Prevod

Na gozdnem robu ob travniku sta se mlada liščka pripravljala, da si ustvarita dom. Bila sta čeden par in ptice, ki so že gnezdile v bližini, so se zelo razveselile, ko so ju videle iskati primerno drevo.

Gospod Lišček je bil postaven, vesel ptiček in vsako pero njegovega črno-rumenega suknjiča je bilo vselej skrbno namaščeno in lepo na svojem mestu. Njegova žena je bila oblečena v zamolklo zelenkasto rjavo opravo s pridihom rumene na prsih. »Živo rumena in črna se gospodu Liščku prav lepo podata,« je rada rekla, »a za nekoga, ki bo moral tako dolgo sedeti na gnezdu kakor jaz, nikakor ne bi bili primerni. Ljudje bi me opazili med listjem in bi natanko vedeli, kje naj najdejo moja jajčka.«

Gospod Lišček je bil prepričan, da noben ptič še nikoli ni imel lepše, ljubše in bolj delavne ženice kakor on, in se je čudil, kako je bil sploh lahko srečen, preden jo je spoznal. Tako pač ljudje pozabljajo na minule dni; v resnici se je gospod Lišček vso pomlad norčeval iz taščic in drugih ptic, ker so morale graditi gnezda in iskati črve za svoje mladiče, sam pa ni imel drugega dela, kakor da je pel, spal in skrbel za svoj želodček. Tiste dni so taščice pogosto klicale za njim, ko je odletel: »Neumnež! Neumnež! Neumnež!« Vedele so namreč, da je v življenju še kaj slajšega od tega, da lepo skrbiš samo zase.

Nekega popoldneva je gospod Lišček na grmu dišečega šipka zagledal drobno zelenorjavo ptičko in med opazovanjem se mu je zazdela najlepše bitje, kar jih je kdaj videl. Tako ljubko je izbirala semena in tako lahkotno skakljala z vejice na vejico. Tedaj je gospod Lišček nasršil perje, napel grlo in ji zapel takšne pesmi, kakršnih dotlej še nikoli ni pel. Ni hotel, da bi govorila s kom drugim, vendar ji tega ni mogel preprečiti, saj se liščki vselej družijo v jatah, dokler nimajo lastnega doma, in tisti čas so vsako jutro prirejali koncerte. Pokazal ji je, kje rastejo najlepša regratova semena, in nekega jasnega, sončnega dne je postala gospa Liščkova, nato pa sta skupaj odšla iskat prostor za svoj dom.

Lotila sta se gnezda in ga že skoraj dokončala, ko je gospod Lišček izjavil, da ni na primernem mestu, in ga povsem razdrl. Gospo Liščkovo je to zelo potrlo in o tem se je pogovorila z nekaterimi sosedami liščicami. Rekle so ji, naj si tega nikar ne žene k srcu, da njihovi možje pogosto storijo enako in da jim je novi prostor včasih nazadnje še veliko bolj všeč kakor stari. Vsekakor se ni imelo smisla jeziti, saj je morala s čim takim pač računati.

Gospod Lišček je bil prepričan, da sta gradila preblizu tal, in je više v krošnji izbral rogovilo. Tja je zdaj vlekel koščke vinske trte in cedrinega lubja, ki so bili vpleteni v njuno prvo gnezdo. Rekel je, da lahko uporabita tudi nekaj travnih bilk in mahu, ki sta ga nabrala, ženi pa je celo povedal za čudovit osatov puh, ki bi ga lahko prinesel za notranjo oblogo, kamor bo znesla jajčka. Gospa Liščkova ga je opazovala, kako s kljunom in obema nožicama vleče in skuša izpuliti koščke lubja, ter si rekla: »Ljubi moj! Kako mi je v pomoč! Prav nič mi ne bo hudo še enkrat graditi, če bo zato srečen,« in se je z vso vnemo lotila dela.

Ko je naslednjega večera sonce zašlo na zahodu, je bilo drugo gnezdo končano, in liščka sta se še zadnjič ozrla prav nanj, preden sta potisnila glavici pod peruti in zaspala. Tudi naslednje jutro sta najprej zagledala gnezdo. Poskakovala sta okoli njega in ponosno žvrgolela, tu kaj pocukala in tam kaj potisnila na svoje mesto, nato pa odletela po zajtrk.

Medtem ko ju ni bilo, je gospa Kravjekova čez travo in suho listje prikorakala k vznožju drevesa. Ob vsakem koraku je pomigala z glavo in se šopirila, kakor da bi bila razkošno napravljena, ne pa odeta, kakor je bila vselej, v obleko zamolklo rjavkasto sive barve. Videla je liščka odleteti in zdaj je iskala njun dom. Kljub svojemu živahnemu vedenju je bila lena in si je želela najti lično gnezdece, v katero bi znesla jajce. Saj veste, kravjekom še na misel ne pride, da bi gradili gnezda. Ves svoj čas hočejo imeti zase, kar je zelo nespameten način življenja; toda kravjeka ne bi nikoli mogli prepričati o tem!

»To gnezdo je ravno pravšnje,« je rekla gospa Kravjekova. »Kar takoj bom znesla jajce vanj, in ko bo gospa Liščkova znesla svoja, bo morala valiti vsa skupaj in namesto mene skrbeti za mojega mladička. Kako preprosto je tako vzgajati družino! Prav nobenega dela ni s tem! In prepričana sem, da mojim otrokom ne bo hudega, saj zanje vselej skrbno izbiram gnezda majhnih ptic. Tako so večji in močnejši od drugih mladičev in si lahko priborijo več hrane, kot jim pripada.«

In tako je v novi dom liščkov znesla veliko belo jajce s sivimi in rjavimi pegami, nato pa odletela k jati kravjekov, vsa vesela in brezskrbna. Ko sta se liščka vrnila, sta v gnezdu zagledala jajce in poklicala vse sosede, da bi se posvetovali. »Kaj naj vendar storim?« je rekla gospa Liščkova. »Gnezdo sem hotela imeti za svoja jajčka in nameravala sem jih znesti jutri. Najbrž bom morala sedeti še na tem, a prav nič udobno ne bo.«

»Jaz že ne bi,« je rekla ena od sosed, rumena penica. »Ko se je meni nekoč zgodilo kaj takega, sem zapustila gnezdo in si za svoja jajčka zgradila novo.«

»Ojoj!« je vzkliknila gospa Liščkova. »Dve sva že zgradila in še enega ne zmorem.« »No, kar koli že storiš,« je rekla zelenčica, »nikar ne vali velikega jajca skupaj s svojimi. Jaz sem ga nekoč in kakšne težave sem imela! Mladi kravjek je dva moja mala zelenčka zrinil iz gnezda na tla, pojedel pa je toliko, da sem bila od iskanja hrane zanj čisto izčrpana.«

»Draga moja,« je rekel gospod Lišček, »imam odličen načrt. V gnezdu bova naredila še eno dno, tik nad tem jajcem, potem pa bova malo nadzidala robove in imela dovolj prostora za svoje otroke. To bo veliko manj dela, kakor če bi začela znova, kravjekovo jajce pa bo prehladno, da bi se iz njega kaj izvalilo.«

Vsi so rekli, da je to nadvse domiseln načrt, in gospod Lišček je bil zelo ponosen, da se ga je domislil. Spet sta se lotila dela in prav kmalu je bilo novo dno narejeno, nove stene pa postavljene. Potem pa, o čudo prečudno! so na oblogi iz osatovega puha kmalu ležala štiri njuna drobna, biserna jajčka.

Gospa Liščkova se je morala zdaj ves čas držati doma, njen mož pa je pogosto odhajal s prijatelji. Kopal se je, pel, si urejal perje ter pripovedoval o svojem nenavadnem gnezdu in bistri ženici, kakor je povsod v navadi pri liščkih.

Prijatelji so se mu smejali, ker je toliko pomagal pri gnezdu, saj veste, liščki svojim ženam pri delu za dom ne pomagajo prav pogosto. Svojo lepo glavico je nagnil postrani in odgovoril: »Moja žena me je takrat očitno potrebovala. Ni posebno močna. In ne vem, kaj bi sploh storila s tistim tujim jajcem, če mene ne bi bilo tam, da bi ji svetoval.«

Ko se je tistega večera vrnil domov, je gospa Liščkova rekla: »Razmišljala sem, zakaj nisva kravjekovega jajca preprosto zvalila na tla, namesto da sva si nakopala toliko dela z gradnjo okoli njega.«

In gospod Lišček je izjavil, da je po njegovem edina ptica, ki se je kdaj domislila česa takega. »Prav zlahka bi to storila,« je rekel. »Zjutraj moram to povedati drugim pticam. Kakšno srečo imam, da imam tako bistro ženo! Strašno bi bilo, če bi imel tako pameten ptič, kakršen sem jaz, neumno družico!«