Prevod

Anne Lisbeth je bila kakor mleko in kri, mlada in vesela, lepa na pogled; zobje so se ji bleščali tako belo, oči tako jasno; njena noga je bila lahka v plesu, njeno srce pa še lahkomiselnejše! In kaj je prišlo iz tega? — »Ta ostudni otrok!« — Da, lep res ni bil! Dala ga je v rejo ženi kopalca jarkov, sama pa odšla na grofovski grad, sedela v razkošni sobi, oblečena v svilo in žamet; niti sapica ni smela zapihati vanjo, nihče ji ni smel reči trde besede, saj bi ji to škodovalo in tega ni smela trpeti. Dojila je grofovega otroka, nežnega kakor princ, lepega kakor angel; kako je ljubila tega otroka! Njen lastni pa je bil v hiši kopalca jarkov, kjer ni prekipeval lonec, temveč so prekipevala usta, in največkrat ni bilo nikogar doma. Deček je jokal, toda česar nihče ne sliši, nikogar ne gane; z jokom se je zazibal v spanje, v spanju pa človek ne čuti ne lakote ne žeje; spanje je tako dobra iznajdba. Z leti — da, sčasoma požene plevel, pravijo — je pognal tudi sin Anne Lisbeth, čeprav je bil zaostal v rasti, kakor so govorili. Povsem pa se je vrasel v tamkajšnjo družino; za to so dobili denar in Anne Lisbeth se ga je docela znebila. Bila je mestna gospa, doma je živela na toplem in v udobju, kadar je šla ven, pa si je nadela klobuk. Toda h kopalcu jarkov ni zahajala nikoli; predaleč je bilo iz mesta in tudi opravka tam ni imela nobenega. Deček je bil njihov, jesti pa je znal, so govorili; za hrano naj bo še kaj koristi od njega. Tako je pasel rdečo kravo Madsa Jensena; za živino je že znal skrbeti in se s čim zaposliti.

Pes na verigi ob grajskem belilnem travniku v soncu ponosno sedi na svoji uti in laja na vsakogar, ki gre mimo; kadar dežuje, zleze vanjo in leži na suhem in toplem. Sin Anne Lisbeth je ob sončnem vremenu sedel na robu jarka in rezljal kol za privezovanje živine. Spomladi je vedel za tri cvetoče jagodne rastline; gotovo bodo obrodile, in to je bila njegova najveseljejša misel, vendar jagod ni bilo. Sedel je v dežju in viharju, premočen do kože, potem pa mu je oster veter posušil obleko kar na telesu. Ko je prišel na kmetijo, so ga suvali in odrivali; zoprn in grd je bil, so govorile dekle in hlapci. Tega je bil vajen — nikoli ljubljen!

Kaj se je zgodilo s sinom Anne Lisbeth? Kaj bi se mu le moglo zgoditi? Takšna je bila njegova usoda: »Nikoli ljubljen.« S kopnega so ga tako rekoč vrgli čez krov; odšel je na morje na bedni barkači in sedel za krmilom, medtem ko je kapitan pil. Umazan in ostuden je bil, prezebel in požrešen; človek bi pomislil, da še nikoli ni bil sit, in res ni bil.

Bilo je pozno v letu, vreme je bilo surovo, mokro in vetrovno; veter je ledeno rezal skozi debele obleke, zlasti na morju. Tam je z enim samim jadrom plula bedna barkača z le dvema človekoma na krovu, pravzaprav bi lahko rekli z enim in pol: s kapitanom in njegovim dečkom. Ves dan je vladal somrak, zdaj pa se je še bolj stemnilo in mraz je grizel do kosti. Kapitan si je privoščil kozarček žganja, da bi ga ogrelo od znotraj! Steklenica je bila pri roki in kozarec tudi; zgoraj je bil cel, noga pa se mu je odlomila in namesto nje je stal na obrezanem, modro pobarvanem kosu lesa. En kozarček je dobro del, dva še bolje, je menil kapitan. Deček je sedel za krmilom in ga držal s trdimi, s katranom zamazanimi rokami; grd je bil, lasje so mu štrleli, ves zatrt in zakrnel je bil. Bil je sin kopalca jarkov, v cerkveni knjigi pa je bil zapisan kot sin Anne Lisbeth.

Veter je rezal po svoje, barkača pa po svoje! Jadro se je napelo, veter ga je zgrabil in leteli so naprej — povsod naokrog je bilo surovo in mokro, a lahko je prišlo še huje. Stoj! Kaj je bilo to? Kaj je udarilo, kaj počilo, kaj zgrabilo barkačo? Obrnila se je! Se je utrgal oblak, se je dvignil silovit val? Deček za krmilom je glasno zakričal: »V Jezusovem imenu!« Barkača je zadela ob velikansko skalo na morskem dnu in potonila kakor star čevelj v vaški mlaki; potonila je z možmi in mišmi, kakor pravijo. Miši so bile res na njej, moža pa le poldrugi: kapitan in sin kopalca jarkov. Nihče ni videl, razen kričečih galebov in rib tam spodaj; pa še te niso dobro videle, saj so prestrašene švignile vstran, ko je voda z grmenjem vdrla v potapljajočo se barkačo. Obtičala je komaj seženj pod vodo; oba sta bila skrita, skrita in pozabljena! Le kozarec z modro pobarvanim lesenim podstavkom ni potonil; les ga je držal na površju. Kozarec je odplaval, da bi se razbil in bi ga morje naplavilo na obalo — kje in kdaj? Saj to niti ni bilo pomembno! Zdaj je odslužil svoje in nekoč je bil ljubljen; sin Anne Lisbeth pa ni bil! Toda v nebeškem kraljestvu nobena duša ne bo več mogla reči: »Nikoli ljubljena!«

* Anne Lisbeth je živela v mestu, in to že mnogo let. Klicali so jo gospa in prav posebej ponosno se je vzravnala, kadar je pripovedovala o starih spominih, o grofovskih časih, ko se je vozila v kočiji in se lahko pogovarjala z groficami in baronicami. Njen mili grofovski otrok je bil najljubkejši božji angel, najljubeznivejša duša; rad jo je imel in ona je imela rada njega. Poljubljala sta se in božala; bil je njeno veselje, polovica njenega življenja. Zdaj je bil že velik, star štirinajst let, učen in lep; ni ga videla, odkar ga je nosila v naročju. Že dolga leta ni bila na grofovskem gradu; do tja je bilo treba na pravo potovanje.

»Nekoč se moram kar odpraviti!« je rekla Anne Lisbeth. »Moram k svojemu zakladu, k svojemu milemu grofovskemu otroku! Da, gotovo tudi on hrepeni po meni, misli name, me ima rad, kakor takrat, ko mi je z angelskimi ročicami objemal vrat in govoril: ‘An-Lis!’ Zvenelo je kakor violina! Da, moram se odpraviti in ga spet videti!«

Peljala se je na vozu za teleta, hodila peš in prispela na grofovski grad. Bil je velik in bleščeč kakor nekoč, tudi vrt je bil od zunaj videti tak kot prej, toda vsi ljudje v hiši so bili tuji; nihče ni vedel ničesar o Anne Lisbeth, niso vedeli, kaj je nekoč pomenila tukaj. To jim bo gotovo povedala grofica, pa tudi njen deček! Kako je hrepenela po njem.

Zdaj je bila Anne Lisbeth tu; dolgo je morala čakati in čas čakanja je dolg! Preden je gospoda sedla k mizi, so jo poklicali h grofici, ki jo je zelo prijazno nagovorila. Svojega ljubega dečka bo videla po obedu; takrat jo bodo spet poklicali!

Kako je zrasel, visok in suh je bil, a še vedno je imel tiste ljubke oči in angelska usta! Pogledal jo je, vendar ni rekel niti besede. Gotovo je ni prepoznal. Obrnil se je in hotel spet oditi, tedaj pa ga je prijela za roko in jo pritisnila k ustom! »No, saj je dobro!« je rekel in odšel iz sobe — on, h kateremu so se z ljubeznijo vračale njene misli, on, ki ga je ljubila in ga še ljubila bolj kot kogar koli, on, njen zemeljski ponos.

Anne Lisbeth je stopila iz gradu na odprto podeželsko cesto; bila je tako žalostna. Bil ji je tako tuj, niti pomislil ni nanjo, niti besede ji ni namenil — on, ki ga je nekoč nosila noč in dan in ga še vedno nosila v mislih.

Na cesto pred njo je priletel velik črn krokar, zakrakal in spet zakrakal. »Oj!« je rekla. »Kakšna ptica nesreče si!« Prišla je mimo hiše kopalca jarkov; njegova žena je stala med vrati in zapletli sta se v pogovor.

»Dobro si rejena!« je rekla žena kopalca jarkov. »Okrogla in tolsta si! Dobro se ti godi!« »Seveda!« je rekla Anne Lisbeth. »Ladja, na kateri sta bila, je potonila!« je rekla žena kopalca jarkov. »Kapitan Lars in deček sta se oba utopila. Zdaj je zanju konec. Pa sem vendar mislila, da mi bo deček nekoč lahko pomagal s kakšnim šilingom; tebe tako ali tako ni nič več stal, Anne Lisbeth!«

»Utopila sta se!« je rekla Anne Lisbeth in o tem nista več govorili. Anne Lisbeth je bila tako potrta, ker se njen grofovski otrok ni hotel pogovarjati z njo, ki ga je ljubila in prehodila tako dolgo pot, da bi prišla sem. Tudi denarja jo je stalo, veselja pa ni imela veliko; vendar o tem tukaj ni rekla niti besede. Ni se hotela razbremeniti s pripovedovanjem ženi kopalca jarkov, saj bi ta lahko pomislila, da je pri grofovih ne cenijo več. Tedaj je krokar spet zakrakal nad njo.

»Ta črna pošast,« je rekla Anne Lisbeth, »me bo danes še pošteno prestrašila!« S seboj je prinesla kavna zrna in cikorijo; dobro delo bi bilo, ko bi to dala ženi kopalca jarkov, da bi skuhala lonec kave. Tudi Anne Lisbeth bi lahko dobila skodelico. Žena kopalca jarkov jo je šla kuhat, Anne Lisbeth pa je sedla na stol in tam zaspala. Tedaj je sanjala o nekom, o katerem ni še nikoli sanjala, in to je bilo dovolj nenavadno: sanjala je o svojem lastnem otroku, ki je v tej hiši stradal in kričal, prepuščen samemu sebi, zdaj pa ležal v globokem morju, Bog ve kje. Sanjala je, da sedi tam, kjer je sedela, in da je žena kopalca jarkov šla kuhat kavo; vohala je kavna zrna. Med vrati pa je stal nekdo tako lep, prav tako lep kakor grofovski otrok, in ta mali je rekel:

»Zdaj bo konec sveta! Trdno se me oprimi, saj si vendar moja mati! V nebeškem kraljestvu imaš angela! Trdno se me oprimi!« Segel je po njej, a tedaj je tako zaropotalo, da se je gotovo podiral svet. Angel se je dvignil in jo trdno držal za rokav srajce, tako trdno, se ji je zdelo, da jo je dvignilo s tal. Toda nekaj težkega se ji je obesilo na noge in ji leglo čez hrbet; bilo je, kakor da se je oprijema sto žensk, ki so govorile: »Če boš rešena ti, moramo biti tudi me! Oprimite se! Oprimite se!« In vse so se je oprijele. Bilo je preveč. »Rsk, rsk!« je počilo, rokav se je raztrgal in Anne Lisbeth je strašno padla, tako da se je prebudila — in skoraj zvrnila s stolom, na katerem je sedela. V glavi se ji je tako vrtelo, da se sploh ni mogla spomniti, kaj je sanjala, vendar je moralo biti nekaj hudega.

Potem sta popili kavo in se pogovarjali, nato pa je Anne Lisbeth odšla v najbližji kraj, kjer naj bi našla prevoznika in se še isti večer in ponoči peljala z njim domov. Ko pa je prišla k njemu, ji je povedal, da ne moreta odriniti pred naslednjim večerom. Premislila je, koliko bi jo stalo, če bi ostala, pomislila na dolžino poti in preudarila, da bo pot ob obali namesto po cesti skoraj dve milji krajša. Vreme je bilo jasno in najbrž je bila tudi polna luna, zato se je Anne Lisbeth odločila iti peš; naslednji dan bi lahko bila doma. Sonce je že zašlo, večerni zvonovi so še doneli — ne, niso bili zvonovi, temveč žabe Pedra Oxeja, ki so regljale v močvirjih. Zdaj so utihnile, vse je bilo tiho, nobene ptice ni bilo slišati, vse so že počivale in tudi sove očitno ni bilo doma. Ob gozdu in obali, kjer je hodila, je bilo brez glasu; slišala je svoje lastne korake v pesku, morje ni pljuskalo, vse tam zunaj v globoki vodi je bilo tiho; vsi tam spodaj so molčali, živi in mrtvi.

Anne Lisbeth je hodila in ni mislila na nič, kakor pravijo; bila je daleč od svojih misli, vendar misli niso bile daleč od nje. Nikoli nas ne zapustijo, le dremljejo, tako tiste, ki so že oživele in potem legle k počitku, kakor tiste, ki se še niso zganile. Toda misli že pridejo na dan; lahko se vzbudijo v srcu, v naši glavi ali pa se zgrnejo nad nas!

»Dobro delo obrodi blagoslovljen sad!« je zapisano; »v grehu je smrt!« je prav tako zapisano! Marsikaj je zapisano, marsikaj izrečeno, pa človek ne ve, se ne spomni; tako je bilo z Anne Lisbeth. Toda človeku se lahko posveti, to lahko pride!

Vse pregrehe, vse kreposti ležijo v našem srcu! V tvojem, v mojem! Ležijo kakor drobna, nevidna zrna; potem pride od zunaj sončni žarek, dotik hudobne roke, zaviješ za vogal, na desno ali na levo — da, že to je lahko odločilno — in drobno seme se strese, nabrekne, poči in razlije svoje sokove po vsej tvoji krvi, potem pa te že žene naprej. To so tesnobne misli; človek jih nima, kadar hodi kakor v dremežu, vendar se že vzgibavajo. Anne Lisbeth je hodila kakor v dremežu, misli pa so se vzgibavale! Od svečnice do svečnice se na računskem pultu srca marsikaj nabere; tam je račun vsega leta, veliko je pozabljenega, grehi v besedah in mislih zoper Boga, zoper bližnjega in zoper lastno vest. O tem ne razmišljamo, in tudi Anne Lisbeth ni; ničesar hudega ni storila zoper deželne zakone in pravico, bila je zelo spoštovana, dostojna in poštena, to je vedela. In ko je tako hodila ob obali — kaj je ležalo tam? Ustavila se je; kaj je morje naplavilo? Tam je ležal star moški klobuk. Kje neki je padel čez krov? Stopila je bliže, obstala in ga gledala — oj! Kaj pa je ležalo tam! Silno se je prestrašila, čeprav ni bilo ničesar, česar bi se morala bati: le morske alge in trstje, prepleteni čez velik podolgovat kamen. Videti je bilo kakor človeško telo, pa so bile samo alge in trstje. Vendar se je prestrašila in medtem ko je šla naprej, se je spomnila marsičesa, kar je slišala kot otrok, vseh tistih vraž o »obalni prikazni«, duhu nepokopanega človeka, ki ga je morje naplavilo na samoten breg. »Naplavljenec«: mrtvo telo ni storilo ničesar, toda njegov duh, obalna prikazen, je sledil samotnemu popotniku, se ga oprijel in zahteval, naj ga odnese na pokopališče, da bi bil pokopan v krščanski zemlji. »Oprimi se! Oprimi se!« je govoril. In ko je Anne Lisbeth pri sebi ponavljala te besede, so se ji nenadoma razodele vse njene sanje, tako živo: kako so se je matere oprijemale s tem klicem: »Oprimite se! Oprimite se!« Kako se je svet pogrezal, kako se ji je raztrgal rokav srajce in je padla proč od svojega otroka, ki jo je ob uri sodbe hotel držati pokonci. Njen otrok, njen lastni otrok iz mesa in krvi, ki ga nikoli ni ljubila, na katerega niti pomislila ni — ta otrok je zdaj ležal na morskem dnu. Lahko bi prišel kot obalna prikazen in zaklical: »Oprimi se! Oprimi se! Odnesi me v krščansko zemljo!« Ob tej misli jo je tesnoba zbodla v pete, da je pospešila korak; strah je prišel kakor mrzla, vlažna roka in ji legel pod srce, tako da ji je skoraj postalo slabo. Ko je pogledala čez morje, se je tam vse bolj zgoščalo; težka megla je privrela naprej, ovila grmovje in drevesa, da so dobila nenavaden videz. Obrnila se je, da bi pogledala luno za seboj; bila je kakor bled kolobar brez žarkov. Zdelo se ji je, kakor da je nekaj težkega leglo na vse njene ude: oprimi se! oprimi se! je mislila. Ko se je spet obrnila in pogledala luno, se ji je zazdelo, da je njen beli obraz tik ob njej, megla pa ji je visela čez ramena kakor mrtvaški prt. »Oprimi se! Odnesi me v krščansko zemljo!« je pričakovala slišati, in res je slišala glas, tako votel, tako čuden; ni prihajal od žab v močvirju, ne od krokarjev ne od vran, saj jih ni bilo videti. »Pokoplji me! Pokoplji me!« je jasno zadonelo! Da, to je bila obalna prikazen njenega otroka, ki je ležal na morskem dnu; ne bo našel miru, dokler ga ne odnese na pokopališče in mu ne izkoplje groba v krščanski zemlji. Tja bo šla, tam bo kopala. Napotila se je proti cerkvi in tedaj se ji je zazdelo, da je breme postalo lažje, izginilo je. Hotela se je spet obrniti in po najkrajši poti priti domov, a tedaj jo je znova stisnilo: oprimi se! oprimi se! Zvenelo je kakor regljanje žab, kakor cviljenje ptice, a povsem razločno je govorilo: »Pokoplji me! Pokoplji me!«

Megla je bila hladna in vlažna, njene roke in obraz pa hladni in vlažni od groze! Od zunaj jo je nekaj stiskalo, v njej pa se je odpiral neskončen prostor za misli, ki jih prej nikoli ni poznala.

V eni sami pomladni noči lahko tukaj na severu ozeleni bukov gozd in ob dnevnem soncu zasije v svojem mladem, svetlem razkošju; v eni sami sekundi lahko v nas požene in se razraste seme greha v mislih, besedah in dejanjih, ki je bilo posejano v zgodnjih letih našega življenja. Požene in se razraste v eni sami sekundi, ko se prebudi vest; in naš Gospod jo prebudi, ko to najmanj pričakujemo. Tedaj ni več izgovorov, dejanje stoji pred nami in priča, misli dobijo besede in besede glasno odmevajo po svetu. Zgrozimo se nad tem, kar smo nosili v sebi, pa nismo zatrli, zgrozimo se nad tem, kar smo v prevzetnosti in nepremišljenosti sejali naokrog. Srce hrani vse kreposti, a tudi vse pregrehe, in te lahko uspevajo celo v najbolj pusti zemlji.

Anne Lisbeth je v mislih doživljala vse, kar smo tu povedali z besedami; to jo je preplavilo, sesedla se je na tla in se nekaj časa plazila po njih. »Pokoplji me! Pokoplji me!« je govorilo in najraje bi pokopala kar sebe, če bi bil grob večna pozaba vsega. To je bila ura strašnega prebujenja, polna groze in tesnobe. Ob vražah jo je spreletaval zdaj vroč, zdaj mrzel srh; na misel ji je prišlo toliko reči, o katerih prej nikoli ni hotela govoriti. Neslišno kakor senca oblaka v jasni mesečini je šinila mimo nje prikazen, o kateri je že slišala. Tik ob njej so zdrveli štirje prhajoči konji; iz oči in nosnic jim je sijal ogenj, vlekli so žarečo kočijo, v kateri je sedel hudobni graščak, ki je pred več kot sto leti strahoval te kraje. Vsako polnoč, so pripovedovali, se je pripeljal na svoje posestvo in se takoj spet obrnil. Ni bil bel, kakor pravijo, da so mrtvi; ne, bil je črn kakor oglje, kakor izgorel ogel. Pokimal je Anne Lisbeth in ji pomahal: »Oprimi se! Oprimi se! Pa se boš spet lahko vozila v grofovski kočiji in pozabila na svojega otroka!«

Še bolj je pohitela in prišla do pokopališča; toda črni križi in črni krokarji so se ji mešali pred očmi. Krokarji so krakali, kakor je danes krakal tisti krokar, le da je zdaj razumela, kaj govori: »Krokarjeva mati sem! Krokarjeva mati sem!« je govoril vsak izmed njih. Anne Lisbeth je vedela, da to ime velja tudi zanjo; morda se bo spremenila v takšno črno ptico in bo morala nenehno kričati kakor ona, če ne bo izkopala groba.

Vrgla se je na tla in z rokami kopala grob v trdo zemljo, da ji je iz prstov tekla kri. »Pokoplji me! Pokoplji me!« je nenehno odmevalo. Bala se je petelinjega petja in prve rdeče proge na vzhodu, kajti če bi prišla, preden dokonča svoje delo, bi bila izgubljena. In petelin je zapel, na vzhodu pa se je zasvetilo — — grob je bil šele napol izkopan. Ledena roka ji je zdrsnila čez glavo in obraz do srca. »Le pol groba!« je vzdihnilo in odplavalo proč, dol na morsko dno. Da, bila je obalna prikazen; Anne Lisbeth se je strta in omamljena sesedla na tla, brez misli in brez občutkov.

Bil je že beli dan, ko je prišla k sebi; dva hlapca sta jo dvignila. Ni ležala na pokopališču, temveč spodaj na morski obali, in tam je pred seboj izkopala globoko luknjo v pesek ter si do krvi porezala prste na razbitem kozarcu, katerega ostri pecelj je tičal v modro pobarvanem lesenem podstavku. Anne Lisbeth je bila bolna; vest je premešala karte vraževerja, jih razgrnila in iz njih razbrala, da ima zdaj le polovico duše, drugo polovico pa je njen otrok odnesel s seboj na morsko dno. Nikoli se ne bo mogla dvigniti k nebeški milosti, dokler ne dobi nazaj druge polovice, ki jo zadržuje globoka voda. Anne Lisbeth se je vrnila domov, a ni bila več človek, kakršen je bila prej. Njene misli so bile zamotane kakor prepletena preja; le eno nit je imela razpleteno: odnesti obalno prikazen na pokopališče, ji izkopati grob in si tako povrniti vso dušo.

Mnoge noči so jo doma pogrešali in vselej so jo našli na obali, kjer je čakala obalno prikazen. Tako je minilo celo leto, potem pa je neke noči spet izginila, a je niso mogli najti; ves naslednji dan so jo zaman iskali.

Proti večeru, ko je cerkovnik prišel v cerkev, da bi pozvonil ob sončnem zahodu, je pred oltarjem zagledal Anne Lisbeth. Tam je bila že od zgodnjega jutra; moči so jo skoraj povsem zapustile, vendar so ji oči žarele in obraz se ji je svetil v rožnatem sijaju. Zadnji sončni žarki so sijali nanjo, se razlivali čez oltarno mizo in obsevali bleščeče zaponke Svetega pisma, ki je ležalo odprto pri besedah preroka Joela: »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu!« — »To je bilo pač naključje!« so govorili, kakor je toliko reči naključnih!

Na obrazu Anne Lisbeth, obsijanem s soncem, sta se zrcalila mir in milost. Tako dobro se je počutila, je rekla. Zdaj je prestala svoje! Ponoči je bila pri njej obalna prikazen, njen lastni otrok, in ji rekla: »Zame si izkopala le pol groba, toda zdaj si me leto in dan vsega hranila v svojem srcu, tam pa mati najbolje hrani svojega otroka!« Nato ji je vrnila izgubljeno polovico duše in jo pripeljala sem v cerkev.

»Zdaj sem v božji hiši!« je rekla, »in v njej je človek blažen!« Ko je sonce povsem zašlo, se je duša Anne Lisbeth že povsem dvignila tja, kjer ni več strahu, če je tukajšnji boj končan; in Anne Lisbeth je svoj boj končala.