Prevod
Babica je tako stara, ima toliko gub in čisto bele lase, njene oči pa se svetijo kakor dve zvezdi, še mnogo lepše so, tako mile, tako blagodejno je pogledati vanje. In pozna najlepše zgodbe, pa obleko ima z velikimi, velikimi cvetovi, iz nekakšne debele svile je, ki šelesti. Babica toliko ve, saj je živela že davno pred očetom in materjo, to je čisto res! Babica ima cerkveno pesmarico z debelimi srebrnimi zaponkami in pogosto bere iz nje; sredi knjige leži vrtnica, čisto ploščata in suha je, ni tako lepa kakor vrtnice, ki jih ima v kozarcu, pa vendar se ji babica nadvse ljubeznivo smehlja, celo solze ji stopijo v oči. Le zakaj babica tako gleda uvelo vrtnico v stari knjigi? Ali veš? Vsakič, ko babičine solze padejo na cvet, postane njegova barva bolj sveža, vrtnica se razpre in vso sobo napolni vonj, stene se razblinijo, kakor da bi bile le meglice, in vse naokrog je zeleni, lepi gozd, kjer sonce sije skozi listje, babica pa – da, čisto mlada je, prelepo dekle s svetlimi kodri, z rdečimi, okroglimi lici, lepa in ljubka, nobena vrtnica ni bolj sveža, toda oči, tiste mile, blage oči, te so še vedno babičine. Ob njej sedi moški, tako mlad, krepak in lep; poda ji vrtnico in ona se nasmehne – saj se babica vendar ne smehlja tako! – pač, nasmeh se ji zariše na obrazu. Njega ni več; mimo se zvrsti mnogo misli in mnogo podob; lepega moškega ni več, vrtnica leži v pesmarici, babica pa – da, spet sedi tam kot stara žena in gleda uvelo vrtnico, ki leži v knjigi.
Zdaj je babica umrla. – Sedela je v naslanjaču in pripovedovala dolgo, dolgo, čudovito zgodbo: »In zdaj je je konec,« je rekla, »jaz pa sem čisto utrujena, pustite me, da malo zaspim.« Potem se je naslonila nazaj in dihala, spala je; a postajalo je vse tišje in tišje in njen obraz je bil tako poln miru in sreče, kakor da bi ga obsijalo sonce, in potem so rekli, da je umrla.
Položili so jo v črno krsto, ležala je zavita v belo platno, tako lepa je bila, čeprav je imela oči zaprte, a vse gube so izginile in na ustnicah ji je počival nasmeh; njeni lasje so bili tako srebrno beli, tako častitljivi, da se človek ob pogledu na umrlo ni prav nič prestrašil, saj je bila to vendar ljuba, dobrosrčna babica. In pod glavo so ji položili pesmarico, tako je sama želela, v stari knjigi pa je ležala vrtnica; in potem so babico pokopali.
Na grobu, tik ob cerkvenem zidu, so zasadili rožni grm in ves je bil poln cvetov, nad njim je pel slavec, iz cerkve pa so se oglašale orgle in igrale najlepše cerkvene pesmi iz knjige pod glavo umrle. In luna je sijala naravnost na grob; toda umrle ni bilo tam; vsak otrok bi lahko ponoči brez strahu prišel tja in utrgal vrtnico ob pokopališkem zidu. Kdor je umrl, ve več kakor vsi mi živi, umrli poznajo strah, ki bi ga občutili ob nečem tako nenavadnem, kot bi bil njihov prihod med nas; umrli so boljši od vseh nas in zato ne prihajajo. Nad krsto je zemlja, tudi v njej je zemlja. Pesmarica s svojimi listi je prah, vrtnica z vsemi svojimi spomini se je sesula v prah; a zgoraj cvetijo nove vrtnice, zgoraj poje slavec in orgle igrajo; človek se spominja stare babice z milimi, večno mladimi očmi. Oči nikoli ne umrejo! Naše jo bodo nekoč videle, mlado in lepo, kakršna je bila, ko je prvič poljubila svežo, rdečo vrtnico, ki je zdaj prah v grobu.
