Prevod

Rekla je: Slišala sem, o srečni kralj, da je nekoč davno, za vladavine kalifa Haruna ar Rašida, živel trgovec, ki je imel sina po imenu Abu al Hasan Ali ibn Tahir. Ta je bil zelo premožen in radodaren, lep na pogled in ljub vsakomur, ki ga je videl. V kalifovo palačo je vstopal brez dovoljenja in vse kalifove priležnice in sužnje so ga imele rade. Bil je vladarjev družabnik, recitiral mu je pesmi in pripovedoval nenavadne zgodbe, vendar je še vedno kupoval in prodajal na trgovskem bazarju. V njegovi prodajalni je pogosto posedal mladenič iz rodu perzijskih kraljev, ki mu je bilo ime Ali ibn Bakar. Bil je lepe postave, ljubkega videza in brezhibnih potez, rožnatih lic in sklenjenih obrvi; sladko je govoril, rad se je smejal ter ljubil veselje in razvedrilo. Nekega dne sta sedela skupaj, se pogovarjala in smejala, ko se je prikazalo deset suženj, lepih kakor lune. Vsaka je bila čudovita, vitka in skladno raščena. Med njimi je bila mladenka na muli z vezenim sedlom in zlatimi stremeni. Ogrinjalo jo je tenko pregrinjalo, okoli pasu pa je imela svilen pas, izvezen z zlatom. O njej bi pesnik lahko dejal:

Njena koža je kakor svila, njena beseda blaga in ubrana, ne prazna ne skopa. Njenima očesoma je Bog rekel: »Bodita!« in sta nastali; z razumom počneta to, kar počne vino. O ljubezen do nje, vsako noč mi pomnoži hrepenenje! O pozaba ljubimcev, šele na sodni dan te dočakam! Ko so prišle do Abu al Hasanove prodajalne, je mladenka razjahala mulo in sedla v prodajalno. Pozdravila ga je in on ji je vrnil pozdrav. Ko jo je Ali ibn Bakar zagledal, mu je vzela razum in hotel je vstati. »Ostani, kjer si,« mu je rekla. »Kako moreš oditi ravno, ko smo prišle? To ni pravično.« Odgovoril je: »Pri Bogu, gospa moja, bežim pred tem, kar sem uzrl. Kako lepo je dejal pesnik:

Ona je sonce, njen dom je na nebu; potolaži srce z lepo tolažbo. Ti se ne moreš povzpeti do nje in ona se ne more spustiti k tebi.« Ko je slišala te besede, se je nasmehnila in vprašala Abu al Hasana: »Kako je ime temu mladeniču? Od kod prihaja?« Odgovoril ji je: »Tujec je, ime mu je Ali ibn Bakar in sin je perzijskega kralja. Tujcu pa je treba izkazati čast.« Rekla mu je: »Ko pride k tebi moja sužnja, ga pripelji k meni.« Abu al Hasan je odgovoril: »Z največjim veseljem.« Nato je vstala in odšla po svoji poti.

Tako je bilo z njo. Ali ibn Bakar pa ni več vedel, kaj govori. Čez kako uro je k Abu al Hasanu prišla sužnja in mu rekla: »Moja gospa vabi tebe in tvojega prijatelja.« Abu al Hasan je vstal, vzel s seboj Alija ibn Bakarja in skupaj sta odšla v palačo Haruna ar Rašida. Sužnja ju je odpeljala v sobano in ju posedla. Prednju so postavili mize, obložene z jedmi; jedla sta in si umila roke. Nato jima je prinesla vina in opila sta se. Zatem jima je velelela vstati in šla sta z njo v drugo sobano, ki je slonela na štirih stebrih. Opremljena je bila z vsakovrstnimi preprogami in blazinami ter tako čudovito okrašena, kakor da je izmed rajskih palač. Osupnila sta nad dragocenostmi, ki sta jih videla. Medtem ko sta si ogledovala te čudovitosti, je prišlo deset suženj, ki so se ponosno zibale v hoji. Bile so kakor lune, slepile so oči in begale misli. Postavile so se v vrsto kakor rajske hurije. Za njimi je prišlo drugih deset suženj z lutnjami in drugimi glasbili v rokah. Pozdravile so ju, začele igrati na lutnje in prepevati pesmi; vsaka izmed njih je bila skušnjava za vse ljudi. Za njimi je prišlo še deset prav takih deklet, vrstnic z mladimi, polnimi prsmi, črnimi očmi, rdečimi lici, sklenjenimi obrvmi in zasanjanimi pogledi, skušnjava za pobožne in radost za oči. Oblečene so bile v raznobarvno svilo, ki je jemala razum, in postavile so se ob vrata. Za njimi je prišlo deset še lepših suženj v razkošnih oblačilih in tudi te so obstale ob vratih. Nato je skozi vrata stopilo dvajset suženj in med njimi mladenka po imenu Šams an Nahar, kakor luna med zvezdami. Dolgi lasje so jo ogrinjali; nosila je modro obleko in svileno pregrinjalo z zlatimi vezeninami, okoli pasu pa pas, posut z vsakovrstnimi dragulji. Ponosno je stopala, dokler ni sedla na divan. Ko jo je Ali ibn Bakar zagledal, je izrekel te verze:

Tu se začenja moja bolezen, tu raste moja strast in se podaljšuje moje koprnenje. Ob njej sem videl svojo dušo kopneti od ljubezni, ki mi razjeda kosti. Ko je končal pesem, je rekel Abu al Hasanu: »Če bi mi hotel storiti kaj dobrega, bi mi vse to povedal, še preden sva vstopila, da bi pripravil svojo dušo in jo utrdil za to, kar jo je doletelo.« Nato je zajokal in potožil. Abu al Hasan mu je rekel: »Brat moj, hotel sem ti le dobro, a bal sem se, da bi te, če bi ti povedal, prevzelo tolikšno hrepenenje, da bi te odvrnilo od srečanja z njo in ti preprečilo, da bi bil ob njej. Zato se pomiri in razveseli: naklonjena ti je in želi se srečati s teboj.« Ali ibn Bakar je vprašal: »Kako je ime tej mladenki?« Abu al Hasan mu je odgovoril: »Ime ji je Šams an Nahar in je ena izmed najljubših priležnic poveljnika vernih Haruna ar Rašida. To pa je kalifova palača.« Šams an Nahar je sedela in občudovala lepoto Alija ibn Bakarja, on pa njeno, in oba sta se zatopila v medsebojno ljubezen. Sužnjam je ukazala, naj vsaka sede na svoj divan. Vsaka je sedla nasproti okenski niši, nato pa jim je velelela peti. Ena je vzela lutnjo in zapela:

Še enkrat pošlji sporočilo in prejmi odgovor odkrito. Pred teboj, o kralj lepotcev, stojim in tožim o svoji usodi. Moj gospod, moje ljubo srce, moje dragoceno življenje! Nakloni mi poljub v dar, če ne, pa vsaj na posodo. Vrnem ti ga, naj mi boš dolgo ohranjen, prav takega, kakršnega prejmem. Če si zaželiš še več, vzemi, kolikor ti srce poželi. Ti, ki si me oblekel v hiranje, srečno nosi obleko zdravja! Ali ibn Bakar je bil očaran in ji je rekel: »Zapoj mi še kaj takšnega.« Zazvenele so strune in zapela je te verze:

Ker si tako dolgo daleč, ljubljena moja, sem svoje veke naučil dolgega joka. O sreča mojih oči in njihova želja, poslednji cilj mojega življenja in moja vera! Usmili se človeka, čigar pogled se utaplja v solzah žalostnega ljubimca. Ko je končala pesem, je Šams an Nahar rekla drugi sužnji: »Zapoj.« Ta jih je očarala z melodijo in zapela:

Njegov pogled me je opil, ne njegovo vino, njegovo zibanje je pregnalo spanec iz mojih oči. Ni me zavedlo žlahtno vino, temveč njegovi kodri; ni me strla pijača, temveč njegova milina. Zavite sence las ob njegovih sencih so uklonile mojo voljo, razum pa mi je ugrabilo vse, kar skrivajo njegova oblačila. Ko je Šams an Nahar slišala sužnjino pesem, je vzdihnila, tako so ji bili všeč verzi. Nato je drugi sužnji ukazala, naj zapoje, in ta je zapela:

Obraz, ki se kosa z nebeško svetilko, mladost se na njem lesketa kakor kapljice vode. Prvi puh mu je na lica izpisal črke, ki v sebi skrivajo najgloblji pomen ljubezni. Ko sem ga srečal, je lepota razglasila: »To je mojstrovina, izvezena po Božji zamisli!« Ko je končala, je Ali ibn Bakar rekel sužnji, ki je sedela blizu njega: »Zdaj zapoj ti, dekle.« Vzela je lutnjo in zapela te verze:

Čas, ko smo skupaj, je prekratek za tolikšno izmikanje in prevzetnost. Koliko pogubnega zavračanja! Tako se lepotcem ne spodobi. Izrabite srečne trenutke za sladke ure ljubezenske bližine. Ko je končala pesem, je Ali ibn Bakar vzdihnil in potočil obilne solze. Ko ga je Šams an Nahar videla jokati, stokati in tožiti, sta jo vneli strast in ljubezen, hrepenenje in koprnenje pa sta ji jemali moči. Vstala je z divana in stopila k vratom paviljona. Ali ibn Bakar je vstal, ji šel naproti, objela sta se in se na pragu paviljona nezavestna zgrudila. Sužnje so prihitele k njima, ju odnesle v paviljon in ju poškropile z rožno vodo. Ko sta se ovedla, Abu al Hasana ni bilo videti, saj se je skril za divan. Mladenka je vprašala: »Kje je Abu al Hasan?« Prikazal se je izza divana, ona pa ga je pozdravila in rekla: »Naj mi Bog nakloni, da ti povrnem dobroto, o dobrotnik.« Nato se je obrnila k Aliju ibn Bakarju in mu rekla: »Gospod moj, do katere koli skrajnosti te je privedla ljubezen, sem tudi sama izkusila prav toliko. Preostane nama le potrpežljivost v tem, kar naju je doletelo.« Ali ibn Bakar ji je odgovoril: »Pri Bogu, gospa moja, le združitev s teboj me osreči. Plamen mojega hrepenenja po tebi ne ugasne in ljubezen, ki se je naselila v mojem srcu, bo izginila šele, ko me zapusti duša.« Nato je zajokal in solze so mu kakor dež tekle po licih. Ko ga je Šams an Nahar videla jokati, je zajokala z njim. Abu al Hasan je rekel: »Pri Bogu, čudim se vama in ne vem, kaj naj si mislim. Vajino stanje je nenavadno in vajina zgodba čudna. Jokata, ko sta skupaj; kako bo šele, ko se ločita?« Nato je dodal: »Zdaj ni čas za žalost in solze, temveč za veselje in radost.« Šams an Nahar je pomignila sužnji; ta je vstala in se vrnila s služabnicami, ki so prinesle mizo s srebrnimi posodami, polnimi najrazličnejših jedi. Postavile so jo prednje in Šams an Nahar je jedla ter polagala grižljaje v usta Aliju ibn Bakarju, dokler niso bili vsi siti. Nato so mizo odnesli in umili so si roke. Prinesli so kadilnice z različnimi vrstami alojinega lesa in stekleničke rožne vode, da so se odišavili s kadilom in dišavami. Prednje so položili gravirane zlate pladnje z vsakovrstnimi pijačami, sadjem in prigrizki, ki so mamili dušo in razveseljevali oči. Nato so jim prinesli skledo iz ahata, polno vina. Šams an Nahar je izbrala deset služabnic, da so stale ob njej, in deset pevk, preostale sužnje pa je poslala v njihove sobane. Nekaterim izmed navzočih je ukazala, naj igrajo na lutnje. Izpolnile so njen ukaz in ena je zapela:

Svoje življenje bi dal za njega, ki mi je z nasmehom vrnil pozdrav in po obupu v meni znova prebudil upanje na združitev. Roke ljubezni so razkrile moje skrivnosti in grajavcem pokazale, kaj skrivam med rebri. Solze so mi zastrle pogled nanj, kakor da bi ga tudi same ljubile z menoj. Ko je končala pesem, je Šams an Nahar vstala, napolnila čašo in jo izpila. Nato jo je spet napolnila in jo podala Aliju ibn Bakarju. Šeherezado pa je dohitelo jutro in umolknila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila sto štiriinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Šams an Nahar napolnila čašo in jo podala Aliju ibn Bakarju. Nato je sužnji ukazala, naj zapoje, in ta je zapela ta dva verza: Solze, ki mi tečejo iz oči, so podobne mojemu vinu; moje oči prelivajo prav takšno tekočino, kakršna je v čaši. Pri Bogu, ne vem, ali iz mojih vek lije vino ali pa sem pil lastne solze. Ko je končala pesem, je Ali ibn Bakar izpil čašo in jo vrnil Šams an Nahar. Napolnila jo je in podala Abu al Hasanu, ki jo je prav tako izpil. Nato je vzela lutnjo in rekla: »Ob moji čaši ne bo pel nihče drug kot jaz.« Uglasila je strune in zapela te verze:

Čudne solze na njegovih licih ga ubijajo od hrepenenja in ogenj ljubezni mu plamti v prsih. V bližini ljubljenih joče, ker se boji ločitve; solze mu tečejo, naj bodo blizu ali daleč. Nato pa še pesnikove besede:

Življenje bi dali zate, točaj, ki te lepota odeva od svetlega temena do stopal. Iz tvojih rok vzhaja sonce, iz ust Plejade, iz tvojega ovratnika polna luna. Čaše, ki so me pustile omamljenega, krožijo iz tvojih oči. Mar ni čudno, da si ti polna luna, tvoji ljubimci pa kopnijo kakor luna ob mlaju? Si mar bog, da s srečanjem in slovesom oživljaš in moriš, kogar hočeš? Bog je iz tvojega bitja ustvaril lepoto, iz tvoje nravi pa blagost vetriča. Nisi izmed teh zemeljskih bitij, temveč kralj, ki ga je okronal njegov Stvarnik. Ko so Ali ibn Bakar, Abu al Hasan in vsi navzoči slišali pesem Šams an Nahar, bi skoraj poleteli od navdušenja. Zabavali so se in smejali. Medtem pa je prihitela sužnja, trepetajoča od strahu, in rekla: »Gospa moja, prišel je poveljnik vernih. Pred vrati je, z njim pa Afif, Masrur in drugi.« Ko so slišali sužnjine besede, bi skoraj umrli od strahu. Šams an Nahar pa se je zasmejala in rekla: »Ne bojte se.« Nato je rekla sužnji: »Zadrži jih z odgovorom toliko časa, da se umaknemo od tod.« Ukazala je zapreti vrata paviljona in spustiti zavese čez njegove vhode, medtem ko sta gosta ostala v njem. Zaprla je tudi vrata dvorane, nato pa odšla na vrt in sedla na svoj divan. Eni sužnji je ukazala, naj ji masira stopala, drugim pa, naj gredo vsaka na svoje mesto. Sužnji je še naročila, naj pusti vrata odprta, da bo kalif lahko vstopil. Vstopili so Masrur in njegovi spremljevalci, dvajset mož z meči v rokah, in pozdravili Šams an Nahar. Vprašala jih je: »Zakaj ste prišli?« Odgovorili so: »Poveljnik vernih te pozdravlja in hrepeni po tem, da bi te videl. Sporoča ti, da je bil danes posebno vesel in srečen, in želi, da bi njegovo veselje ob tej uri dopolnila tvoja navzočnost. Boš prišla k njemu ali naj pride on k tebi?« Vstala je, poljubila tla in rekla: »Slišim in ubogam poveljnika vernih.« Nato je poklicala oskrbnice in sužnje. Ko so prišle, jim je pokazala, da se pripravlja izpolniti kalifov ukaz; vse v palači pa je bilo že v popolnem redu. Služabnikom je rekla: »Pojdite k poveljniku vernih in mu povejte, da ga kmalu pričakujem, le prostor mu še pripravim z blazinami in vsem potrebnim.« Služabniki so pohiteli h kalifu. Šams an Nahar pa je smuknila nazaj k svojemu ljubljenemu Aliju ibn Bakarju, ga stisnila na prsi in se poslovila od njega. Bridko je zajokal in rekel: »Gospa moja, nakloni mi sladkost tega slovesa, saj utegne moja duša propasti in moje življenje ugasniti od ljubezni do tebe. Boga pa prosim, naj mi nakloni potrpežljivost v ljubezni, s katero me je preizkusil.« Šams an Nahar mu je rekla: »Pri Bogu, le jaz bom pogubljena! Ti lahko odideš na bazar in se srečaš z ljudmi, ki te bodo razvedrili; ostal boš na varnem in tvoja ljubezen bo skrita. Mene pa čakajo muke, zlasti ker sem kalifu obljubila srečanje. Zaradi hrepenenja po tebi, ljubezni in strasti do tebe ter žalosti ob najini ločitvi mi morda preti velika nevarnost. S kakšnim jezikom naj pojem? S kakšnim srcem naj stopim pred kalifa? S kakšnimi besedami naj razvedrim poveljnika vernih? S kakšnimi očmi naj gledam prostor, v katerem ni tebe? Kako naj bom v družbi, v kateri te ni? Kako naj mi tekne vino, če tebe ni zraven?« Abu al Hasan ji je rekel: »Ne izgubi razsodnosti in bodi potrpežljiva. Nocoj ne zanemari druženja s poveljnikom vernih in mu ne pokaži malomarnosti.«

Medtem ko so se pogovarjali, je prišla sužnja in rekla: »Gospa moja, prišli so služabniki poveljnika vernih.« Šams an Nahar je vstala in ji rekla: »Vzemi Abu al Hasana in njegovega prijatelja ter ju odpelji v zgornjo zamreženo ložo, ki gleda na vrt. Pusti ju tam do teme, nato pa najdi način, da ju spraviš ven.« Sužnja ju je odpeljala gor v ložo, zaklenila vrata za njima in odšla. Začela sta opazovati vrt. Tedaj je prišel kalif; pred njim je stopalo kakih sto služabnikov z meči v rokah, okoli njega pa dvajset suženj, lepih kakor lune, v najrazkošnejših oblačilih. Vsaka je imela na glavi krono, okrašeno z dragulji in rubini, v roki pa prižgano svečo. Kalif je hodil med njimi, obdajale so ga z vseh strani, pred njim pa so stopali Masrur, Afif in Vasif. Z rahlo zibajočim se korakom se je pomikal med njimi. Šams an Nahar in vse njene sužnje so vstale, ga pričakale pri vrtnih vratih in pred njim poljubile tla. Nato so hodile pred njim, dokler ni sedel na divan. Sužnje in služabniki na vrtu so se postavili okoli njega s prižganimi svečami in glasbila so igrala, dokler jim ni ukazal, naj se umaknejo in sedejo na divane. Šams an Nahar je sedla na divan poleg kalifovega in se začela pogovarjati z njim. Abu al Hasan in Ali ibn Bakar sta vse to gledala in poslušala, kalif pa ju ni videl.

Nato se je kalif začel šaliti s Šams an Nahar in ukazal odpreti paviljon. Odprli so ga, razprli njegove okenske line in prižgali sveče, tako da je bilo sredi teme svetlo kakor podnevi. Služabniki so začeli prinašati pivsko posodje. Abu al Hasan je rekel: »Takšnih posod, pijač in dragocenosti še nisem videl. O takšnih draguljih nisem niti slišal. Zdi se mi, kakor da sanjam; razum mi je obstal in srce mi razbija.« Ali ibn Bakar pa je od trenutka, ko se je Šams an Nahar ločila od njega, ležal na tleh, premagan od silne ljubezni. Ko se je ovedel, je začel opazovati to razkošje, ki mu ni bilo para, in rekel Abu al Hasanu: »Brat moj, bojim se, da naju bo kalif opazil ali izvedel za naju. Najbolj me skrbi zate. Zase pa vem, da sem med pogubljenimi, in vzrok moje smrti bodo le ljubezen, strast ter preveliko hrepenenje in koprnenje. Prosiva Boga, naj naju reši tega, kar naju je doletelo.« Ali ibn Bakar in Abu al Hasan sta še naprej iz lože opazovala kalifa in dogajanje okoli njega, dokler ni bil zbor pred kalifom popoln. Nato se je kalif obrnil k eni izmed suženj in rekel: »Gram, zapoj nam kaj prijetnega, kar znaš.« Očarala jih je z melodijo in zapela te verze:

Beduinka, ki jo je zapustilo njeno pleme in hrepeni po drevesih bana in lovorih Hidžaza, ki ji ob pogledu na karavano hrepenenje zaneti ogenj gostoljubja, solze pa napojijo goste, ne koprni bolj kakor jaz po svojem ljubem; on pa meni, da sem se pregrešila, ker ga ljubim. Ko je Šams an Nahar slišala to pesem, je omahnila s sedeža in izgubila zavest. Sužnje so vstale in jo odnesle. Ko jo je Ali ibn Bakar videl iz lože, je tudi sam omedlel. Abu al Hasan je rekel: »Usoda je ljubezen pravično razdelila med vaju.« Ko sta se spet pogovarjala, je prišla sužnja, ki ju je pripeljala v ložo, in rekla: »Abu al Hasan, vstani s prijateljem in pojdita dol. Svet nam je postal pretesen in bojim se, da bo naša skrivnost razkrita. Takoj pojdita, sicer bomo umrli.« Abu al Hasan je odgovoril: »Kako naj ta mladenič vstane in gre z menoj, ko pa nima moči niti za to, da bi se dvignil?« Sužnja ga je začela škropiti z rožno vodo po obrazu, dokler se ni ovedel. Nato sta ga z Abu al Hasanom podprla in odnesla iz lože. Malo sta hodila, potem pa je sužnja odprla majhna železna vrata in Abu al Hasana ter Alija ibn Bakarja odpeljala na obrežni pomol. Zaploskala je z rokami in priplul je čoln z veslačem. Pomagala jima je vanj in rekla možu v čolnu: »Prepelji ju na drugi breg.« Ko sta sedla v čoln in se oddaljila od vrta, se je Ali ibn Bakar ozrl proti paviljonu in vrtu ter se od njiju poslovil s tema verzoma:

V slovo sem iztegnil slabotno dlan, drugo pa položil na žerjavico pod svojim srcem. Naj to ne bo najino zadnje srečanje in naj ta popotnica ne bo moja poslednja. Nato je sužnja rekla čolnarju: »Pohiti z njima.« Začel je hitreje veslati, sužnja pa je bila z njima. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila sto petinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je čolnar začel hitreje veslati, sužnja pa je bila z njima, dokler niso prečkali reke in prispeli na drugi breg. Nato se je sužnja poslovila od njiju in onadva sta stopila na kopno. Rekla jima je: »Hotela sem ostati z vama, vendar ne smem naprej od tega kraja.« Sužnja se je vrnila, Ali ibn Bakar pa je obležal pred Abu al Hasanom in ni mogel vstati. Abu al Hasan mu je rekel: »Ta kraj ni varen. Bojim se, da naju bodo tu pogubili tatovi in malopridneži.« Ali ibn Bakar je vstal in naredil nekaj korakov, čeprav je komaj mogel hoditi. Abu al Hasan je imel na tem bregu prijatelje, zato se je napotil k enemu, ki mu je zaupal in se je lahko zanesel nanj. Potrkal je na njegova vrata in prijatelj je hitro prišel odpret. Ko ju je videl, ju je prisrčno pozdravil, odpeljal v hišo, posedel in se začel pogovarjati z njima. Vprašal ju je, kje sta bila. Abu al Hasan je rekel: »Ob tej uri sva se odpravila ven zaradi človeka, s katerim sem imel denarne posle. Slišal sem, da hoče odpotovati z mojim denarjem, zato sem ga nocoj šel iskat in za družbo vzel prijatelja Alija ibn Bakarja. Prišla sva v upanju, da ga najdeva, a se nama je skril in ga nisva videla. Vračala sva se praznih rok, vendar nama je bilo v tej temi težko nadaljevati pot. Ker nisva našla drugega zavetja kakor tvoj dom, sva prišla k tebi, zanašajoč se na tvojo znano dobroto.« Gostitelj ju je lepo sprejel in se potrudil, da jima je izkazal vse gostoljubje. Preostanek noči sta ostala pri njem.

Ko se je zdanilo, sta odšla in hodila, dokler nista prispela do mesta. Vstopila sta vanj in šla mimo Abu al Hasanove hiše. Ta je prijatelja Alija ibn Bakarja z vztrajnim prigovarjanjem spravil k sebi. Nekaj časa sta ležala na postelji, nato pa se prebudila. Abu al Hasan je služabnikom ukazal, naj hišo razkošno opremijo, in storili so, kakor jim je velel. Pri sebi si je rekel: »Tega mladeniča moram razvedriti in mu pregnati žalost, saj dobro poznam njegovo stanje.« Ko se je Ali ibn Bakar prebudil, je zahteval vodo. Prinesli so mu jo, vstal je, opravil obredno umivanje in nadomestil predpisane molitve, ki jih je čez dan in ponoči opustil. Nato se je skušal zamotiti s pogovorom. Ko je Abu al Hasan to videl, je stopil k njemu in rekel: »Gospod Ali, v tvojem stanju bi bilo najbolje, da nocoj ostaneš pri meni. Tako se ti bo srce razvedrilo, stiska hrepenenja popustila in se boš z nami nekoliko raztresel.« Ali ibn Bakar je odgovoril: »Stori, brat moj, kakor se ti zdi. V nobenem primeru se ne rešim tega, kar me je doletelo, zato stori, kar nameravaš.« Abu al Hasan je vstal, poklical služabnike, povabil prijatelje ter poslal po pevce in glasbenike. Prišli so in preostanek dneva do večera so preživeli ob jedi, pijači in veselju. Nato so prižgali sveče, med njimi so zakrožile čaše in prijetno jim je mineval čas. Pevka je vzela lutnjo in zapela:

Čas me je zadel s puščico pogleda, prebodla me je in ločil sem se od ljubljenih. Usoda se mi je uprla, potrpežljivost me zapušča, čeprav sem prej mislil, da znam vse predvideti. Ko je Ali ibn Bakar slišal pevkine besede, se je nezavesten zgrudil. V nezavesti je ostal vse do zore in Abu al Hasan je že obupal nad njim. Ko se je zdanilo, se je ovedel in prosil, da bi šel domov. Abu al Hasan ga ni zadrževal, saj se je bal, kaj bi se sicer zgodilo. Služabniki so mu pripeljali mulo in ga posadili nanjo. Abu al Hasan ga je spremljal, dokler ga ni pripeljal v njegovo hišo. Ko se je Ali ibn Bakar doma umiril, se je Abu al Hasan zahvalil Bogu, da ga je rešil iz te stiske, in ga začel tolažiti. Mladenič pa se od silne ljubezni ni mogel obvladati. Nato se je Abu al Hasan poslovil od njega. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila sto šestinpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je Abu al Hasan poslovil od Alija ibn Bakarja. Ta mu je rekel: »Brat moj, ne pusti me brez novic.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Nato je Abu al Hasan odšel, prišel v svojo prodajalno in jo odprl. Čakal je na novice o mladenki, a nihče mu ni prinesel nobenega glasu. Tisto noč je prespal doma. Ko se je zdanilo, je vstal, odšel do hiše Alija ibn Bakarja in vstopil. Našel ga je ležečega na postelji, obdanega s prijatelji in zdravniki; vsak mu je predpisoval svoje zdravilo in mu tipal utrip. Ko je Ali ibn Bakar zagledal Abu al Hasana, se je nasmehnil. Abu al Hasan ga je pozdravil, vprašal po njegovem počutju in sedel ob njem, dokler drugi niso odšli. Nato ga je vprašal: »Kaj je s teboj?« Ali ibn Bakar mu je odgovoril: »Razširila se je novica, da sem bolan, in izvedeli so jo moji prijatelji. Nimam moči, da bi vstal in hodil ter tako ovrgel govorice o svoji oslabelosti. Ves čas ležim tu, kakor me vidiš, in prijatelji so me prišli obiskat. Brat moj, si videl sužnjo ali slišal kakšne novice od nje?« Odgovoril je: »Ni prišla k meni, odkar se je od naju poslovila na bregu Tigrisa.« Nato je Abu al Hasan dodal: »Brat moj, varuj se sramote in nehaj tako jokati.« Ali ibn Bakar je rekel: »Brat moj, ne morem se obvladati.« Nato je globoko zavzdihnil in izrekel te verze:

Na njeni roki je nekaj doseglo, česar moja roka ni: vzorec na zapestju, ki mi je vzel vso trdnost. Zbala se je za svojo roko pred puščicami lastnih oči, zato jo je odela v verižni oklep. Zdravnik mi je nevedno tipal roko in rekel sem mu: »Bolečina je v mojem srcu, zato pusti mojo roko.« Prikazni, ki me je obiskala in se vrnila k njej, je rekla: »Pri Bogu, opiši ga, ničesar ne izpusti in ničesar ne dodaj.« Odgovorila je: »Pustila sem ga takega, da bi umiral od žeje, a če bi mu rekla: ‘Ne približaj se vodi,’ ne bi šel pit.« Tedaj je iz narcis svojih oči priklicala dež biserov, z njimi napojila vrtnice svojih lic in z ledenimi zobmi ugriznila v žižolaste ustnice. Ko je končal pesem, je rekel: »Doletela me je nesreča, pred katero sem bil nekoč varen. Zame ni večje tolažbe od smrti.« Abu al Hasan mu je odgovoril: »Bodi potrpežljiv, morda te Bog ozdravi.« Nato je odšel od njega, se napotil v prodajalno in jo odprl. Komaj je malo posedel, že je prišla sužnja in ga pozdravila. Vrnil ji je pozdrav, jo pogledal in opazil, da je vznemirjena in da se na njej kažejo sledovi žalosti. Rekel ji je: »Dobrodošla! Kako je s Šams an Nahar?« Odgovorila je: »Povedala ti bom, kako je z njo. Kako pa je z Alijem ibn Bakarjem?« Abu al Hasan ji je povedal vse, kar se je zgodilo z njim. Užalostila se je, vzdihovala in se čudila, nato pa rekla: »Z mojo gospo je še bolj nenavadno. Ko sta odšla, sem se vrnila in srce mi je trepetalo zaradi vaju; komaj sem verjela, da sta rešena. Ob vrnitvi sem našla svojo gospo ležečo v paviljonu. Ni govorila in nikomur ni odgovarjala. Poveljnik vernih je sedel ob njenem vzglavju in ni našel nikogar, ki bi mu znal povedati, kaj je z njo; ni vedel, kaj jo je doletelo. Nezavestna je ostala do polnoči, nato pa se je ovedla. Poveljnik vernih ji je rekel: ‘Kaj se ti je zgodilo, Šams an Nahar? Kaj te je nocoj obšlo?’ Ko je slišala kalifove besede, mu je poljubila stopala in rekla: ‘O poveljnik vernih, naj me Bog žrtvuje zate! V meni se je vzdignil telesni sok in zanetil ogenj po vsem telesu. Od silne muke sem omedlela in ne vem, kaj se je dogajalo z menoj.’ Kalif jo je vprašal: ‘Kaj si danes zaužila?’ Rekla je: ‘Za zajtrk sem jedla nekaj, česar nisem jedla še nikoli.’ Nato se je naredila čilo, zahtevala nekaj pijače in jo popila ter prosila poveljnika vernih, naj se vrne k svojemu veselju. Spet je sedel v paviljonu. Ko sem stopila k njej, me je vprašala, kako je z vama. Povedala sem ji, kaj sem storila za vaju, in ji ponovila verze, ki jih je izrekel Ali ibn Bakar. Molčala je. Poveljnik vernih pa je sedel in sužnji ukazal, naj zapoje. Zapela je ta dva verza:

Odkar vas ni, mi življenje ne ponuja nobene radosti. Ko bi le vedel, kako živite brez mene! Prav je, da moje solze postanejo kri, če vi ob ločitvi od mene točite solze. Ko je slišala to pesem, je omedlela. Šeherezado je dohitelo jutro in umolknila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila sto sedeminpetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je sužnja rekla Abu al Hasanu: »Ko je moja gospa slišala to pesem, je omedlela. Prijela sem jo za roko in ji poškropila obraz z rožno vodo, da se je ovedla. Rekla sem ji: ‘Gospa moja, ne izpostavljaj sramoti sebe in vseh v svoji palači. Pri življenju tvojega ljubljenega te prosim, bodi potrpežljiva.’ Odgovorila je: ‘Ali se mi lahko zgodi kaj hujšega od smrti? Prav njo si želim, saj mi bo prinesla mir.’ Medtem ko sva tako govorili, je neka sužnja zapela pesnikove besede:

Rekli so: ‘Morda potrpežljivost prinese olajšanje.’ Odvrnil sem: ‘Kje naj najdem potrpežljivost po ločitvi od njega?’ Saj je najina zaveza postala trdna prav tedaj, ko so se v njegovem objemu pretrgale vezi moje potrpežljivosti. Ko je sužnja končala pesem, je moja gospa spet omedlela. Kalif jo je videl, hitro stopil k njej ter ukazal odnesti vino in poslati vsako sužnjo v njeno sobano. Preostanek noči je ostal pri njej, dokler se ni zdanilo. Nato je poklical zdravnike in jim ukazal, naj jo zdravijo, ne da bi vedel za njeno ljubezen in strast. Ostala sem ob njej, dokler se mi ni zazdelo, da se ji je stanje izboljšalo. To me je zadržalo, da nisem prišla k vama. Ko mi je ukazala, naj grem po novice o Aliju ibn Bakarju in se vrnem k njej, sem jo pustila v družbi njenih zaupnic.« Ko je Abu al Hasan slišal njene besede, se je začudil in ji rekel: »Pri Bogu, povedal sem ti vse, kar se je zgodilo z njim. Vrni se k svoji gospe, pozdravi jo in jo spodbudi k potrpežljivosti. Reci ji, naj varuje skrivnost, in ji povej, da razumem njen položaj. Težaven je in zahteva premišljenost.« Sužnja se mu je zahvalila, se poslovila in se vrnila k svoji gospe.

Tako je bilo z njo. Abu al Hasan pa je ostal v prodajalni do konca dneva. Ko se je dan iztekel, je vstal, zaklenil prodajalno in odšel do hiše Alija ibn Bakarja. Potrkal je na vrata; eden izmed služabnikov mu je odprl in ga odpeljal noter. Ko ga je Ali ibn Bakar videl, se je nasmehnil in razveselil njegovega prihoda. Rekel mu je: »Abu al Hasan, pogrešal sem te, ker te danes ni bilo k meni. Moja duša bo do konca življenja navezana nate.« Abu al Hasan mu je odgovoril: »Pusti te besede. Če bi te lahko rešil s svojo žrtvijo, bi zate dal življenje. Danes je prišla sužnja Šams an Nahar in mi povedala, da je ni zadržalo nič drugega kakor to, da je kalif ostal pri njeni gospe. Povedala mi je tudi, kaj se je z gospo zgodilo.« Nato mu je pripovedoval vse, kar je slišal od sužnje. Ali ibn Bakar se je silno užalostil in zajokal, nato pa se obrnil k Abu al Hasanu in mu rekel: »Pri Bogu te prosim, pomagaj mi v nesreči, ki me je doletela, in povej, kaj naj storim. Prosim te tudi za milost, da nocoj prespiš pri meni in mi delaš družbo.« Abu al Hasan je ugodil njegovi prošnji in privolil, da ostane čez noč. Vso noč sta se pogovarjala, nato pa je Ali ibn Bakar zajokal, potočil solze in izrekel te verze:

Z mečem pogleda je prelomila varstvo obrekovalca, s sulico svoje postave razparala oklep moje potrpežljivosti. Izpod mošusa lepotne pike nam je razkrila kafro zore, ki je razklala noč ambre. Prestrašila se je in ahat ustnic okrasila z biseri zob, katerih dragulji počivajo v tolmunu sladkorja. V tesnobi je vzdihnila in si z dlanjo pustila sled na prsih; tedaj sem uzrl, česar še nikoli nisem videl: koralna peresa so z ambro na kristalno stran izpisala pet vrstic. O ti, ki nosiš blesteči meč, kadar te pogleda, varuj se udarca njenih napol priprtih vek! In ti, gospodar sulice, pazi se vboda, ko plane nate z vitkim kopjem svoje postave! Ko je Ali ibn Bakar končal pesem, je silovito kriknil in se nezavesten zgrudil. Abu al Hasan je pomislil, da je njegova duša zapustila telo. Nezavesten je ostal do jutra, potem pa se je prebudil in se pogovarjal z Abu al Hasanom. Ta je sedel pri njem vse do dopoldneva, nato pa odšel v svojo prodajalno in jo odprl. Tedaj je prišla sužnja in se ustavila pred njim. Ko jo je zagledal, ga je z gibom pozdravila; odzdravil ji je, ona pa mu je prenesla pozdrave svoje gospodarice in vprašala: »Kako je z Alijem ibn Bakarjem?« Odgovoril ji je: »Dekle, nikar ne sprašuj, kako mu je in kako hudo trpi zaradi ljubezni. Ponoči ne spi in podnevi ne najde počitka. Bedenje ga je izčrpalo, obup ga je premagal in zdaj je v stanju, ki ne more razveseliti nikogar, ki ga ima rad.« Rekla mu je: »Moja gospodarica pozdravlja tebe in njega. Napisala mu je pismo, sama pa je še v hujšem stanju kakor on. Ko mi ga je izročila, mi je rekla: ‘Ne vračaj se brez odgovora in stori, kar sem ti naročila.’ Pismo imam pri sebi. Bi šel z menoj k Aliju ibn Bakarju, da dobiva njegov odgovor?« Abu al Hasan ji je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Zaklenil je prodajalno, vzel sužnjo s seboj in jo povedel po drugi poti, ne po tisti, po kateri je prišel. Hodila sta, dokler nista prispela do Alijeve hiše. Sužnji je velel počakati pri vratih, sam pa je vstopil. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto oseminpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu al Hasan odpeljal sužnjo do hiše Alija ibn Bakarja, jo pustil pri vratih in vstopil. Ali ibn Bakar se ga je razveselil, Abu al Hasan pa mu je dejal: »Prišel sem, ker ti je neki človek poslal svojo sužnjo s pismom, v katerem te pozdravlja in pojasnjuje, da ga je nekaj zadržalo, zato že dolgo ni prišel k tebi. Sužnja čaka pred vrati. Ji dovoliš vstopiti?« Ali je rekel: »Naj vstopi.« Abu al Hasan mu je z znamenjem nakazal, da je to sužnja Šams an Nahar, in Ali je razumel. Ko jo je zagledal, se je zdrznil od veselja in jo namigujoč vprašal: »Kako je z gospodarjem? Naj mu Bog povrne zdravje in moč!« Odgovorila je: »Dobro.« Nato je vzela pismo in mu ga izročila. Sprejel ga je, poljubil, prebral in podal Abu al Hasanu. Ta je v njem našel naslednje verze:

Ta poslanka ti bo povedala, kako mi je; naj ti njene besede nadomestijo pogled name. Za seboj si pustil bitje, od ljubezni do tebe bolno, z očmi, ki jim bedenje ne da miru. V stiski se trudim potrpeti, saj nobeno bitje ne more odvrniti udarcev usode. Bodi spokojnega srca: nikoli te ne pozabim, četudi si že davno izginil izpred mojih oči. Poglej svoje shujšano telo in kar ga je zadelo; po teh sledovih boš spoznal tudi moje gorje. In še to: napisala sem ti pismo brez prstov in ti spregovorila brez jezika. Vse, kar lahko povem o svojem stanju, je, da imam oči, ki jih bedenje nikoli ne zapusti, in srce, ki ga misli nikoli ne pustijo pri miru. Zdi se mi, kakor da še nikoli nisem poznala zdravja ali veselja, videla lepega prizora ali okusila prijetnega življenja; kakor da sem ustvarjena iz hrepenenja, ljubezenskih muk in žalosti. Bolezen me zadeva udarec za udarcem, ljubezen se krepi in koprnenje narašča. Postala sem takšna, kakor pravi pesnik:

Srce je stisnjeno, misel pa tava, oko bedi in telo je utrujeno. Potrpežljivost je pretrgana, ločitev traja, razum je zmeden in srce ukradeno. Vedi, da tožba ne pogasi ognja trpljenja, vendar tolaži človeka, ki ga je hrepenenje razbolelo in ločitev pogubila. Tolažim se že s samo besedo o snidenju. Kako lepo je rekel pesnik:

Če v ljubezni ne bi bilo ne jeze ne zadovoljstva, kje bi bila sladkost sporočil in pisem? Abu al Hasan je pripovedoval: »Ko sem prebral pismo, so njegove besede razburkale mojo žalost, njihov pomen pa me je zadel v srce. Nato sem ga vrnil sužnji. Ko ga je vzela, ji je Ali ibn Bakar rekel: ‘Prenesi svoji gospodarici moje pozdrave. Povej ji o mojem hrepenenju in ljubezni, ki se je spojila z mojim mesom in kostmi. Povej ji, da potrebujem nekoga, ki me bo potegnil iz morja pogube in me rešil te zmede.’ Nato je zajokal, sužnja pa je ob njegovih solzah zajokala tudi sama. Poslovila se je in odšla. Abu al Hasan jo je pospremil, se nato poslovil od nje in se vrnil v svojo prodajalno.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto devetinpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Abu al Hasan poslovil od sužnje in se vrnil v prodajalno. Ko je sedel vanjo, se mu je srce stisnilo, v prsih mu je postalo tesno in ni vedel, kaj naj stori. Ves preostanek dneva je prebil v premišljevanju. Naslednji dan je šel k Aliju ibn Bakarju in ostal pri njem, dokler niso odšli vsi drugi obiskovalci. Vprašal ga je, kako mu je, Ali pa je začel tožiti o ljubezni, hrepenenju in strasti, ki ga mučijo, ter recitiral pesnikove besede:

Že pred menoj so ljudje tožili nad ljubezenskimi mukami; ločitev je strašila žive in mrtve. Toda za gorje, kakršno skrivajo moje prsi, še nikoli nisem slišal niti ga videl. In še besede drugega pesnika:

Zaradi ljubezni do tebe trpim, česar niti nori Kais v ljubezni do Lubne ni trpel. Vendar kakor Kais nisem sledil divjim živalim po puščavi: norost ima mnogo obrazov. Abu al Hasan mu je rekel: »Še nikoli nisem videl ne slišal za koga, ki bi ljubil kakor ti. Kako moreš tako hrepeneti in biti tako brez moči, ko pa ljubiš nekoga, ki ti ljubezen vrača? Kaj bi bilo šele, če bi ljubil nezvesto in varljivo bitje in bi se tvoja skrivnost razkrila?« Abu al Hasan je pripovedoval: »Ali ibn Bakar je prisluhnil mojim besedam in se mi zanje zahvalil. Imel sem prijatelja, ki je poznal moje zadeve in zadeve Alija ibn Bakarja ter vedel, da sva si blizu. Nihče razen njega ni vedel, kaj naju povezuje. Prihajal je k meni in me spraševal, kako je z Alijem ibn Bakarjem. Čez nekaj časa me je vprašal tudi po sužnji. Rekel sem mu: ‘Povabila ga je k svoji gospodarici in med njima se je zgodilo toliko, da več ni mogoče. Tako daleč je zdaj prišla njuna zgodba. Toda zase sem skoval načrt, ki bi ti ga rad predstavil.’ Prijatelj me je vprašal: ‘Kakšen načrt?’ Odgovoril sem: ‘Vedi, da sem človek, znan po številnih poslih z moškimi in ženskami. Bojim se, da bi se njuna skrivnost razkrila, jaz pa bi zaradi nje izgubil življenje in premoženje, moja družina pa bi bila osramočena. Zato sem sklenil zbrati svoje premoženje, se pripraviti in odpotovati v Basro. Tam bom ostal, dokler ne vidim, kaj bo z njima, ne da bi kdo vedel za moj pravi namen. Ljubezen ju je povsem prevzela in med njima krožijo pisma. Posreduje jima sužnja, ki varuje njune skrivnosti, toda bojim se, da se bo naveličala in jih komu razkrila. Novica bi se raznesla in ju pogubila, z njima pa tudi mene; pred ljudmi se ne bi mogel z ničimer opravičiti.’ Prijatelj mi je rekel: ‘Povedal si mi nekaj resnično nevarnega, česar bi se moral bati vsak razumen in izkušen človek. Naj te Bog obvaruje zla, ki se ga bojiš, in te reši posledic, ki te plašijo. Tvoja odločitev je pravilna.’«

Abu al Hasan se je vrnil domov, začel urejati svoje opravke in se pripravljati na pot v Basro. V manj kot treh dneh je vse uredil in odpotoval. Čez tri dni ga je prijatelj prišel obiskat, a ga ni našel. Povprašal je sosede, ti pa so mu rekli: »Pred tremi dnevi je odšel v Basro. Tam posluje s trgovci in je šel izterjat dolgove. Kmalu se vrne.« Mož je bil zmeden in ni vedel, kam naj gre. Rekel si je: »Ko bi se le ne ločil od Abu al Hasana!« Nato je razmislil, kako bi lahko prišel do Alija ibn Bakarja. Odpravil se je k njegovi hiši in rekel enemu njegovih služabnikov: »Prosi svojega gospodarja za dovoljenje, da ga vstopim pozdravit.« Služabnik je šel noter, obvestil gospodarja, nato pa se vrnil in mu dovolil vstopiti. Mož je vstopil in našel Alija ležečega na blazini. Pozdravil ga je, Ali mu je odzdravil in ga prijazno sprejel. Mož se je najprej opravičil, ker ga tako dolgo ni obiskal, nato pa rekel: »Gospod, z Abu al Hasanom sva prijatelja. Zaupal sem mu svoje skrivnosti in se komaj za uro ločil od njega. Zaradi nekih opravkov sem bil s prijatelji tri dni odsoten. Ko sem se vrnil k njemu, sem našel njegovo prodajalno zaprto. Sosede sem vprašal, kje je, in povedali so mi, da je odpotoval v Basro. Ne poznam nikogar, ki bi mu bil zvestejši prijatelj od tebe, zato te pri Bogu prosim, povej mi, kaj veš o njem.« Ko je Ali ibn Bakar slišal te besede, je prebledel in se vznemiril. Rekel je: »Do danes nisem slišal, da je odpotoval. Če je res tako, kakor praviš, me je zadela huda nesreča.« Nato so mu privrele solze in izrekel je ta dva verza:

Nekoč sem jokal za radostjo, ki je minila, ko so bili moji ljubi še vsi skupaj, ne razkropljeni. Danes pa je usoda ločila mene od njih in zdaj jočem za tistimi, ki sem jih ljubil. Ali ibn Bakar je nato sklonil glavo in se zamislil. Čez čas jo je dvignil, se obrnil k služabniku in mu rekel: »Pojdi k Abu al Hasanovi hiši in vprašaj, ali je doma ali je odpotoval. Če ti povedo, da je odpotoval, vprašaj, kam je šel.« Služabnik je odšel, nekaj časa ga ni bilo, potem pa se je vrnil k gospodarju in rekel: »Ko sem vprašal po Abu al Hasanu, so mi njegovi ljudje povedali, da je odpotoval v Basro. Pri vratih pa sem našel sužnjo. Ko me je zagledala, me je prepoznala, jaz pa nje nisem poznal. Vprašala me je: ‘Si služabnik Alija ibn Bakarja?’ Odgovoril sem: ‘Da.’ Rekla je: ‘Zanj imam sporočilo od človeka, ki mu je najdražji.’ Prišla je z menoj in zdaj čaka pri vratih.« Ali ibn Bakar je rekel: »Pripelji jo noter.« Služabnik je odšel ponjo in jo pripeljal. Mož, ki je bil pri Ibn Bakarju, je pogledal sužnjo in videl, da je ljubka. Stopila je k Aliju ibn Bakarju in ga pozdravila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto šestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja, ko je vstopila k Aliju ibn Bakarju, stopila k njemu, ga pozdravila in se z njim tiho pogovarjala. Med pogovorom je večkrat prisegel, da tega ni rekel. Nato se je poslovila in odšla. Abu al Hasanov prijatelj je bil draguljar. Ko je sužnja odšla, je izkoristil priložnost in rekel Aliju ibn Bakarju: »Nobenega dvoma ni, da ima kalifov dvor do tebe kakšno terjatev ali pa imaš ti z njim kakšne posle.« Ali je vprašal: »Kdo ti je to povedal?« Odgovoril je: »To sklepam, ker poznam to sužnjo. Pripada Šams an Nahar. Pred časom je prišla k meni s pismom, v katerem je njena gospodarica izrazila željo po ogrlici iz draguljev, in poslal sem ji dragoceno ogrlico.« Ko je Ali ibn Bakar zaslišal te besede, se je tako vznemiril, da se je draguljar zbal za njegovo življenje. Potem se je zbral in rekel: »Brat moj, pri Bogu te prosim, od kod jo poznaš?« Draguljar mu je rekel: »Nikar ne vztrajaj s tem vprašanjem.« Ali ibn Bakar pa je odvrnil: »Ne bom odnehal, dokler mi ne poveš resnice.« Draguljar je rekel: »Povedal ti bom tako, da te glede mene ne bo obšel noben sum in da ti moje besede ne bodo vzbudile tesnobe. Nobene skrivnosti ti ne bom prikril in razložil ti bom, kako je v resnici, vendar pod pogojem, da mi poveš, kaj se dogaja s teboj in kaj je vzrok tvoje bolezni.« Ali mu je povedal svojo zgodbo, nato pa dodal: »Pri Bogu, brat moj, pred drugimi sem svojo skrivnost varoval samo zato, ker sem se bal, da ljudje drug drugemu razkrivajo, kar bi moralo ostati skrito.« Draguljar mu je rekel: »Tudi jaz sem te želel obiskati samo zato, ker te imam rad, ker me skrbi zate in se mi smili tvoje srce, ki ga muči ločitev. Upam, da ti bom med odsotnostjo svojega prijatelja Abu al Hasana lahko nadomestil njegovo družbo. Zato bodi miren in se razveseli.« Ali ibn Bakar se mu je zahvalil in izrekel ta dva verza:

Če bi rekel, da po odhodu ljubljenega potrpežljivo čakam, bi me moje solze in silni jok postavili na laž. Kako naj skrijem solze, ki mi zaradi ločitve od njega tečejo po licih? Ali ibn Bakar je nekaj časa molčal, potem pa draguljarja vprašal: »Veš, kaj mi je sužnja zaupala?« Odgovoril je: »Ne, pri Bogu, gospod.« Ali je rekel: »Trdila je, da sem Abu al Hasanu svetoval odhod v Basro in s tem skoval zvijačo, da bi prekinil dopisovanje in najina srečanja. Prisegel sem ji, da to ni res, vendar mi ni verjela. Vrnila se je k svoji gospodarici z enakimi sumi, saj je prej vselej poslušala Abu al Hasana.« Draguljar je rekel: »Brat moj, iz njenega vedenja sem to že razbral. Toda če bo vzvišeni Bog hotel, ti bom pomagal doseči, kar si želiš.« Ali ibn Bakar ga je vprašal: »Kako boš opravil z njo, ko pa beži kakor divja žival v puščavi?« Odgovoril je: »Na vse načine se bom potrudil, da ti pomagam in najdem pot do nje, ne da bi razkril vajino skrivnost ali komu škodoval.« Nato je prosil za dovoljenje, da odide. Ali ibn Bakar mu je rekel: »Brat moj, varuj skrivnost.« Pogledal ga je in zajokal, draguljar pa se je poslovil in odšel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto enainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je draguljar poslovil in odšel, ne da bi vedel, kako naj pomaga Aliju ibn Bakarju. Med hojo je premišljeval o njem, ko je na cesti zagledal list papirja. Pobral ga je, pogledal napis na njem in prebral: »Od najmanjšega zaljubljenca najvzvišenejšemu ljubljenemu.« Odprl je pismo in v njem našel ta dva verza:

Poslanec je prišel in mi vzbudil upanje na snidenje s teboj, vendar sem slutila, da se je zmotil. Nisem se razveselila, temveč me je še bolj užalostila misel, da moj poslanec ni razumel. In še to: vedi, moj gospod, da ne poznam razloga, zakaj se je dopisovanje med nama pretrgalo. Če si se mi odtujil, ti bom odvrnila z zvestobo; če je tvoja ljubezen usahnila, bom svojo ohranila tudi v daljavi. Do tebe sem takšna, kakor pravi pesnik:

Bodi ošaben, prenesem; prevzeten, potrpim; bodi vzvišen, ponižam se; obrni se proč, približam se; govori, poslušam; ukaži, ubogam. Ko je prebral pismo, je prišla sužnja in se ozirala na desno in levo. Zagledala je list v njegovi roki in rekla: »Gospod, to pismo mi je padlo iz rok.« Ni ji odgovoril, temveč je šel naprej. Sužnja mu je sledila do njegove hiše in vstopila za njim. Rekla je: »Gospod, vrni mi pismo, saj sem ga izgubila.« Obrnil se je k njej in rekel: »Dekle, ne boj se in ne žaluj. Povej mi po resnici, za kaj gre, saj znam varovati skrivnosti. Priseči mi moraš, da mi ne boš ničesar prikrila o svoji gospodarici. Morda mi bo Bog pomagal izpolniti njene želje in po mojih rokah olajšal težavne zadeve.« Ko je sužnja slišala te besede, je rekla: »Gospod, skrivnost, ki jo varuješ ti, ne bo izgubljena, in stvar, za katero se zavzemaš, ne bo propadla. Vedi, da ti je moje srce naklonjeno. Povedala ti bom vso resnico, ti pa mi vrni pismo.« Nato mu je povedala celotno zgodbo in dodala: »Bog je priča mojim besedam.« Rekel ji je: »Resnico govoriš, saj že poznam začetek te zgodbe.« Povedal ji je za Alija ibn Bakarja, kako si je pridobil njegovo zaupanje, in ji razložil vse od začetka do konca. Ko je to slišala, se je razveselila. Dogovorila sta se, da bo vzela pismo, ga izročila Aliju ibn Bakarju, nato pa se vrnila k draguljarju in mu povedala vse, kar se bo zgodilo. Izročil ji je pismo, ona pa ga je vzela in zapečatila, kakor je bilo prej. Rekla je: »Moja gospodarica Šams an Nahar mi ga je dala zapečatenega. Ko ga prebere in mi izroči odgovor, ti ga prinesem.« Sužnja se je poslovila in odšla k Aliju ibn Bakarju, ki jo je že čakal. Izročila mu je pismo. Prebral ga je, napisal odgovor in ji ga dal. Vzela ga je in se po dogovoru vrnila k draguljarju. Ta je prelomil pečat, prebral pismo in v njem našel zapisano:

Poslanec, ki je varoval najina skrivna pisma, se je izgubil in odšel v jezi. Izberi mi med svojimi zanesljivega poslanca, ki bo cenil resnico in ne laži. In še to: nisem se ti odtujil, nisem opustil zvestobe, prelomil obljube ali pretrgal ljubezni. Žalost me ni zapustila in od ločitve sem okusil le pogubo. O tem, kar omenjaš, nisem vedel ničesar in želim si samo tistega, kar si želiš ti. Pri njem, ki pozna skrivnosti in šepet, prisegam, da nimam drugega namena, kakor srečati tisto, ki jo ljubim. Svojo ljubezen bom varoval, četudi me bolezen izčrpa. Tako mi je. Mir s teboj.

Ko je draguljar prebral pismo in razumel njegovo vsebino, je silovito zajokal. Sužnja mu je rekla: »Ne zapuščaj tega kraja, dokler se ne vrnem. Ali me je nečesa obdolžil, vendar mu tega ne zamerim. Na vsak način bi te rada seznanila s svojo gospodarico Šams an Nahar. Pustila sem jo ležečo in zdaj čaka, da ji prinesem odgovor.« Nato je odšla h gospodarici. Draguljar je prebil noč nemirnih misli. Ko se je zdanilo, je opravil jutranjo molitev in sedel, da bi počakal njen prihod. Kmalu je vesela vstopila k njemu. Vprašal jo je: »Kaj je novega, dekle?« Odgovorila je: »Od tebe sem šla h gospodarici in ji izročila pismo, ki ga je napisal Ali ibn Bakar. Ko ga je prebrala in razumela, ni vedela, kaj naj si misli. Rekla sem ji: ‘Gospodarica, ne boj se, da bi Abu al Hasanova odsotnost pokvarila vajino zvezo. Našla sem nekoga, ki ga bo nadomestil, in ta je še boljši od njega, še uglednejši in zanesljiv varuh skrivnosti.’ Povedala sem ji, kaj te povezuje z Abu al Hasanom, kako si navezal stik z njim in z Alijem ibn Bakarjem, kako mi je pismo padlo iz rok in si ga ti našel. Povedala sem ji tudi, kaj sva se dogovorila.« Draguljar se je nadvse začudil. Sužnja pa je nadaljevala: »Rada bi slišala tvoje besede, da bi ti potrdila obljube, ki sta si jih dala z Alijem. Zato se zdaj odpravi z menoj k njej.«

Ko je draguljar slišal sužnjine besede, je presodil, da bi bil obisk pri njeni gospodarici preveč resna in nevarna stvar, da bi se je mogel lotiti ali se vanjo nepremišljeno pognati. Rekel ji je: »Sestra moja, jaz sem iz preprostega ljudstva in nisem kakor Abu al Hasan. On je bil ugleden, dobro znan in je pogosto zahajal na kalifov dvor, kjer so potrebovali njegovo blago. Jaz pa sem trepetal že tedaj, ko mi je Abu al Hasan govoril. Če se tvoja gospodarica želi pogovoriti z menoj, naj se to zgodi zunaj kalifove palače, daleč od bivališča poveljnika vernikov. Moje srce ne zmore tega, kar predlagaš.« Ni hotel iti z njo. Zagotavljala mu je, da bo varen, in govorila: »Ne boj se, nikar se ne plaši.« Medtem ko sta se pogovarjala, so se mu noge začele šibiti in roke tresti. Sužnja mu je rekla: »Če ti je pretežko iti v kalifovo palačo in ne moreš z menoj, jo bom pripeljala k tebi. Ostani tukaj, dokler se ne vrnem z njo.«

Sužnja je odšla in se kmalu vrnila k draguljarju. Rekla mu je: »Poskrbi, da ne bo pri tebi nobene sužnje ali služabnika.« Odgovoril je: »Pri meni je samo stara temnopolta sužnja, ki mi streže.« Sužnja je vstala, zaprla vrata med draguljarjem in njegovo sužnjo ter njegove služabnike poslala iz hiše. Nato je odšla in se vrnila z drugo sužnjo za seboj. Ko sta vstopili v draguljarjevo hišo, jo je napolnil vonj dišav. Draguljar je vstal, obiskovalki položil blazino in sedel prednjo. Nekaj časa je molčala, dokler si ni odpočila, nato pa odkrila obraz. Draguljarju se je zazdelo, da je v njegovem domu vzšlo sonce. Vprašala je svojo sužnjo: »Je to mož, o katerem si mi govorila?« Sužnja je odgovorila: »Da.« Obrnila se je k draguljarju in ga vprašala: »Kako ti je?« Odgovoril je: »Dobro,« in izrekel molitev zanjo. Rekla je: »Pripravil si nas do tega, da smo prišle k tebi in ti razkrile skrivnost, ki je doslej tiho počivala.« Nato ga je vprašala po njegovi družini in otrocih. Povedal ji je vse o sebi in dodal: »Poleg te imam še eno hišo, ki sem jo namenil srečanjem s prijatelji in tovariši. V tej pa nimam nikogar razen tistih, ki sem jih omenil tvoji sužnji.« Vprašala ga je, kako je izvedel za njuno zgodbo, in povedal ji je vse od začetka do konca. Zavzdihnila je zaradi Abu al Hasanovega odhoda in rekla: »Vedi, dobri mož, da se človeške duše zbližujejo v svojih željah in da ljudje potrebujejo drug drugega. Nobeno dejanje se ne dovrši brez besede, noben cilj ne doseže brez prizadevanja in noben počitek ne pride brez napora …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto dvainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šams an Nahar rekla draguljarju: »Noben počitek ne pride brez napora in noben uspeh brez plemenitih ljudi. Zdaj sem ti razkrila najino zadevo in v tvojih rokah je, ali naju boš osramotil ali obvaroval. Tvoja plemenitost ne potrebuje več dokazov. Veš, da ta moja sužnja varuje mojo skrivnost, zato pri meni uživa velik ugled in sem ji zaupala svoje najpomembnejše zadeve. Naj ti nihče ne bo ljubši od nje. Zaupaj ji svoje načrte in bodi brez skrbi: z naše strani si varen pred vsem, česar se bojiš. Kjer koli boš naletel na zaprta vrata, ti jih bo odprla. Od mene ti bo prinašala novice za Alija ibn Bakarja, ti pa boš posredoval sporočila med menoj in njim.« Nato je Šams an Nahar vstala, čeprav je komaj zmogla, in odšla. Draguljar je stopal pred njo, dokler ni prišla do hišnih vrat, nato pa se je vrnil in sedel na svoje mesto. Njena lepota ga je očarala, njene besede so mu zmedle razum, njena milina in uglajenost pa sta ga osupnili. Še naprej je premišljeval o njenih vrlinah, dokler se ni umiril. Zahteval je jed in pojedel toliko, da se je okrepčal, nato pa se preoblekel, zapustil hišo in odšel k Aliju ibn Bakarju. Njegovi služabniki so ga sprejeli in stopali pred njim, dokler ga niso pripeljali h gospodarju. Našel ga je ležečega v postelji. Ko je Ali zagledal draguljarja, mu je rekel: »Dolgo te ni bilo in moji skrbi si dodal še eno.« Nato je odslovil služabnike, ukazal zapreti vrata in rekel: »Pri Bogu, odkar si odšel, nisem zatisnil očesa. Včeraj je prišla sužnja z zapečatenim pismom svoje gospodarice Šams an Nahar.« Ibn Bakar mu je povedal vse, kar se je zgodilo z njo, nato pa dodal: »Ne vem več, kaj naj storim, in potrpežljivost me zapušča. Abu al Hasan mi je bil v tolažbo, saj je poznal sužnjo.« Ko je draguljar slišal te besede, se je zasmejal. Ibn Bakar mu je rekel: »Kako se moreš smejati mojim besedam, ko pa sem se razveselil tvojega prihoda in te imel za oporo v nesreči?« Nato je zajokal in izrekel naslednje verze:

Ti, ki se smejiš, ko vidiš moj jok: če bi prestal, kar sem prestal jaz, bi te spravilo v solze. Nesrečniku, ki trpi, se usmili le nekdo, ki kakor on že dolgo nosi gorje. Moje hrepenenje, koprnenje, stokanje, misli in strast so namenjeni ljubljeni, ki ji je najgloblji kotiček srca dom. Naselila se je vanj in ga niti za hip ne zapusti, a srečati jo je postalo tako težko. Nimam druge ljubezni, ki bi jo sprejel namesto nje, in nikoli si nisem izbral druge ljubljene. Ko je draguljar slišal te besede in razumel verze, je zajokal z njim. Nato mu je povedal vse, kar se mu je po njunem slovesu zgodilo s sužnjo. Ibn Bakar je pozorno poslušal. Ob vsaki besedi je njegov obraz spreminjal barvo, zdaj je bledel, zdaj zardeval, njegovo telo pa je izmenoma dobivalo moč in spet slabelo. Ko je draguljar končal, je Ibn Bakar zajokal in rekel: »Brat moj, v vsakem primeru sem pogubljen. Ko bi le bil moj konec blizu! Prosim te, bodi mi v vsem prijazen pomočnik, dokler Bog ne izpolni svoje volje. Nobeni tvoji besedi ne bom nasprotoval.« Draguljar mu je rekel: »Tega ognja v tebi ne more pogasiti nič drugega kakor srečanje s tisto, ki te je prevzela. Vendar ne na tem nevarnem kraju, temveč pri meni, v hiši ob mojem domu. Tja sta prišli sužnja in njena gospodarica; ta si je kraj sama izbrala. Namen je, da se srečata in drug drugemu potožita, kaj sta prestala.« Ali ibn Bakar je rekel: »Stori, kar želiš. Kar se tebi zdi prav, je prav.« Draguljar je pripovedoval: »Tisto noč sem ostal pri njem in se z njim pogovarjal do jutra.«

Ko je nastopila sto triinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar pripovedoval: »Tisto noč sem ostal pri Aliju ibn Bakarju in se z njim pogovarjal do jutra. Nato sem opravil jutranjo molitev, odšel od njega in se vrnil domov. Komaj sem se dobro namestil, je prišla sužnja in me pozdravila. Odzdravil sem ji in ji povedal, kaj sva govorila z Alijem ibn Bakarjem. Sužnja je rekla: ‘Vedi, da je kalif odšel od nas in v naših prostorih ni nikogar. Tam bi bili bolj skriti in bi nam bilo lepše.’ Rekel sem ji: ‘Res je, kar praviš, vendar tam ni tako kakor v tej moji hiši, kjer bomo varnejši pred pogledi in kjer nam bo primerneje.’ Sužnja je rekla: ‘Naj bo tako, kakor meniš ti. Grem h gospodarici, da ji povem tvoj predlog in ji ga predložim.’«

»Sužnja je odšla h gospodarici, ji povedala moje besede, nato pa se vrnila v moj dom in rekla: ‘Moja gospodarica se strinja s tvojim predlogom.’ Iz žepa je vzela mošnjiček dinarjev in mi rekla: ‘Moja gospodarica te pozdravlja in ti sporoča: Vzemi to in nam kupi, kar bomo potrebovali.’ Prisegel sem, da ne bom porabil ničesar od tega denarja. Sužnja ga je vzela nazaj, se vrnila h gospodarici in ji rekla: ‘Denarja ni hotel sprejeti, temveč mi ga je vrnil.’ Ko je sužnja odšla, sem šel v svojo drugo hišo ter vanjo prenesel opremo in preproge, ki smo jih potrebovali. Prinesel sem srebrno posodje in porcelan ter pripravil vso potrebno jedačo in pijačo. Ko je sužnja prišla in videla, kaj sem naredil, ji je bilo všeč. Naročila mi je, naj pripeljem Alija ibn Bakarja, jaz pa sem rekel: ‘Samo ti ga lahko pripelješ.’ Odšla je ponj in ga pripeljala lepo urejenega, tako da je njegova lepota še bolj zasijala. Ko je prišel, sem ga sprejel, mu izrekel dobrodošlico in ga posadil na njemu primerno blazino. Predenj sem postavil dišeče cvetje v porcelanastih in kristalnih posodah ter se približno uro pogovarjal z njim. Sužnja je odšla in se vrnila šele po večerni molitvi. Z njo so bile Šams an Nahar in samo še dve spremljevalki. Ko je Šams an Nahar zagledala Alija ibn Bakarja in on njo, sta se oba nezavestna zgrudila na tla. Tako sta ostala celo uro. Ko sta prišla k sebi, sta se približala drug drugemu, sedla in se začela nežno pogovarjati. Nato sta se odišavila in se mi zahvaljevala za vse, kar sem storil zanju. Vprašal sem ju: ‘Bi kaj pojedla?’ Odgovorila sta: ‘Da.’ Prinesel sem jedi in jedla sta, dokler nista bila sita, potem pa si umila roke. Odpeljal sem ju v drug prostor in jima prinesel vino. Pila sta, se opila in se naslonila drug na drugega. Tedaj mi je Šams an Nahar rekla: ‘Gospod, dovrši svojo dobroto in nam prinesi lutnjo ter še kakšno glasbilo, da bo naša sreča v tej uri popolna.’ Odgovoril sem: ‘Z največjim veseljem.’ Vstal sem in prinesel lutnjo. Vzela jo je, uglasila, si jo položila v naročje in lepo zaigrala nanjo. Nato je zapela ta dva verza:

Tako dolgo sem bedela, kakor da ljubim nespečnost; tako sem hirala, da se mi je bolezen zdela prirojena. Solze so se mi razlile po licu in ga ožgale. Ko bi le vedela, ali po ločitvi pride snidenje! Nato je začela peti pesmi, ki so očarale duha. Z raznovrstnimi napevi in ljubkimi kretnjami je s svojim čudovitim petjem napolnila družbo s takšno radostjo, da bi skoraj poletela. Draguljar je nadaljeval: »Ko smo se udobno posedli in so čaše krožile med nami, nas je sužnja razveselila z melodijami in zapela te verze:

Ljubljeni mi je obljubil snidenje in izpolnil obljubo v noči, ki jo bom štela za mnogo noči. O noč, ki nam jo je podaril čas, ko so bili obrekovalci in grajalci nepazljivi! Ljubljeni me je vso noč objemal z desnico, jaz pa sem ga od veselja objela z levico. Objela sem ga in srkala vino njegovih ust; okušala sem med in tistega, ki mi ga daje. Nato sem ju pustil v tisti hiši in odšel v svoj dom, kjer sem prebil noč do jutra. Ko se je zdanilo, sem opravil predpisano molitev, spil kavo in sedel ter premišljeval, da bi ju obiskal v drugi hiši. Medtem ko sem sedel, je vstopil moj prestrašeni sosed in rekel: ‘Brat moj, hudo mi je zaradi tega, kar se ti je nocoj zgodilo v drugi hiši.’ Vprašal sem ga: ‘Brat moj, kaj pa se je zgodilo? Povej mi, kaj se je zgodilo v moji hiši.’ Odgovoril je: ‘Razbojniki, ki so včeraj prišli k našim sosedom, ubili nekega moža in mu pobrali premoženje, so te videli, kako prenašaš stvari v svojo drugo hišo. Ponoči so prišli tja, pobrali vse, kar si imel, in ubili tvoje goste.’ S sosedom sva vstala in šla k tisti hiši. Našla sva jo prazno; v njej ni ostalo ničesar. Nisem vedel, kaj naj storim, in rekel sem si: ‘Za izgubljene stvari mi ni mar. Tudi če so izginili predmeti, ki sem si jih izposodil pri prijateljih, ni nič hudega, saj bodo razumeli mojo stisko, ker sem izgubil premoženje in mi je bila hiša izropana. Toda zaradi Alija ibn Bakarja in ljubljenke poveljnika vernikov me je strah, da bo njuna zveza postala znana in me bo to stalo življenja.’« Draguljar se je obrnil k sosedu in mu rekel: »Moj brat in sosed si in varuješ mojo čast. Kaj mi svetuješ?« Mož mu je odgovoril: »Svetujem ti, da počakaš. Tisti, ki so vdrli v tvojo hišo in odnesli tvoje imetje, so ubili tudi nekaj najboljših ljudi iz kalifove palače in nekaj ljudi iz hiše načelnika straže. Oblast jih išče po vseh poteh. Morda jih najdejo in boš dobil, kar si želiš, ne da bi se ti bilo treba truditi.« Ko je draguljar slišal te besede, se je vrnil v hišo, kjer je prebival … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto štiriinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je draguljar, ko je slišal te besede, vrnil v svoj dom in si rekel: »Doletelo me je prav tisto, česar se je bal Abu al Hasan in je zato odšel v Basro. Zdaj sem jaz padel v to nesrečo.« Novica o ropu njegove hiše se je razširila med ljudmi in prihajali so k njemu od vsepovsod. Nekateri so mu nesrečo privoščili, drugi so bili zaskrbljeni zanj. Tožil jim je, ničesar ni jedel in ničesar pil. Medtem ko je tako sedel in se kesal, je k njemu prišel eden njegovih služabnikov in rekel: »Pri vratih je nekdo, ki te želi videti. Ne poznam ga.« Draguljar je šel ven, ga pozdravil in videl, da je to človek, ki ga tudi sam ne pozna. Mož mu je rekel: »Rad bi govoril s teboj na samem.« Peljal ga je v hišo in ga vprašal: »Kaj mi imaš povedati?« Mož je rekel: »Pojdi z menoj v svojo drugo hišo.« Draguljar ga je vprašal: »Mar poznaš mojo drugo hišo?« Odgovoril je: »Vem vse o tebi in imam tudi nekaj, s čimer bo Bog olajšal tvojo skrb.« Draguljar je pripovedoval: »Rekel sem si: ‘Šel bom z njim, kamor bo hotel.’ Odpravila sva se in prispela do hiše. Ko jo je mož zagledal, je rekel: ‘Nima vratarja in tukaj ne moreva ostati. Pojdi z menoj drugam.’«

Mož me je vodil iz kraja v kraj in hodil sem z njim, dokler naju ni zatekla noč. O ničemer ga nisem spraševal. Še naprej je hodil in jaz za njim, dokler nisva prišla na odprto, on pa mi je govoril: »Sledi mi.« Pospešil je korak in se pognal v lahkoten tek, jaz pa za njim, dokler nisva prispela do morja. Vkrcala sva se v čoln in čolnar naju je prepeljal na drugi breg. Mož je izstopil in jaz za njim, nato me je prijel za roko ter me odpeljal v ulico, v kateri še nikoli v življenju nisem bil in za katero niti nisem vedel, v katerem delu mesta leži. Ustavil se je pred hišnimi vrati, jih odprl in me odvedel noter, potem pa jih zaklenil z železno ključavnico. Peljal me je skozi vežo, dokler nisva prišla pred deset mož, ki so si bili podobni kakor eden: bili so bratje. Ko sva vstopila, jih je moj spremljevalec pozdravil in odzdravili so mu. Nato so mi veleli, naj sedem. Sedel sem, povsem onemogel od utrujenosti. Prinesli so rožno vodo in mi z njo poškropili obraz, mi dali piti ter postavili predme jed. Rekel sem si: »Če bi bilo v hrani kaj škodljivega, ne bi jedli z menoj.« Ko smo si umili roke, se je vsak vrnil na svoje mesto. Vprašali so me: »Nas poznaš?« Odvrnil sem: »Ne. Nikoli nisem vedel, kje prebivate, in niti tega ne vem, kdo me je pripeljal k vam.« Rekli so: »Povej nam svojo zgodbo in v ničemer ne laži.« Odgovoril sem jim: »Vedite, da je moje stanje nenavadno in moja zgodba čudna. Ali kaj veste o meni?« Rekli so: »Da. Mi smo ti sinoči pobrali imetje in odpeljali tvojega prijatelja ter žensko, ki je pela.« Rekel sem jim: »Naj vas Bog zagrne s svojim varstvom! Kje sta moj prijatelj in tista, ki je pela?« Z rokami so pokazali v neko smer in rekli: »Tukaj sta. Toda pri Bogu, brat, nihče med nami ni izvedel njune skrivnosti. Odkar smo ju pripeljali, nismo posedeli z njima in ju nismo spraševali, kdo sta, saj smo v njiju videli tolikšno dostojanstvo in plemenitost. Prav to nas je zadržalo, da ju nismo ubili. Povej nam torej resnico o njiju. Zagotavljamo varnost tebi in njima.« Draguljar je pripovedoval: »Ko sem slišal te besede, bi od strahu in groze skoraj umrl. Rekel sem jim: ‘Vedite, če se plemenitost kdaj izgubi, jo je mogoče najti le pri vas. In če imam skrivnost, ki si je ne upam razkriti, jo lahko varno shranijo le vaša srca.’ Še naprej sem jih v tem duhu vztrajno hvalil. Nato sem presodil, da bo bolje, če jim zgodbo nemudoma povem, kakor da jo prikrivam, in povedal sem jim vse, kar se mi je zgodilo, od začetka do konca.«

Ko so slišali mojo pripoved, so rekli: »Je torej ta mladenič Ali bin Bakar, ta ženska pa Šams an Nahar?« Odvrnil sem: »Da.« Šli so k njima in ju prosili odpuščanja. Nato so mi rekli: »Nekaj tistega, kar smo vzeli iz tvoje hiše, je že izginilo; tole pa je ostalo.« Vrnili so mi večino stvari in se zavezali, da jih bodo znova odnesli v mojo hišo ter mi vrnili tudi preostalo. Vendar so se razdelili na dve polovici: eni so bili na moji strani, drugi proti meni. Potem smo odšli iz tiste hiše.

Tako je bilo z menoj. Ali bin Bakar in Šams an Nahar pa sta bila od strahu že blizu smrti. Stopil sem k njima, ju pozdravil in vprašal: »Le kaj se je zgodilo s služabnico in obema dekletoma? Kam so odšle?« Odgovorila sta: »Ničesar ne veva o njih.« Hodili smo, dokler nismo prišli do kraja, kjer je bil čoln. Posadili so nas vanj in izkazalo se je, da je isti čoln, s katerim smo se prepeljali prejšnji dan. Čolnar nas je odpeljal na drugi breg, kjer smo izstopili. Komaj smo sedli na obrežje, že so prišli jezdeci in nas obkolili z vseh strani. Možje, ki so nas spremljali, so nemudoma skočili kakor orli. Čoln se je vrnil ponje, vkrcali so se in odpluli na morje. Jaz, Ali bin Bakar in Šams an Nahar pa smo ostali na obali, ne da bi se mogli premakniti ali najti mir. Jezdeci so nas vprašali: »Od kod ste?« Nismo vedeli, kaj naj odgovorimo. Draguljar je pripovedoval: »Rekel sem jim: ‘Tistih, ki ste jih videli z nami, ne poznamo; šele tukaj smo jih srečali. Mi smo pevci in hoteli so nas odpeljati, da bi jim peli. Samo z zvijačo in prijaznimi besedami smo se jih rešili. Pravkar so nas izpustili, potem pa so storili, kar ste videli.’«

Jezdeci so pogledali Šams an Nahar in Alija bin Bakarja ter mi rekli: »Ne govoriš resnice. Če govoriš resnico, nam povej, kdo ste, od kod prihajate, kje je vaš dom in v kateri četrti prebivate.« Draguljar je pripovedoval: »Nisem vedel, kaj naj rečem. Tedaj je Šams an Nahar vstala, stopila k poveljniku jezdecev in mu nekaj povedala na samem. Sestopil je s konja, jo posadil nanj, prijel za vajeti in jo začel voditi. Enako je dal storiti za Alija bin Bakarja in zame. Nato nas je poveljnik jezdecev vodil do nekega kraja ob morju in zaklical v tujem jeziku. Z odprtega sveta je prišla skupina mož. Poveljnik nas je posadil v en čoln, svoje spremljevalce pa v drugega, in veslali so, dokler nismo prispeli do kalifove palače. Od silnega strahu smo prestajali smrtne muke. Pot nadaljevali smo do kraja, od koder smo lahko prišli domov. Izkrcali smo se in odšli peš, z nami pa je bila skupina jezdecev, ki nas je bodrila, dokler nismo vstopili v hišo. Tam so se poslovili od nas in odšli svojo pot. Mi pa smo se umaknili v svoje prostore, tako onemogli, da se nismo mogli premakniti in nismo več ločili jutra od večera. V takem stanju smo ostali do zore. Proti koncu dneva je Ali bin Bakar izgubil zavest. Ženske in moški so jokali nad njim, on pa je ležal negiben. Nekateri njegovi domači so stopili k meni in rekli: ‘Povej nam, kaj se je zgodilo našemu sinu in zakaj je v takem stanju.’ Rekel sem jim: ‘Ljudje, poslušajte me.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto petinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da jim je draguljar dejal: ‘Ljudje, poslušajte me in mi ne storite nič žalega. Potrpite, dokler se ne zave, pa vam bo sam povedal svojo zgodbo.’ Nato sem jih ostro posvaril pred sramoto, ki bi utegnila doleteti njih in mene. Medtem ko smo tako govorili, se je Ali bin Bakar premaknil na postelji. Njegovi domači so se razveselili in ljudje so se umaknili od njega, meni pa domači niso dovolili oditi. Obraz so mu poškropili z rožno vodo. Ko se je zavedel in zadihal sveži zrak, so ga začeli spraševati o njegovem stanju. Odgovarjal jim je, vendar mu jezik ni dopuščal hitrega govora. Nato jim je pomignil, naj me pustijo oditi domov. Izpustili so me in odšel sem, komaj verujoč, da sem se rešil. Dva moža sta me podpirala, ko sem šel proti svoji hiši, dokler nisem prispel k domačim. Ko so me zagledali v takem stanju, so se začeli tolči po obrazih. Z roko sem jim nakazal, naj utihnejo, in so utihnili. Moža sta odšla svojo pot, jaz pa sem se zgrudil na posteljo in tam prebil preostanek noči. Zavedel sem se šele pozno dopoldne. Domači so bili zbrani okrog mene in govorili: ‘Kaj te je zadelo in te pahnilo v takšno nesrečo?’ Rekel sem: ‘Prinesite mi kaj za pitje.’ Prinesli so mi pijačo in pil sem, dokler nisem imel dovolj. Potem sem jim rekel: ‘Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Pojdite po svojih opravkih.’ Nato sem se opravičil prijateljem in jih vprašal, ali se je kaj od tistega, kar je izginilo iz moje hiše, vrnilo. Rekli so: ‘Nekaj se je vrnilo. Nekdo je prišel in stvari odvrgel pred hišna vrata, a ga nismo videli.’

Potolažil sem se in dva dni ostal doma, saj nisem mogel vstati. Potem so se mi povrnile moči in odšel sem v kopališče. Srce pa mi je bilo polno skrbi za Alija bin Bakarja in Šams an Nahar, saj v vsem tem času nisem slišal ničesar o njiju. Nisem mogel priti do hiše Alija bin Bakarja, pa tudi doma nisem imel miru, ker sem se bal zase. Nato sem se pred vzvišenim Bogom pokesal za svoja dejanja in se mu zahvalil, da sem ostal živ in zdrav. Čez nekaj časa sem si rekel, da bi se odpravil v tisto četrt in se čez uro vrnil. Ko sem se že namenil na pot, sem zagledal žensko, ki je stala v bližini. Pozorno sem jo pogledal in spoznal služabnico Šams an Nahar. Ko sem jo prepoznal, sem pohitel naprej in se pognal v tek. Sledila mi je in ob tem me je obšel strah. Vsakič ko sem se ozrl nanjo, me je spreletela groza, ona pa mi je govorila: ‘Ustavi se, da ti nekaj povem.’ Nisem se zmenil zanjo in hodil naprej, dokler nisem prišel do mošeje na samotnem kraju. Rekla mi je: ‘Vstopi v to mošejo, da ti povem nekaj besed, in ničesar se ne boj.’ Rotila me je, zato sem vstopil in ona za menoj. Opravil sem dva rakata molitve, nato pa s stokom stopil k njej in jo vprašal: ‘Kaj je s teboj?’ Vprašala me je, kako sem. Povedal sem ji, kaj se mi je zgodilo in kaj je doletelo Alija bin Bakarja, nato pa vprašal: ‘Kaj pa se je zgodilo tebi?’ Odvrnila je: ‘Vedeti moraš, da sem se prestrašila, ko sem videla, kako so možje razbili vrata tvoje hiše in vstopili. Bala sem se, da jih je poslal kalif in da bodo mene in mojo gospodarico odpeljali, tako da bi bili nemudoma pogubljeni. Zato sem z obema dekletoma zbežala čez strehe. Z visokega kraja smo skočile navzdol in se zatekle k nekim ljudem. Pri njih smo našle zavetje, nato pa prispele do kalifove palače, vse razcapane in v strašnem stanju. Svojo zgodbo smo prikrile in vse do noči prestajale muke, kakor bi se premetavale po žerjavici. Tedaj sem odprla vrata proti morju in poklicala čolnarja, ki nas je tisto noč odpeljal ven. Rekla sem mu: »O moji gospodarici nimamo nobene vesti. Vzemi me v čoln, da jo poiščem na morju; morda bom kaj izvedela o njej.« Posadil me je v čoln in odplul z menoj. Vozila sem se po morju vse do polnoči, ko sem zagledala čoln, ki se je približeval vratom. V njem je veslal mož, ob njem je bil še drugi, med njima pa je ležala ženska. Veslal je, dokler ni dosegel brega. Ko je ženska izstopila, sem jo pogledala in videla, da je Šams an Nahar. Stopila sem k njej, vsa iz sebe od veselja, ker sem jo spet videla, potem ko sem že izgubila vsako upanje.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto šestinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnica draguljarju dejala: ‘Stopila sem k njej, vsa iz sebe od veselja, potem ko sem že izgubila vsako upanje. Ko sem se postavila prednjo, mi je ukazala, naj možu, ki jo je pripeljal, izročim tisoč dinarjev. Nato smo jo jaz in obe dekleti odnesle v sobo in položile na posteljo. Vso noč je ostala v bridkem stanju. Ko se je zdanilo, sem služabnicam in služabnikom ves dan branila vstop, da je ne bi nihče motil. Drugi dan si je nekoliko opomogla, vendar se mi je zdelo, kakor da je vstala iz groba. Obraz sem ji poškropila z rožno vodo, ji preoblekla oblačila ter umila roke in noge. Vztrajno sem jo negovala in ji prigovarjala, dokler ni zaužila malo hrane in popila nekaj pijače, čeprav ji ni bilo do ničesar od tega. Ko je zadihala sveži zrak in se ji je začelo vračati zdravje, sem ji rekla: »Gospodarica, usmili se same sebe. Dovolj trpljenja si že prestala, saj si bila tik pred smrtjo.« Odvrnila je: »Pri Bogu, dobra služabnica, smrt bi mi bila lažja od tega, kar sem prestala. Prepričana sem bila, da bom ubita. Ko so naju razbojniki odpeljali iz draguljarjeve hiše, so me vprašali: ‘Kdo si in s čim se ukvarjaš?’ Rekla sem: ‘Sužnja sem, pevka.’ Verjeli so mi, nato pa so o njem samem vprašali še Alija bin Bakarja: ‘Kdo si in s čim se ukvarjaš?’ Odvrnil je: ‘Sem človek iz navadnega ljudstva.’ Odpeljali so naju in šla sva z njimi, dokler niso prišli do svojega skrivališča. Od silnega strahu sva hitela z njimi. Ko so naju posadili v svojih prostorih, so me pozorno pogledali in si ogledali moja oblačila, ogrlice in dragulje. Moja zgodba se jim je zazdela sumljiva in rekli so: ‘Takšne ogrlice ne pripadajo navadni pevki.’ Nato so mi dejali: ‘Bodi odkrita z nami in povej resnico. Kakšna je tvoja zgodba?’ Ničesar jim nisem odgovorila. V sebi sem si rekla: ‘Zdaj me bodo ubili zaradi nakita in oblačil, ki jih nosim.’ Zato nisem izustila niti besede.

Nato so se obrnili k Aliju bin Bakarju in mu rekli: ‘Od kod si? Tvoja zunanjost ni zunanjost navadnega človeka.’ Molčal je. Še naprej sva skrivala, kdo sva, in jokala. Bog je omehčal srca razbojnikov in vprašali so naju: ‘Kdo je lastnik hiše, v kateri sta bila?’ Rekla sva jim: ‘Njen lastnik je ta in ta draguljar.’ Eden izmed njih je dejal: ‘Dobro ga poznam in vem, da zdaj živi v svoji drugi hiši. Poskrbel bom, da vam ga takoj pripeljem.’ Sklenili so, da mene namestijo posebej in Alija bin Bakarja posebej, ter nama rekli: ‘Odpočijta si in se ne bojta, da bi se vajina skrivnost razkrila. Varna sta.’ Nato je njihov tovariš odšel k draguljarju in ga pripeljal. Razkril jim je najino zgodbo in spet smo bili skupaj. Potem nam je eden izmed njih priskrbel čoln. Posadili so nas vanj, nas prepeljali na drugi breg, odložili na obalo in odšli. Tedaj so prišli jezdeci nočne straže in vprašali: ‘Kdo ste?’ Stopila sem do njihovega poveljnika in mu rekla: ‘Jaz sem Šams an Nahar, kalifova ljubljenka. Opila sem se in odšla k znankam med ženami vezirjev, potem pa so prišli razbojniki, me ugrabili in pripeljali sem. Ko so vas zagledali, so pobegnili. Lahko te bogato nagradim.’ Ko je poveljnik jezdecev slišal moje besede, me je prepoznal. Sestopil je s konja in me posadil nanj, enako pa storil tudi za Alija bin Bakarja in draguljarja. Zdaj mi zaradi njiju v prsih gori ogenj, zlasti zaradi draguljarja, Ibn Bakarjevega prijatelja. Pojdi k njemu, ga pozdravi in ga povprašaj o Aliju bin Bakarju.« Očitala sem ji, kar se je zgodilo, in jo posvarila: »Gospodarica, pomisli na svojo varnost.« Zavpila je name in se razjezila zaradi mojih besed. Nato sem vstala in prišla k tebi, vendar te nisem našla. Bala sem se iti k Ibn Bakarju, zato sem čakala nate, da bi te vprašala o njem in izvedela, kako mu je. Prosim te torej, da od mene sprejmeš nekaj denarja. Morda si si namreč kaj stvari izposodil pri prijateljih, pa so se izgubile, in jim boš moral povrniti tisto, kar je pri tebi izginilo.’ Draguljar je pripovedoval: ‘Odvrnil sem: »Poslušam in ubogam.« Nato sem šel z njo, dokler nisva prišla v bližino mojega doma. Rekla mi je: »Počakaj tukaj, dokler se ne vrnem.«’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto sedeminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnica draguljarju rekla: ‘Počakaj tukaj, dokler se ne vrnem.’ Odšla je in se vrnila z denarjem. Izročila mu ga je in rekla: ‘Gospod, kje te lahko najdem?’ Draguljar je pripovedoval: ‘Rekel sem ji: »Zdaj se bom odpravil domov. Zaradi tebe bom vzel nase vse težave in premislil, kako bi ti omogočil priti do njega, saj je v tem času zelo težko priti k njemu.« Nato se je poslovila in odšla. Denar sem odnesel domov in ga preštel: bilo ga je pet tisoč dinarjev. Nekaj sem ga dal domačim, vsakomur, ki sem mu kaj dolgoval, pa sem povrnil izgubo. Nato sem vzel svoje služabnike in odšel v hišo, iz katere so odnesli stvari. Pripeljal sem tesarje in zidarje, da so jo obnovili, kakršna je bila prej, vanjo naselil svojo služabnico in pozabil, kaj me je doletelo. Potem sem se odpravil na sprehod in prišel do hiše Alija bin Bakarja. Ko sem prispel, so mi njegovi služabniki prišli naproti in eden mi je rekel: »Služabniki mojega gospodarja te iščejo noč in dan. Obljubil jim je, da bo osvobodil vsakega, ki te pripelje k njemu. Povsod poizvedujejo po tebi, vendar niso mogli izvedeti, kje si. Mojemu gospodarju se je zdravje nekoliko povrnilo, a je zdaj pri zavesti, zdaj spet pogreznjen v nezavest. Kadar se zave, te omenja in govori: ‘Nujno mi ga pripeljite, čeprav le za trenutek, potem pa naj gre spet svojo pot.’«’ Draguljar je pripovedoval: ‘S služabnikom sem šel k njegovemu gospodarju in ga našel tako šibkega, da ni mogel govoriti. Sedel sem mu k vzglavju in odprl je oči. Ko me je zagledal, je zajokal in mi rekel: »Dobrodošel, prisrčno dobrodošel.« Podprl sem ga, mu pomagal sesti in ga stisnil k prsim. Rekel mi je: »Vedi, brat, da odkar sem legel, še nisem sedel pokonci do tega trenutka. Hvala Bogu, da te spet vidim.« Še naprej sem ga podpiral, dokler ni stal na nogah. Pomagal sem mu narediti nekaj korakov in mu zamenjal oblačila, nato pa je nekaj popil. Ko sem videl, da se mu vračajo moči, sem mu na samem povedal, kaj je bilo s služabnico. Nato sem mu rekel: »Zberi moči, saj vem, kaj te teži.« Nasmehnil se je in rekel sem mu: »Doletelo te bo le tisto, kar te bo razveselilo in ozdravilo.«

Potem je Ali bin Bakar naročil, naj prinesejo hrano, in prinesli so jo. Pomignil je služabnikom in razšli so se. Nato mi je rekel: »Brat, si videl, kaj nas je doletelo?« Prosil me je odpuščanja in me povprašal, kako se mi je godilo ves ta čas. Povedal sem mu vse, kar sem prestal, od začetka do konca. Začudil se je, nato pa rekel služabnikom: »Prinesite mi to in to.« Prinesli so mu dragoceno hišno opremo in razne zlate ter srebrne okrasne predmete, vredne več od tistega, kar sem izgubil. Vse mi je podaril, jaz pa sem dal odnesti domov in noč prebil pri njem. Ko se je zdanilo, mi je rekel: »Vedi, da ima vsaka stvar svoj konec, ljubezen pa se konča s smrtjo ali združitvijo. Jaz sem bliže smrti. O, ko bi umrl, še preden se je zgodilo vse to! Če nam Bog ne bi izkazal milosti, bi nas doletela sramota. Ne vem, kaj bi me lahko rešilo iz stanja, v katerem sem. Če me ne bi bilo strah Boga, bi sam pospešil svojo smrt. Vedi, brat, da sem kakor ptica v kletki in da mi duša umira od bridkosti, vendar ima svoj določeni čas in neizogibni rok.« Nato so mu iz oči privrele solze in izrekel je ta verza:

»Že pred menoj so ljudje tožili nad bolečino slovesa, ločitev je pretresla žive in mrtve. Toda trpljenja, kakršno skrivajo moje prsi, nisem nikdar ne slišal ne videl.« Ko je končal pesem, mu je draguljar rekel: »Gospod, sklenil sem iti domov; morda se služabnica vrne k meni z novicami.« Ali bin Bakar je odvrnil: »Prav je tako, le hitro se vrni, da mi poveš, kaj si izvedel.« Draguljar je pripovedoval: »Poslovil sem se od njega in odšel domov. Komaj sem sedel, že sem zagledal služabnico, ki je prihajala v solzah in hlipanju. Vprašal sem jo: ‘Zakaj jokaš?’ Rekla je: ‘Gospod, doletelo nas je prav tisto, česar smo se bali. Ko sem včeraj odšla od tebe, sem našla gospodarico jezno na eno izmed obeh deklet, ki sta bili tisto noč z nami. Ukazala je, naj jo pretepejo. Dekle se je gospodarice prestrašilo in pobegnilo. Srečal jo je eden izmed čuvajev pri vratih, jo zadržal in hotel vrniti gospodarici. Nekaj mu je namignila, on pa je prijazno govoril z njo in jo pripravil do tega, da je povedala svojo zgodbo. Razkrila mu je, kaj se nam je zgodilo. Novica je prišla do kalifa in ukazal je, naj mojo gospodarico Šams an Nahar z vsem njenim imetjem preselijo v kalifovo palačo. Določil ji je dvajset služabnikov za nadzor. Doslej je še nisem videla in ji nisem mogla povedati, kaj je razlog. Domnevala sem, da je vse to posledica tistega dogodka. Zbala sem se zase in ostala zbegana, ne vedoč, kako naj poskrbim zanjo in zase. Nihče pri njej ni znal bolje varovati skrivnosti od mene.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto oseminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnica draguljarju dejala: ‘Pri moji gospodarici ni nihče bolje varoval skrivnosti od mene. Zato, gospod, hitro pojdi k Aliju bin Bakarju in mu to povej, da bo pripravljen. Če se vse razkrije, bomo premislili, kaj storiti, da si rešimo življenje.’ Draguljar je pripovedoval: ‘Zaradi tega me je zajela silna skrb in ob njenih besedah mi je ves svet potemnel pred očmi. Služabnica se je namenila oditi, jaz pa sem jo vprašal: »Kaj svetuješ?« Rekla mi je: »Svetujem ti, da nemudoma odideš k Aliju bin Bakarju, če je tvoj prijatelj in mu želiš rešiti življenje. Tvoja dolžnost je, da mu hitro preneseš to novico, jaz pa bom skrbno poizvedovala, kaj se dogaja.« Poslovila se je in odšla. Ko je služabnica odšla, sem vstal in šel za njo, nato pa se odpravil k Aliju bin Bakarju. Našel sem ga, kako si je v mislih obetal združitev z ljubljeno in se tolažil z nemogočimi upi. Ko je videl, da sem se tako hitro vrnil, mi je rekel: »Vidim, da si že spet tukaj.« Odvrnil sem mu: »Nehaj se oklepati praznega hrepenenja in opusti misli, ki te zaposlujejo. Zgodilo se je nekaj, kar te lahko stane življenja in premoženja.« Ko je slišal te besede, se je povsem spremenil, vznemiril in rekel draguljarju: »Brat, povej mi, kaj se je zgodilo.« Draguljar mu je odgovoril: »Gospod, zgodilo se je to in to. Če do konca dneva ostaneš v tej hiši, boš zagotovo pogubljen.« Ali bin Bakar je otrpnil in duša mu je skoraj zapustila telo. Nato je izrekel: »Bogu pripadamo in k njemu se vračamo,« ter me vprašal: »Kaj naj storim, brat? Kaj mi svetuješ?« Draguljar je pripovedoval: ‘Rekel sem mu: »Svetujem ti, da vzameš toliko svojega denarja, kolikor ga lahko odneseš, in tiste služabnike, ki jim zaupaš, ter da se še pred koncem dneva skupaj odpravimo v druge kraje.« Odvrnil mi je: »Poslušam in ubogam.«

Nato je skočil pokonci, ves zmeden. Zdaj je hodil, zdaj se je zgrudil. Vzel je, kar je mogel, se opravičil domačim in jim naročil, kar je želel. S seboj je vzel tri otovorjene kamele in zajahal svojo jezdno žival. Tudi jaz sem storil kakor on. Potem smo skrivaj odšli in potovali ves preostanek dneva in vso noč. Proti koncu noči smo razložili tovor, kamelam zvezali noge in legli spat. Utrujenost nas je premagala in nismo pazili nase. Tedaj so nas obkolili razbojniki in pobrali vse, kar smo imeli. Služabnike, ki so nas hoteli braniti, so ubili. Nato so z denarjem odšli in nas pustili tam v najhujši bedi. Ko smo vstali, smo hodili, dokler se ni zdanilo. Prišli smo do nekega mesta, vstopili vanj in se, kakor smo bili goli, napotili v njegovo mošejo. Preostanek dneva smo presedeli ob strani mošeje. Ko je prišla noč, smo prenočili v njej, ne da bi kaj jedli ali pili. Zjutraj smo opravili jutranjo molitev in sedli. Tedaj je vstopil neki mož, nas pozdravil in opravil dva rakata molitve. Potem se je obrnil k nam in vprašal: »Ljudje, ste tujci?« Odgovorili smo: »Da. Razbojniki so nas napadli na poti in nas slekli do golega. Prišli smo v to mesto, kjer ne poznamo nikogar, pri komer bi lahko našli zavetje.« Mož nam je rekel: »Bi šli z menoj v mojo hišo?«’ Draguljar je pripovedoval: ‘Rekel sem Aliju bin Bakarju: »Pojdiva z njim, da se rešiva dveh nevarnosti. Prva je ta, da bi v mošejo prišel kdo, ki naju pozna, in bi bila razkrita; druga pa, da sva tujca in nimava kraja, kamor bi se zatekla.« Ali bin Bakar je odgovoril: »Stori, kar želiš.« Mož nam je še enkrat rekel: »Ubogi ljudje, poslušajte me in pojdite z menoj domov.« Odvrnil sem mu: »Poslušamo in ubogamo.«

Mož je nato slekel nekaj svojih oblačil in nas oblekel. Prijazno je ravnal z nami in odšli smo z njim do njegove hiše. Potrkal je na vrata in prišel je mlad služabnik ter jih odprl. Gospodar je vstopil in mi za njim. Ukazal je prinesti zavoj z oblačili in blagom za turbane. Dal nama je dve obleki in dva kosa blaga, da sva si ovila turbana, nato pa sva sedla. Prišla je služabnica s pogrnjeno mizo in jo postavila pred naju. Malo sva pojedla, potem pa so mizo odnesli. Pri njem sva ostala do noči. Tedaj je Ali bin Bakar zastokal in rekel draguljarju: »Brat, vedi, da bom zagotovo umrl. Rad bi ti zaupal poslednjo željo: ko vidiš, da sem umrl, pojdi k moji materi in ji povej, naj pride sem, da bo sprejela sožalje zame in bila navzoča pri umivanju mojega telesa. Naroči ji, naj potrpežljivo prenese ločitev od mene.« Nato je izgubil zavest. Ko se je zavedel, je od daleč zaslišal služabnico, ki je pela in izrekala verze. Prisluhnil ji je in poslušal njen glas. Zdaj je bil kakor opit, zdaj spet priseben, zdaj je jokal od bolečine in žalosti nad tem, kar ga je doletelo. Slišal je, kako služabnica ubira lepe napeve in poje te verze:

»Ločitev naju je prehitro razdružila po bližini, prijateljstvu in slogi. Muhavost noči naju je ločila; ko bi le vedela, kdaj se spet snideva! Kako grenko je slovo po srečanju, ko bi le ne ranilo zaljubljencev! Smrtna muka traja le trenutek in mine, ločitev od ljubljenega pa ostane v srcu. Ko bi lahko segla po ločitvi sami, bi ji dala okusiti okus slovesa.« Ko je Ibn Bakar slišal služabnico, je globoko zahlastal po zraku in duša mu je zapustila telo. Draguljar je pripovedoval: »Ko sem videl, da je umrl, sem ga zaupal gospodarju hiše in mu rekel: ‘Odpravil se bom v Bagdad, da obvestim njegovo mater in sorodnike, da pridejo in poskrbijo za njegov pogreb.’ Nato sem se odpravil v Bagdad, prišel domov in se preoblekel. Potem sem šel v hišo Alija bin Bakarja. Ko so me njegovi služabniki zagledali, so prišli k meni in me spraševali o njem. Prosil sem jih, naj pri njegovi materi zaprosijo za dovoljenje, da jo obiščem. Dovolila mi je vstopiti. Stopil sem k njej, jo pozdravil in rekel: ‘Ko Bog nekaj odloči, njegovi odločitvi ni mogoče ubežati. Nobena duša ne umre brez Božjega dovoljenja, ob roku, ki ji je zapisan.’ Iz teh besed je mati Alija bin Bakarja zaslutila, da ji je sin umrl. Silno je zajokala in rekla: ‘Pri Bogu te rotim, povej mi: je moj sin umrl?’ Od tolikšne žalosti ji nisem mogel odgovoriti. Ko me je videla takega, jo je začel dušiti jok in zgrudila se je na tla brez zavesti. Ko se je zavedla, je vprašala: ‘Kaj se je zgodilo mojemu sinu?’ Rekel sem ji: ‘Naj ti Bog nakloni veliko nagrado za tvojo izgubo.’ Nato sem ji povedal njegovo zgodbo od začetka do konca. Vprašala je: ‘Ti je kaj naročil?’ Odvrnil sem: ‘Da.’ Povedal sem ji njegovo poslednjo željo in rekel: ‘Pohiti s pripravami na njegov pogreb.’ Ko je mati Alija bin Bakarja slišala moje besede, je spet izgubila zavest. Ko se je zavedla, se je odločila izpolniti, kar sem ji naročil. Potem sem se vrnil proti svoji hiši in med potjo premišljeval o lepoti njegove mladosti. Medtem ko sem bil zatopljen v te misli, me je neka ženska prijela za roko.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto devetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar pripovedoval: ‘Neka ženska me je prijela za roko. Pogledal sem jo in videl, da je služabnica, ki je prihajala od Šams an Nahar. Vsa je bila strta. Ko sva se prepoznala, sva oba zajokala in tako prišla do tiste hiše. Vprašal sem jo: »Si že slišala novico o Aliju bin Bakarju?« Odgovorila je: »Ne, pri Bogu.« Povedal sem ji, kaj se mu je zgodilo in kako se je končala njegova zgodba, nato pa jo vprašal: »Kako pa je s tvojo gospodarico?« Rekla je: »Vladar pravovernih zaradi svoje velike ljubezni do nje ni hotel sprejeti nobene obtožbe zoper njo. Vse, kar je storila, si je razložil v najboljši luči in ji dejal: ‘Šams an Nahar, pri meni si nadvse ljubljena in stal ti bom ob strani kljub tvojim sovražnikom.’ Nato je ukazal zanjo opremiti pozlačene zasebne prostore in lepo sobo ter ji izkazoval veliko naklonjenost. Nekega dne je po svoji navadi sedel k pijači. Predenj so prišle njegove ljubljenke in jih je posadil vsako na njeno mesto, njo pa ob svojo stran. Toda njena potrpežljivost je bila že izčrpana in njena stiska vse hujša. Tedaj je eni izmed služabnic naročil, naj zapoje. Vzela je ud, zaigrala nanj in začela peti:

‘Glas me je poklical k ljubezni in odzvala sem se mu, solze pa mi rišejo hrepenenje po licih. Kakor da solze pripovedujejo najino zgodbo: razkrivajo, kar skrivam, in skrivajo, kar kažem. Kako naj torej varujem skrivnost in prikrivam ljubezen, ko silna strast do tebe izdaja vse, kar nosim v sebi? Ob izgubi ljubljenih mi je smrt postala ljuba; ko bi le vedela, zakaj je njim ljuba moja oddaljenost!’ Ko je Šams an Nahar slišala petje tiste služabnice, ni več mogla ostati pokonci in se je zgrudila brez zavesti. Kalif je odvrgel čašo, jo potegnil k sebi in zavpil. Služabnice so zakričale. Vladar pravovernih jo je obrnil in ugotovil, da je mrtva. Njena smrt ga je silno užalostila. Ukazal je razbiti vsa glasbila in kanune, ki so bili v dvorani. Njeno mrtvo telo je dal odnesti v sobo in preostanek noči ostal ob njej. Ko se je zdanilo, je poskrbel za pogreb in ukazal, naj jo umijejo, zavijejo v mrtvaški prt in pokopljejo. Globoko je žaloval za njo, vendar ni poizvedoval ne o njenem stanju ne o tem, kar je doživljala.« Nato je služabnica draguljarju rekla: »Pri Bogu te prosim, obvesti me, kdaj bo krenil pogrebni sprevod Alija bin Bakarja, in omogoči mi, da bom navzoča pri njegovem pokopu.« Odgovoril ji je: »Mene lahko najdeš, kjer želiš, toda kdo bi mogel priti do tebe tam, kjer prebivaš?« Rekla mu je: »Ko je Šams an Nahar umrla, je vladar pravovernih še istega dne osvobodil njene služabnice. Tudi jaz sem med njimi. Bivamo ob njenem grobu na tem in tem kraju.« Vstal sem in šel z njo na pokopališče ter obiskal grob Šams an Nahar, potem pa odšel po svojih opravkih. Čakal sem na pogrebni sprevod Alija bin Bakarja, dokler ni prispel. Prebivalci Bagdada so mu prišli naproti in tudi jaz sem šel z njimi. Med ženskami sem zagledal služabnico; žalovala je bolj kot vse druge. V Bagdadu še nikoli nisem videl večjega pogrebnega sprevoda. Skozi silno gnečo smo šli, dokler nismo prispeli do njegovega groba in ga pokopali. Odtlej sem redno obiskoval njegov grob in grob Šams an Nahar.’ Takšna je bila njuna zgodba, a nič bolj nenavadna ni od zgodbe o kralju Šahramanu.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.