Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v pristaniškem mestu Aleksandriji živel upravitelj po imenu Husam ad Din. Neke noči je sedel na svojem častnem sedežu, ko je predenj stopil vojak in mu dejal: »Vedite, moj gospod upravitelj, da sem nocoj prišel v to mesto in se nastanil v nekem hanu. Tam sem spal, dokler ni minila tretjina noči. Ko sem se zbudil, sem našel svojo popotno bisago prerezano, iz nje pa je bila ukradena mošnja s tisoč dinarji.« Še preden je končal, je upravitelj poklical načelnike straže in jim ukazal, naj privedejo vse, ki so bili v hanu, ter jih do jutra zaprejo. Ko se je zdanilo, je dal prinesti mučilne priprave in vse te ljudi privesti predse vpričo vojaka, ki mu je pripadal denar. Že jih je hotel dati mučiti, ko je prišel neki mož, se prebil skozi množico in stopil pred upravitelja. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila tristo dvainštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je upravitelj že hotel dati te ljudi mučiti, ko je prišel neki mož, se prebil skozi množico in stopil pred upravitelja in vojaka. Rekel je: ‘O emir, izpustite vse te ljudi, saj se jim godi krivica. Jaz sem vzel denar temu vojaku in tu je mošnja, ki sem jo ukradel iz njegove bisage.’ Nato jo je potegnil iz rokava in položil pred upravitelja in vojaka. Upravitelj je rekel vojaku: ‘Vzemi svoj denar in ga prevzemi, saj nimaš več nobene pravice terjati teh ljudi.’ Ljudje in vsi navzoči so začeli moža hvaliti in moliti zanj. Nato pa je mož dejal: ‘O emir, prava spretnost ni v tem, da sem sam prišel k vam in prinesel to mošnjo, temveč v tem, da jo temu vojaku vzamem še drugič.’ Upravitelj ga je vprašal: ‘Kako pa si jo vzel, ti prebrisanec?’ Odvrnil je: ‘O emir, stal sem na trgu menjalcev denarja v Kairu, ko sem zagledal tega vojaka, kako je zamenjal zlato in ga spravil v to mošnjo. Sledil sem mu iz uličice v uličico, vendar nisem našel priložnosti, da bi mu vzel denar. Potem je odpotoval in sledil sem mu iz kraja v kraj. Vso pot sem si izmišljal zvijače, a denarja nisem mogel dobiti. Ko je prišel v to mesto, sem mu sledil do tega hana, se nastanil poleg njega in prežal nanj, dokler ni zaspal in sem zaslišal njegovo smrčanje. Tedaj sem se mu počasi približal, s tem nožem prerezal bisago in takole vzel mošnjo.’ Iztegnil je roko, vzel mošnjo izpred upravitelja in vojaka ter se umaknil za njun hrbet. Ljudje so ga gledali in mislili, da jim kaže, kako je vzel mošnjo iz bisage, ko je nenadoma stekel in se vrgel v vodni zbiralnik. Upravitelj je zavpil svojim spremljevalcem: ‘Za njim! Spustite se dol in ga ujemite!’ Toda še preden so slekli oblačila in se spustili po stopnicah, je prebrisanec že izginil. Iskali so ga, a ga niso našli, saj so vse aleksandrijske uličice povezane med seboj. Vrnili so se praznih rok, upravitelj pa je rekel vojaku: ‘Od teh ljudi nimaš več pravice ničesar terjati, saj si spoznal svojega tatu in dobil nazaj svoj denar, pa ga nisi varoval.’ Vojak je odšel brez denarja, ljudje pa so bili rešeni iz rok vojaka in upravitelja, in vse to po milosti vzvišenega Boga.«