in ker mu je bilo mesto všeč, je pripeljal vanj svojo družino, imetje in vse domače. Imel je šest suženj, lepih kakor lune: prva je bila bela, druga rjavopolta, tretja debela, četrta suha, peta rumenopolta in šesta črna. Vse so imele lepe obraze in izbrano omiko, znale so peti in igrati na glasbila. Nekega dne jih je zbral pred seboj ter naročil jedi in vino. Jedli so, pili, uživali in se veselili. Nato je napolnil čašo, jo prijel v roko, pokazal beli sužnji in rekel: ‘O obraz mlade lune, razveseli nas s sladkimi besedami.’ Vzela je lutnjo, jo uglasila in izvabljala iz nje melodije, da je kar ves prostor zaplesal. Očarala jih je z napevom in zapela te verze:

Imam ljubega, čigar podoba mi zmeraj stoji pred očmi, njegovo ime je skrito v vseh mojih udih. Če se ga spomnim, sem sama srca, če ga gledam, sem same oči. Grajalec me vpraša: ‘Boš pozabil ljubezen do njega?’ Odvrnem: ‘Kako naj se zgodi, kar se zgoditi ne more?’ Rečem mu: ‘Pojdi proč in pusti me pri miru, ne zmanjšuj mi tega, česar ni mogoče zmanjšati.’ Njihov gospodar se je navdušil, izpil čašo in dal piti sužnjam. Nato jo je znova napolnil, jo prijel v roko, pokazal rjavopolti sužnji in rekel: ‘O svetloba svetilke, o sladki dih, daj nam slišati svoj lepi glas, ki očara vsakogar, kdor ga sliši.’ Vzela je lutnjo in izvabljala iz nje melodije, da se je ves prostor veselil. S svojimi pogledi je osvajala srca in zapela te verze:

Pri življenju tvojega obličja, nikogar razen tebe ne bom ljubil do smrti in nikoli ne bom izdal tvoje ljubezni. O polna luna, z lepoto zastrta, vsi lepotci hodijo pod tvojo zastavo. Ti si v milini presegel vse lepe; pri Bogu, Gospodar svetov te je obdaril. Njihov gospodar se je navdušil, izpil čašo in dal piti sužnjam. Nato je čašo spet napolnil, jo prijel v roko, pokazal debeli sužnji in ji naročil, naj zapoje in razgiblje čustva. Vzela je lutnjo in zaigrala tako, da je pregnala vse bridkosti, ter zapela te verze:

Če si mi res naklonjen, o ti, po katerem hrepenim, mi ni mar, četudi se vsi ljudje jezijo. Če se pokaže tvoje lepo obličje, mi ni mar, četudi mi vsi kralji sveta zapro vrata. Od vsega na svetu si želim le tvoje naklonjenosti, o ti, v katerem se srečuje vsa lepota. Njihov gospodar se je navdušil, prijel čašo in dal piti sužnjam. Nato jo je spet napolnil, jo vzel v roko, pokazal suhi sužnji in rekel: ‘O rajska hurija, daj nam slišati lepe besede.’ Vzela je lutnjo, jo uglasila, zaigrala in zapela ta dva verza:

Naj bo Bogu izročeno vse, kar zaradi tebe trpim, ker se odvračaš od mene, jaz pa brez tebe ne morem potrpeti. Mar ni sodnika v ljubezni, ki bi razsodil med nama, mi prisodil mojo pravico in me obvaroval tvoje krivice? Njihov gospodar se je navdušil, izpil čašo in dal piti sužnjam. Nato jo je spet napolnil, jo prijel v roko, pokazal rumenopolti sužnji in rekel: ‘O sonce dneva, daj nam slišati nežne pesmi.’ Vzela je lutnjo, najlepše zaigrala nanjo in zapela te verze:

Imam ljubega, ki ob mojem pogledu potegne proti meni meč iz svojih oči. Naj mi Bog povrne vsaj del pravice, saj me zavrača, moje življenje pa je v njegovih rokah. Kadar rečem: ‘Srce moje, pusti ga,’ se srce nagne samo k njemu. Izmed vseh ljudi si želim le njega, a oko časa mi ga zavida. Njihov gospodar se je navdušil, pil in dal piti sužnjam. Nato je napolnil čašo, jo prijel v roko, pokazal črni sužnji in rekel: ‘O črnooka, daj nam slišati vsaj besedo ali dve.’ Vzela je lutnjo, jo uglasila, napela strune in zaigrala več napevov, nato pa se vrnila k prvemu. Očarala jih je z melodijo in zapela te verze:

O oko, bodi radodarno s solzami, saj sem v hrepenenju izgubil samega sebe. Prestajam vse muke ljubezni do ljubega, ki sem se ga navadil, zavistnež pa se naslaja nad mojo nesrečo. Grajalci mi branijo vrtnico njegovega lica, moje srce pa hrepeni po vrtnicah. Tam so krožile čaše vina, med veseljem, ubiranjem strun in zvoki lutnje. Prišel je ljubi in ves sem se izgubil v njem, z njegovo zvestobo je vzšla zvezda sreče. Nato se je brez moje krivde obrnil proč — je kaj bolj grenkega od zavračanja? Na njegovih licih cvetijo sveže vrtnice; o Bog, kakšne vrtnice na licih! Če bi postava dovoljevala priklanjati se komu razen Bogu, bi se priklanjal njemu. Nato so sužnje vstale, poljubile tla pred svojim gospodarjem in mu rekle: ‘Gospod, pravično razsodi med nami.’ Pogledal je njihovo ljubkost, lepoto in različne polti, se zahvalil vzvišenemu Bogu in ga poveličal, nato pa jim rekel: ‘Vsaka izmed vas je brala Koran, se učila napevov, spoznala zgodbe prednikov in preučila življenje nekdanjih ljudstev. Želim si, da vsaka vstane in z roko pokaže na svojo tekmico: bela na rjavopolto, debela na suho in rumenopolta na črno. Vsaka naj hvali sebe in graja tekmico, nato pa naj vstane tekmica in ji odgovori enako. Toda pri tem naj se opira na sveti Koran ter na izročila in pesmi, da bomo videli vašo omiko in lepoto vaših besed.’ Odgovorile so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo petintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so sužnje možu iz Jemna odgovorile: ‘Slišimo in ubogamo.’ Nato je vstala prva, bela, pokazala na črno in ji rekla: ‘Gorje ti, črnka! Pripovedujejo, da je belina dejala: Jaz sem bleščeča luč, jaz sem vzhajajoča polna luna, moja barva je jasna in moje čelo žari v lepoti. Pesnik je rekel:

Bela je, z gladkimi lici, nežna, kakor skriti biser v svoji lepoti. Njena postava je ponosni alif, njena usteca mim in nad njim obrv kakor nun. Njeni pogledi so kakor puščice, obrv kakor lok, ki prinaša smrt. Njeno lice, postava, vrat in ličnice so vrtnice, mirta, bazilika in divji rožni cvet. Veje rastejo v vrtovih, toda veje tvoje postave ni videl noben vrt. Moja polt je kakor prijeten dan, svež cvet in bleščeča zvezda. Vzvišeni Bog je v svoji častitljivi knjigi rekel svojemu preroku Mojzesu — mir z njim: »Vtakni roko v nedrje in prišla bo ven bela, brez bolezni.« In vzvišeni Bog je rekel: »Tisti pa, katerih obrazi bodo beli, bodo v Božjem usmiljenju in v njem bodo večno ostali.« Moja polt je torej znamenje, moja lepota je vrhunec in moja ljubkost nima meja. Na takšni, kakršna sem jaz, obleka lepo pristaja in k njej se nagibajo duše. Belina ima mnogo odlik: sneg se z neba spušča bel in izročilo pravi, da je bela najlepša barva. Muslimani se ponašajo z belimi turbani. Če bi naštevala vse hvale belini, bi se razlaga zavlekla, a malo, kar zadostuje, je boljše od mnogo, kar ne zadošča. Zdaj pa te bom začela grajati, črnka, ti barva črnila in kovačevih saj, ti obraz krokarja, ki ločuje zaljubljence. Pesnik je v hvalo belini in grajo črnini dejal:

Mar ne vidiš, da je biser dragocen zaradi svoje barve, medtem ko dobiš ves tovor črnega oglja za dirham? In da beli obrazi vstopajo v raj, črni pa polnijo pekel? V nekaterih izročilih pripovedujejo, da je Noe — mir z njim — nekoč spal, njegova sinova Sem in Ham pa sta sedela pri njegovi glavi. Zapihal je veter, mu privzdignil oblačila in razgalil sram. Ham ga je pogledal in se zasmejal, ni pa ga pokril. Sem je vstal in ga pokril. Ko se je njun oče prebudil in izvedel, kaj sta storila sinova, je Sema blagoslovil, Hama pa preklel. Semov obraz je pobelel in iz njegovega rodu so prišli preroki, pravično vodeni kalifi in kralji. Hamov obraz pa je počrnel in pobegnil je v Abesinijo; iz njegovega rodu so prišli črnci. Ljudje se strinjajo, da imajo črnci malo razuma. Pregovor pravi: »Kako naj se najde razumen črnec?«’ Njen gospodar ji je rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje. Pretiravala si.’ Nato je pokazal črni sužnji. Vstala je, z roko pokazala na belo in rekla: ‘Mar ne veš, da je v Koranu, razodetem njegovemu poslancu, vzvišeni Bog rekel: »Pri noči, ko vse zagrne, in pri dnevu, ko zasije!« Če noč ne bi bila imenitnejša, Bog ne bi prisegel pri njej in je postavil pred dan; sprejema jo na tisoče duš in oči. Mar ne veš, da je črnina okras mladosti? Ko pridejo sivi lasje, užitki minejo in približa se čas smrti. Če črnina ne bi bila najplemenitejša, je Bog ne bi položil v jedro srca in v zenico očesa. Kako lepo je rekel pesnik:

Temnopolte ljubim le zato, ker nosijo barvo mladosti, jedra srca in očesnih zenic. Ne, beline belopoltih nisem opustil po pomoti; strah me je sivih las in mrtvaških prtov. In drugi:

Temnopolti, ne beli, so bolj vredni moje ljubezni in bolj upravičeni do nje. Temnopolti so barve temnih ustnic, beli pa barve kožne bolezni. In drugi: Črna je, a njena dejanja so bela; podobna je očem, ki jim pripada svetloba. Če zaradi ljubezni do nje znorim, se ne čudite: norost izvira iz črnega žolča. Moja polt je kakor globoka tema v nočeh; brez nje luna ne bi mogla sijati. Pa tudi sicer: kdaj je srečanje zaljubljencev lepše kakor ponoči? Že ta odlika in plemenitost ti morata zadostovati. Nič ne skrije zaljubljencev pred ovaduhi in grajalci tako kakor črnina teme in nič jim ne vliva tolikšnega strahu pred razkritjem kakor belina jutra. Koliko zaslug ima črnina! Kako lepo je rekel pesnik:

Obiskujem jih in črnina noči se zavzema zame; vračam se in belina jutra me izdaja. In drugi: Koliko noči je ljubi prebil v moji družbi, ko so naju skrili prameni njene teme. Ko pa je zasijala jutranja luč, me je prestrašila in rekel sem mu: ‘Častilci ognja so lažnivci.’ In drugi:

Obiskal me je, skrit v srajci noči, v strahu in previdnosti je hitel. Vstal sem, da bi mu v ponižnosti položil lice na pot, in za seboj vlekel robove oblačila. Zasijal je mlaj in naju skoraj izdal, kakor od nohta odrezan krajec. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, pa tega ne bom omenjal; misli si dobro in ne sprašuj, kaj je bilo. In drugi:

S tistim, ki ga ljubiš, se srečuj samo ponoči, kajti sonce je opravljivec, noč pa zvodnik. In drugi: Ne ljubim belega, od tolšče napihnjenega, temveč ljubim temnopolte in vitke. Jaz na dan tekmovanja jezdim vitkega žrebca, drugi pa naj jezdi slona. In drugi:

Ponoči me je obiskal ljubi in objela sva se. Nato sva legla in jutro je prehitro vzšlo. Prosim Boga, svojega Gospoda, naj naju spet združi in naj mi podaljša noč, dokler moj ljubi leži ob meni. Če bi naštevala vse hvale črnini, bi se razlaga zavlekla, a malo, kar zadostuje, je boljše od mnogo, kar ne zadošča. Kar pa zadeva tebe, belka, tvoja polt je barva gobavosti in združitev s teboj je polna bridkosti. Izročilo pravi, da sta mraz in ledenica v peklu za kazen tistim, ki zanikajo vero. Med odlikami črnine je tudi črnilo, s katerim pišejo Božjo besedo. Če ne bi bilo črnine mošusa in ambre, dišav ne bi nosili kraljem in jih ne bi omenjali. Koliko slave ima črnina! Kako lepo je rekel pesnik:

Mar ne vidiš, da ima mošus veliko vrednost, medtem ko dobiš tovor belega apna za dirham? In da belina v očesu mladeniča kazi, črnina očesa pa izstreljuje puščice?’ Njen gospodar ji je rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Sedla je, nato pa je pokazal debeli sužnji in ta je vstala.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo šestintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Jemenec, gospodar suženj, pokazal debeli sužnji in ta je vstala. Z roko je pokazala na suho, razgalila meča in zapestja ter odkrila trebuh, da so se pokazale njegove gube in okrogli popek. Nato je oblekla tanko srajco, skozi katero se je videlo vse njeno telo, in rekla: ‘Hvala Bogu, ki me je ustvaril in mi dal lepo podobo, me obložil z mesom in mi dal lepo polnost, me primerjal z vejami ter povečal mojo lepoto in sijaj. Hvala mu za vse, kar mi je podaril, in za čast, ki mi jo je izkazal, ko me je omenil v svoji častitljivi knjigi. Vzvišeni je namreč rekel: »In prinesel je rejeno tele.« Naredil me je kakor vrt, poln breskev in granatnih jabolk. Mestni ljudje si želijo rejenih ptic in jih jedo, suhih ptic pa ne marajo. Adamovi sinovi si želijo mastnega mesa in ga jedo. Koliko odlik ima polnost! Kako lepo je rekel pesnik:

Poslovi se od ljube, kajti karavana odhaja; toda ali boš prenesel slovo, o mož? Ko hodi po hiši svoje sosede, stopa kakor polna žena, brez hibe in brez naveličanosti. Nikoli nisem videla človeka, ki bi se ustavil pri mesarju in ne zahteval mastnega mesa. Modreci so dejali: »Užitek je v treh rečeh: jesti meso, jezditi na mesu in vtikati meso v meso.« Ti pa, suhlja, imaš noge kakor vrabec in kakor grebljica za peč. Ti si kol za obešenca, meso z napako; ničesar ni na tebi, kar bi razveselilo srce. Tako je o tebi rekel pesnik:

K Bogu se zatekam pred rečmi, ki bi me prisilile ležati ob njej, kakor bi se drgnil ob vrv iz palmovih vlaken. Na vsakem udu ima rog, s katerim me med spanjem bode, da zvečer ostanem ves izmučen.’ Njen gospodar ji je rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Sedla je, nato pa je pokazal suhi in ta je vstala, kakor veja drevesa ban, bambusova mladika ali stebelce bazilike. Rekla je: ‘Hvala Bogu, ki me je ustvaril lepo, napravil združitev z menoj za najvišjo željo in me primerjal z vejo, h kateri se nagibajo srca. Ko vstanem, vstanem lahkotno, in ko sedem, sedem ljubko. V šali sem vedra, v sproščenosti prijetna. Nikoli nisem videla nikogar, ki bi opisal svojega ljubega z besedami: »Moj ljubi je velik kakor slon« ali »kakor široka in visoka gora«, temveč pravi: »Moj ljubi ima vitko postavo in nežno telo.« Malo hrane mi zadostuje in malo vode me odžeja. Moja igra je lahkotna in moja narava prikupna. Živahnejša sem od vrabca in gibčnejša od škorca. Združitev z menoj je želja hrepenečega in radost tistega, ki me išče. Imam ljubko postavo in lep nasmeh; sem kakor veja drevesa ban, bambusova mladika ali stebelce bazilike. V lepoti mi ni enake, kakor je o meni rekel pesnik:

Tvojo postavo sem primerjal z mladiko in tvojo podobo vzel za svojo srečo. Zatopljen v ljubezen hodim za teboj, ker se zate bojim zalezovalca. Zaradi takšne, kakršna sem jaz, zaljubljenci izgubljajo glavo in hrepeneči blaznijo. Če me ljubi potegne k sebi, se mu približam, in če me hoče nagniti, se nagnem k njemu, ne nanj. Ti pa, debeluha, ješ kakor slon in ne nasiti te ne mnogo ne malo. Ko si z ljubim, ob tebi ne najde počitka in nima poti do olajšanja. Tvoj veliki trebuh mu preprečuje občevanje, ko pa se mu le posreči priti do tvojega spolovila, ga odrinejo debela stegna. Kaj je ljubkega v tvoji debelosti? Kaj je nežnega in milega v tvoji okornosti? Mastno meso je primerno samo za zakol in ničesar ni na njem, kar bi zaslužilo hvalo. Če se kdo s teboj pošali, se razjeziš; če se s teboj poigra, se užalostiš. Če se prilizuješ, hropeš; če hodiš, sopeš; če ješ, se ne nasitiš. Težja si od gora in grša od norosti in nesreče. Nimaš gibčnosti in od tebe ni koristi; nimaš drugega dela kakor jesti in spati. Ko lulaš, šumiš, ko kakaš, pljuskaš. Si kakor napihnjen meh ali iznakažen slon. Ko greš na stranišče, potrebuješ nekoga, da ti umije spolovilo in populi dlake nad njim. To je višek lenobe in znamenje neumnosti. Skratka, ničesar nimaš, s čimer bi se ponašala. O tebi je pesnik rekel:

Težka je kakor napihnjen meh urina, njeni boki so kakor stebri iz gore. Ko hodi po zahodnih deželah ali se ziblje, se glas o njeni neumnosti razširi do vzhoda.’ Njen gospodar ji je rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Sedla je, nato pa je pokazal rumenopolti. Vstala je, se zahvalila vzvišenemu Bogu in ga poveličala ter izrekla blagoslov in mir najboljšemu izmed njegovih stvaritev. Nato je z roko pokazala na rjavopolto in rekla …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo sedemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je rumenopolta sužnja vstala, se zahvalila vzvišenemu Bogu in ga poveličala, nato pa z roko pokazala na rjavopolto in ji rekla: ‘Jaz sem tista, ki jo opisuje Koran; Usmiljeni je opisal mojo barvo in jo postavil nad vse druge, ko je v svoji jasni knjigi rekel: »Živo rumene barve, ki razveseljuje tiste, ki jo gledajo.« Moja polt je torej znamenje, moja lepota je vrhunec in moja ljubkost nima meja. Moja barva je namreč barva dinarja, zvezd in lun, barva jabolka; moja podoba je podoba lepotic. Barva žafrana sije nad vsemi drugimi barvami. Moja podoba je redka in moja polt čudovita. Imam nežno telo in visoko ceno ter v sebi združujem vse lepo. Moja barva je na svetu dragocena kakor čisto zlato. Koliko odlik ima! O takšni, kakršna sem jaz, je pesnik rekel:

Njena rumena polt je sijoča kakor sončna barva in očem lepa kakor zlati dinarji. Žafran ne posnema niti dela njenega sijaja, nikakor ne; njen videz prekaša luno. Zdaj pa te bom začela grajati, rjavopolta. Tvoja barva je barva bivola in duše se zgrozijo, ko te vidijo. Če je tvoja barva na kakšni reči, je ta vredna graje; če je na jedi, je ta zastrupljena. Tvoja barva je barva muh in v njej je grdota psov. Med barvami je nejasna in eno od znamenj žalosti. Nikoli še nisem slišala za rjavo zlato, biser ali dragulj. Ko vstopiš na stranišče, se tvoja barva spremeni, ko prideš ven, pa si še grša. Nisi črna, da bi te prepoznali, in nisi bela, da bi te opisali. Nobene odlike nimaš, kakor je o tebi rekel pesnik:

Njena barva je barva saj, njena sivina kakor prah, ki ga teptajo stopala mojih obiskovalcev. Ko sem jo zagledal, sem jo začel opazovati, in moje skrbi in tegobe so se še povečale.’ Njen gospodar ji je rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Sedla je, nato pa je pokazal rjavopolti. Bila je ljubka in lepa, skladne in ravne postave, sijajna in popolna; imela je nežno telo in črne lase, lepo rast in rožnata lica, oči, kakor obrobljene s kohlom, gladke ličnice, lep obraz in zgovoren jezik, tanek pas in polne boke. Rekla je: ‘Hvala Bogu, ki me ni ustvaril ne graje vredno debelo ne pomilovanja vredno suho, ne belo kakor gobavost ne rumeno kakor trebušna bolečina, pa tudi ne črno kakor saje. Mojo barvo je napravil ljubo razumnim ljudem. Vsi pesniki v vseh jezikih hvalijo rjavopolte in dajejo njihovi polti prednost pred vsemi drugimi barvami. Rjavopolti ima hvalevredne lastnosti. Naj Bog nagradi tistega, ki je rekel:

V rjavopoltih je nekaj, kar bi, če bi to razumela, odvrnilo tvoje oči od belih in rdečeličnih. Spretnost besed in zapeljivost pogledov, ki Haruta učijo vedeževanja in čarovništva. In drugi:

Kdo mi bo prinesel rjavopoltega, čigar vitko, temno telo opevajo visoke, ravne sulice? S spokojno spuščenimi vekami in svilnatim puhom ob licih ima v srcu svojega izčrpanega ljubimca častno bivališče. In drugi:

Za rjavopoltega bi dal dušo: kapljica njegove barve pusti belini, da se baha pred lunami. Če pa bi od beline vzel enako kapljico, bi se njegova ljubkost spremenila v sramoto. Nisem se opil z njegovim vinom; kodri ob njegovih sencih so opijanili ljudi. Njegove lepote so druga drugi zavidale, dokler si ni vsaka želela postati puh na licih. In še:

Zakaj se ne bi nagibal k puhu na licih, ko se pokaže na rjavopoltem, kakor na rjavi sulici? Saj so v njem zbrane vse zgodbe lepote in v njegovih drobnih dlačicah plen za pesnike. Videl sem, kako so vsi zaljubljenci izgubili glavo zaradi znamenja pod črnim očesom. Me grajalci grajate zaradi nekoga, ki je ves kakor lepotno znamenje? Pustite me pri miru, bedaki. Moja podoba je ljubka, moja postava odlična, mojo polt si želijo kralji in jo ljubijo bogataši in reveži. Sem nežna in lahkotna, lepa in prikupna, nežnega telesa in visoke cene. Dosegla sem popolnost v ljubkosti, omiki in zgovornosti. Moj videz je lep, moj jezik spreten, moja šala lahkotna in moja igra ljubka. Ti pa si kakor molohija z Bab al Luka, rumena in sama stebla. Gorje ti, lonec prodajalca kuhanih glav, ti rja na bakru, ti sovji obraz, ti jed iz zakuma! Kdor leži ob tebi, komaj diha, kakor bi bil pokopan v grobu. V lepoti nimaš nobene odlike. O takšni, kakršna si ti, je pesnik rekel:

Njena rumenost se veča brez bolezni; zaradi nje se mi stiska v prsih in me boli glava. Če se moja duša ne pokesa, jo ponižam s poljubom njenega obličja, da mi izpadejo kočniki.’ Ko je končala svojo pesem, ji je gospodar rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Nato pa …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo osemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je gospodar sužnji, ko je končala svojo pesem, rekel: ‘Sedi, toliko zadostuje.’ Nato jih je med seboj spravil, jih oblekel v razkošna častna oblačila in jih obdaril z dragocenimi dragulji s kopnega in iz morja. Nikjer in nikoli, o vladar pravovernih, nisem videl nič lepšega od teh lepih suženj.«

Ko je Mamun slišal to pripoved Mohameda Basrija, se je obrnil k njemu in rekel: »Mohamed, ali veš, kje bivajo te sužnje in njihov gospodar? Ali bi jih lahko kupil za nas?« Mohamed mu je odgovoril: »O vladar pravovernih, slišal sem, da je njihov gospodar zaljubljen vanje in se ne more ločiti od njih.« Mamun je rekel: »Odnesi njihovemu gospodarju po deset tisoč dinarjev za vsako sužnjo; kupnina bo torej šestdeset tisoč dinarjev. Vzemi jih s seboj, pojdi v njegovo hišo in jih kupi od njega.« Mohamed Basri je vzel ta denar in se z njim odpravil na pot. Ko je prišel k gospodarju suženj, mu je povedal, da jih vladar pravovernih želi odkupiti za ta znesek. Mož je iz spoštovanja do vladarja pravovernih privolil v prodajo in mu jih poslal. Ko so sužnje prispele k vladarju pravovernih, jim je pripravil prijeten prostor, kjer je posedal z njimi in so mu delale družbo. Čudil se je njihovi ljubkosti in lepoti, različnim poltem in lepim besedam. Tako je preživel nekaj časa. Njihov prejšnji gospodar, ki jih je prodal, pa ni mogel potrpeti brez njih in je vladarju pravovernih Mamunu poslal pismo, v katerem mu je potožil, kako silno hrepeni po sužnjah. Vanj je vključil te verze:

Šest ljubkih lepotic mi je ugrabilo srce; naj moj pozdrav doseže vseh šest. One so moj sluh, moj pogled in moje življenje, moja pijača, moja radost in moja hrana. Ne morem pozabiti združitve z njihovo lepoto; odkar jih ni, je izginila sladkost mojega spanca. O, kako dolga sta moje obžalovanje in jok! Ko bi se le ne rodil med ljudmi. Njihove oči krasijo veke kakor loki, ki so me obstreljevali s puščicami. Ko je pismo prišlo v roke kalifu Mamunu, je sužnje oblekel v razkošna oblačila, jim dal šestdeset tisoč dinarjev in jih poslal njihovemu gospodarju. Ko so prispele k njemu, jih je bil neizmerno vesel, bolj kakor denarja, ki ga je prejel. Živel je z njimi v najslajšem in najprijetnejšem življenju, dokler ni k njim prišel rušilec užitkov in ločevalec druščin.

Pripovedujejo tudi, da je kalifa, vladarja pravovernih Haruna ar Rašida, neko noč obšla huda tesnoba in se je zatopil v globoke misli. Vstal je in se sprehajal po palači, dokler ni prišel do sobice, zastrte z zaveso. Privzdignil je zaveso in zagledal v notranjosti ležišče, na njem pa nekaj črnega, kakor spečega človeka. Na njegovi desni je gorela sveča in na levi prav tako. Ko je to opazoval in se čudil, je zagledal še posodo, polno starega vina, s čašo na njej. Vladar pravovernih se je začudil in si rekel: »Mar je vse to pripravljeno za takšnega črnca?« Nato je stopil bliže k ležišču in videl, da na njem spi mladenka, ovita v svoje lase. Odkril ji je obraz in se mu je zazdela kakor luna v noči svoje polnosti. Kalif je napolnil čašo z vinom in jo izpil ob pogledu na vrtnico njenega lica. Zaželel si jo je in poljubil znamenje na njenem obrazu. Prebudila se je in rekla: »O Božji zaupnik, kaj naj to pomeni?« Odgovoril je: »Gost je ponoči potrkal v vaši četrti, da bi ga gostili do zore.« Rekla je: »Da, na voljo sem ti z ušesi in očmi.« Nato je ponudila pijačo in skupaj sta pila. Vzela je lutnjo, uglasila strune in zaigrala enaindvajset napevov, nato pa se vrnila k prvemu, ga očarala z melodijo in zapela te verze:

Jezik ljubezni v mojem srcu govori tebi in ti pripoveduje, da te ljubim. Imam pričo, ki jasno govori o moji hudi bolezni, in ranjeno srce, ki utripa zaradi ločitve od tebe. Nisem skrivala ljubezni, ki me je raztopila; moje hrepenenje raste in solze druga drugo prehitevajo. Preden sem te ljubila, nisem vedela, kaj je ljubezen, toda Božja usoda je ljudem določena vnaprej. Ko je končala svojo pesem, je rekla: »Krivica se mi godi, o vladar pravovernih.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo devetintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja rekla: ‘Krivica se mi godi, o vladar pravovernih.’ Vprašal jo je: ‘Zakaj? Kdo ti je storil krivico?’ Odgovorila je: ‘Tvoj sin me je pred časom kupil za deset tisoč dirhamov in ti me je hotel podariti. Toda tvoja sestrična mu je poslala omenjeni znesek in mu naročila, naj me skrije pred teboj v tej sobici.’ Rekel ji je: ‘Izrazi željo in izpolnil jo bom.’ Odgovorila je: ‘Želim si, da jutrišnjo noč preživiš pri meni.’ Rekel je: ‘Če bo vzvišeni Bog hotel.’ Nato jo je zapustil in odšel. Ko se je zdanilo, se je odpravil v svojo sprejemnico in poslal po Abu Nuvasa, vendar ga niso našli. Poslal je komornika, da bi povprašal po njem, in ta ga je našel v neki krčmi, kjer so ga zadržali kot zastavo za tisoč dirhamov, ki jih je zapravil za golobrade mladeniče. Komornik ga je vprašal, kaj se je zgodilo, in Abu Nuvas mu je povedal svojo zgodbo ter vse, kar je doživel z lepim golobradim mladeničem, za katerega je porabil tisoč dirhamov. Komornik mu je rekel: ‘Pokaži mi ga. Če je tega vreden, ti je odpuščeno.’ Odgovoril je: ‘Počakaj in še ta hip ga boš videl.’ Medtem ko sta se pogovarjala, je prišel golobradi mladenič in vstopil k njima. Na sebi je imel belo oblačilo, pod njim rdeče in pod njim črno. Ko ga je Abu Nuvas zagledal, je globoko zavzdihnil in zapel te verze:

Prikazal se je v beli srajci, z očmi in vekami, omamno medlimi. Rekel sem mu: ‘Šel si mimo in me nisi pozdravil, jaz pa bi bil zadovoljen že s tvojim pozdravom. Blagoslovljen naj bo tisti, ki je tvoja lica odel v vrtnice in brez ugovora ustvarja, kar hoče.’ Odvrnil je: ‘Pusti prepir, kajti moj Gospod čudovito ustvarja, brez napake. Moje oblačilo je kakor moj obraz in kakor moja sreča: belina v belini v belini.’ Ko je golobradi mladenič slišal te besede, je slekel belo oblačilo, ki ga je nosil čez rdeče. Ko ga je Abu Nuvas zagledal, se je še bolj začudil in zapel te verze:

Prikazal se je v srajci makove barve, moj sovražnik, ki mu pravijo ljubi. V začudenju sem rekel: ‘Ti si polna luna, pa si prišel v nenavadni opravi. Te je v to oblekla rdečina tvojih lic ali si jo sam pobarval s krvjo src?’ Odgovoril je: ‘Sonce mi je podarilo srajco, pravkar vzeto iz večerne zarje. Moje oblačilo, vino in barva mojega lica so mak v maku v maku.’ Ko je Abu Nuvas končal pesem, je golobradi mladenič slekel rdeče oblačilo in ostal v črnem. Abu Nuvas ga je ob pogledu nanj še pogosteje oziral in zapel te verze:

Prikazal se je v črni srajci in v temi zasijal ljudem. Rekel sem mu: ‘Šel si mimo in me nisi pozdravil ter razveselil zavistneže in sovražnike. Tvoje oblačilo je kakor tvoji lasje in kakor moja sreča: črnina v črnini v črnini.’ Ko je komornik to videl, je razumel Abu Nuvasovo stanje in njegovo zaljubljenost. Vrnil se je h kalifu in mu povedal, kako je z njim. Kalif je dal prinesti tisoč dirhamov in naročil komorniku, naj jih odnese Abu Nuvasu, poravna njegov dolg in ga reši iz zastave. Komornik se je z denarjem vrnil k Abu Nuvasu, ga osvobodil in ga odpeljal h kalifu. Ko je stopil predenj, mu je kalif rekel: ‘Zapoj mi pesem, v kateri bodo besede: »O Božji zaupnik, kaj naj to pomeni?«’ Odgovoril je: ‘Slišim in ubogam, o vladar pravovernih.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo štirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Nuvas rekel: ‘Slišim in ubogam, o vladar pravovernih.’ Nato je zapel te verze: Moja noč se je podaljšala v skrbeh in bedenju, telo mi je hiralo in misli so se množile. Vstal sem in hodil zdaj po svojih prostorih, zdaj po kamnitih sobicah. Tedaj so moje oči zagledale črno postavo: belopolta deklica se je bila prekrila z lasmi. O, kakšna sijoča polna luna, ki se upogiba kakor veja v dežju! Očaran nad njo sem pil vino, nato sem se približal in poljubil znamenje. Prebudila se je, še v omotici, in zaploskala kakor drevesno listje. Potem je prišla in mi rekla: ‘O Božji zaupnik, kaj naj to pomeni?’«

Rekel sem: »Gost je potrkal v vaši soseski, zavetja si želi do jutranje zarje.« Odgovorila je: »Z veseljem, gospod, gosta počastim, zanj imam oči in ušesa.« Kalif mu je rekel: »Bog te pokončaj! Kakor da bi bil tam z nama!« Nato ga je prijel za roko in odpeljal k sužnji. Ko jo je Abu Nuvas zagledal v modri obleki in z modro tančico, je kar vzklikal od občudovanja in izrekel te verze:

»Reci lepotici pod modro tančico: pri Bogu te rotim, bodi nežna z menoj! Kadar ljubljena zavrne zaljubljenca, se mu iz prsi izvijejo vzdihi vsega hrepenenja. Pri tvoji lepoti, ki jo krasi bela polt, se ne bi usmilila srca, ki ga ljubezen žge? Bodi mu naklonjena in pomagaj mu v ljubezni, ne poslušaj, kaj o njem govori bedak.« Ko je Abu Nuvas končal svojo pesem, je sužnja kalifu ponudila vino, nato vzela v roke lutnjo, ju očarala z melodijami in zapela te verze:

»Drugim v ljubezni daješ prav, meni pa delaš krivico; mene odganjaš, drugi pa uživajo tvojo naklonjenost. Ko bi zaljubljenci imeli sodnika, bi te tožil pred njim, da bi morda razsodil po pravici. Če mi braniš, da bi šel mimo tvojih vrat, te bom pozdravljal od daleč.« Nato je poveljnik vernikov ukazal, naj Abu Nuvasu obilno strežejo vino, dokler ni izgubil razsodnosti. Potem mu je podal čašo; Abu Nuvas je iz nje naredil požirek in jo obdržal v roki. Kalif je sužnji ukazal, naj mu čašo vzame in jo skrije. Vzela mu jo je iz roke in jo skrila med stegna. Nato je kalif izvlekel meč, se postavil nad Abu Nuvasovo glavo in ga dregnil z njim. Abu Nuvas se je zdramil in zagledal gol meč v kalifovi roki; v hipu se mu je pijanost razkadila iz glave. Kalif mu je rekel: »Zloži mi pesem in mi v njej povej, kje je tvoja čaša, sicer ti odsekam glavo!« Abu Nuvas je izrekel te verze:

»Moja zgodba je nadvse nenavadna: gazela je postala tatica. Ukradla mi je čašo vina, iz katere sem komaj srknil požirek. Skrila jo je na kraj, ob katerem me v srcu stiska. Iz spoštovanja ga ne imenujem, saj ima pri njem kalif svoj delež.« Poveljnik vernikov mu je rekel: »Bog te pokončaj! Kako si to vedel? A naj ti bo, sprejmemo tvoje besede.« Ukazal je, naj mu podarijo častno oblačilo in tisoč dinarjev, in Abu Nuvas je ves vesel odšel.