Prevod
Pripovedujejo tudi, da sta miš in podlasica prebivali v hiši nekega revnega moža. Eden njegovih prijateljev je zbolel in zdravnik mu je predpisal oluščen sezam. Zato je revnemu možu dal nekaj sezama, da bi mu ga oluščil. Mož ga je izročil ženi in ji naročil, naj ga pripravi. Žena ga je oluščila in očistila. Ko je podlasica zagledala sezam, se mu je približala in ga ves dan odnašala v svoj brlog, dokler ga ni odnesla večino. Žena je prišla in opazila, da precej sezama manjka. Sedla je in začela prežati, kdo bo prišel ponj, da bi odkrila, zakaj ga je vse manj. Podlasica je kakor ponavadi prišla, da bi ga še nekaj odnesla, toda ko je zagledala sedečo ženo, je spoznala, da preži nanjo. Rekla si je: »Takšno početje ima slabe posledice in bojim se, da mi ta žena nastavlja zasedo. Kdor ne misli na posledice, mu čas ni naklonjen. Storiti moram nekaj dobrega, da pokažem svojo nedolžnost in se operem vsega slabega, kar sem zagrešila.« Začela je prinašati sezam iz svojega brloga. Žena jo je videla in si rekla: »Ta ni kriva, da sezam izginja, saj ga prinaša iz brloga tistega, ki ga je ukradel, in ga dodaja na kup. Dobro nam je storila, ker nam je vrnila sezam, in za dobroto se spodobi povrniti z dobroto. Torej ni ona tista, ki nam dela škodo, vendar bom še naprej prežala, dokler ne zalotim tatu in ne odkrijem, kdo je.« Podlasica je uganila, kaj se ženi plete po glavi, odšla k miši in ji rekla: »Sestra moja, nič dobrega ni v tistem, ki ne spoštuje sosedskih vezi in ni zvest prijateljstvu.« Miš ji je odvrnila: »Res je, prijateljica moja, in kako srečna sem, da imam tebe za sosedo! Toda zakaj mi to govoriš?« Podlasica je rekla: »Gospodar hiše je prinesel sezam. On in njegova družina so se ga najedli do sitega, zdaj pa ga ne potrebujejo več in so ga pustili. Že vsako živo bitje si ga je vzelo; če bi si ga vzela še ti, bi bila do njega bolj upravičena kakor vsi drugi, ki ga jemljejo.« Miši je bilo to všeč; zaplesala je in pomigala z repom. Premamil jo je pohlep po sezamu, zato je nemudoma vstala in odšla iz svojega bivališča. Zagledala je oluščeni sezam, ki se je belo lesketal, in ženo, ki je sedela ter prežala nanj. Miš ni pomislila na posledice, žena pa je že imela pripravljeno gorjačo. Miš se ni mogla zadržati: planila je v sezam, se udobno namestila v njem in ga začela jesti. Tedaj jo je žena udarila z gorjačo in ji razbila glavo. Tako jo je pohlep pogubil, ker je zaradi njega pozabila na posledice svojih dejanj.
Kralj je rekel: »O Šeherezada, pri Bogu, to je lepa zgodba! Ali poznaš še kakšno o lepoti prijateljstva in o tem, kako ga v stiski ohraniti ter se z njegovo pomočjo rešiti pogube?« Odgovorila je: »Da.«
