Prevod

Naj se sliši še tako nenavadno, v gozdu vse do tega leta ni bilo še nobene žalobne grlice, in ko se je vanj priselil par, je med prebivalci završalo. Govorili so o njunem petju, tako sladkem in otožnem, pa o njunih mehkih rjavih in sivih pernatih plaščkih ter se na vso moč spraševali, kakšen dom si bosta zgradili. Bo to viseča mošnjičasta zibelka iz dlak, vrvic in puha, kakršno si spletejo kobilarji? Bo čvrst in težak kakor gnezda drozdov? Ali pa bo krogla iz listja in travnih bilk na tleh, z drobnimi vratci ob strani, kakršno si naredi zlatoglavi gozdni pevec?

Kot vidite, so se gozdni prebivalci res zelo zanimali za žalobni grlici, zato morda ni nič čudnega, da so vsi opazovali njuno gnezdo in se pogovarjali o njem, ko sta si ga nova zakonca zgradila na spodnjih vejah neke smreke.

»No, res,« je rekla Kosovka, ki je priletela iz bližnjega močvirja, »meni še na misel ne bi prišlo, da bi tisti reči rekla gnezdo! Saj je samo nekaj vejic in paličic, položenih druga čez drugo. Ploščato je kakor javorjev list in prav nič mi ni jasno, kaj naj bi uboge male grlice obvarovalo pred padcem na tla.«

»Jaz se za male grlice še ne bi skrbela,« je rekla Penica. »Mislim, da v tistem gnezdu sploh nikoli ne bo nobene male grlice. Jajca se bodo skotalila z njega, še preden se bodo mladički utegnili izvaliti, gnezdo pa bo razneslo že ob prvem neurju.«

»No,« je rekla Kosovka, ko se je odpravljala domov, »rada bi vedela, kako se bo godilo žalobnima grlicama. Če bo katera zašla v moje kraje, naj se oglasi in mi pove, kaj je novega.«

Nekaj dni zatem je Prepelica šla pod domom grlic, se po naključju ozrla navzgor in v gnezdu zagledala dve beli jajci. Gnezdo je bilo tako redko spleteno, da ju je skozi vrzeli med vejicami prav razločno videla. Pozneje istega dne je o tem pripovedovala Ruševki: »Šla sem mimo gnezda žalobnih grlic in skozi dno videla dve beli jajci.«

Ko je odšla, je Ruševka rekla divjemu Kuncu: »Prepelica mi je povedala, da sta jajci žalobne grlice padli naravnost skozi dno njenega gnezda, in prav nič se ne čudim. Saj ni bilo dovolj trdno, da bi kar koli zdržalo.«

Ob sončnem zahodu se je Kunec za kratek čas ustavil pri gospe Liščevki, ki je trgala veliko osatovo glavico in večerjala njena semena. Povedal ji je, da je slišal, kako sta jajci žalobne grlice padli skozi dno gnezda in se razbili na tleh, gospa Liščevka pa je rekla: »O, uboga gospa Žalobna grlica! Zjutraj jo moram obiskati.« Nato je odletela domov k svojim štirim bisernim zakladom.

Seveda se je Kunec motil, ko je rekel, da mu je nekdo povedal, da sta se jajci razbili; prav tako se je motila Ruševka, ko je rekla, da ji je nekdo povedal, da sta padli iz gnezda. Oba sta mislila, da govorita prav, vendar sta površno poslušala in površno pripovedovala, zato je vsak pri pripovedovanju zgodbo malce spremenil.

Naslednji dan je deževalo, pa tudi dan zatem in še naslednji dan. Gospa Liščevka si ni upala zapustiti gnezda in hoditi na obiske, da ne bi mrzle dežne kaplje premrazile in poškodovale štirih drobnih ptičkov, ki so ležali zviti v svojih lupinicah. Naposled je bilo spet toplo in sončno in gospa Liščevka se je z nekaj ptičjimi sosedami odpravila na obisk h gospe Žalobni grlici. Srečale so jo ravno ob vrnitvi s pšeničnega polja, kamor je šla po zrnje. »O, ubožica!« so vzkliknile. »Vse smo slišale. Tvoji ubogi otročički! Kako se nam smiliš!«

Gospa Žalobna grlica je pogledovala od ene do druge, kakor da ne ve, kaj naj si misli. »Kaj vendar mislite?« je zagrulila. »Moja otročička sta zdrava in lepo napredujeta. Ju ne bi prišle pogledat?«

Zdaj so bile na vrsti druge ptice, da se začudijo. »No,« so začivkale, »slišale smo, da sta tvoji jajci padli skozi gnezdo in se razbili, drobna grlička v njiju pa sta poginila. Je to res?«

»Niti besedica ni resnična,« je odgovorila gospa Žalobna grlica. »Z gnezdom je vse v redu in jajci se nista razbili, dokler ju nista moja mala ljubljenčka sama prekljuvala z ostrima kljunčkoma.«

»Tukaj sta,« je nežno dodala. »Ste že kdaj videle tako ljubka mladička? Poglejte ga, kako odpira kljunček, srček mali! In ste že kdaj videle takšen vratek, kot ga ima ona? Gospod Žalobni grlič meni, da takšnih otrok še nikoli ni bilo.«

»Toda ali ju res povsem brez skrbi puščaš v tem gnezdu?« je vljudno vprašala Kobilarica. »Moji otročički so tako nemirni, da bi si jih jaz ne upala pustiti v njem.«

»To mi vsi pravijo,« je veselo zagrulila gospa Žalobna grlica, »in bojim se, da sem res bolj slaba gospodinja, a to imamo v rodu. Z gospodom Žalobnim grličem sva vzgojila že veliko parov mladičev, pa se še nobeden ni skotalil iz gnezda ali padel skozenj in še nobenega ni odpihnilo, zato me tudi za ta dva ne skrbi. Morda nikoli ne bom tako skrbna kakor ve, spretne graditeljice, prepričana pa sem, da svojih malčkov ne morete imeti nič rajši, kot imam jaz svoja. Zelo prijazno od vas, da ste tako sočustvovale z menoj, ko ste slišale, da sem v stiski. Mislim, da imam najboljše sosede na svetu.«

Ko so obiskovalke odšle, kar niso mogle prehvaliti prijaznosti gospe Žalobne grlice in njenih krotkih, lepo vzgojenih otrok. »Škoda, da je tako nespretna pri gradnji gnezda,« je rekla Vireonka, »in zdaj razumem, kaj je mislila, ko mi je povedala, da za svoje mladičke včasih uporabijo stara drozdova gnezda. Rekla je, da jih sploščijo, dodajo nekaj vejic in da jim prav dobro služijo. Zdelo se mi je zelo čudno, da tako ravnajo, a če sama ne bi bila dobra graditeljica, bi morda storila enako.«

»Morda bi vse ravnale tako,« so se strinjale druge. »Vsekakor je zelo prijetna ptica in lepo vzgaja svoja otročička. Gospodu Žalobnemu grliču se očitno zdi popolna. Nikar ne skrbimo več zanjo.«