Prevod

Bilo je proti koncu januarja; divjal je strašen snežni metež; sneg se je v vrtinčastih zametih podil po ulicah in uličicah; okenske šipe so bile od zunaj kakor polepljene s snegom, s streh se je usipal v kupih, ljudje pa so bežali, tekli, leteli in se zaletavali drug drugemu v naročje, se za hip trdno oprijeli in vsaj toliko časa obdržali ravnotežje. Kočije in konji so bili kakor poprašeni, služabniki so stali s hrbtom ob kočiji in se peljali vzvratno proti vetru, pešci pa so se ves čas držali v zavetju vozov, ki so le počasi drseli skozi globoki sneg; in ko se je vihar naposled polegel in so vzdolž hiš odmetali ozko stezico, so se ljudje ob srečanju vendarle ustavljali; nikomur se ni ljubilo narediti prvega koraka v globoki sneg, da bi drugi lahko šel mimo. Molče so stali, dokler ni nazadnje, kakor po tihem dogovoru, vsak žrtvoval ene noge in z njo stopil v snežni zamet.

Proti večeru se ni premaknila niti sapica, nebo je bilo videti, kakor da bi ga pometli ter napravili višje in prosojnejše, zvezde so se zdele čisto nove in nekatere so bile tako modre in jasne – mraz pa je pritiskal, da je kar pokalo – in vrhnja plast snega je seveda lahko tako otrdela, da je zjutraj nosila vrabce; poskakovali so sem ter tja, zdaj zgoraj, zdaj spodaj, kjer je bil sneg odmetan, a hrane ni bilo veliko najti in pošteno jih je zeblo.

"Čiv!" je rekel eden drugemu, "in temu pravijo novo leto! – Saj je še hujše od starega! Potem bi prav lahko obdržali kar tisto. Nezadovoljen sem in za to imam dober razlog!"

"Ja, ljudje so tekali naokrog in s streljanjem pozdravljali novo leto," je rekel majhen, prezebel vrabec, "ob vrata so razbijali lonce in bili čisto iz sebe od veselja, ker je staro leto odhajalo! Tudi jaz sem bil tega vesel, saj sem pričakoval, da bomo dobili tople dni, pa ni bilo iz tega nič; mraz je še veliko hujši kakor prej! Ljudje so se zmotili pri štetju časa!"

"Res so se!" je rekel tretji, ki je bil star in bel po vrhu glave; "imajo nekaj, čemur pravijo koledar, to je njihov lastni izum, potem pa bi se moralo vse ravnati po njem! Pa se ne. Ko pride pomlad, se začne leto, takšen je naravni red in po njem se ravnam jaz!"

"Toda kdaj pride pomlad?" so vprašali drugi. "Pride, ko pride štorklja, a pri njej ni nič gotovo in tu v mestu nihče nič ne ve o tem, na deželi vedo bolje; naj odletimo tja in počakamo? Tam bomo vsaj bliže pomladi."

"No, to je že mogoče lepo in prav!" je rekla ena izmed njih, ki je že dolgo hodila naokrog in čivkala, ne da bi zares kaj povedala. "Tu v mestu imam nekaj udobja, ki bi ga tam zunaj, se bojim, pogrešala. Tu zadaj na nekem dvorišču živi človeška družina, ki se je prav pametno domislila, da je na steno pritrdila tri ali štiri cvetlične lončke, z veliko odprtino navznoter in z dnom navzven; v dno so izrezali tako veliko luknjo, da lahko letam skoznjo ven in noter; tam imava z možem gnezdo in od tam so poleteli vsi najini mladiči. Človeška družina je seveda vse to uredila zato, da nas z veseljem opazuje, sicer tega najbrž ne bi storila. Tudi drobtine nam trosijo za svoje veselje, mi pa imamo tako hrano! Človek ima občutek, da je poskrbljeno zanj; – zato mislim, da bom ostala, in tudi moj mož bo ostal! Čeprav sva zelo nezadovoljna – vendar ostaneva!"

"Mi pa odletimo na deželo pogledat, ali že prihaja pomlad!" In so odleteli. Na deželi pa je bila prava zima; tam je bilo za nekaj stopinj bolj mraz kakor v mestu. Oster veter je pihal čez zasnežena polja. Kmet je z velikimi palčniki sedel v saneh in se tolkel z rokami po telesu, da bi jih ogrel, bič mu je ležal v naročju, suha konja sta tekla, da se je iz njiju kar kadilo, sneg je škripal, vrabci pa so poskakovali v kolesnicah in zmrzovali; "čiv! Kdaj pride pomlad? Tako dolgo je ni!"

"Tako dolgo!" je zazvenelo čez polja z najvišjega zasneženega griča; morda je bil odmev, ki so ga slišali, lahko pa je tudi govoril nenavadni starec, ki je tam gori sedel na snežnem zametu, izpostavljen vetru in vremenu; bil je ves bel, kakor kmet v beli suknji iz domačega sukna, z dolgimi belimi lasmi, belo brado, čisto bled in z velikimi jasnimi očmi.

"Kdo je tisti starec tam?" so vprašali vrabci. "Jaz vem!" je rekel star krokar, ki je sedel na stebru ob vratih v ogradi in se je blagovolil spomniti, da smo pred Gospodom vsi le majhne ptice, zato se je spustil v pogovor z vrabci in jim pojasnil. "Vem, kdo je tisti starec. To je Zima, starec iz prejšnjega leta; ni umrl, kakor pravi koledar, ne, v resnici je varuh malega princa Pomladi, ki prihaja. Da, Zima ima oblast. Hu! Najbrž kar škriplje v vas, malčki!"

"Saj prav to govorim!" je rekel najmanjši, "ta koledar je zgolj človeška izmišljotina, ni usklajen z naravo! To bi morali prepustiti nam, ki smo bolj pretanjeno ustvarjeni!"

In minil je teden, minila sta skoraj dva; gozd je bil črn, zamrznjeno jezero je ležalo težko in bilo videti kakor strjen svinec; oblaki, ne, to sploh niso bili oblaki, temveč mokre, ledeno mrzle megle, ki so visele nad deželo; velike črne vrane so letale v jatah, ne da bi zakrakale, kakor da bi vse spalo. – Sončni žarek je zdrsnil čez jezero in to se je zasvetilo kakor staljen kositer. Snežna odeja na polju in vrh griča se ni več bleščala kakor prej, a bela postava, sam Zima, je še zmeraj sedela tam in vztrajno zrla proti jugu; sploh ni opazil, da se snežna odeja kakor pogreza v zemljo, da tu in tam pokuka na dan majhna travnato zelena lisa, na kateri kar mrgoli vrabcev.

"Čiv čiv! Čiv čiv! Ali zdaj prihaja pomlad?" "Pomlad!" je zazvenelo čez polja in travnike ter skozi črno rjave gozdove, kjer je mah na drevesnih deblih žarel sveže zelen; in po zraku sta z juga prileteli prvi štorklji; na hrbtu vsake je sedel lep majhen otrok, deček in deklica; v pozdrav sta poljubila zemljo in tam, kamor sta stopila, so izpod snega zrasle bele cvetlice; z roko v roki sta šla k staremu ledenemu možu, Zimi, se mu v ponovni pozdrav privila na prsi in v istem hipu so bili vsi trije skriti, skrita pa je bila tudi vsa pokrajina; gosta, mokra megla, tako težka in neprodirna, je ovila vse. – Malo pozneje je zapihljalo – veter se je pognal naprej, prihajal je v močnih sunkih in razgnal meglo, sonce je tako toplo sijalo; – Zima je izginil, na prestolu leta sta sedela prelepa otroka pomladi.

"Temu pravim novo leto!" so rekli vrabci. "Zdaj bomo menda spet dobili svoje pravice in povračilo za hudo zimo!" Kamor sta se otroka obrnila, tam so na grmih in drevesih pognali zeleni brsti, trava je zrasla više, žitna polja so postajala vse bolj ljubko zelena. In deklica je na vse strani trosila cvetlice; v krilu jih je imela na pretek, zdelo se je, da kar rastejo iz njega, zmeraj je bilo polno, pa naj jih je še tako vneto trosila – v svoji naglici je stresla cel snežni metež cvetov čez jablane in breskve, tako da so stale v vsem svojem sijaju, še preden so zares dobile zelene liste.

In zaploskala je z rokami in deček je zaploskal, tedaj pa so se od kdo ve kod pojavile ptice in vse so žvrgolele in pele: "Pomlad je prišla!"

To je bilo čudovito videti. In marsikatera stara ženica je stopila pred svoja vrata na sonce, se stresla in pogledala rumene cvetlice, ki so krasile ves travnik, natanko tako kakor v njenih mladih dneh; svet je bil spet mlad. "Kako je danes zunaj blagoslovljeno lepo!" je rekla.

Gozd je bil še rjavo zelen, brst ob brstu, a dišeča perla je že pognala, tako sveža in tako dehteča, vijolic je bilo na pretek, tam so bile vetrnice, visoki in pomladanski jegliči, da, v vsaki travni bilki sta bila sok in moč, to je bila res razkošna preproga za sedenje in na njej je sedel mladi pomladni par, se držal za roke, pel in se smehljal ter vse bolj rasel.

Z neba je nanju padal blag dež, a ga nista čutila, dežna kaplja in solza sreče sta postali ena in ista kaplja. Ženin in nevesta sta se poljubila in v tistem hipu se je gozd olistal. – Ko je vzšlo sonce, so bili vsi gozdovi zeleni!

In mladoporočenca sta z roko v roki hodila pod svežim, povešenim listnatim baldahinom, kjer so le sončni žarki in sence spreminjali odtenke zelenja. V nežnih listih sta bili deviška čistost in osvežujoča dišava! Bistro in živahno sta reka in potok žuborela med žametno zelenim ločjem in čez pisane kamne. "Obilje na veke in za vselej, tako je in tako bo!" je govorila vsa narava. Kukavica je kukala in škrjanec je prepeval, bila je prelepa pomlad; le vrbe so imele svoje cvetove še zavite v volnene palčnike, tako strašansko previdne so bile in to je dolgočasno!

In minevali so dnevi in minevali so tedni, vročina se je kar usipala z neba; vroči zračni valovi so tekli skozi žito, ki je vse bolj rumenelo. Beli lotos severa je na gozdnih jezerih razgrnil velike zelene liste čez vodno gladino in ribe so pod njimi iskale senco; na zavetrni strani gozda, kjer je sonce pripekalo na steno kmečke hiše in dodobra pregrevalo razcvetele vrtnice, češnjeva drevesa pa so bila polna sočnih, črnih, od sonca skoraj vročih češenj, je sedela prelepa žena poletja, tista, ki smo jo videli kot otroka in kot nevesto; zrla je proti temnim oblakom, ki so se v valovitih oblikah, kakor gore, črno modri in težki, dvigali vse više; prihajali so s treh strani; vse bolj so se kakor okamnelo, narobe obrnjeno morje spuščali proti gozdu, kjer je bilo vse tiho kakor začarano; vsaka sapica se je polegla, vsaka ptica je utihnila, v vsej naravi sta bili resnoba in pričakovanje; po cestah in stezah pa so hiteli vozovi, jezdeci in pešci, da bi prišli pod streho. – Tedaj se je nenadoma zabliskalo, kakor da bi posijalo sonce, blesteče, slepeče, vse požigajoče, in ob bobnečem tresku je spet nastala tema; voda je v potokih drla z neba; zdaj je bila noč in zdaj svetloba, zdaj tišina in zdaj grmenje. Mlado trstičje z rjavimi perjanicami se je v močvirju zibalo v dolgih valovih, gozdne veje so se skrile v vodno meglo, prihajala je tema in prihajala je svetloba, tišina in grmenje. – Trava in žito sta ležala kakor pokošena, kakor odplavljena, kakor da se ne bosta nikoli več dvignila. – Nenadoma se je dež razredčil v posamezne kaplje, sonce je posijalo in na bilkah in listih so se vodne kaplje zalesketale kakor biseri, ptice so pele, ribe so skakale iz reke, mušice so plesale, zunaj pa je na skali sredi slane, razbičane morske vode sedel sam Poletje, krepak mož polnih udov, s premočenimi lasmi – pomlajen od sveže kopeli je sedel na toplem soncu. Vsa narava okrog njega je bila pomlajena, vse je bilo bujno, krepko in lepo; bilo je poletje, toplo, prelepo poletje.

In ljubka in sladka je bila dišava, ki je prihajala z bujnega deteljišča, čebele so brenčale okrog starega zborovališča; robidova mladika se je ovijala okrog oltarnega kamna, ki ga je opral dež in se je lesketal v sončni svetlobi; tja je priletela čebelja matica s svojim rojem in odložila vosek in med. Nihče ni tega videl razen Poletja in njegove krepke žene; zanju je bila oltarna miza pogrnjena z daritvijo narave.

Večerno nebo je žarelo kakor zlato, nobena cerkvena kupola ni tako razkošna, in luna je sijala med večerno in jutranjo zarjo. Bil je poletni čas. In minevali so tedni in minevali so dnevi. – Bleščeče kose žanjcev so se bliskale na žitnih poljih, veje jablan so se upogibale pod rdečimi in rumenimi sadeži; hmelj je čudovito dišal in visel v velikih storžkih, pod leskovimi grmi, kjer so lešniki zoreli v težkih grozdih, pa sta počivala mož in žena, Poletje s svojo resnobno družico.

"Kakšno bogastvo!" je rekla, "povsod blagoslov, domačnost in dobrota, pa vendar, še sama ne vem, hrepenim po – počitku – miru! Ne najdem besede za to! – Zdaj že spet orjejo na polju! Več in zmeraj več hočejo ljudje pridobiti! – Poglej štorklje, ki prihajajo v jatah in z nekaj razdalje hodijo za plugom; ptica Egipta, ki naju je ponesla po zraku! Se spominjaš, kako sva kot otroka prišla sem v severne dežele? – Prinesla sva cvetlice, čudovito sonce in zelene gozdove; z njimi je zdaj veter grdo ravnal, rjavijo in temnijo kakor drevesa na jugu, a ne rodijo zlatih sadežev kakor tista!"

"Bi jih rada videla?" je rekel Poletje, "potem pa se veseli!" Dvignil je roko in gozdno listje se je obarvalo rdeče in zlato, vse gozdove je preplavilo razkošje barv; živa meja iz vrtnic je žarela od ognjeno rdečega šipka, bezgove veje so se šibile pod velikimi, težkimi grozdi črno rjavih jagod, zreli divji kostanji so padali iz črno zelenih lupin in v gozdu so vijolice zacvetele drugič.

Toda kraljica leta je postajala vse bolj tiha in vse bolj bleda. "Mrzlo piha!" je rekla, "noč prinaša mokre megle! – Hrepenim po – deželi svojega otroštva!" – In gledala je štorklje, ki so odletele, prav vse, ter stegovala roke za njimi. – Pogledala je k praznim gnezdom; v enem je zrasel dolgopecljati plavček, v drugem rumena njivska redkev, kakor da je gnezdo tam samo zato, da jo varuje in ograjuje; in vrabci so prileteli vanje.

"Čiv! Kam pa je izginila gospoda! Najbrž ne prenesejo, da piha po njih, pa so odšli iz dežele! Srečno pot!" In gozdno listje je vse bolj rumenelo, list za listom je odpadal, jesenski viharji so šumeli, jesen se je že nagibala h koncu. Na rumenem odpadlem listju je ležala kraljica leta in z blagimi očmi zrla proti utripajoči zvezdi, njen mož pa je stal ob njej. Sunek vetra je zavrtinčil listje – spet je padlo na tla in nje ni bilo več, skozi mrzli zrak pa je poletel metulj, zadnji v tistem letu.

In prišle so mokre megle, ledeni veter in temne, najdaljše noči. Vladar leta je stal s snežno belimi lasmi, a tega še sam ni vedel, mislil je, da so to snežinke, ki padajo iz oblaka; tanka snežna odeja je ležala čez zeleno polje.

In cerkveni zvonovi so zvonili za božič. "Zvonovi oznanjajo rojstvo!" je rekel vladar leta, "kmalu se bo rodil novi vladarski par; in jaz bom našel počitek, kakor ga je ona! Počitek v utripajoči zvezdi!"

V svežem zelenem smrekovem gozdu, kjer je ležal sneg, je stal božični angel in blagoslavljal mlada drevesa, namenjena njegovemu prazniku. "Veselje v hiši in pod zelenimi vejami!" je rekel stari vladar leta; tedni so ga postarali v snežno belega starčka; "bliža se mi počitek, mladi par leta bo zdaj dobil krono in žezlo!"

"A oblast je vendar tvoja!" je rekel božični angel, "oblast, ne počitek! Naj sneg s svojo odejo greje mlado žito! Nauči se prenašati, da častijo drugega, čeprav si ti še zmeraj vladar, nauči se biti pozabljen, pa vendar živeti! Tvoja ura svobode pride, ko pride pomlad!"

"Kdaj pride pomlad?" je vprašal Zima. "Pride, ko pride štorklja!" In z belimi kodri ter snežno belo brado je Zima sedel ledeno mrzel, star in sključen, a močan kakor zimski vihar in sila ledu, visoko na snežnem zametu vrh griča, ter zrl proti jugu, kakor je Zima sedel in zrl pred njim. – Led je pokal, sneg je škripal, drsalci so se vrteli po gladkih jezerih, krokarji in vrane so se lepo odražali na beli podlagi, niti sapica se ni premaknila. In v mirnem zraku je Zima stisnil pesti in led med deželami se je odebelil za cele sežnje.

Tedaj so spet prišli vrabci iz mesta in vprašali: "Kdo je tisti starec tam?" In krokar je spet sedel tam, ali pa kateri njegovih sinov, kar je vseeno, in jim rekel: "To je Zima! Starec iz prejšnjega leta. Ni umrl, kakor pravi koledar, temveč je varuh pomladi, ki prihaja!"

"Ko pride pomlad!" so rekli vrabci, "potem nas čakajo lepi časi in boljša oblast! Stara ni bila za nič." In Zima je v tihih mislih pokimal črnemu gozdu brez listja, kjer je vsako drevo razkrivalo prelepo obliko in ukrivljenost svojih vej; med zimskim dremežem so se spuščale ledeno mrzle oblačne megle – vladar je sanjal o času svoje mladosti in možate zrelosti in ob svitu je ves gozd stal čudovit v ivju, to so bile Zimove poletne sanje; sončna svetloba je z vej osipala ivje.

"Kdaj pride pomlad?" so vprašali vrabci. "Pomlad!" je zazvenelo kakor odmev z zasneženih gričev. In sonce je sijalo vse topleje, sneg se je talil, ptice so žvrgolele: "Pomlad prihaja!"

In visoko po zraku je priletela prva štorklja, druga ji je sledila; na hrbtu vsake je sedel prelep otrok in spustili sta se na odprto polje, otroka pa sta poljubila zemljo in poljubila tihega starca, ki je kakor Mojzes na gori izginil, odnesla ga je oblačna megla.

Zgodba leta je bila končana. "Vse to je prav!" so rekli vrabci, "in tudi zelo lepo je, vendar ni po koledarju, zato je narobe!"