Zvonček

Besedilo

Zvonček

Bila je zima, zrak je bil mrzel in veter oster, toda v hišici je bilo toplo in prijetno; v hišici je počivala cvetlica, skrita v svoji čebulici pod zemljo in snegom. Nekega dne je začelo deževati; kaplje so pronicale skozi snežno odejo v zemljo, se dotaknile cvetlične čebulice in ji pripovedovale o svetlem svetu tam zgoraj. Kmalu je tudi sončni žarek, tenak in prodoren, segel skozi sneg do čebulice in potrkal nanjo.

»Vstopi!« je rekla cvetlica. »Ne morem!« je odvrnil sončni žarek. »Nisem še dovolj močan, da bi odprl vrata! Poleti bom močnejši.« »Kdaj pa bo poletje?« je vprašala cvetlica in to ponovila vsakič, ko je do nje prodrl nov sončni žarek. Toda poletje je bilo še daleč; sneg je še ležal na tleh in prav vsako noč je voda zamrznila.

»Kako dolgo traja! Kako dolgo traja!« je rekla cvetlica. »Vsa sem nemirna, vse v meni gomazi; moram se pretegniti, moram se iztegniti, moram odpreti vrata, moram ven! Poletju moram prikimati za dobro jutro; kako blažen čas bo to!«

In cvetlica se je tam notri pretegovala in iztegovala proti tanki lupini, ki jo je voda od zunaj zmehčala, sneg in zemlja ogrela, sončni žarek pa prebadal. Pognala je pod snegom, z belo-zelenim popkom na zelenem steblu in z ozkimi, debelimi listi, ki so jo kakor hoteli varovati. Sneg je bil mrzel, a prežet s svetlobo, in skozenj se je bilo tako lahko prebiti; tu pa jo je sončni žarek dosegel z večjo močjo kakor prej.

»Dobrodošla! Dobrodošla!« je pel in zvenel vsak žarek in cvetlica se je dvignila nad sneg v svetli svet. Sončni žarki so jo božali in poljubljali, da se je povsem razprla, bela kakor sneg in okrašena z zelenimi progami. Od veselja in ponižnosti je sklonila glavico.

»Prelepa cvetlica!« so peli sončni žarki. »Kako si sveža in čista! Ti si prva, ti si edina! Ti si naša ljubezen! Po deželi in mestu pozvanjaš poletje, prelepo poletje! Ves sneg se mora staliti! Mrzle vetrove bomo pregnali! Mi bomo zavladali! Vse bo ozelenelo! In potem boš dobila družbo, španski bezeg in zlati dež, nazadnje pa še vrtnice; toda ti si prva, tako nežna in čista!«

To je bilo veliko veselje. Zdelo se je, kakor da zrak poje in zveni, kakor da svetlobni žarki prodirajo v njene liste in steblo. Stala je tam tako nežna in krhka, pa vendar tako krepka v svoji mladostni lepoti; v beli obleki z zelenimi trakovi je slavila poletje. Toda poletje je bilo še daleč, oblaki so zakrili sonce in ostri vetrovi so se zaganjali vanjo.

»Malo prezgodaj si prišla!« sta rekla veter in vreme. »Še vedno imava oblast! To boš občutila in se s tem sprijaznila! Morala bi ostati doma, ne pa teči ven in se razkazovati; še ni pravi čas!«

Mraz je grizel! Dnevi, ki so prihajali, niso prinesli niti enega sončnega žarka! V takem vremenu bi tako drobna in krhka cvetlica lahko pomrznila in se zdrobila. Toda v njej je bilo več moči, kakor je sama vedela; krepila sta jo veselje in vera v poletje, ki je moralo priti. Napovedovalo ga je njeno globoko hrepenenje, potrjevala pa topla sončna svetloba. Tako je z zaupanjem stala v svoji beli obleki sredi belega snega in sklanjala glavico, kadar so snežinke padale gosto in težko, ledeni vetrovi pa so vihrali čeznjo.

»Prelomila se boš!« so ji govorili. »Ovenela, zledenela! Kaj si silila ven! Zakaj si se pustila zvabiti, sončni žarek te je potegnil za nos! Zdaj pa imaš, ti zvonček, ti poletni norček!«

»Poletni norček!« je ponovila v mrzlem jutru. »Zvonček!« so zavriskali otroci, ki so prišli na vrt. »Tam je eden, tako ljubek, tako lep, prvi, edini!«

Te besede so cvetlici tako dobro dele; bile so kakor topli sončni žarki. V svojem veselju niti opazila ni, da so jo utrgali. Ležala je v otroški roki, otroška usta so jo poljubljala, odnesli so jo v toplo sobo, blage oči so jo občudovale in postavili so jo v vodo, ki jo je tako okrepila in poživila. Cvetlica je mislila, da je na lepem prišla naravnost v poletje.

Hči v hiši, ljubko mlado dekle, je že opravila konfirmacijo. Imela je ljubega prijatelja, ki je bil prav tako že konfirmiran in je študiral, da bi si nekoč služil kruh. »On bo moj poletni norček!« je rekla. Nato je vzela nežno cvetlico in jo položila v dišeč list papirja, na katerem so bili napisani verzi; verzi o cvetlici, ki so se začeli s poletnim norčkom in se končali s poletnim norčkom: »Ljubi moj, zimski norec bodi!« S poletjem ga je potegnila za nos. Da, vse to je pisalo v pesmici, ki jo je zložila v pismo. Cvetlica je ležala v njem in okoli nje je bilo temno, temno kakor takrat, ko je še počivala v čebulici. Odpravila se je na pot, ležala v poštni vreči, kjer so jo stiskali in mečkali; prav nič prijetno ni bilo, a tudi tega je bilo nekoč konec.

Potovanje se je končalo, ljubi prijatelj je odprl pismo in ga prebral. Bil je tako vesel, da je poljubil cvetlico, nato pa jo je skupaj s pesmico položil v predal, kjer je ležalo še več lepih pisem, a v nobenem ni bilo cvetlice. Bila je prva, edina, kakor so ji rekli sončni žarki, in prijetno je bilo misliti na to.

Dolgo je lahko premišljevala o tem; premišljevala je, medtem ko je minilo poletje in minila dolga zima in je spet prišlo poletje. Tedaj je znova prišla na dan. Toda mladenič tokrat ni bil prav nič vesel; grobo je prijemal papirje in vrgel pesmico proč, da je cvetlica padla na tla. Postala je ploščata in uvela, a zato je vendar ne bi bilo treba vreči na tla; vseeno ji je bilo tam bolje kakor v ognju, kjer so pesmi in pisma zagoreli v plamenih. Kaj se je zgodilo? Tisto, kar se zgodi tako pogosto. Cvetlica ga je potegnila za nos, a to je bila šala; dekle ga je potegnilo za nos, a to ni bila šala: sredi poletja si je izbralo drugega prijatelja.

Zjutraj je sonce posijalo na drobni, sploščeni zvonček, ki je bil videti, kakor da je naslikan na tleh. Služkinja, ki je pometala, ga je pobrala in položila v eno od knjig na mizi, saj je mislila, da je padel iz nje, ko je pospravljala in urejala sobo. In cvetlica je spet ležala med verzi, tiskanimi verzi, ki so imenitnejši od napisanih, vsaj več denarja je bilo porabljenega zanje.

Minila so leta, knjiga pa je stala na polici. Zdaj so jo vzeli s police, jo odprli in brali. Bila je dobra knjiga: Pesmi in napevi danskega pesnika Ambrosiusa Stuba, ki ga je vsekakor vredno poznati. In mož, ki je bral knjigo, je obrnil list. »Saj je tu cvetlica!« je rekel. »Zvonček! Gotovo ni brez pomena, da je položen prav sem. Ubogi Ambrosius Stub! Tudi on je bil poletni norček, pesniški norček! Za svoj čas je prišel prezgodaj, zato sta ga pričakala sodra in oster veter; hodil je od enega graščaka na Fynu do drugega, kakor cvetlica v kozarcu vode, cvetlica v pismu z verzi! Poletni norček, zimski norec, šale in norčije, pa vendar prvi, edini, mladostno sveži danski pesnik. Da, ostani za znamenje v knjigi, drobni zvonček! Nisi brez pomena položen sem.«

In tako so zvonček znova položili v knjigo. Počaščen in zadovoljen je bil, ker je vedel, da je znamenje v prelepi pesmarici in da je bil tudi tisti, ki je prvi pel in pisal o njem, poletni norček, ki ga je zima imela za norca. Cvetlica je to razumela po svoje, kakor tudi mi vsako stvar razumemo po svoje.

To je bila pravljica o zvončku!