Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je volk rekel lisjaku: ‘Ne govori o tem, kar se te ne tiče, sicer boš slišal, kar ti ne bo po volji.’ Lisjak mu je odgovoril: ‘Poslušam in ubogam. Ogibal se bom vsega, kar ti ni po volji, saj je modrec dejal: Ne pripoveduj o tem, po čemer te nihče ne sprašuje, ne odgovarjaj, če te nihče ne pozove, in pusti, kar se te ne tiče, ter se posveti svojim stvarem. Hudobnežem ne deli nasvetov, kajti povrnili ti bodo z zlom.’ Ko je volk slišal lisjakove besede, se mu je nasmehnil, v sebi pa mu je pripravljal ukano in si dejal: ‘Poskrbeti moram, da ta lisjak pogine.’ Lisjak je medtem potrpežljivo prenašal volkovo nasilje in si govoril: ‘Prevzetnost in krivičnost prinašata pogubo in človeka spravljata v stisko. Saj pravijo: Kdor je prevzeten, izgubi; kdor je neveden, se kesa; kdor je previden, ostane cel. Pravičnost je odlika plemenitih, lepo vedenje pa najžlahtnejša pridobitev. Najpametneje bo, da temu nasilnežu laskam, saj ga poguba prej ali slej čaka.’ Nato je rekel volku: ‘Gospod odpušča svojemu služabniku in sprejme njegovo kesanje, čeprav se je pregrešil. Jaz sem slaboten služabnik in sem bil s svojim nasvetom do tebe predrzen. Ko bi vedel, kakšno bolečino mi je povzročila tvoja zaušnica, bi spoznal, da je niti slon ne bi mogel prestati. Vendar se nad njeno bolečino ne pritožujem, saj mi je prinesla tudi radost. Čeprav me je hudo prizadela, je njen sad veselje. Modrec je namreč dejal: Učiteljev udarec je sprva hud in boleč, nazadnje pa slajši od prečiščenega medu.’ Volk je odgovoril: ‘Odpustil sem ti greh in spregledal tvoj spodrsljaj. A varuj se moje moči in priznaj, da si moj suženj, saj veš, kako premagam vsakogar, ki se mi postavi po robu.’ Lisjak se je pred njim vrgel na tla in dejal: ‘Naj ti Bog podaljša življenje in naj vselej premaguješ svoje sovražnike.’

Lisjak se je še naprej bal volka in se mu prilizoval. Nekega dne pa je odšel v vinograd in opazil vrzel v njegovem zidu. Zdela se mu je sumljiva, zato si je rekel: ‘Ta vrzel mora imeti svoj razlog. Pravijo namreč: Kdor zagleda odprtino v zemlji, pa se ji ne izogne in se ne varuje, da bi stopil vanjo, zavaja samega sebe in se izpostavlja pogubi. Znano je tudi, da nekateri v vinograd postavijo podobo lisjaka in predenj položijo grozdje na krožnikih, da bi jo pravi lisjak zagledal, se ji približal in tako padel v pogubo. Ta vrzel se mi zdi past. Saj pravijo: Previdnost je pol prebrisanosti. Previdno bo, če jo raziščem in pregledam; morda odkrijem kaj, kar vodi v smrt. Pohlep me ne sme gnati, da bi se sam vrgel v pogubo.’ Previdno se ji je približal in jo obšel. Ko jo je pregledal, je ugotovil, da je tam velika jama, ki jo je lastnik vinograda izkopal, da bi vanjo lovil divje živali, ki so mu uničevale vinograd. Opazil je, da je jama prekrita s tanko plastjo, se umaknil in dejal: ‘Hvala Bogu, da sem se je obvaroval! Upam, da bo vanjo padel moj sovražnik volk, ki mi greni življenje. Potem bo vinograd samo moj in v njem bom živel brez strahu.’ Nato je stresel z glavo, se glasno zasmejal, veselo zapel in izrekel te verze:

‘Ko bi zdaj v tej jami volka videl, njega, ki mi dolgo je srce grenil in me silil piti bridko pijačo! Ko bi jaz ostal pri življenju, volk pa izdihnil poslednjo sapo! Tedaj bi bil vinograd brez njega in ves njegov plen bi pripadel meni.’ Ko je končal pesem, je pohitel k volku in mu rekel: ‘Bog ti je brez truda odprl pot v vinograd. To je znamenje tvoje sreče. Naj ti bo v veselje, kar ti je Bog naklonil: bogat plen in obilno hrano brez vsakršnega napora.’ Volk ga je vprašal: ‘S čim lahko dokažeš to, kar trdiš?’ Lisjak je odgovoril: ‘Prišel sem do vinograda in ugotovil, da je njegov lastnik umrl. Stopil sem v vrt in videl, kako se na drevju bohotijo sadeži.’ Volk ni podvomil o lisjakovih besedah. Prevzela ga je požrešnost in šel je do vrzeli, zaslepljen od pohlepa. Lisjak je obstal, ves mlahav kakor mrtev, in navedel ta verz:

‘Mar upaš, da te bo Lejla sprejela v objem? Pohlep vendar možem lomi vratove.’ Ko je volk prišel do vrzeli, mu je lisjak rekel: ‘Vstopi v vinograd! Prihranjen ti je trud podiranja vrtnega zidu, Bog pa naj dopolni svojo dobroto.’ Volk je stopil naprej, da bi vstopil v vinograd, ko pa je prišel na sredo prekrivala nad jamo, je padel vanjo. Lisjak se je od veselja in radosti kar tresel, skrb in žalost sta ga zapustili, veselo je zapel in izrekel te verze:

‘Čas se je omehčal ob moji usodi in se usmilil mojega dolgega trpljenja. Dal mi je, po čemer sem hrepenel, in odvrnil, česar sem se bal. Odpustil bom vse njegove nekdanje grehe, celo hudodelstvo, zaradi katerega so mi osiveli lasje na prečki. Volku ni rešitve pred pogubno smrtjo, vinograd pa je samo moj, brez neumnega družabnika.’ Nato je pogledal v jamo in videl volka, kako joče od kesanja in žalosti nad svojo usodo. Tudi lisjak se je razjokal. Volk je dvignil glavo k njemu in ga vprašal: ‘Ali jočeš iz usmiljenja do mene, Abu al Husajn?’ Lisjak je odgovoril: ‘Ne, pri njem, ki te je pahnil v to jamo! Jočem zaradi dolgega življenja, ki si ga že preživel, in žalujem, ker nisi padel v to past že pred današnjim dnem. Ko bi se ti to zgodilo, še preden sva se srečala, bi dal mir drugim in ga našel tudi sam. Toda pri življenju si ostal do svoje neizogibne ure, do trenutka, ki ti je bil določen.’ Volk mu je rekel: ‘Pojdi k moji materi, ti hudobnež, in ji povej, kaj me je doletelo. Morda bo našla način, da me reši.’ Lisjak je odvrnil: ‘Tvoj neznanski pohlep in tvoja lakomnost sta te pahnila v pogubo, saj si padel v jamo, iz katere se ne boš rešil. Mar ne veš, nevedni volk, da pregovor pravi: Kdor ne premisli posledic, ni varen pred nesrečami?’ Volk je rekel lisjaku: ‘Abu al Husajn, nekoč si mi izkazoval ljubezen, si želel mojega prijateljstva in se bal moje silne moči. Ne zameri mi tega, kar sem ti storil. Kdor ima moč, pa odpusti, bo prejel plačilo od Boga. Pesnik je dejal:

Dobroto sej, četudi na nepravem kraju; nikjer posejana dobrota ni izgubljena. Naj še toliko časa mine, njene sadove požanje le tisti, ki jo je posejal.’ Lisjak mu je odgovoril: ‘Ti najbolj nevedni med zvermi in najbolj neumni med vsemi divjimi živalmi! Si pozabil svojo tiranijo, svojo objestnost in svoj napuh? Nisi spoštoval vezi najinega druženja in nisi upošteval pesnikovih besed:

Ne delaj krivice, kadar imaš moč, saj krivičnež stoji na robu kazni. Tvoje oči spijo, zatirani pa bedi in kliče nesrečo nate; Božje oko ne zaspi.’ Volk mu je rekel: ‘Abu al Husajn, ne kaznuj me za pretekle grehe. Od plemenitih se pričakuje odpuščanje, dobro delo pa je eden najdragocenejših zakladov. Kako lepo je dejal pesnik:

Pohiti z dobrim delom, kadar zmoreš, saj ne boš vselej imel te moči.’ Volk se je še naprej poniževal pred lisjakom in ga prosil: ‘Morda vendarle lahko storiš kaj, da me rešiš pogube.’ Lisjak mu je odgovoril: ‘Zvit, sleparski in zahrbtni volk, ne upaj na rešitev! To je plačilo za tvoja grda dejanja in pravična kazen.’ Nato se je zasmejal do ušes in izrekel ta dva verza:

‘Nikar me ne skušaj več varati, ničesar ne boš dosegel. Kar terjaš od mene, je nemogoče; sejal si, zdaj požanji pogubo.’ Volk je rekel lisjaku: ‘Ti najprizanesljivejši med zvermi, preveč zaupam vate, da bi verjel, da me boš pustil v tej jami.’ Nato so mu iz oči privrele solze in izrekel je ta dva verza:

‘Ti, ki si mi tolikokrat storil dobro in čigar darov ni mogoče prešteti! Nikoli me ni doletela nesreča, ne da bi te našel ob sebi, ko si mi podal roko.’ Lisjak je odvrnil: ‘Neumni sovražnik, kako to, da zdaj prosiš in se ponižuješ, se uklanjaš in podrejaš, potem ko si bil tako ošaben in prevzeten, krivičen in nasilen? Družil sem se s teboj iz strahu pred tvojim nasiljem in ti laskal, ne da bi si želel tvoje dobrote. Zdaj pa te je pretresla nesreča in te zadela kazen.’ Nato je izrekel ta dva verza:

‘Ti, ki iščeš prevaro, ujel si se v svoj podli naklep. Okusi gorje strašne preizkušnje in ostani ločen od drugih volkov.’ Volk mu je rekel: ‘Ti prizanesljivi, ne govori z jezikom sovraštva in ne glej me z njegovimi očmi. Ostani zvest najini zavezi, preden bo prepozno, da se še kdaj srečava. Pojdi in mi priskrbi vrv; en konec priveži na drevo, drugega pa spusti k meni, da se ga oprimem. Morda se tako rešim iz te stiske. Dal ti bom vse zaklade, ki sem si jih nabral.’ Lisjak mu je odgovoril: ‘Preveč razpravljaš o rečeh, ki ti ne bodo prinesle rešitve. Ne pričakuj, da te bom rešil. Spomni se svojih nekdanjih hudobij in zahrbtnosti ter zvijač, ki jih skrivaš v srcu proti meni. Kaj boš storil, ko bodo nate začeli metati kamenje? Vedi, da se boš poslovil od tega sveta, izginil z njega in ga zapustil, nato pa te čakata poguba in zlo bivališče.’ Volk mu je rekel: ‘Abu al Husajn, hitro se vrni k prijateljstvu in ne vztrajaj pri zamerah in sovraštvu. Vedi, da kdor reši življenje pred pogubo, mu je podaril življenje, in kdor mu podari življenje, je, kakor da bi oživil vse ljudi. Ne ravnaj pogubno, saj modreci takšno ravnanje zavračajo. Kaj bi bilo lahko bolj pogubno od tega, da sem v tej jami, požiram smrtno grenkobo in gledam pogubi v oči, ti pa me lahko rešiš iz stiske?’ Lisjak mu je odvrnil: ‘Ti surovi nasilnež, s svojo prijazno zunanjostjo in zlobnimi nameni me spominjaš na sokola in jerebico.’ Volk je vprašal: ‘Kakšna pa je zgodba o sokolu in jerebici?’ Lisjak je rekel: ‘Nekega dne sem šel v vinograd, da bi jedel grozdje. Ko sem bil tam, sem videl sokola, ki je planil na jerebico. Ujel jo je, a se mu je izmuznila, se zatekla v svoje skrivališče in se skrila vanj. Sokol je šel za njo in ji zaklical: Nevednica, videl sem te lačno v divjini in se te usmilil. Nabral sem ti zrnja in te prijel, da bi jedla, ti pa si pobegnila pred menoj. Za tvoj beg ne vidim drugega razloga kakor to, da ti sreča ni naklonjena. Pridi ven, vzemi zrnje, ki sem ti ga prinesel, in ga pojej v slast in zdravje. Ko je jerebica slišala sokolove besede, mu je verjela in prišla ven. Tedaj je vanjo zasadil kremplje in jo trdno zgrabil. Jerebica mu je rekla: Je to tisto, kar si mi, kot praviš, prinesel iz divjine in mi velel, naj pojem v slast in zdravje? Torej si mi lagal! Naj Bog meso, ki ga boš pojedel od mene, v tvojem trebuhu spremeni v smrtonosen strup. Ko jo je požrl, mu je odpadlo perje, zapustila ga je moč in pri priči je poginil.’

Nato mu je lisjak rekel: ‘Vedi, volk: kdor svojemu bratu koplje jamo, bo kmalu sam padel vanjo. Ti pa si prvi izdal mene.’ Volk je odgovoril: ‘Pusti te besede in pregovore in me ne spominjaj na moja nekdanja grda dejanja. Dovolj mi je že nesreča, v kateri sem se znašel. Padel sem namreč v stisko, ob kateri bi se me usmilil celo sovražnik, kaj šele prijatelj. Domisli se načina, da bi se rešil, in mi priskoči na pomoč, četudi ti to povzroči težave. Prijatelj za prijatelja prenese najhujši napor in se izpostavi nevarnosti, da ga reši. Saj pravijo: Sočuten prijatelj je boljši od rodnega brata. Če me rešiš, ti bom nabral pripomočkov, da boš preskrbljen, in te naučil nenavadnih zvijač, s katerimi boš prišel v rodovitne vinograde in obiral sadno drevje. Zato se razvedri in bodi vesel.’ Lisjak mu je v smehu odgovoril: ‘Kako lepo so učenjaki govorili o takšnih nevednežih, kakršen si ti!’ Volk je vprašal: ‘Kaj pa so rekli učenjaki?’ Lisjak je odgovoril: ‘Učenjaki pravijo, da je tisti, ki je grob po telesu in nravi, daleč od razuma in blizu nevednosti. Tvoja trditev, neumni zvitorepec, da prijatelj prenaša težave, da bi rešil prijatelja, sicer drži. Toda povej mi v svoji nevednosti in nespameti: kako naj bom tvoj prijatelj ob vsej tvoji zahrbtnosti? Si mar mislil, da sem ti prijatelj, ko pa sem tvoj sovražnik in se veselim tvoje nesreče? Če imaš kaj razuma, te bodo te besede zadele huje od puščic. Kar pa zadeva tvojo obljubo, da mi boš dal pripomočke in me naučil zvijač, s katerimi bom prišel v rodovitne vinograde in obiral sadno drevje: zakaj, slepar zahrbtni, ne poznaš zvijače, s katero bi samega sebe rešil pogube? Kako malo koristiš sebi in kako malo sem pripravljen sprejeti tvoj nasvet! Če poznaš zvijače, jih uporabi, da se rešiš iz te stiske, iz katere te Bog, tako ga prosim, nikdar ne reši. Poglej torej, nevednež: če poznaš kako zvijačo, se z njo reši smrti, preden začneš učiti druge. Toda ti si kakor človek, ki je zbolel, pa je prišel k njemu drugi, bolan za isto boleznijo, da bi ga zdravil, in ga vprašal: Ali želiš, da te ozdravim? Bolnik mu je odgovoril: Zakaj nisi najprej ozdravil sebe? In oni ga je pustil ter odšel. Takšen si tudi ti, volk. Ostani torej, kjer si, in potrpežljivo prenašaj, kar te je doletelo.’

Ko je volk slišal lisjakove besede, je spoznal, da od njega ne more pričakovati nič dobrega. Zajokal je nad svojo usodo in dejal: ‘Doslej sem živel v slepoti. Če me Bog reši iz te stiske, se bom pokesal za nasilje nad šibkejšimi od sebe. Oblekel bom volneno oblačilo, se povzpel na goro, se spominjal vzvišenega Boga in se bal njegove kazni. Umaknil se bom od vseh drugih zveri in hranil bojevnike za vero ter reveže.’ Nato je jokal in ihtel, da se je lisjaku omehčalo srce. Ko je slišal njegove prošnje in besede, ki so pričale, da se kesa svoje objestnosti in napuha, ga je, kakor kaže, prevzelo usmiljenje. Od veselja je poskočil, stopil na rob jame, nato sedel na zadnje noge in spustil rep v jamo. Volk je tedaj vstal, iztegnil šapo proti lisjakovemu repu in ga potegnil k sebi, tako da je tudi lisjak padel v jamo. Nato mu je volk rekel: ‘Neusmiljeni lisjak, kako si se mogel veseliti moje nesreče, ko pa si bil moj družabnik in pod mojo oblastjo? Zdaj si skupaj z menoj v jami in kazen te je hitro doletela. Modreci pravijo: Če kdo svojemu bratu očita, da je sesal pasje mleko, ga bo nazadnje sesal tudi sam. In kako lepo je dejal pesnik:

Ko čas na ene ljudi položi svoje težko breme, ga bo naložil tudi drugim. Zato reci tistim, ki se veselijo naše nesreče: Streznite se! Tudi vas bo doletelo, kar je doletelo nas.’ Nato je volk rekel lisjaku: ‘Ubil te bom, še preden boš videl mojo smrt.’ Lisjak si je mislil: ‘Padel sem k temu tiranu. Zdaj potrebujem zvijačo in prevaro. Saj pravijo: Ženska si pripravlja nakit za dan, ko se bo krasila. In pregovor pravi: Solza moja, hranil sem te le za čas stiske. Če se ne domislim ukane proti tej krivični zveri, bom zagotovo poginil. Kako lepo je dejal pesnik:

Živi z zvijačo, saj živiš v času, ko so njegovi sinovi kakor levi iz Biše. Sukaj kopje prebrisanosti, da se zavrti mlinsko kolo življenja. Nabiraj sadove; če ti uidejo, pa svojo dušo privadi na travo.’ Nato je lisjak rekel volku: ‘Ne hiti me ubiti, da se ne boš kesal, ti junaška zver silne moči in strašne hrabrosti. Če počakaš in dobro premisliš, kar ti bom povedal, boš razumel moj namen. Če pa me prenagljeno ubiješ, ne boš imel nobene koristi in oba bova umrla tukaj.’ Volk mu je rekel: ‘Slepar zviti, kaj si obetaš za mojo in svojo rešitev, da me prosiš, naj počakam? Povej mi, kakšen je bil tvoj namen.’ Lisjak je odgovoril: ‘Za svoj namen bi si zaslužil dobro plačilo od tebe. Slišal sem namreč tvoje obljube, priznanje nekdanjih grehov in obžalovanje, ker se nisi že prej pokesal in delal dobro. Slišal sem, kako si se zaobljubil, da ne boš več škodoval družabnikom in drugim, da boš nehal jesti grozdje in drugo sadje, da boš ostal ponižen, si porezal kremplje in polomil čekane, se oblekel v volno ter daroval vzvišenemu Bogu, če te reši iz te stiske. Prevzelo me je usmiljenje do tebe, čeprav sem si prej goreče želel tvoje pogube. Ko sem slišal tvoje kesanje in zaobljube, ki si jih dal za primer, da te Bog reši, sem začutil dolžnost, da te spravim iz te stiske. Zato sem ti spustil rep, da bi se ga oprijel in se rešil. Ti pa nisi opustil svoje nasilnosti in surovosti ter nisi skušal mirno poiskati rešitve, temveč si me potegnil tako silovito, da sem mislil, da mi je duša zapustila telo. Zdaj sva oba na pragu pogube in smrti. Reši naju lahko le ena stvar: če sprejmeš moj predlog, bova oba svobodna. Nato pa moraš izpolniti svoje zaobljube in jaz bom tvoj spremljevalec.’ Volk ga je vprašal: ‘Kaj naj sprejmem?’ Lisjak mu je rekel: ‘Vzravnaj se, jaz pa ti bom splezal na glavo, da bom blizu roba. Ko bom tam, bom skočil ven in ti prinesel nekaj, česar se boš oprijel, da se boš rešil tudi ti.’ Volk je odgovoril: ‘Ne zaupam tvojim besedam, kajti modreci so dejali: Kdor zaupa tam, kjer vlada zamera, ravna napačno. Pravijo tudi: Kdor zaupa nezanesljivemu, je zaslepljen; kdor še enkrat preizkuša že preizkušeno, bo obžaloval; kdor ne razlikuje med okoliščinami in vsaki ne odmeri, kar ji pripada, temveč vse obravnava enako, ima malo sreče in veliko nesreč. Kako lepo je dejal pesnik:

Naj bo tvoja misel vselej nezaupljiva, kajti nezaupanje je najmočnejša bistroumnost. Nič ne pahne človeka v pogubo tako kakor dobro delo in zaupanje.’ In drugi je dejal:

‘Trdno se drži nezaupanja, pa boš varen; kdor živi buden, ga doleti malo nesreč. Sovražnika sprejmi z vedrim, nasmejanim obrazom, v prsih pa mu postavi vojsko, ki se bo borila z njim.’ In še drugi:

‘Tvoj najhujši sovražnik je najbližji med tistimi, ki jim zaupaš. Zato se varuj ljudi in se druži z njimi s prikrito previdnostjo. Dobro mnenje o času je znamenje nemoči; pričakuj zlo in bodi na preži.’ Lisjak mu je rekel: ‘Nezaupanje ni v vseh okoliščinah hvalevredno. Zaupanje je odlika plemenitega značaja in njegov sad je rešitev pred strahotami. Volk, poiskati moraš način, da se izvlečeš iz te stiske. Bolje je, da se oba rešiva, kakor da oba umreva. Opusti torej nezaupanje in zamero. Če mi zaupaš, se lahko zgodi le eno od dvojega: ali ti prinesem nekaj, česar se boš oprijel in se rešil, ali pa te izdam, se sam rešim in te pustim tukaj. Toda to drugo ni mogoče, saj se ne morem zanesti, da me ne bo doletelo kaj podobnega, kot je doletelo tebe, za kazen zaradi izdaje. Pregovor pravi: Zvestoba je lepa, izdaja grda. Zato mi moraš zaupati, saj nisem neveden glede preobratov usode. Ne odlašaj z najino rešitvijo; najin položaj je prenevaren, da bi še dolgo govorila.’ Volk je dejal: ‘Čeprav le malo zaupam tvoji zvestobi, sem razumel, kaj si mislil: hotel si me rešiti, ko si spoznal moje kesanje. Rekel sem si: Če je v svojih trditvah iskren, je popravil, kar je pokvaril; če laže, naj mu povrne njegov Gospod. Sprejel bom torej tvoj nasvet. Če me izdaš, pa bo izdaja vzrok tvoje pogube.’ Nato se je volk v jami vzravnal in si naložil lisjaka na ramena, da ga je dvignil do roba. Lisjak je skočil z njegovih ramen na tla in tam nezavesten obležal. Volk mu je rekel: ‘Prijatelj moj, ne pozabi name in ne odlašaj z mojo rešitvijo.’ Lisjak pa se je zasmejal in zakrohotal ter dejal: ‘Zaslepljenec! V tvoje šape me je spravilo le to, da sem se šalil s teboj in se ti posmehoval. Ko sem slišal tvoje kesanje, me je veselje tako prevzelo, da sem zapel in zaplesal. Rep mi je zdrsnil v jamo, ti si me zgrabil zanj in tako sem padel k tebi. Potem pa me je vzvišeni Bog rešil iz tvojih šap. Zakaj ne bi pomagal pri tvoji pogubi, ko pa pripadaš hudičevi druščini? Vedi, da sem sinoči sanjal, kako plešem na tvoji svatbi. Sanje sem povedal razlagalcu in ta mi je dejal: Znašel se boš v stiski, a se boš rešil iz nje. Tako sem spoznal, da sta moj padec v tvoje šape in moja rešitev izpolnitev teh sanj. Saj veš, nevedni zaslepljenec, da sem tvoj sovražnik. Kako moreš v svoji nespameti in nevednosti upati, da te bom rešil, potem ko si slišal moje ostre besede? Kako naj si prizadevam za tvojo rešitev, ko pa so učenjaki dejali: Smrt hudobneža prinese ljudem olajšanje in očisti zemljo? Ko me ne bi bilo strah, da mi bo zvestoba do tebe povzročila večjo bolečino kakor izdaja, bi razmislil o tvoji rešitvi.’ Ko je volk slišal lisjakove besede, se je od kesanja ugriznil v šapo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto petdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je volk, ko je slišal lisjakove besede, od kesanja ugriznil v šapo. Nato je, ker mu ni preostalo drugega, začel govoriti prijazneje in mu s tihim glasom rekel: ‘Vi lisjaki ste med vsemi najbolj sladkobesedni in vaše šale so najprijetnejše. Tudi to je le tvoja šala, toda igra in šala nista primerni ob vsakem času.’ Lisjak je odgovoril: ‘Nevednež, tudi šala ima mejo, ki je tisti, ki se šali, ne sme prestopiti. Nikar ne misli, da me bo Bog spet prepustil tebi, potem ko me je rešil iz tvojih šap.’ Volk mu je rekel: ‘Zaradi najinega nekdanjega bratstva in druženja bi si vendar moral želeti moje rešitve. Če me rešiš, te bom gotovo bogato nagradil.’ Lisjak je odvrnil: ‘Modreci so dejali: Ne bratí se z nevednim hudobnežem, saj te bo osramotil, ne pa ti bil v čast. Ne bratí se z lažnivcem, saj bo tvoje dobro skril, tvoje zlo pa razglasil. Modreci pravijo tudi: Za vse obstaja zvijača, razen za smrt; vse je mogoče popraviti, razen pokvarjene narave; vse je mogoče odvrniti, razen usode. Glede nagrade, ki naj bi si jo zaslužil od tebe, pa se mi zdiš podoben kači, ki je bežala pred krotilcem. Neki mož jo je videl vso prestrašeno in jo vprašal: Kaj ti je, kača? Odgovorila mu je: Pobegnila sem krotilcu in zdaj me išče. Če me rešiš pred njim in me skriješ pri sebi, te bom bogato nagradila in ti izkazala vso mogočo dobroto. Mož jo je vzel, ker si je želel plačila za dobro delo in upal na nagrado, ter jo skril v nedrje. Ko je krotilcu ušla in je ta odšel svojo pot, nevarnost, ki se je je bala, pa je minila, ji je mož rekel: Kje je nagrada? Rešil sem te tega, česar si se bala in pred čimer si se varovala. Kača mu je odgovorila: Povej mi, v kateri del telesa naj te ugriznem. Saj veš, da ne dajemo drugačnega plačila. Nato ga je ugriznila in od tega ugriza je umrl. Tebe, neumnež, primerjam s tisto kačo v odnosu do tega moža. Mar nisi slišal pesnikovih besed:

Ne zaupaj človeku, čigar srce si napolnil z jezo, in ne misli, da je njegova jeza minila. Čeprav so kače na dotik mehke, kažejo nežnost, skrivajo pa smrtonosni strup.’ Volk mu je rekel: ‘Ti zgovornež lepega obraza, ne pozabi, kdo sem in kako se me ljudje bojijo. Saj veš, da napadam trdnjave in uničujem vinograde. Stori, kar sem ti ukazal, in mi strezi, kakor suženj streže gospodarju.’ Lisjak je odvrnil: ‘Nevedni neumnež, ki zaman poskušaš! Čudim se tvoji neumnosti in predrznosti, ko mi ukazuješ, naj ti služim in stojim pred teboj, kakor da bi bil tvoj suženj. Kmalu pa boš videl, kako ti bodo s kamenjem razbili glavo in polomili tvoje zahrbtne čekane.’ Nato se je lisjak postavil na grič nad vinogradom in klical ljudi iz vinograda, dokler ga niso opazili in pohiteli k njemu. Ostal je na mestu, dokler se niso približali njemu in jami, v kateri je bil volk, nato pa se je obrnil in zbežal. Ljudje iz vinograda so pogledali v jamo in, ko so zagledali volka, začeli vanj metati težke kamne. Tolkli so ga s kamenjem in lesom ter ga prebadali s konicami sulic, dokler ga niso ubili, nato pa odšli. Lisjak se je vrnil k jami in obstal nad mestom, kjer je volk poginil. Ko ga je videl mrtvega, je od silnega veselja stresel z glavo in izrekel te verze:

‘Čas je pokončal volka in mu iztrgal dušo. Naj bo daleč in pozabljena ta pogubljena duša! Kolikokrat si si, Abu Sarhan, prizadeval za mojo smrt, danes pa so tebe zadele nesreče in se razplamtele nad teboj. Padel si v jamo, kamor nihče ni prišel, ne da bi v njej zanj zavihrali vetrovi smrti.’ Nato je lisjak sam ostal v vinogradu, miren in brez strahu pred nevarnostjo. Takšna je bila zgodba o volku in lisjaku.«