Prevod

Rekla je: »Pripovedujejo, da si je neki jež uredil bivališče ob datljevi palmi. Na njej sta si grliček in njegova družica spletla gnezdo ter živela v izobilju. Jež si je rekel: ‘Grliček se hrani s plodovi palme, jaz pa nikakor ne morem do njih. Zato se bom moral zateči k zvijači.’ Ob vznožju palme je izkopal dom zase in za svojo ženo, zraven pa si je uredil mošejo, v kateri se je osamil in se kazal kot pobožen puščavnik, predan molitvi in odpovedi svetu. Grliček ga je videval pri molitvi in bogoslužju, njegova stroga spokornost pa mu je omehčala srce. Vprašal ga je: ‘Koliko let že živiš tako?’ Jež je odgovoril: ‘Trideset let.’ ‘S čim se hraniš?’ ‘S tistim, kar pade s palme.’ ‘Kaj pa nosiš?’ ‘Bodice, katerih hrapavost mi dobro služi.’ ‘In zakaj si si med vsemi kraji izbral prav tega?’ ‘Izbral sem si ga ob poti, da bi usmerjal zablodele in poučeval nevedne.’ Grliček mu je rekel: ‘Mislil sem, da živiš drugače, zdaj pa si tudi sam želim tega, kar imaš ti.’ Jež je odvrnil: ‘Bojim se, da se tvoje besede ne bodo ujemale s tvojimi dejanji in boš podoben kmetu, ki je ob času setve zanemaril sejanje ter dejal: Bojim se, da je čas setve že minil in bi s prenagljenim sejanjem le zapravil denar. Ko pa je prišel čas žetve in je videl ljudi žeti, je obžaloval, kar je zamudil zaradi svoje malomarnosti in odlašanja, ter umrl od obupa in žalosti.’

Grliček je vprašal ježa: ‘Kaj naj torej storim, da se osvobodim vezi tega sveta in se povsem posvetim čaščenju svojega Gospoda?’ Jež mu je odgovoril: ‘Začni se pripravljati na onostranstvo in se zadovolji s toliko hrane, kolikor je potrebuješ za preživetje.’ Grliček je rekel: ‘Kako naj to storim, ko pa sem ptič in ne morem zapustiti palme, na kateri najdem svojo hrano? In tudi če bi jo lahko zapustil, ne bi vedel, kje naj si poiščem zavetje.’ Jež mu je odvrnil: ‘S palme lahko otreseš toliko plodov, da bodo tebi in tvoji družici zadostovali za leto dni, nato pa se naseliš v gnezdu pod njo, da boš deležen mojega dobrega vodstva. Potem zberi vse sadeže, ki si jih otresel, jih znosi na kup in shrani za čas pomanjkanja. Ko bodo plodovi pošli in se bo čakanje na nove zavleklo, se zadovolji s skromnim preživetjem.’ Grliček je rekel: ‘Naj te Bog nagradi, ker si me spomnil na onostranstvo in me napotil na pravo pot.’ Nato sta se z družico trudila otresati plodove, dokler ni na palmi ostal niti eden. Jež je tako prišel do hrane; ves vesel je z datlji napolnil svoje bivališče in si jih spravil za zalogo. Pri sebi si je dejal: ‘Ko bosta grliček in njegova družica potrebovala živež, ga bosta prosila pri meni. Zamamilo ju bo, kar imam, in zanesla se bosta na mojo spokornost in pobožnost. Ko bosta poslušala moje nasvete in pridige, se mi bosta približala, jaz pa ju bom ujel in požrl. Potem bo ta kraj samo moj in vsi plodovi, ki bodo padli s palme, mi bodo zadostovali.’

Ko sta grliček in njegova družica otresla vse plodove, sta se spustila s palme in ugotovila, da jih je jež vse odnesel v svoj brlog. Grliček mu je rekel: ‘O pobožni jež, pridigar in iskreni svetovalec! O plodovih ni niti sledu, midva pa ne poznava drugih sadežev, s katerimi bi se lahko preživljala.’ Jež je odvrnil: ‘Morda jih je odnesel veter. Resnična sreča je v tem, da se od živeža obrneš k Tistemu, ki ga daje. Kdor je ustvaril usta, jih ne bo pustil brez hrane.’ Še naprej ju je poučeval s takšnimi pridigami in jima z okrašenimi besedami razkazoval svojo pobožnost, dokler mu nista zaupala in se mu približala. Vstopila sta skozi vhod v njegov brlog, nič hudega sluteč, on pa je skočil pred izhod in zaškrtal z zobmi. Ko je grliček spoznal njegovo prevaro, mu je rekel: ‘Kako drugačen si danes kakor včeraj! Mar ne veš, da imajo tudi krivično zatirani svojega zaščitnika? Varuj se zvijač in prevar, da te ne doleti, kar je doletelo sleparja, ki sta hotela ukaniti trgovca.’ Jež je vprašal: ‘Kako pa je bilo to?’ Grliček je odgovoril: ‘Slišal sem, da je v mestu, imenovanem Sinda, živel zelo premožen trgovec. Povezal je tovore, pripravil blago in se z njim odpravil v neko drugo mesto, da bi ga tam prodal. Za njim sta se podala dva sleparja, ki sta vzela s seboj nekaj denarja in blaga ter se trgovcu predstavila kot trgovca in potovala z njim. Ko so prispeli do prvega postajališča, sta se dogovorila, da ga bosta prevarala in mu pobrala vse, kar ima. Toda vsak od njiju je skrivaj sklenil prevarati tudi svojega pajdaša in si rekel: Če po trgovcu ukanim še svojega tovariša, bom brez skrbi užival in ves denar bo moj. Tako sta drug proti drugemu gojila zle namere. Vsak je vzel nekaj hrane, vanjo zamešal strup in jo ponudil drugemu, zato sta drug drugega ubila. Prej sta pogosto posedala s trgovcem in se pogovarjala z njim; ko ju dolgo ni bilo na spregled, ju je šel iskat, da bi izvedel, kaj je z njima. Našel ju je mrtva in spoznal, da sta bila sleparja, ki sta ga hotela ukaniti, njuna zvijača pa se je obrnila proti njima. Trgovec je ostal nepoškodovan in si prisvojil vse, kar sta imela.’«

Kralj je rekel: »Šeherezada, opozorila si me na nekaj, česar doslej nisem opazil. Ali mi lahko poveš še več takšnih zgodb?« Odgovorila je: »Slišala sem, o kralj, da je neki mož imel opico. Bil je tat in ni stopil na nobeno tržnico v mestu, kjer je živel, ne da bi se vrnil z bogatim izkupičkom. Nekoč je neki drug mož prinesel na tržnico razrezana oblačila, da bi jih prodal. Glasno jih je ponujal, a nihče ni hotel niti barantati zanj; komur jih je pokazal, jih je zavrnil. Tat z opico je zagledal tega moža, ki je oblačila zložil v culo in sedel, da bi si odpočil. Opica se je začela igrati pred njim in ga zamotila s svojimi vragolijami, tat pa mu je medtem izmaknil culo. Nato je vzel opico in odšel na samoten kraj. Odprl je culo in zagledal razrezana oblačila. Preložil jih je v dragoceno culo, jo odnesel na drugo tržnico in jo skupaj z vsebino ponudil naprodaj, vendar s pogojem, da je ne smejo odpreti. Zaradi nizke cene so si jo ljudje želeli kupiti. Neki mož jo je zagledal, občudoval njeno lepoto in jo kupil pod postavljenim pogojem, nato pa jo odnesel ženi. Ko jo je žena videla, ga je vprašala: ‘Kaj je to?’ Odgovoril je: ‘Dragoceno blago, ki sem ga kupil pod ceno, da ga bom prodal z dobičkom.’ Rekla mu je: ‘O ti, ki so te opeharili! Mar bi kdo prodajal takšno blago pod ceno, če ne bi bilo ukradeno? Ali ne veš, da človek, ki kupi kaj, ne da bi si to ogledal, ravna napačno in je podoben tkalcu?’ Mož jo je vprašal: ‘Kako pa je bilo z njim?’

Žena je rekla: ‘Slišala sem, da je v neki vasi živel tkalec, ki si je kljub delu le stežka služil vsakdanji kruh. Nekoč je bogataš, ki je živel blizu njega, priredil gostijo in nanjo povabil ljudi. Prišel je tudi tkalec in opazil, da gostom v finih oblačilih strežejo imenitne jedi, gospodar pa jim izkazuje posebno spoštovanje zaradi njihove lepe oprave. Rekel si je: Če bi svojo obrt zamenjal za takšno, ki zahteva manj truda in prinaša več zaslužka, bi si nabral veliko denarja, kupil razkošna oblačila ter si pridobil ugled in veljavo v očeh ljudi. Nato je med nastopajočimi na gostiji opazil akrobata, ki je splezal na visok zid, se vrgel na tla in spet vstal. Tkalec si je rekel: Tudi jaz moram storiti isto; prav gotovo sem tega zmožen. Splezal je na zid in se vrgel z njega, toda ko je treščil ob tla, si je zlomil vrat in umrl. To sem ti povedala zato, da te ne bi premamilo zlo in bi si zaželel nečesa, čemur nisi kos.’ Mož ji je odgovoril: ‘Vsakega učenega njegovo znanje ne obvaruje in vsak nevednež zaradi svoje nevednosti ne pogine. Videl sem že, kako je kača pičila in ubila izkušenega krotilca, ki je kače dobro poznal, medtem ko jo včasih ujame človek, ki o njih in njihovih navadah ne ve ničesar.’ Ni poslušal žene, temveč je kupil blago in s takšnimi kupčijami nadaljeval. Od tatov je kupoval pod ceno, dokler ni padel pod sum in zaradi tega izgubil življenje. V njegovem času je živel vrabec, ki je vsak dan obiskoval enega izmed ptičjih kraljev. Nenehno je prihajal in odhajal ter bil vselej prvi, ki je stopil predenj, in zadnji, ki ga je zapustil. Nekoč se je na visoki gori zbrala množica ptic. Govorile so druga drugi: ‘Veliko nas je in med nami je vse več nesoglasij. Potrebujemo kralja, ki bo skrbel za naše zadeve, da bomo spet enotne in bodo prepiri med nami ponehali.’ Mimo je priletel tisti vrabec in jim svetoval, naj za kralja izberejo pava, vladarja, ki ga je sam obiskoval. Izbrale so pava in ga postavile za svojega kralja. Lepo je ravnal z njimi, vrabca pa imenoval za svojega pisarja in vezirja. Vrabec zato ni več ves čas ostajal ob njem, temveč je včasih odhajal urejat zadeve.

Nekega dne vrabca ni bilo k pavu in ta je postal silno zaskrbljen. Medtem ko je tako čakal, je vrabec stopil predenj. Pav ga je vprašal: ‘Kaj te je zadržalo, ko pa si mi med vsemi služabniki najbližji?’ Vrabec je odgovoril: ‘Videl sem nekaj, česar nisem razumel, in me je navdalo s strahom.’ Pav ga je vprašal: ‘Kaj si videl?’ Vrabec je rekel: ‘Videl sem človeka z mrežo. Razpel jo je pri mojem gnezdu, jo pritrdil s klini, po sredini potresel zrnje in sedel nekoliko stran. Opazoval sem, kaj bo storil, ko sta se prikazala žerjav in njegova družica. Usoda ju je pripeljala naravnost v mrežo in začela sta kričati. Lovec je vstal in ju pobral. To me je silno pretreslo in zato me ni bilo k tebi, o kralj našega časa. V tistem gnezdu ne bom več prebival, ker se bojim mreže.’ Pav mu je odvrnil: ‘Ne zapuščaj svojega doma, saj te previdnost ne more obvarovati pred usodo.’ Vrabec je ubogal njegov ukaz in rekel: ‘Potrpel bom in ostal, ker sem poslušen kralju.’ Vendar je še naprej skrbno pazil nase. Pavu je prinesel hrano, ta pa se je do sitega najedel in po jedi popil nekaj vode. Nato je vrabec odšel. Nekega dne je med svojim letom zagledal dva vrabca, ki sta se na tleh pretepala. Rekel si je: ‘Kako naj bom kraljev vezir in mirno gledam, kako se vrabci pretepajo v moji bližini? Pri Bogu, spravil ju bom!’ Spustil se je k njima, da bi ju pomiril, lovec pa je čez vse tri vrgel mrežo in tudi ta vrabec se je ujel vanjo. Lovec je pristopil, ga vzel iz mreže in podal svojemu tovarišu z besedami: ‘Trdno ga primi, saj je lepo rejen; še nikoli nisem videl lepšega.’ Vrabec si je rekel: ‘Doletelo me je prav tisto, česar sem se bal. Varen je ostal le pav. Previdnost me ni obvarovala pred tem, kar mi je namenila usoda. Naj bo človek še tako previden, pred usojenim ni pobega. Kako lepo je rekel pesnik:

Kar ni usojeno, se z nobeno zvijačo ne zgodi; kar je usojeno, pa se zgodi. Kar mora priti, pride ob svojem času, nevednež pa je vselej opeharjen.’« Kralj je rekel: »Šeherezada, povej mi še več takšnih zgodb.« Odgovorila je: »Prihodnjo noč, če me bo kralj, ki naj ga Bog poveliča, pustil pri življenju.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.