Prevod

V gozdu je raslo veliko votlo drevo, v katerem je že dolga leta prebival roj čebel. Če bi ga pogledali pozimi, ne bi nikoli uganili, koliko medu je spravljenega v njem, poleti pa so čebele nenehno letale ven in noter in v drevesu je bilo zares živahno. Delavke so morale takrat nabirati med, graditi celice in skrbeti za številne otročičke matice matere. Matica mati je imela toliko dela z jajčeci, da se resnično ni mogla posvečati ničemur drugemu. Ko so bila jajčeca lepo položena v celice, so skrb zanje prevzele delavke in jim dodale obilo kruha, da bi imeli otročički kaj jesti, ko se izležejo. Seveda je bilo treba ta kruh tudi pripraviti in vse delavke so pomagale prinašati pelod oziroma cvetni prah, iz katerega so ga delale.

Troti niso počeli ničesar, prav ničesar, niti ene same stvari, razen morda tega, da so pazili na matico, kadar je odletela iz drevesa. Enkrat so to že storili, a tega je bilo davno, še preden je izlegla prvo jajčece, ko je bila še čisto mlada. Bili so postavni, veliki fantje, vsi črni in zlati, in če jih ne bi poznali, bi se vam nemara zdeli najprijetnejše čebele v drevesu. Seveda jih ne bi imeli več radi, ko bi izvedeli, kako leni so, saj nihče ni priljubljen samo zato, ker je lepega videza.

Troti so vedno našli kak izgovor za brezdelje in kakor mnogi drugi lenuhi so si želeli, da bi marljivi za hip odložili delo in poklepetali z njimi. »Kam se vam tako mudi?« so govorili. »Jutri bo spet dovolj medu, ki ga boste lahko nabrale. Zdaj pa se malo ustavite.«

Toda delavke so zmajale z rjavimi glavicami in nestrpno zabrenčale, ko so odgovarjale: »Jutrišnji med bomo nabirale, ko pride jutri, današnjega pa moramo nabrati danes.«

Tedaj so troti godrnjali in govorili, da tako ali tako ne razumejo, čemu bi spravljali toliko medu. Tudi v tem so bili podobni lenuhom po vsem svetu: naj se še tako pritožujejo nad pridobivanjem hrane, je zagotovo pojedo prav toliko kot vsi drugi. Včasih je lenuhi pojedo celo več kakor drugi, pa še najboljše si izbirajo.

Ob oblačnih dneh so delavke res ostale doma v drevesu, vendar ne zato, da bi se igrale. Oprijele so se sten in druga druge ter delale vosek. Za to je bilo potrebno veliko potrpljenja. Med nabiranjem medu so videle toliko zanimivih reči in srečale toliko prijateljev, da je bilo vse skupaj prav razburljivo; kadar pa so delale vosek, so morale dolgo, dolgo viseti, dokler se jim ni na telesih nabral v drobnih luskah. Tedaj so ga lahko postrgale in iz njega oblikovale šesterokotne celice, v katere so spravljale med ali pa so postale domovi za otročičke.

Nekega sončnega jutra je matica mati nehala leči jajčeca in vzkliknila: »Poslušajte! Ste slišale?« »Kaj?« so vprašale delavke in se zgrnile okoli nje.

»Tisti glas vendar,« je rekla. »Zvenelo je kakor ptica, ki kliče: ‘Kyrie! K-y-rie!’ In pred hipom se mi je zazdelo, da zunaj slišim brenčati delavko, a nobena ni priletela noter. Bojim se ...« Tu je umolknila.

»Česa se pa bojiš?« so vprašali troti, ki niso imeli drugega dela kot jesti in spati, zato so bili vedno pripravljeni govoriti o čemer koli. Največja težava z njimi je bila ta, da te, ko si se enkrat zapletel v pogovor, niso radi pustili oditi nazaj na delo.

»No,« je rekla matica mati, »nočem vas preplašiti, a zdelo se mi je, da je bil kraljevi tiran.« »Pa kaj, če je bil?« je rekel velik trot. »On je en sam, nas pa je cela množica.«

»Že,« je rekla matica mati, »a če začne prežati na drevo, nas prav kmalu morda ne bo več toliko. Živim že precej dlje kot vi in vem, kako se vedejo kraljevi tirani.«

To je bilo res, kajti matice dočakajo visoko starost, troti pa nikoli ne živijo dolgo, ker so tako leni. »No,« je rekel veliki trot, »temu moramo priti do dna. Poleti malo naokrog in poglej, ali je res kraljevi tiran,« je naročil neki delavki. »Preden ukrepamo, moramo vedeti, pri čem smo.«

»Kaj pa, če bi šel ti?« je odvrnila. »Koška na nogah imam polna peloda in nemudoma ga je treba predelati v kruh. Še nikoli nisem videla tako lačnih ličink, kot so te zadnje.«

»Ko bi le mogel iti,« je rekel veliki trot in odšepal s poti, da bi jo spustil mimo, »toda s peto nogo sem si pravkar stopil na tretjo in komaj se premikam.«

Ob teh besedah so se vse delavke nasmehnile in celo matica mati je morala obrniti glavo stran. Troti so bili videti nadvse resni. Ne bi se spodobilo, da bi se smejali svojemu bratu. Niso namreč hoteli, da bi se on smejal njim, kadar bi iskali izgovore, zakaj ostajajo doma. Delali so se celo, da ne slišijo delavke, ki je pripomnila, kako nenavadno je, da nekateri ne morejo uporabljati kril, če jih boli ena noga.

»Res je,« je rekla druga delavka, »in nenavadno je tudi, kako se nekateri prav dobro znajdejo na treh nogah, kadar je treba, drugi pa so tako nebogljeni, da ne morejo početi ničesar, če ne morejo uporabljati vseh šestih.«

Troti so se začeli pogovarjati med seboj. »Mislim, da bi moral ves roj planiti na kraljevega tirana, ga pičiti in pregnati,« je rekel eden. »Prav nobenega smisla nima, da mu dovolimo posedati pred našim domom in nas loviti, ko letamo ven in noter. Jaz pravim, da mu moramo napovedati vojno!« Med govorjenjem je bil videti silno bojevit, brenčal je in ob vsakem koraku trzal s tipalnicami.

»Natanko tako!« je vzkliknil drugi trot. »Če bi imel želo, bi jaz vodil napad. Tako pa bom morda koristen pri varovanju satja. Res velika škoda, da troti nimamo žel.« Če bi ga slišali govoriti, bi si mislili, da ga, ko bi dobil želo, kakršna imajo delavke, niti vse čebele v drevesu ne bi mogle odvrniti od boja.

Medtem ko so troti govorili o vojni, so nekatere delavke poslale k matici po nasvet. »Povej nam,« so jo vprašale, »kako naj preženemo kraljevega tirana. Naj ga poskusimo pičiti? Saj veš, da čebela umre, če koga piči, in tega ne bi rade storile, če se le lahko izognemo. Vendar bomo, če tako naročiš.«

Matica mati je odkimala. »S takimi rečmi me ne smete motiti,« je rekla. »Že s pripravljanjem jajčec imam dela čez glavo, ve pa morate skrbeti za roj. Nihče drug ne more opravljati mojega dela in jaz nimam časa za vaše.« Medtem ko je govorila, je izlegla sto sedemnajsto jajčece tistega dne in do večera bi jih verjetno izlegla več kot tisoč, tako da je imela povsem prav, ko je rekla, da nima časa za druge reči.

Delavke so se morale torej znajti same in sklenile so, da jih bo več hkrati poletelo ven in pogledalo, kje je kraljevi tiran. O tem, ali ga bodo napadle, se bodo odločile pozneje. Ko je ena dala znak, so čim bolj hkrati švignile iz drevesa.

Ko so se delavke vrnile z medom in pelodom, so se troti zgrnili okoli njih in jih zasuli z vprašanji. »Kje je? Kakšen je? Vas je skušal ujeti?« Delavke jim niso hotele odgovarjati, temveč so rekle: »Pojdite in se prepričajte sami. Me smo se vse vrnile žive.« Nato so se kakor običajno lotile dela.

»Ne razumem, kako so si upale iti ven,« je rekla čisto mlada čebela, ki je pravkar prišla iz zapredka in je bila še prešibka, da bi letela. »Pha!« je rekel veliki trot. »Mene že ne bi videla postopati po tem drevesu, če ne bi šepal.«

»Prav nič ne pomaga, če nehaš delati, tudi če te je strah,« je rekla ena od delavk. Pri tem se je nasmehnila in mimogrede nekaj zašepetala matici materi. Tudi matica mati se je nasmehnila.

»Zakaj pa vi troti ne greste po med?« je vprašala. »Gotovo ste že zelo lačni.« »Ne počutimo se prav dobro,« so odgovorili. »Morda bi bilo bolje za naše zdravje, če bi nekaj časa mirovali in hranili moči. Če bomo potrebovali hrano, bomo za kosilo vzeli nekaj medu iz satja.«

»Niti kapljice!« so vzkliknile delavke. »Če hočete, ostanite v drevesu zaradi svojega zdravja, toda na tako jasen in sončen dan si nikar ne drznite dotakniti medu, ki smo ga nabrale za zimo.« In vsakokrat, ko je kak trot skušal priti do hrane v satju, so ga pregnale.

Ubogi troti so preživeli težak dan in zvečer so bili tako lačni, da so komaj zaspali. Naslednje jutro so pokukali ven, nato pa naglo odleteli k cvetlicam na zajtrk. Ves dan so ostali zunaj in ko so se zvečer vrnili, so spet urno švignili v drevo.

»No, pa smo!« so rekli. »Ušli smo kraljevemu tiranu.« »Kateremu kraljevemu tiranu?« je vprašala delavka. »Tistemu, ki je bil včeraj tam zunaj,« so odgovorili troti. »Se je danes vrnil?«

»Včeraj ob drevesu ni bilo nobenega kraljevega tirana,« je rekla delavka. »Kaj!« so vzkliknili troti. »Ne,« je rekla matica mati, »zmotila sem se, ko sem mislila, da ga slišim. Delavke so mi to povedale, ko so se vrnile z nabiranja medu. Morda so vam pozabile povedati.«

Toda med govorjenjem so se ji oči navihano zasvetile, vse delavke so se nasmehnile in troti iz neznanega razloga niso vedeli, kaj naj rečejo.